Polona med peščenimi sipinami v puščavi Erg Chebbi. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak
Polona med peščenimi sipinami v puščavi Erg Chebbi. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak
Maroko
Deček in fenek - puščavska lisica. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak
Maroko
Delitev šolskih potrebščin v vasici Haroun. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak
Maroko
Maroški 'babouche' oziroma natikači. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak
Maroko
Polona s svojimi učenkami. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak
Maroko
Souk (Tržnica) v mestu Rissani, ki leži 35 kilometrov od vasice, v kateri je živela Polona. Ta souk poteka trikrat tedensko in je znan po prodaji datljev. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak
Maroko
Pogled na vijugasto cesto v soteskah Dades. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak
Maroko
Berberski deklici dva meseca po svoji poroki. Fotografirani sta na neki drugi poroki, oblečeni v tradicionalne obleke za slavje. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak
Maroko
Polona kot Berberka. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak
Maroko
Peka kruha v vasici, kjer je Polona živela. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak
Maroko
Pogled na vas Hassi Labied, v kateri je Polona živela, po dežju. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak
Maroko
Berberska poroka - nevesta in ženin. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak
Maroko
Polona s špansko prijateljico kolesari proti domu. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak
Maroko
Predšolski otroci v vasici Khamlia, ki barvajo pobarvanke Cicibana, ki jih je Polona prinesla iz Slovenije. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak
Maroko
Na čaju pri nomadih v puščavi. Obisk je bil izveden z logistično podporo lokalne agencije www.tuttiinmarocco.com, ki organizira avtentične ture po Maroku. Foto: Osebni arhiv Polone Oblak

Pirančanka je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala italijanščino in francoščino ter iz nje tudi magistrirala. Nato pa je med izmenjavo v Luksemburgu spoznala neko Maročanko in želela na lastne oči doživeti to državo. Septembra leta 2010 si je željo uresničila in med pitjem čaja v Maroku v nekem lokalu zagledala plakat italijanske humanitarne organizacije Bambini nel deserto oziroma Otroci puščave, ki skrbi za izboljšanje življenjskih razmer otrok oziroma njihovih skupnosti v Sahari.

Poklicala jih je in njena petletna maroška dogodivščina se je začela. V tem času je dodobra spoznala Berbere, avtohtone prebivalce Maroka, ki so šele pred nekaj desetletji začeli opuščati nomadstvo, njihove običaje, kulinariko in odnos do večinskega prebivalstva.

Ker se ji je pogodba iztekla, je zadnjih nekaj mesecev znova doma, a v Maroko se redno vrača in se želi vrniti tudi za stalno.

Lani ste v nekem intervjuju dejali, da si ne predstavljate, da bi se vrnili v Slovenijo, ker vas tu nič več ne osrečuje. Kljub temu ste zdaj spet doma, v Piranu. Kaj najbolj pogrešate iz časov v Maroku?
Morda tisto preprosto druženje, da te vsak povabi v hišo in vsi skupaj spijejo čaj. Pri nas je vse bolj zadrto.

Pravite, da vas je v vasico Hassi Labiad pripeljal "mektoub" oziroma usoda. Kako poteka življenje v berberskih vaseh - kje živijo, s čim se preživljajo?
Berberi v Maroku živijo na treh območjih - na severu, ki mu pravijo Rif, v regiji Tafilalet in puščavi (to je ob meji z Alžirijo) ter v regiji Souss (to je območje Agadirja, Essaouire in njegove okolice). Hkrati gre tudi za različna berberska narečja. Berberi živijo v celotnem Maroku, v mestih (Marakeš, Meknes, Ouarzazate, Ifrane) pa tudi v manjših vasicah. Na območju, kjer sem delovala sama, so bili Berberi včasih nomadi, okoli leta 1960 pa so se naselili v vasi. Nomadstvo sicer še ostaja, a vedno manj. V vaseh ima vsak svoj posel - nekdo vodi trgovinico, drugi frizerski salon, tretji kmetuje, mladi se veliko ukvarjajo s turizmom. Tisti, ki so izobraženi, delajo v kakšnem hotelu ali poučujejo.

Kako velike družine imajo?
To so zelo velike družine, recimo v povprečju od šest do deset otrok. Šola v Maroku je obvezna, kar pa ne pomeni, da to vse družine tudi upoštevajo. Osnovno šolstvo traja do 12. leta, veliko je odvisno tudi od tega, kakšen dostop imajo do šole. Lažji, kot je dostop, na primer v mestih in večjih vaseh, več deklic hodi v šolo, v manjših vaseh pa šolo nadaljujejo le fantje. Družbena vloga ženske ni, da se šola, ampak, da ima družino in skrbi zanjo. Takšna je tradicija, težko jo je izkoreniniti, čeprav se počasi spreminja, predvsem v mestih. Ogromno deklet sicer ima izobrazbo, a če se poročijo, ne delajo, torej izobrazba zunaj štirih sten ne pride do izraza.

Še vedno veljajo dogovorjene poroke?
Da, poroke so dogovorjene znotraj plemena oziroma družine. Tako se fant pogosto poroči s sestrično. Prvega otroka dekleta rodijo med 17. in 20. letom. Dekle, ki se poroči, zapusti svojo družino in se preseli k moževi. Tam prevzame vlogo, ki jo je do takrat imela tašča - pere, kuha, pospravlja. Mož pa skrbi za preživetje.

V maroško Saharo ste prišli kot članica italijanske humanitarne organizacije Bambini nel deserto ali Otroci v puščavi. Kaj ste počeli?
Bila sem njihova predstavnica v Maroku, vodila razne projekte zanje, imela predavanja o prvi pomoči in higieni, skrbela pa sem tudi za logistiko intervencij, ko so prišli na primer zdravniki ali novinarji. Pri tem mi je vedno pomagala kakšna lokalna agencija kot na primer Tutti In Marocco. Poleg tega sem poučevala otroke v okviru lokalnega združenja, v šoli, ki jo je ustvarila skupnost. Organizirali so alternativni pouk - ko je bil popoldne pouk v javni šoli, smo mi v okviru tega združenja pouk imeli dopoldne in obratno. Javne šole so postavljene na stranski tir, kakovost poučevanja je slaba, razredi so veliki. Otroci zato težko sledijo snovi. Učbenike sicer imajo vsak svoje, a v enem prostoru so združeni trije razredi, učitelj tako poučuje prvi, drugi in tretji razred hkrati. V naši šoli smo zato imeli pouk po starostnih skupinah, otroke sem učila francoščino in italijanščino, kolikor se je dalo, pozneje pa tudi odrasle ženske in fante opismenjevanje.

Mnogi odrasli torej niti ne znajo pisati?
Ne, ne znajo. Včasih znajo brati malo arabsko zaradi Korana, berberščine pa sploh ne pišejo, saj se prenaša le prek ustnega izročila. Pisna berberščina zahteva posebno abecedo, ki se je ne učijo. Velika večina odraslih žensk pa ne zna v arabščini ne pisati ne brati, kaj šele v latinski pisavi. Ko se Berber rodi, se najprej nauči berberski jezik, v šoli se nato nauči klasično arabščino in "daridžo", to je maroška arabščina. V drugem razredu pa se začne učiti francoščino. To uporabljajo v uradih, ta jezik ima poseben status v državi, uporabljajo jo tudi na vseh dokumentih in seveda univerzah za predavanja.

Kaj si tamkajšnji otroci želijo, kako odraščajo?
Zelo odvisno. Podeželski otroci si želijo popolnoma drugih stvari kot mestni. Pogosto nimajo niti elektrike, zato si v kakšni vasi želijo le to, da bi lahko pogledali risanko. V vaseh, v katerih sem sama živela, sicer so pitna voda, električna energija, dostop do spleta.

Kako so vas kot tujko sprejeli?
Dobro, saj so domačini že navajeni na tujce, bodisi zaradi turistov, bodisi zaradi tujih humanitarnih organizacij, ki delujejo na tem območju. Poleg tega sem delovala znotraj humanitarne organizacije in se vedla, kot če bi bila ena izmed njih. Spoštovala sem njihove navade, učila sem se berberščine in jo skušala čim več uporabljati, lase sem imela pokrite z ruto, prehranjevala sem se kot oni, če sem bila pri njih doma, družila sem se z dekleti in ženskami.

Katere so najzanimivejše berberske navade?
Vsaka po svoje, morda sta najbolj fascinantna rojstvo in poroka. Takrat se res zbere celotna vas in se odvije celotna ceremonija, veliko je glasbe. Ženske sedijo posebej, moški posebej. Rojevajo večinoma doma, na obredu pozdravijo in sprejmejo mamo in novorojenčka. Slavijo vsakega otroka, a večjo težo ima moški potomec. Poligamija je sicer dovoljena, a malokateri moški ima več kot eno ženo. Berberi so bili pred islamizacijo sicer Judje, predtem pa politeisti.

Stereotipno si predstavljamo, da k puščavskim plemenom sodijo tudi kamele. Jih Berberi uporabljajo?
Uporabljajo velblode, ne kamel. Velblod ima eno grbo, kamela dve - kamel v Afriki ni. Velblod oziroma kamela je edina žival, ki je sposobna prehoditi puščavo, torej hoditi po peščenih sipinah.

Kakšna je njihova tipična hrana, jo lahko v takšnih razmerah pridelajo sami?
Pridelajo je le malo sami, saj je v puščavi suša, prst je peščena. Velika večina stvari prihaja iz okolice Agadirja, kjer so ogromne plantaže. Sejejo predvsem povrtnine, recimo bob in grah, ki rasteta dvakrat letno, koriander, solato, korenje, pšenico. Paradižnik in bučke kupujejo na tržnici. Doma imajo predvsem kano, kumino in datlje. Iz povrtnin delajo enolončnice, zraven dodajo še krompir in čebulo, ki ju morajo kupiti. Vsak dan jedo tudi kruh, ki je podoben lepinji. Naravno kano uporabljajo kot lepotilno sredstvo in zdravilo, saj si jo dajo na ureznine. Kumino uporabljajo kot začimbe in tudi za čaj. Datlji so namesto čokolade, brez datljev ne gre ne pozimi in ne poleti. Jedo vsi iz istega krožnika. Jaz sem si sama kuhala, z veseljem pa sem se odzvala tudi na kakšno povabilo.

Kako ste se pogovarjali z njimi?
V berberščini. Jezik ni podoben arabščini. Naučila sem se predvsem iz vsakdanjih pogovorov.

Predstavljam si, da mora biti življenje v puščavi zaradi vremenskih razmer precej težko in naporno. Kako je na primer poleti, do kod se povzpne živo srebro na termometru? Ste se takrat umaknili iz države?
Poleti se temperatura dvigne tudi do 60 stopinj Celzija, zato sem se tamkajšnjemu poletju izogibala. Vročina je sicer suha, tako da se jo da lažje prenašati. S koncem oktobra vročina začne popuščati, prijetno vreme traja nekje do maja, ko se temperatura znova začne dvigati. Pozimi ponoči temperatura pade tudi do ene stopinje, čez dan je okoli 15-20 stopinj. Za obisk puščave so najprimernejši meseci od oktobra do novembra in od februarja do maja.

Glede na to, da so Berberi avtohtoni prebivalci severne Afrike, znajo te svoje starodavne navade in običaje tudi izkoristiti v svojo korist in z njimi zaslužiti? Koliko je turizma v teh krajih?
Najzanimivejša je puščava, sipine, preživeti eno noč v nomadskem šotoru med sipinami. To je neverjetna izkušnja, ampak tudi standardni turistični aranžma.

Kakšen je položaj Berberov znotraj Maroka? Obstajajo kakšna trenja, so po pravicah in dolžnostih izenačeni z večinskim prebivalstvom?
Berberi so prvotno prebivalstvo, staroselci, zato se marsikdo rad pohvali, da je Berber samo zato, da bi privabil turiste, pa v resnici ni. Berberi se v zadnjem času zelo bojujejo za svojo identiteto, da se sploh ohrani njihov jezik. Mnogi Arabci bi najraje videli, da bi Berberi izginili, čeprav se zaradi turizma radi pohvalijo z njimi. V šolah so šele v zadnjih letih dali v učni načrt tudi berberščino. Ne obstaja pa berberska stranka ali kaj podobnega.

Je mogoče po videzu ločiti Berbera in Arabca?
Da, jaz jih ločim. Berberi imajo drugačne obrazne poteze.

Se maroški Berberi povezujejo kaj z Berberi v drugih državah?
Ne bi vedela. Včasih so bili bolj povezani, ko meje še niso bile tako zaprte in so bili nomadi. Imajo nekaj skupnih simbolov, skupne jezikovne korenine in določene navade.

Fez, Rabat, Casablanca, Marakeš ... To so turistično najbolj znana in največja maroška mesta. Ste bili tudi tam, kakšen je mestni utrip?
Življenja v mestih se ne da primerjati s kakšnimi berberskimi vasicami. V teh mestih najdemo velike svetovne trgovske verige, kot sta na primer McDonald's in H/M, veliko moč imajo elitne družine, način življenja in razmišljanja je čisto drugačen. Elitne družine si lahko marsikaj privoščijo na črnem trgu, tudi zaposlitev. Mnogi do službe tako ne pridejo zaradi sposobnosti, ampak prek zvez.

Med prebežniki, ki iščejo boljše življenje v Evropi, so tudi Maročani. Zakaj bežijo?
Več razlogov je. Na eni strani so politični migranti iz Zahodne Sahare na jugu, po drugi strani pa že kar nekaj let v Maroku obstajajo in živijo "evropske sanje". Želijo si boljše življenje, mislijo, da je življenje v Evropi lažje, a potem marsikdo le stežka zdrži v novi državi. Želijo kamor koli, ne le v Francijo, samo da se rešijo Maroka. Mi si težko predstavljamo, ker lahko potujemo kamor koli, Maročani pa za vse evropsko države potrebujejo vizum, ki pa ga ne dobijo. Ravno zato, ker je selitev tako težko uresničljiva, ostaja velika želja mnogih. Tisti, ki so že v Evropi, domov sporočajo, kako je vse super, ne upajo si povedati resnice. Mnogi, ki na lastno pest doživijo novo resničnost, pa potem spoznajo, da ni vse zlato, kar se sveti.

Maročani tako bežijo v Evropo zaradi želje po boljšem življenju, svobodi (svobodnem stiku z drugim spolom, življenju brez tega, da bi bilo marsikaj tabu in greh) pa tudi zato, ker si zaradi nas "turistov" mislijo, da v Evropi denar pada z neba oziroma da se takoj zasluži. Včasih je tu tudi radovednost, želja po novi izkušnji.

Vse več je namigov, da je spolne napade in rope na silvestrovo v Kölnu izvedlo največ Severnoafričanov. Zakaj prihaja do takšnega vedenja, kakšen je njihov odnos do žensk?
Maročani verjamejo, da če ženska razkazuje del telesa, ki ga po njihovem mnenju ne bi smela, da si s tem nekaj želi, da moškega izziva. Saj tudi v naši družbi moški velikokrat rečejo, da je ženska sama kriva, če se jih kaj zgodi, ko nosi minikrilo. Vera in tradicija zavirata in omejujeta razvoj ljudi. Vsi poznamo moško naravo, še ko so poročeni, težko ostanejo le z eno žensko. Predstavljajte si moškega, ki je že od majhnega omejen z vseh strani, ki se ne sme pogovarjati z dekleti, ne sme se igrati s punčkami. V Maroku pozabite na prve simpatije, prve ljubezni, prvo držanje za roko. Mi v Evropi se lahko privajamo na drugi spol, se ga učimo spoštovati, pri njih pa tega ni. Že od malih nog je zanje vse "haraam" - greh. Bolj, kot rastejo, več omejitev imajo. Zgodi se, da samo če vidijo moškega, ki se pogovarja z žensko, da se mora z njo tudi poročiti. Počasi se vse to sicer spreminja, sploh v mestih, a vseeno imajo moški v takšni družbi preveč frustracij, da bi to kmalu izginilo. Še pri tem, s kom se bodo poročili, moški niso svobodni, saj jim ženo določi mama. Moški in ženske se ne morejo v javnosti poljubljati, držati za roko - da pa vidiš dva moška, ki se držita za roko, je običajno. Če vidijo žensko, ki ni pokrita - pa marsikatera ni - pomeni, da si želi, da jo drugi gledajo, sicer bi se pokrila. To ne pomeni, da jo bodo takoj posilili. Nam se zdi samoumevno, da se oblačimo, kot si želimo, in da nas moški spoštujejo oblečene ali gole. V Maroku pa je druga miselnost. Jaz sem se izogibala že dajanju roke v pozdrav, saj me je marsikateri moški pri tem tako pogledal, da mi je postalo neprijetno.

Ste se vi kdaj v Maroko počutili, da ste ogroženi oziroma da ste v nevarnosti?
Ne, v neprijetnih situacijah se nisem znašla. Včasih sem se sicer spraševala, kaj se dogaja okoli mene, ko česa nisem razumela in nisem vedela, kako bi se odzvala.

Ali Maroko še vedno občuti posledice napada islamskih skrajnežev v Marakešu aprila leta 2011, v katerem je bilo ubitih 17 ljudi, od tega 11 evropskih turistov?
V Maroku se takrat ni govorilo o napadu ali atentatu, ampak so poročali, da je v kavarni Argana eksplodirala jeklenka.

Maroko je po ureditvi kraljevina. Je podpora kralju trdna ali se v državi pojavljajo kakšne uporniške skupine, ki bi rade kralja vrgle z oblasti in uprizorile arabsko pomlad z zamudo?
Kralja imajo vsi zelo radi, fotografije članov kraljeve družine visijo vsepovsod. Vedno, ko pride kralj v kakšno mesto, ga želijo vsi pozdraviti, saj je veliko bolj permisiven in dostopen v primerjavi s svojim očetom, prejšnjim kraljem, ki je bil zelo strog. Ko so se med arabsko pomladjo začele demonstracije na ulicah, je kralj podelil več zaposlitev in možnosti, da ljudje z diplomo pridejo do službo. Na tak način je utišal upore. Ne verjamem, da bo v Maroku nekega dne prišlo do takih uporov, kot so se zgodili drugje, saj so maroške oblasti in tamkajšnja tajna agencija tako močni, da ima človek občutek, da vedo in nadzorujejo vse. Maročani sicer niso zadovoljni s politiki in ministri, kralj pa je nekaj popolnoma drugega, zato mislim, da bo Maroko še nekaj časa ostal kraljevina.

IZ PRVE ROKE

Vaša najbolj priljubljena izletniška točka?Puščava

Najbolj tipičen spominek?

Obesek za ključe v obliki "babouche" - to so tradicionalne maroške natikače

Najslavnejši državljan?

Pevec Mohamed Rouicha

Cena kave in piva v lokalu?

Kava 1 evro, pivo 3 evre

Tradicionalno rivalstvo?Z Alžirijo
Najbolj znan slovenski proizvod?Ga nisem opazila. Nekoč pa sem sredi puščave našla zavrženo pločevinko piva Zlatorog.
Najkoristnejša beseda?

"Ghali bzaf." - To stane preveč.

Značilna hrana in pijača?

Tajin, kuskus, čaj, kot sestavine pa koriander in kumina

Najbolj znan predsodek, ki drži ali pa tudi ne?

Da bi moški vsako turistko žensko zamenjal za kamelo.

O čem se trenutno največ govori?

O Islamski državi in terorizmu po svetu

Najbolj tipična ime in priimek?

Fatima in Mohamed