Izbor ture
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.4 od 34 glasov Ocenite to novico!
Filipini
Plaža Dumaluan na otoku Panglao. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Filipini
Lokalni vodnik Elvis ima veliko izkušenj s slovenskimi popotniki, saj ga redno obiskujejo v njegovi vasi Hapao. Ko pade mrak, poprime tudi za kitaro. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Prvi pogled v letu 2018, v katero smo vstopili na osamljenem otočku sredi Filipinov. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Filipini
Na Filipinih živi 104 milijone ljudi, še 10 milijonov Filipincev je po svetu. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Manila
Divji promet po ulicah Manile, kjer se med drugim gnetejo v tricikle predelani motorji in 'jeepneyji'. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
'Ne mamilom!' Eden od napisov na ulicah Manile. Kot smo večkrat poročali, je lani izvoljeni predsednik Duterte napovedal oster boj proti mamilom. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Manila
Pogled na predel Manile, ki ima, gledano širše območje mesta, več kot 12 milijonov prebivalcev in je ena najgosteje naseljenih prestolnic na svetu. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Filipini
Masaža z razgledom. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Filipini
Ponudba sadja in zelenjave na Filipinih ni tako bogata kot na primer na Tajskem, a vse, kar je na voljo, ima izjemen okus. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Vulkan Mayon je najbolj dejaven med filipinskimi otoki. Ravno v zadnjih dneh so zaradi možnosti izbruha evakuirali več kot 10.000 prebivalcev v njegovi bližini. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Filipini
Veličastne riževe terase v Batadu, ki so uvrščene tudi na Unescov seznam kulturne dediščine. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Filipini
Tipično domovanje ljudstva Ifugao. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Filipini
Pridelava riža v okolici Banaueja poteka enako že tisoče let. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Filipini
"Šmarješke Toplice" sredi riževih teras. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Manila
Manila: na eni strani srce parajoča revščina, na drugi najmodernejše nakupovalno središče. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Filipini
Eden največjih misterijev, na katerega smo iskali odgovor med večdnevno hojo po riževih terasah, je bil: kako za vraga ob vseh plohah posušiš oblačila?! Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Filipini
Pogled na desetine t.i. čokoladnih hribčkov na otoku Bohol. Obstaja več razlag o njihovem nastanku, meni najljubša je tista, da so to velikanove solze, ki jih je točil za svojo ljubljeno. Foto: Ksenja Tratnik/MMC
Nartničar
Nartničar ne more premikati oči, lahko pa glavo za 180 stopinj. Foto: Ksenja Tratnik/MMC

Dodaj v

Ko ti sredi Filipinov Elvis zapoje Vse manj je dobrih gostiln

Tritedensko potepanje po azijski državi, kjer je vedno toplo
17. januar 2018 ob 06:30
Manila/Ljubljana - MMC RTV SLO

Pojdimo nekam na toplo za novo leto, je sredi jeseni padla odločitev. Po nekaj cincanja in nepredvidenih okoliščinah se je destinacija iz Srednje Amerike spremenila v Filipine. Kaj? A ni to tam, kjer imajo zdaj norega predsednika, je bil eden od komentarjev prijateljev.

Rodrigo Duterte je to veliko azijsko državo, ki se razprostira na več kot 7.640 otokih in ima okoli 104 milijone prebivalcev, po lanskem juniju, ko je prevzel predsedniški položaj, res umestil na zemljevid svetovne politike zaradi svojih drastičnih nemilostnih ukrepov v boju proti drogam ter napovedi, da se Filipini politično ločujejo od dolgoletnih zaveznic ZDA. Tu in tam je na ulicah opaziti napise proti drogam, sicer pa nikjer ne duha ne sluha o kakšnem malikovanju predsednika, kar je sicer stalnica v državah v bližini.

Manila, ki leži na otoku Luzon (ta je skupaj z Mindanaom daleč največji otok), nas je pričakala v značilni sopari, ki sem se je po decembrskem mrazu doma razveselila kot otrok. Prvi opravek ob prihodu na letališče: adijo, športni copati, dober dan, japonke! Posebnih pričakovanj nisem imela, po obisku več drugih azijskih držav pa sem približno že vedela, kako bo.

Na 100 metrih si roke podajata beda in blišč
Prva vožnja proti središču mesta je že razkrila velik razkorak, ki vlada filipinski družbi: na eni strani visoke stolpnice, gigantska nakupovalna središča z vsemi zahodnimi znamkami, na drugi bosi, razcapani prebivalci, ki živijo v hišah iz kartona, ki so, če je sreča, pokrite s pločevinasto streho. Še dobro, da sva vodnika že vnaprej vprašali, koliko stane taksi do mesta, in da sva se ob vpitju štirikratne vsote, s katero so naju "pozdravljali" potencialni taksisti, le smejali. Po nekaj pregovarjanja naju je izbranec zaklenil v avto, pri čemer sva malo dvignili obrv, ko pa so se na križišču na okno nalimale žalostne oči in iztegnjene dlani, nama je bil hitro jasen pravi razlog za njegovo potezo. Dejstvo je, da več kot petina Filipincev živi z manj kot 2 dolarjema na dan. Prizori hude revščine zato žal niso redki, v velemestu, kot je Manila, pa so še bolj očitni ravno zaradi ostrih nasprotij na manj kot 100 metrih.

Prvi krog po mestu, ki so ga v drugi svetovni vojni, takrat so državo zavzeli Japonci, skorajda zradirali do tal, je postregel z redkimi prizori ostankov nekdaj izjemno bogatega kraja, ki so mu (kot sicer še več drugim) rekli tudi Benetke Daljnega vzhoda. 350 let kolonialistične nadvlade Špancev na prvi pogled danes sploh ni več videti, poleg območja starih utrdb Intramuros je tu in tam opaziti še kakšen španski napis za trgovine, ki pa se v poplavi angleških imen vsekakor izgubi. Španci so Filipince držali proč od izobraževanja in napredka, saj je bilo tako lažje vladati, kar je pustilo globoke in dolgotrajne posledice na stopnji razvoja. Njihova zapuščina je za tujce še najbolj očitna v jeziku, ki vsebuje veliko španskih besed in imenih, Josejev in Marij je mnogo.

Pa vendar se kljub nizkemu standardu večina prebivalcev ves čas smeji. In, kar je zanje značilno, prepeva: ko prideš v trgovino, si vsi nekaj požvižgavajo in mrmrajo različne melodije. Ker smo prišli tja nekaj dni pred božičem, je bil pogost železni repertoar od Wham do Mariah Carey, na splošno pa smo vse tri tedne opažali, da Filipinci gojijo izjemno simpatijo do angleških sentišev, ki preplavljajo vse radijske postaje.

Na cestah je divje
Svoje poglavje je, kot v večini azijskih prestolnic, promet. Največ je motorjev, predelanih v tricikle, ki so osnovno prevozno sredstvo, tako kot jeepneyji, predelani jeepi, v katerih je mimogrede prostora za 20 domačinov, ki se, drobceni kot so, tlačijo do zadnje sape. Tudi sistem odlaganja potnikov je izjemen: s kovanci potolčejo po stropu jeepneyja, kar je za voznika znak, da mora ustaviti. Potem sopotniki skozi okno podajo morebiten tovor, medtem ko se potnik junaško pretolče na "svež zrak". Vmes se najdejo tudi novejši avtomobili azijske proizvodnje, številni taksiji in celo kakšen kolesar, ki je, vsaj po mojem mnenju, precej samomorilsko naravnan. Če te ne ubije gneča, te pa zagotovo izpušni plini. Da so ceste res velik izziv, se je izkazalo tudi v prihodnjih tednih. "Nevarnost" prihaja predvsem iz dveh strani: na eni strani so tu slabe ceste, predvsem v bolj oddaljenih krajih, na drugi strani pa nemogoči vozniki, ki delovanja sklopke ne poznajo in z veseljem izmenično sunkovito stopajo na plin in zavoro. Občutek slabosti je zagotovljen 100-odstotno.

Že prvi dan počitnic smo nekateri klonili pred številnimi vabili na masažo, ki je, podobno kot na Tajskem, občutno cenejša kot doma. Za uro masaže je treba odšteti od 6 do 10 evrov, kar je bil seveda eden od ključnih razlogov, da so bile redno na programu, če je bilo to le mogoče. Izkušnje so bile različne, večinoma zelo dobre, pa vendar so masaže na Tajskem razred zase. V Manili je bilo sicer v našem okraju vsaj na prvi pogled tudi nekam veliko "sumljivih" masažnih salonov, v katere so ponekod vabila zelo pomanjkljivo oblečena dekleta. Ta sicer kraljujejo tudi pred plejado barov in nočnih klubov, kjer se jim mimogrede pridružijo še številni "ladyboyi". Za Tajsko so Filipini država, kjer je največ "ladyboyjev", družba pa je do njih zelo tolerantna. Prav tako kot tudi do številnih parov starejših Evropejcev in mladih Filipink, ki smo jih opažali na vseh koncih države.

Ko kitovce zamenjajo kresničke
Krajši notranji polet nas je pripeljal v Legazpi, tik pod vznožje vulkana Mayon, ki se je ravno po naši vrnitvi domov "zbudil." Z območja okoli vulkana so oblasti evakuirale že več kot 10.000 prebivalcev. Nas je pot vodila v 45 kilometrov oddaljen Donsol, kjer smo se veselili plavanja s kitovci. Drugače od nekaterih drugih krajev na Filipinih, kjer je prav tako mogoče plavati s temi velikimi lepotci, a predvsem zato, ker jih tam hranijo, je v Donsolu srečanje z njimi loterija. A ker je največ možnosti za snidenje z njimi med decembrom in majem, smo bili optimistični. Z ladjico smo po približno uri in pol plovbe, med katero se znova nismo mogli načuditi, kako hitro se spreminja vreme - od sedme do devete nam je bilo že zelo vroče, nato pa nas je nevihta dobro namočila - prišli na območje, kjer naj bi bili kitovci. Oči smo imeli kot "skenerji", ves čas smo oprezali, ali bomo kaj zagledali. Apetiti so se še povečali, ko so lokalni vodniki govorili s potapljači, ki so povedali, da pod nami plavajo štirje kitovci. Dajmo, pridite nas pogledat, smo stiskali pesti, a žal nam kaj več od tega, da nam je eden med njimi blagovolil pokazati plavut, ni uspelo. Tolažbo smo zvečer poiskali pri kresničkah. Prav ste prebrali. Šli smo gledat kresničke. Saj vem, sliši se skorajda malce trapasto. "Šla si na Filipine in gledala kresničke?!" Nočni izlet s čolnom je postregel z roji ogromnih kresničk, ki so poplesavale nad rečno gladino. Tudi ob Celine Dion in My Heart Will Go On.

Toplo morje smo zapustili na predvečer božiča in se vrnili v Manilo, kjer nas je čakal nočni avtobus do Banaueja in tamkajšnjega kraljestva riževih polj. Veselo smo razpravljali, kakšna bo naša filipinska božična večerja, za katero naj bi imeli dovolj časa po vrnitvi v prestolnico, a naše letalo je zamujalo in vse, kar nam je uspelo narediti do avtobusa, je bil nakup pice. Božična večerja za spomine, smo se smejali, ko smo se v lično okrašenem avtobusu odpeljali v noč.

Dih jemajoče riževe terase
Riževe terase v okolici Banaueja so pogosto označene za osmo čudo sveta. 2.000 let (lokalni vodnik je to številko podvojil) stare riževe terase se razprostirajo na več koncih v provinci Ifugao (kar pomeni ljudje s hriba), na nadmorski višini med 1.000 in 1.500 metrov, do njih pa se večinoma pride le peš. Tisočletja stara polja so sad trdega dela staroselcev, ki so na roke zgradili hektarje polj, kjer njihovi potomci še danes gojijo riž, od leta 1995 pa so tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Gre za več območij z riževimi polji, in sicer v Batadu, Banaueju, Bangaanu, Mayoyaou, Hungduanu in Nagacadanu.

Četudi je nadmorska višina že kar visoka, so nas v Banaueju pričakale še vedno zelo prijazne temperature. In dež, ki nam je oteževal hojo po ozkih betonskih potkah, ki se vijejo med hektarji teras in so edina "avtocesta." Prebivalci, ki živijo v vaseh ob poljih, se ukvarjajo s pridelavo riža. Zdaj so na vrhuncu priprave na sajenje novih sadik. Večina teras je praznih in z njih domačini pobirajo še zadnje škodljive polže ter čistijo zidove, na nekaterih pa so se že bleščale zelene sadike, ki jih bodo v treh mesecih posadili na vse "njivice," nekje od junija dalje pa bo sledila večmesečna žetev. Drugače od nižinskih polj, kjer žanjejo dvakrat letno, imajo tu le en pridelek letno. Naš sprehod med polji je bil zmes buljenja v tla, kajti potke so ozke, ponekod pa je razmik med terasama tudi večmetrski, in postankov, ko smo se napajali s pogledom na veličastno zapuščino prednikov, ki so z golimi rokami v strmem bregu naredili polja. Nekajkrat se mi je kar malo zvrtelo, sploh če sem pomislila, kaj bi se zgodilo ob padcu. Domačini se seveda premikajo lahkotno kot gazele, tudi tam, kjer se betonske potke umaknejo kamnom in zemlji. Tam je meni in še enemu sopotniku uspelo pasti, a k sreči na pravo stran teras, tako da sva bila deležna zgolj blatne kopeli.

Ko Elvis zapoje Vse manj je dobrih gostiln
Na tovrstnih potepanjih mi je vedno najbolj všeč, ko gremo v rovte in spimo pri domačinih. Po nekaj urah hoje smo prispeli v naše dvodnevno domovanje. Tradicionalne lesene hiške, v katerih živijo domačini (dvakrat pa smo v njih prespali tudi mi), so brez oken, od tal dvignjene približno meter in pol, tako da se vanje povzpneš po lestvi, v njih pa se drenja tudi več kot 10 članov družine. Kot so nam pojasnili, imajo družine tam običajno med 8 in 11 otrok, slednji se, ko dopolnijo 16 let, preselijo v sosednjo hiško, stran od staršev, nato pa si ustvarijo svoje družine in zgradijo svoje hiške. V vaseh imajo tudi šole in obvezno košarkarsko igrišče, kar je pri moških članih naše odprave takoj zbudilo bojevitega duha. Ni bilo potrebno veliko, da sta se ekipi že znašli na zelo spolzkem igrišču, domačini pa so kljub dejstvu, da so bili občutno manjši in da jih je večina igrala v japonkah, pogumno kljubovali naši izbrani vrsti. Ni pomembno, kje na svetu se znajdeš, šport združuje. Kot tudi glasba, kar je zvečer jasno uprizoril naš lokalni vodnik Elvis, ko nas je pustil odprtih ust s petjem legendarne Vse manj je dobrih gostiln. Lahko si sredi ničesar, kjer je elektrika bolj občasno, kjer ni cest, a pametni telefoni in youtube izničijo vse razdalje. Ob tem naj dodam, da so ob vrnitvi na povezavo wifi "veselo" brneli naši telefoni, ki so nam sporočali, da naše bližnje - kljub našim vnaprejšnjim napovedim, da bomo nedosegljivi - skrbi, ali smo se vendarle "znašli" v primežu tajfuna, ki je pustošil po jugu države.

Osnovni podatki o Filipinih
Površina: 343.338 kvadratnih kilometrov
Prebivalstvo: 104 milijoni (med letoma 1990 in 2008 se je število prebivalcev povečalo za cca. 28 milijonov)
Uradna jezika: filipinščina in angleščina
BDP: 8.815 dolarjev na prebivalca
Podnebje: tropsko (deževna doba od junija do novembra, suha od decembra do maja)
Vera: več kot 90 odstotkov je kristjanov
Gospodarstvo: s kmetijstvom se ukvarja približno 30 odstotkov delovno aktivnih Filipincev. Glavni izvozni artikli so: polizdelki, elektronski izdelki, oblačila, bakreni izdelki, kokosovo olje in sadje. Glavni gospodarski partnerji so ZDA, Japonska, Kitajska, Singapur in Južna Koreja.
Turizem: postaja vse bolj pomembna gospodarska panoga. Podatki za 2013 kažejo, da je predstavljal približno 7 odstotkov celotnega BDP-ja.
Življenjska doba: moški 65,3 leta, ženske 72 let
Valuta: peso (1 evro= cca 58 pesov)

.

"Pojdi z menoj v toplice"
Ena od najbolj prijetnih izkušenj je bil obisk gorskih Šmarjeških Toplic. Gremo, imamo približno uro hoda med polji, potem pa se bomo kopali. Hja, pa še kaj, sem si mislila. Potok, ki je tekel po pobočju, je bil sicer zelo čist, a mrzel kot pes. V tole me živ Bog ne spravi, smo se muzali. Po uri hoje pa smo prispeli do majhnega jezerca (dva metra od potoka), v katerem so se drenjali domačini. Nič jim niso šklepetali zobje, še več, nad vodo se je na enem delu dvigala sopara, "dišalo" je po žveplu. Kako dober občutek, ko se po večdnevni povsod prisotni vlagi potopiš v 35 stopinj Celzija sredi ničesar. Z mulci smo se zapletli v pogovor, pri čemer sem bila malo presenečena, da že pri osmih letih tako dobro govorijo angleško. "Tukaj smo na počitnicah, sicer pa živimo v Manili," je pojasnila navihana deklica, ki je v toplice prišla z bratom in sorodniki.

V novo leto na osamljenem filipinskem otočku
Naslednja postaja našega potovanja je bil Palawan in vstop v novo leto. Ja, s Palawana so tisti kičasti prizori, zaradi katerih številni popotniki Filipine izberejo za svojo počitniško destinacijo. Nov notranji polet nas je pripeljal v Puerto Princeso, od koder smo se najprej odpravili pogledat palawanske Škocjanske jame v Sabang. Po kratki vožnji z ladjico po morju smo se prestavili v čoln, s katerim smo uro pluli po jami Puerto Princesa Underground River, ki je bila pred šestimi leti uvrščena na seznam sedmih novih naravnih čudes. Celoten sistem jam je dolg približno 24 kilometrov, s čolnom pa si je mogoče ogledati približno štiri kilometre bogatega kraškega sveta, v katerem najdemo vse mogoče, od podob Sharon Stone do veličastne katedrale, velike podzemne jame, v kateri je mogoče občudovati stalaktite in stalagmite, njeno nebo pa nenehno preletava na stotine netopirjev.

Kot rečeno, je Palawan turističen otok, El Nido kot glavno mesto otoka pa odlična izhodiščna točka za potepanje po čudovitih plažah na bližnjih otokih. V mestecu se tare turističnih nastanitev, barov in restavracij, med katere so nagneteni tudi številni ponudniki takšnih in drugačnih turističnih izletov. Tudi zato dileme, ali v novo leto vstopiti na osamljenem otočku ali na eni od plaž blizu mesta, ni bilo: gremo v divjino. Opremljeni s šotori, hrano in dobro voljo smo se že dopoldne odpravili na popotovanje po plažah. Kič, druge besede ni. Kristalna voda in pesek, kar surrealno je bilo pomisliti, da je 31. december. Res nepozaben vstop v novo leto, v katero smo se zbudili v šotoru dva metra od morja. Tudi začetek leta se je nadaljeval v slogu: z ene plaže do druge, iz enega zelenega zaliva v drugega. Seveda tudi tokrat ni šlo brez srečanja s Slovenci. Sredi lagune, po kateri smo se lenobno potikali s kajakom, smo srečali navdušeno družinico, ki je prav tako za novoletne praznike izbrala Filipine.

Ob pogledu na ljubke nartničarje se ti stopi srce
Zadnja postaja našega potepanja je bil otok Bohol s pripadajočim otočkom Panglao, ki je prav tako obvezna postojanka popotnikov, še posebej tistih, ki radi raziskujejo svet pod vodo. Toda to ni vse, kajti otok slovi po svojih t. i. čokoladnih hribčkih, na njem pa živi tudi izjemno srčkan nartničar: endemitska vrsta primata, ki je velik med 8 in 16 centimetrov, krasi pa ga dvakrat daljši rep. Prepoznaven je predvsem po velikih očeh, ki jih ne more premikati, lahko pa premika glavo za 180 stopinj. Dolge noge mu omogočajo, da skoči tudi do 40-krat dlje, kot je velik. Aktiven je predvsem ponoči, prehranjuje pa se večinoma z žuželkami. Res ljubke živalice si lahko ogledate v enem od živalskih centrov, s pomočjo katerih tudi financirajo dejavnosti za njihov obstanek.

Če nam je bilo ob obisku pri njih še zelo vroče - tropska klima prinese s seboj vročino in vlago - pa smo bili nekaj ur pozneje, ko smo se s štirikolesniki podili med čokoladnimi hribčki in se odločili za vzpon na enega od njih, premočeni do kosti. Ploha nas je ujela sredi 10-minutnega vzpona, a nam ni vzela veselja, ko smo se na vrhu ozrli naokrog in zagledali na desetine v soparno deževno meglico ujetih hribčkov. Gre za več kot 1.200 hribčkov (po nekaterih podatkih več kot 1.700), ki se razprostirajo na približno 50 kvadratnih kilometrih. Prekriti so s travo, ki v suhem obdobju porjavi, zaradi česar jim pravijo čokoladni hribčki.

Odmerek miru za vrnitev v kaos
Pika na i našemu potepanju je bil postanek na severu otoka, kjer smo imeli plažo samo zase, kjer je mir in tišino presekalo le občasno brnenje čolnov ribičev, kjer je sonce padlo v morje v izjemnih barvah, kjer je jutranja kava (četudi iz vrečke) dišala še lepše in kjer je bil ananasov-mangov sok še posebej sladek. Tiste prizore smo shranili v srce, da nam pomagajo prebroditi kakšen zahteven dan po vrnitvi. Predvsem pa nas vedno znova opomnijo, da je res lepo odkrivati svet.

Ksenja Tratnik
Filipini
Filipini
Filipini
Prijavi napako
Komentarji
Skippy
# 17.01.2018 ob 07:57
@firtoh
tečnoba je hudičeva reč.
Semedelčan
# 17.01.2018 ob 09:46
Tudi jaz se pridružujem kritikam zafrustriranih kritikov. Če si pač nekdo lahko privošči oz. raje da za potovanje, kot za drag avto ali cunje je to njegova stvar. Dosti raje berem takšne potopise, kot komentarje teh debilov. Zanimiva reportaža o zanimivi deželi. Vedno pravim, da bi vsakemu privoščil, da gre vsaj enkrat v svet, v kakšno podobno državo. Tam vidiš marsikaj in znaš potem bolje ceniti, kar imaš. Filipini so zagotovo lepi, podobno, kot druge azijske države. Sta pa tudi tam dve plati, blišč in beda. Sicer pa....lepo je potovati a najlepše je priti nazaj domov.
Benji
# 17.01.2018 ob 08:18
Zelo lep članek, še več takih!
Edino manjši popravek, Manilo med drugo svetovno vojno niso zradirali samo Japonci kot je v članku namignjeno, ampak predvsem Američani z zračnimi bombandiranji, pri tem so pobili kar nekje od 100 do 200 tisoč civilistov. Po koncu vojne so pa še porušili zgradbe iz obdobja španske zasedbe in jih nadomestili z ameriškimi.
smradulja
# 17.01.2018 ob 09:17
te banane so top...sploh ne vemo kaj mi tle jemo
ishgilliath
# 17.01.2018 ob 10:20
pajcan
Nič pa o tem ali pa sem spregledal kaj pomenijo tisti razširjeni prstki malih deklic.
Tudi zato hodijo turisti na Filipine.


V-znak? Bhahaha, kaj pa ti misliš da to pomeni?
Guinness
# 17.01.2018 ob 09:47
Bi bilo tam primerno uživati penzijo za cca tisoč eurov na mesec ali nevarno?

Jaz sem na Filipinih spoznal ogromno Evropejcev in Americanov, ki zivijo tam in slisal po vecini samo pozitivne stvari.

S tisoc evri pa bi se dalo tam vrhunsko zivet.

Previden pa je seveda vedno potrebno bit, se posebej, ko si nov v tuji drzavi
Mosquito
# 17.01.2018 ob 08:38
Lepo! Ravno sva se z ženo odločila, da malemu pokaževa te kraje. Sicer poleti, ko bo tam deževna doba, a drugače ne gre. Vseeno se zeloooo veselim :)
dylan_dog
# 17.01.2018 ob 13:32
-otokov je 7107

-tisti naravni bazenček(cca 10x3m) v soteski na koncu riževih teras v Hapau ne moremo ravno oklicat za toplice. Se je pa prijetno namakat po prehojeni poti, se srtrinjam.

-Elvis zna par naših komadov zato, ker mu Šergua vsako leto pripelje skupino, katero par dni vodi po okolici.
HOR
# 17.01.2018 ob 13:28
Ena izmed prvih 5 držav, ki prispevajo največ plastike v morje...
suicider
# 17.01.2018 ob 11:07
Manila je katastrofa tja lahko greš samo zaradi nakupov ali prostitucije drugo pa nimaš nič za videti. Ostalo kar pa imajo Filipini so pa otoki z zelo dobrimi plažami kakšna riževa polja in morda kakšni trekkingi po Mindanau.

Pa tudi brez prostitucije lahko najdeš kakšno luštno filipinko :)
Valuk_
# 17.01.2018 ob 09:25
Bil pred leti, na podobni trasi poti kot opisana. Res prečudovit kraj na zemlji.
miha-posvetu
# 19.01.2018 ob 14:53
@sm0ve
možno da imaš slabe izkušnje, a osebno poznam preko 20 ljudi, ki so bili na Filipinih v zadnjih 2-eh letih (jaz z ženo/otroci, sosedje, več prijateljev) in prav nihče od nas ni prišel bolan nazaj niti tam ni imel kakšne omembe vredne bolezni. Še več - večina nas je bila v zimskem času in dodatna količina sonca in vitamina B ti bistveno poveča verjetnost, da si celo zimo brez gripe in prehladov (kar je bil primer tako pri nas kot pri sosedih, za ostale res nisem vodil statistike...). Tako da neka posploševanja nikakor niso na mestu.
Brahman
# 17.01.2018 ob 18:36
Najlepši otoki so Palawan, Bohol in Cebu. Toliko hvaljeni Boracay je preživel svoje, preveč turističen in pravzaprav tam nimaš kaj videti razen plaž, pa še te so umazane (meni so bile na Palawanu lepše, divje, neokrnjene). Palawan ni nič turističen, žal niste izbrali pravi čas za obisk.
Okoli novega leta cela Azija našvasa cene, ker gor pridejo Avstralci, Korejci, Rusi, ipd...
Underground river v Sabangu ni nič posebnega, so naše jame lepše. El Nido je ok, uglavnem backackerski, brez mega hotelov. Tam ima naš zemljak picerijo, ljudje čakajo na ulici v vrsti za prostor v lokalu. Porto Princesa tudi nič posebnega, je pa zato Port Barton zakon (če si na Palawanu moraš v Port Barton).
So pa Filipini poceni, boljše da greš dol brez kakršnega koli bookinga (imel sem samo letalsko povratno). Radi barantajo, kot cela Azija in za prenočišče se zdilaš za smešno ceno (recimo za sobe ki so imele na raznih booking straneh ceno 50-60 US$ sem dobil za 10-20 US$). Imajo pa raje EUR kot $. Pustimo potopis...
Bencin poceni, motor 3 USD na dan, hrana ni najcenejša v lokalih, street food je poceni opcija. Po mojem okusu imajo najslabšo hrano v Aziji. Cigareti: 4 škatle Mallboro je cena ista kot pri nas za 1 škatlo. Njihove znamke so še ceneje. Drink poceni, okusno pivo, zanič vina. Imajo pa Filipinci probleme z alkoholizmom. Nalivajo se z rumom in coke (liter ruma 1 US$).
Obiski otokov: ne preko agencij ki ponujajo izlete, dogovoriš se z domačini in vidiš tisto kar ostali svet ne vidi.
Sam malo drugače potuje, namreč kot backpacker. Azijo dobro poznam in tudi njihove prekrasne, nasmejane ljudi, ki navkljub bedi v kateri živijo ohranjajo dostojanstvo in dobro voljo.
Kaj naj rečem....spokajte, pojdite dol in boste videli v kakšni bedni EU mi živimo.
Jon Sneg
# 17.01.2018 ob 10:38
Sami Filipini so mi bili všeč, Boracay, Porto Gallera,..., Manila pač ne. V principu mi pač ne sedejo velemesta tipa Manila, Jakarta, New Delhi,...

Sem pa bil na Filipinih, ko je bila malo pred mano doli neka slovenska udeleženka iz Big Brotherja Slovenija in ogromno Filipincev mi je govorilo o njej,... In takrat sem si mislil, kdo dela promocijo Slovenije:).
kavija
# 17.01.2018 ob 09:31
Bi bilo tam primerno uživati penzijo za cca tisoč eurov na mesec ali nevarno?
čik
# 17.01.2018 ob 12:28
sem kar fouš(upam da ni preveč slovenceljsko)
;)
suicider
# 20.01.2018 ob 10:52
@sm0ve

Jaz sem bil dvakrat v zadnjih par letih in mi nič ni bilo...
SamoRes
# 20.01.2018 ob 09:59
Prva vožnja proti središču mesta je že razkrila velik razkorak, ki vlada filipinski družbi: na eni strani visoke stolpnice, gigantska nakupovalna središča z vsemi zahodnimi znamkami, na drugi bosi, razcapani prebivalci, ki živijo v hišah iz kartona, ki so, če je sreča, pokrite s pločevinasto streho.

Tipičen kapitalizem.
Guinness
# 19.01.2018 ob 22:34
Če greš na Filipine, boš ziher prišel bolan nazaj. Poznam več primerov.

Poreč je najbolj ziher.
dylan_dog
# 18.01.2018 ob 07:30
V bistvu ni junk food, uporablja res kvalitetne sestavine. Na TA je na prvem mestu, zato taka guzva. Ni pa Edini Slovenec v El Nidu ;). Na sploh na Palawanu zivi precej Slovencev.
windmaster
# 26.01.2018 ob 14:26
Lepo napisano. Ampak ladyboyi niso nekaj kar bi si Filipinska družba želela in ploskala ob njihovem pojavu. Ladyboyi so odziv na potrebe prepotentnega zahodnega človeka ki ima vsega dovolj in ne ve kaj bi si še izmislil v svojem dolgčasu. Žalostno! Filipinska družba pač razume, da se vsak bori za svoj košček kruha, zato so tolerantni do njih.
zapravico
# 26.01.2018 ob 08:52
Zanimivo,da najmanj od turizma ima lokalno prebivalstvo,sama revščina,denar pa grabijo tajkuni
Lovec
# 18.01.2018 ob 10:13
Brahman

Dober kratek opis. Samo zadnji stavek me je zmotil, malo mi diši na aktivizem, razen, če si denar dobil na bankomatu.
miha-posvetu
# 18.01.2018 ob 07:46
Mi smo jedli v njegovi piceriji v El Nidu, prave slovenske pice ;), čeprav drugače ne jemo takih stvari v Aziji pa smo tokrat naredili izjemo (malo zaradi podpore sonarodnjaku pa tudi otrokoma je po tednih azijske hrane pasalo nekaj drugačnega), vrste pa so zvečer res ogromne, zato smo šli enkrat bolj zgodaj, ko jih še ni bilo.
Ostalo pa se strinjam z obema. Žal mi je le, da nismo uspeli priti do Corona...
dylan_dog
# 17.01.2018 ob 19:44
Martin ima 2piceriji + take away v El Nidu, eno na Coronu in eno v Manili. Poleg tega ima se grsko restavracijo v El Nidu.
fah-q
# 17.01.2018 ob 10:39
no, vabijo tut zarad izbruha ognjenika zadnje čase....da kdo potem ne ostane slučajno tam malo dalj, ker bodo letala ostala na tleh...
Brahman
# 17.01.2018 ob 21:22
Vidiš, za grško nisem vedel. Za Martina so mi povedal domačini, namreč jem le na ulici in sem veliko v stiku z lokalci. Nisem bil v nobenem njegovem lokalu. V El Nidu zvečer šel enkrat mimo in je imel takšno vrsto na ulici pred stopnicam (samih bledoličnikov potrebnih junk fooda), da stoj pa glej. More imet že dobr...
Fajn, da si omenil Coron. Uhhh ima tudi hude plaže.
pajcan
# 17.01.2018 ob 09:11
Nič pa o tem ali pa sem spregledal kaj pomenijo tisti razširjeni prstki malih deklic.
Tudi zato hodijo turisti na Filipine.
sm0ve
# 19.01.2018 ob 11:34
Če greš na Filipine, boš ziher prišel bolan nazaj. Poznam več primerov.
frozen pingvin 2
# 17.01.2018 ob 09:09
nevem no, se pridružujem nekaterim pred seboj....za na resni novinarski portal ravno ne sodi vsak zapis dopustovanja njihovega novinarja....fotografije so pod vsako kritiko, članki, ki pa se prebijejo v resnih tujih medijih za objavo pa imajo neko močno zgodbo... nevem, a uredniki zadnje čase spijo na tem portalu oz ali jih sploh imajo? resni mediji imajo samo za fotografijo svojega urednika.....
firtoh
# 17.01.2018 ob 07:49
Brez zamere,samo tole spada pod Ture avanture,če sem dobrodušen.Prosti spisi o potovanjih sodijo v prostore lokalnih mladinskih centrov ali pa v društva upokojencev,če je gospa upokojena
Kazalo