Izbor ture
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.8 od 75 glasov Ocenite to novico!
Planine na Tolminskem so v zadnjih letih postale pomemben del turistične ponudbe. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Tu so krave v glavnem sivo-rjave pasme, ki dajejo mleko, ki je izredno primerno za sirjenje. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Neučakano govedo presenetljivo naglo ubere pot v hrib. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Krave prvi teden odženejo do srednje postaje, nato pa jih preselijo še višje, na planino Sleme, kasneje pa ponovno na srednjo postajo, da si medtem pašne površine opomorejo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Anka Lipušček Miklavič zjutraj pomolze krave, nato pa se odpravi v svojo pisarno direktorice mlekarne Planika v Kobaridu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Če je živina prosto zunaj, kot je na Tolminskem, je bolj zdrava, trpežnejša, mleko pa je zagotovo boljše. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Anka in Sandi med jutranjim šilcem ob črni kuhinji izbe na prvi postaji romanja v planine. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Mlekarna Planika zaradi vsakoletne gonje živine v planine sicer v poletnem času izgubi določeno količino mleka (4.000-5.000 litrov na dan), ga pa zato v zimskem, pomladnem in jesenskem času dobijo toliko več, zato jim je v interesu, da živimo v sinergiji. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Krave so vse po vrsti mlekarice, ki niso ravno primerne za meso. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Povprečna starost tukajšnjih krav je okoli 14, 15 let. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Najboljši odjemalec tolminskih sirov je Valter Kramar iz Hiše Franko, ki sire naprej zori v svoji kleti - tudi po več let. Foto: Benjamin Schmuck

Dodaj v

Foto: S kravami zarana v tolminski planinski raj

S pastirji na planino Medrje
1. junij 2018 ob 07:00
Tolmin - MMC RTV SLO

Skoraj sredi noči je še bilo, ko smo se s pastirji zbrali pred hlevom kmetije Lipušček-Miklavičev v Zatolminu. Prvi sončni žarki še niso prodrli izza vršacev, po dolini pa so se smukale goste bele jutranje meglice.

Krave so se malce nervozno prestopale - ene neučakane, da bodo po dolgi zimi končno spet na planini, tiste, za katere je bila to sploh prva odprava v hribe, so delovale preplašeno.

Anka Lipušček Miklavič nam v roke stisne vsakemu svojo dolgo palico - ne za hojo, ampak za priganjanje tistih krav, ki bodo zaostajale. Tradicionalno, vsakoletno priganjanje krav v planine na visokogorsko pašo, ki poteka običajno na soboto v drugi polovici maja, je v teh krajih, kjer so tradicije še žive, eden večjih dogodkov.

In ni boljšega vodiča od Lipušček Miklavičeve, vodje Mlekarne Planike, četrte največje mlekarne v Sloveniji, ki letno ustvari okoli 9 milijonov evrov prometa, ima daleč največjo odkupno ceno mleka, v zadnjem času pa postaja še turistična blagovna znamka in s tem eden ključnih akterjev v turistični zgodbi Doline Soče.

Anka je poleti pastirica, sicer pa direktorica, in to ena sposobnejših v državi. Zjutraj pomolze krave, nato se preobuje v visoke pete in se odpravi v pisarno. "Zdaj je lažje, ker vsi poprimemo in se malo uskladimo, ko pa sta sin in hči oba še študirala, je bilo vsak dan zjutraj treba iti v hlev, se potem hitro uredit in umit, potem pa teči v Ljubljano na poslovni sestanek," razlaga.

Velika odgovornost do kmetov
Ker je sama del doline, se čuti toliko bolj odgovorna vsem tistim kmetom, ki mukoma obdelujejo svoje gorske kmetije. "Zadnjič so me vprašali, kaj je težje - biti direktorica ali kmetica - precej težje je biti direktor, ker nosiš tako velikansko odgovornost, ker veš, da je od dela mlekarne odvisno toliko kmetij in toliko družin," razlaga.

In Anka ni edina, ki manevrira med dvojnim poslom - tudi večji del ostalih pastirjev, ki nima dovolj površine, da bi bili samo kmetje, ima redne službe, ki s pašo nimajo kaj dosti skupnega. Nekateri so v dolini učitelji, drugi zdravniki, a s pastirstvom ohranjajo stik s tradicijo in koreninami.

Razlog za vsakoletno selitev krav v planine je sicer povsem praktičen - ko kmetje krave odženejo na visokogorsko pašo, prihranijo površino za košnjo in pripravo zimske krme. Če krav ne bi gnali v planine, si jih nihče ne bi mogel privoščiti toliko. Poleg tega je pa govedo tudi precej trpežnejše in bolj zdravo s takim poletnim režimom.

Preberite še:


Pogovor z Anko Lipušček Miklavčič: Direktorica, ki je poleti pastirica


Močna tradicija sirarstva

Karavano pastirjev in goveda, ki se s presenetljivim pospeškom zažene v hrib, motrijo vaščani, za katere je to prav poseben dan. Čeprav je ura komaj 5 zjutraj, že stojijo pred durimi in mahajo pastirjem v slovo. Na uspešno sezono pašnje!

Krave so iz različnih hlevov po vasi, tako, da občasno prihaja do rivalstva med njimi in morajo pastirji paziti, da ne pride do prerivanja na precej vratolomni in ozki pešpoti proti planini Medrje nad Tolminom. Do prve planine več družin žene krave skupaj, nato se porazdelijo. So pa ti odročni, neinustrializirani in redko poseljeni konci resnično idealni za visokogorsko pašo, tradicija sirarstva pa izredno močna, zato je na Tolminskem kar okoli 35 še živih planin.

Svež jutranji zrak polni vonj po cvetočem bezgu, kadulji in spominčicah, vse višje, ko se vzpenjamo, bolj se dolina pod nami prekriva z debelo plastjo puhastih belih meglic. Idilo malce moti intenziven vonj po svežih kravjih iztrebkih, ki skoraj kot vodomet pršijo po nas.

Trmasta kot krava
Približno triurni pohod upočasni Sora, ena od Ankinih krav z očitno najtežjim značajem, saj se ne premakne niti za ped. Nič ne pomaga - tepež s palico, potiskanje, prigovarjanje ... Sora, za katero je to prva pot v hribe, neutolažljivo muka in spravlja v obup celotno karavano.

Ankina hčerka Neža neusmiljeno poprime za palico, a Sora še kar stoji na mestu. Anka poskuša z božanjem in objemanjem - rezultat ni nič boljši. "To je karakter. Ista je bila tudi njena mama, težka kot ...," odkimava z glavo gospa direktorica, ki ji sicer ta naslov ni najbolj všeč - preferira oznako "hribov'c". Ali pa sirarka.

Planika kot motor tolminskega sirarstva


Mlekarna Planika je postala sinonimna s sirarstvom na Tolminskem in Kobariškem, pod taktirko Lipušček Miklavičeve pa so neločljivo povezani s tolminsko pašno skupnostjo. V Planiki so se tudi maksimalno ohranili stari postopki pridelave sirov, edina razlika je, da ga morajo v mlekarni delati iz termiziranega mleka. Sicer pa - isti postopek, od modelov do obrezovanja, od soljenja v slanici do stiskanja v preši in zorjenja na lesenih policah.


Sir stalno obračajo, perejo ga samo s toplo vodo, nič ne dodajajo in nič ne odvzemajo. Sira tudi ne premazujejo z nobeno snovjo, saj, kot pravi Lipušček Miklavičeva, jim je normalno, da sir v času zorjenja malce splesni. "Ta filozofija se je ohranila in mislim, da je to tudi ena ključnih zadev, kar dela Planiko tako posebno napram ostalim slovenskim mlekarnam," še pravi. Mimogrede, Planika ima v mlekarni tudi muzej sirarstva, imenovan Od planine do Planike - ime, izbrano, ker najbolje ponazarja, kako potrebna je sinergija med pastirji in mlekarno.


Jutranje šilce namesto kave

Nekako vseeno prilezemo do prve postaje, ura niti 8 še ni, je pa očitno že čas za prvo šilce. "S šnopcem je treba začeti dan, tu na planini je delo trdo," odločno pribije Anka in nazdravi. In nazdravi še enkrat, pa še enkrat, nato pa pristavi za turško kavo v kotlu.

Izba je stara, kamnita, z lupinami granat iz prve svetovne vojne namesto vaz za rože. Hribi okoli Tolmina in Kobarida so tudi po stotih letih še vedno polni tovrstnih artefaktov.

Ankin mož Sandi ogenj v črni kuhinji, eni redkih, ki se je še ohranila, razpihava z zarjavelo cevjo puške, ki jo je našel v hribih. Opomnikom na veliko vojno, ki je na Soški fronti vzela okoli 300.000 življenj, v teh krajih ne morete ubežati.

S planine, kjer smo se naredili prvi postanek, je razgled naravnost na spominsko cerkev sv. Duha v Javorci, na kamniti bajti, pred katero nazdravljamo z jutranjim krepčilom, pa je pribita nagrobna plošča padlega vojaka, ki so jo sem preselili s pokopališča, ki je bilo tik pod njo, preden so posmrtne ostanke po vojni prekopali. Nagrobna plošča na pastirski koči je še zadnji znak, da so bili tu svoj čas pokopani vojaki treh različnih ver.

Rošada pastirjev
Po postanku nadaljujemo pot proti Medrjam (1.133 metrov), kamor prispemo po kaki uri hoje. Z zadnjimi močmi se privlečemo do pravljično lepe planine, na kateri krave že pospešeno obdelujejo neokrnjene cvetoče zelenice.

Tu bo prva skupina pastirjev ostala približno teden dni, nato se bodo zamenjali. Iz Medrj se bodo krave ta konec tedna podale še višje, na najvišjo tolminsko planino Sleme. Po obsegu pašnih površin sta planini dve izmed največjih v Julijskih Alpah.

Če je za nas obiskovalce življenje na planini videti idilično, si ne delajte utvar - delo pastirja je trdo. Vstajajo ob 4. uri zjutraj, da pomolzejo krave, nato se prične sirarjenje. Surovo mleko za sir kuhajo enkrat na dan, v velikem stoletnem bakrenem kotlu, kakršnih danes zaradi pomanjkanja obrtnikov skoraj ne morete več dobiti.

Mleko za tolminski sir ni nikdar segreto na več kot 37 stopinj Celzija, da se ne izgubi svojega polnega okusa - rezultat proste paše na izjemnih, neokrnjenih lokacijah. Iz tisoč litrov mleka nastane le 20 kolutov sira (60 kilogramov).

Iz sirotke naredijo skuto, koluti sira pa ostanejo na planini več tednov, kjer ga obračajo, brišejo in sušijo, nato pa odnesejo v dolino, kjer ga razdelijo med družine, zbrane v Kmetijski zadrugi Tolmin, glede na število krav, ki jih ima vsaka družina.

Valterjevi siri
Največ sirov zatolminske paške skupnosti, med 70 in 100 kolutov, odkupi Valter Kramar iz Hiše Franko, ki je poleg po kuhinji do nedavnega najboljše kuharske mojstrice na svetu znana tudi prav po odličnih, do štiri leta zorjenih Valterjevih sirih.

Kramar vsako leto nekaj kolutov skupaj z Joškom Sirkom, zamejskim Slovencem, ki načeluje Subidi (1 Michelinova zvezdica), odpelje v jamo v italijansko pokrajino Emilia-Romana, kjer po štirih dodatnih mesecih zorjenja nastane delikatesa, imenovana jamar oz. formaggio di fossa.

Kramar je eden redkih, ki si lahko privošči tako dolgo staranje sira - glede na to, da meni na Kobariškem in Tolminskem zelo temelji na mlečni dieti, so se siri običajno starali le po nekaj mesecev in so se pojedli sproti, saj so morali kmetje preživeti.

"Že moj oče (stari lastnik Hiše Franko, op. a.) je malce eksperimentiral z zorjenjem sirov, a nikdar ni šel v take ekstreme kot jaz. Ko sem zaslužil dovolj, sem začel kupovati sire od kmetov iz Zatolmina v večjih količinah. Če sem ga imel več, sem si lahko privoščil 50 odstotkov ga streči gostom kot mladega, 50 odstotkov pa prihraniti. In tako dalje vsako leto in tisti, ki je bil nazadnje star tri leta, me je najbolj navdušil, zato sem začel kupovati res ogromne količine sira," razlaga Kramar, za katerega življenjske sanje je bila prav sirna klet.

Nov preporod sirarstva
Za razliko od marsikaterega drugega konca Slovenije, kjer je sirarski posel žalostno zamrl, sirarstvo na Tolminskem in Kobariškem danes doživlja nov preporod, tudi zaradi uspehov Planike ter Hiše Franko in podobnih ambicioznejših gostinskih obratov, kjer so sir popeljali na višjo raven.

"V naših krajih ima sirarstvo zagotovo prihodnost. Ker mislim, da imamo to že kar v genih in brez tega tudi ne bi znali. Kralj naših izdelkov v Planiki je prav sir tolminec in na tem gradi mlekarna tudi celotno zgodbo. Mi smo sirarji. Rojeni sirarji. In sirarji bomo tudi ostali. Ko smo bili še v študentu v Ljubljani, je bil naš rek "Sir in skuta naša sta aduta". In to je to in na to smo ponosni," pribije Anka, ko sedim z njo teden dni kasneje v njeni pisarni v Planiki na obrobju Kobarida.

Strahu, da bi tradicije na tem koncu zamrle, torej ni.

Kaja Sajovic, kaja.sajovic@rtvslo.si
Prijavi napako
Komentarji
bralec#62990
# 01.06.2018 ob 07:33
Rad mam Tolmin in gore tam okol. Eden izmed najlepših placov na svetu.
josh k.
# 01.06.2018 ob 07:41
Čudovita pokrajina in izvrstni siri. Splača se kdaj zavit na tolminsko in ne samo proti morju. Kar se tiče Ane Roš pa, tudi po njeni zaslugi pride ogromno ljudi v ta konec Slovenije.
Energetik81
# 01.06.2018 ob 08:35
Tudi meni so ti kraji med najlepšimi v SLO. Za vsakega je kaj, od gorništva, kolesarjenja do muzejev. Narava je pa tam itak čudovita.
fago
# 01.06.2018 ob 08:09
Super je potepati se po teh koncih in Tolmin'c je res okusen sir. Naj vam gre še naprej vsaj tako dobro.
kraji.eu
# 01.06.2018 ob 08:00
Meni je tudi bila dolina Tolminke s planinami naokrog čudovita. Res priporočam prvo ogled Javorce, potem pa pot mimo planine Polog, kjer so naokrog posejani še bunkerji, prečanje Tolminke s kurukulo, pa naprej mimo planine Na prodih in pot do planine Pod Osojnico, kjer je izvir Tolminke in lepa pravljična scena z raznimi potočki in jezerci. Vsaj ob mojem obisku je bila :)

http://kraji.eu/slovenij
a/planina_pod_osojnica/slo
RTzabava
# 01.06.2018 ob 08:02
To je lep prikaz dobrega sodelovanja in vodenja uspešnega podjetja, če so pošteni ljudje.
tanj
# 01.06.2018 ob 10:47
Tako branje poboža dušo. Tem ljudem nimajo časa neumnosti rojiti po glavi, zato so taki kot so. Fajn.
tuhtam
# 01.06.2018 ob 10:38
Hvala za ta prispevek! To so tisti pristni kraji, ni lepših!
PikiMiki
# 01.06.2018 ob 09:30
No tole je pa prijetno branje za ob kavici ;)
Svit-1
# 01.06.2018 ob 09:46
Ni tako slabo, kot nam govorijo politiki, mar ne!
veza
# 01.06.2018 ob 14:05
Lepo napisano, lepe fotografije, mogoče bi samo dodal, da so v Vipavi domačini zavozili mlekarno in potem še klet, vse skupaj sedaj rešujejo tujci, v Posočju pa so se domačini sami rešili pred tujo Kraš tovarno in začeli iz niča zgodbo o uspehu.
Čakam, kdaj bo Anka postala Slovenka leta, gotovo bi si zaslužila ta naziv.
don_draper
# 01.06.2018 ob 11:31
To je to! Pamtna glava in pomirjena duša vodita k uspehu.
Mam še eno idejo. Kdor trpi za kakšno boleznijo povezano s psiho, mu priporočam, da se prijavi za pastirja in mislim, da bo kaj kmalu ozdravljen. Ob takih ljudeh, okolju in delu človek enostavno ozdravi. Ni časa in tudi razloga za slabo voljo...
slovenskisin
# 01.06.2018 ob 09:00
Kaja, ponavadi nisem najbolj navdušen nad tvojimi prispevki, toda tale je pa top:)! prijetno branje!
Highland
# 01.06.2018 ob 14:06
Kvaliteta mleka in mlečnih izdelkov iz Tolminskega daleč presega ostale..
taprauslovenc
# 01.06.2018 ob 11:24
Slovenija je moja dežela,čuvajmo jo in ljubimo,spoštujmo. Enkratno je tole brati. Ti ljudje ne rabijo telefonov,sms,aplikacij,zborovanj,protes
tov,enostavno vedo kaj je prav in kaj ne in da je treba delat če hočejo preživet. Super.
cianid
# 01.06.2018 ob 08:39
Od super duper kuhinje do super duper priganjanja krav. Članki za vse!
delfino_
# 02.06.2018 ob 14:18
Preživljat bi mogli več dopustov doma, ker imamo vse!
zerorez
# 01.06.2018 ob 07:50
Lepo, da se najde vsaj nekaj dobre vsebine na RTV portalu, ce vas ze tako drago placujemo vsak mesec. Kar se tice politike, nam servirate samo svojo levicarsko propagando.
brehme
# 02.06.2018 ob 07:26
Čudovite fotografije, pridni ljudje z zdravo pametjo.
taprauslovenc
# 01.06.2018 ob 16:13
Ob takšnih člankih sem ponosen da sem Slovenec
zerorez
# 01.06.2018 ob 09:20
Nekomu se je zapisalo: Kamen ali betonski zid, ogrevanje vratu in prični udarjati.... morda bo pomagalo!

Ne vem, zakaj koga tako moti, ce se pohvali clanek. Dober je, kar je res je res.
inteligenca
# 01.06.2018 ob 07:51
Bravo tako se dela znamko. Upam le, da nebo prišlo do pohlepa in sebo čez čas izkazalo, da je večina mleka kupljenega v Italiji.
gasar8
# 01.06.2018 ob 20:43
Ponosn sm da se Tminc, vidu sm že kr en kos sveta, ampak teh krajev ne zamenjam za nič na svetu!
coffeecup
# 01.06.2018 ob 18:13
Lepo je videti fotografije veselih krav, ko pridejo na to zeleno cvetočo preprogo. Zanima me pa kako so prepričalo Soro da je šla naprej.. :)
Altair
# 03.06.2018 ob 09:11
tolminski zorjeni sir je res okusen.
Škoda, ker se je pri bohinjskem, ki je bil po bogatosti arom kos tolminskemu, malo ta zgubila.

Sicer pa sem ob članku pomislil na:
"Pod trto bivam zdaj v deželi rajskomili,
srce pa nazaj gor mi sili,
nazaj v planinski raj."
vipavec
# 02.06.2018 ob 06:02
kraji.eu

Sva že dva, ki naju je ta zatrep očaral. Srečno.
Highland
# 01.06.2018 ob 11:53
Prismuknjen, kaj te muci? Pomladna alergija? Kje tokrat vidis zapisano ime Ane Ros?? Drugace pa lep clanek ga. Kaja.
Highland
# 03.06.2018 ob 10:38
Altair, problem "Bohinjskega" sira je v "industrijskem" nacinu pridelovanja. Siri ki se prodajajo po nasih trgovinah so v veliki vecini iz pasteriziranega in tudi dostikrat iz homogeniziranega mleka, kar vpliva na okus in aromo.. Jaz vsakic, ko se potepam po bohinjskih koncih, izkoristim da "skocim" v Studor, kjer kupim domač Bohinjski sir pri proizvajalcu ( jasno, vsi tipi sirov ki jih imajo so nepasteririzani) Ni primerjave s tem, kar se kot "Bohinjski" prodaja po trgovinah.. Skratka, ODLICEN!!
Jazst2
# 02.06.2018 ob 09:14
@zerorez

Nekomu se je zapisalo: Kamen ali betonski zid, ogrevanje vratu in prični udarjati.... morda bo pomagalo!

Ne vem, zakaj koga tako moti, ce se pohvali clanek. Dober je, kar je res je res
.

Nasvet je letel na drugi stavek. Zakaj mešaš politiko s hrano? Degutantno...
Jazst2
# 01.06.2018 ob 08:21
@zerorez

Lepo, da se najde vsaj nekaj dobre vsebine na RTV portalu, ce vas ze tako drago placujemo vsak mesec. Kar se tice politike, nam servirate samo svojo levicarsko propagando


Kamen ali betonski zid, ogrevanje vratu in prični udarjati.... morda bo pomagalo!
Kazalo