Svet
Domovanja, ki stojijo danes na Fair Islandu, so skoraj vsa zgrajena po letu 1961 kot počitniške hiške. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Prebivalci tukajšnjih otočij se še vedno ukvarjajo z ribolovom - vsaj za konjiček, če ne drugega. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Shane Noble - njegova družina je bila ena od treh zadnjih, ki je leta 1961 zapustila otok. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Turistične barke in trajekti na otoke ne vozijo - dostop je mogoč samo z lastnim čolnom. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Ena od redkih ohranjenih starih hiš na Silver Fox Islandu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Pokopališče z razgledom. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Za otočane danes največje vznemirjenje predstavlja, ko v zaliv zaide kaka tuna ali premožnejši gliser. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Spomini na Fair Island in življenje na njem pred selitvijo. Zgornja fotografija je iz leta 1944. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Vse potrebno za preživetje na Novi Fundlandiji - v ozadju prvi butični otoški gin z morsko travo, v ospredju pa vložen tjulenj, školjke, jajčeca polenovke in los. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Stari hokejski ring, kamor so se otoški otroci hodili drsat. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Gertie, upokojena učiteljica, s svojim kozarcem vina in knjigo, v katero se vpisujejo gostje koče. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Dodaj v

Fair Island - z odlokom izseljeni otok z duhovi preteklosti

Na Novi Fundlandiji, kjer so tradicije še žive
17. november 2018 ob 07:19
St. John's - MMC RTV SLO

Shane Noble brzi po zalivu Bonavista in para s svojim čolnom valove, da pljuska na nas mrzla morska voda.

Vozimo se mimo otokov in otočkov, na stotine jih je, vsi pogozdeni z iglavci in ruševjem, vsi danes neposeljeni. Sem ter tja se iznad skal na obali dviga počitniška koča s privezom in zasidranim čolnom ob njem.

Naš cilj je otok Fair Island, svoj čas priljubljena naselbina na vzhodni obali Nove Fundlandije, saj so bila otoška pristanišča idealna za dvojambornike, s katerimi so prebivalci te severovzhodne kanadske province hodili na ribolov, poleg tega pa je bil otoček tudi blizu migracijskih poti tjulnjev.

Fair Island je bil ena najzgodnejših ribiških naselbin v zalivu Bonavista – leta 1681 je na otoku živelo 16 ribičev, ki so lovili s treh ladij, na začetku 19. stoletja pa so se začeli priseljevati Angleži, ki so tudi zgradili prve ribje predelovalnice.

Do leta 1869 je na otoku živelo že 212 ljudi, ki so se ukvarjali z lovom na polenovke, slanike in tjulnje, kmalu pa so na Fair Islandu postavili še predelovalnico jastogov, ki je zaposlovala 31 mož. Na vrhuncu je Fair Island štel 650 ljudi, pri čemer so možje lovili, žene pa so redile koze in ovce ter obdelovale vrtove, ki pa so jih imeli na sosednjem otoku, da ne bi drobnica požrla že tako ne ravno obilnega pridelka. Tako je bilo do 30. in 40. let 20. stoletja, ko je začelo upadati število rib, in do leta 1952 se je le še osem družin ukvarjalo z ribolovom.

Minljivost otoškega življenja
Kanadska vlada se je v tistem času odločila, da vzdrževanje naselbin v zalivu Bonavista ni več ekonomsko vzdržno, zato je izdala odlok, da se celotno prebivalstvo z vseh otokov preseli na celino. Do 60. let je bil Fair Island le še otok duhov, z ostanki temeljev in zidanih kleti, ki so zlovešče kukali iz visoke trave. Nič ni ostalo na otoku razen nekaj kolib za čiščenje polenovk, nekaj podivjanih ribezovih grmičkov in nagrobni kamni otoškega pokopališča.

Lesene zbite hiše so v tistih nekaj letih po izdaji odloka vse odvlekli do vode in jih v enem kosu, pritrjene na ladje, odvozili do celine, otoško cerkev pa so razstavili na dva dela in jo enako transportirali do obale zaliva Bonavista, kjer so v tistem času s temi starimi, od vetra in morske vode obledelimi kočami nastala mesta, kot sta Centerville in Trinity.

Družina Noble je bila ena od zadnjih treh, ki so zapustile Fair Island. Življenje na otokih v ribiških skupnostih je bilo vedno nepredvidljivo in minljivo, a zgodovina Noblov je bila še posebej težka, burna in zaznamovana s številnimi tragedijami. Ko so šli Shanovi predniki nekega večera na ribolov, je Shanovi noseči prababici odtekla voda, v tistih časih pa je bil znak, da ženska rojeva in potrebuje pomoč, da je prižgala luč v hiši. A možje na morju so luč zamenjali za luč v svetilniku in treščili ob čeri – vsi so se ubili. Sedem Noblovih mož, izgubljenih v eni noči.

Razgled s pokopališča na Atlantik
Shane, ki danes živi in dela v Indian Bayu, kjer vodi očetovo lesarsko delavnico, nas mimo jas, polnih zrelih borovnic, brusnic in pred stotimi leti posajenega ribeza, mimo temeljev stare cerkve in mimo na pol podrtih kleti za gomoljnice popelje do najvišje, strateške točke otoka z razgledom na razburkan Atlantik in celino v daljavi. Tu iz visoke trave kukajo beli nagrobni kamni – nekateri s komaj čitljivimi napisi, pri drugih pa bi si želel, da ne bi prebral vsega. Trije otroci ene družine, od katerih nihče ni dočakal več kot treh let, mladi pomorščaki, izgubljeni v nevihtnih nočeh, žene, umrle med porodom.

Tu je pokopan Shanov dedek, ki je umrl pri 28 letih zaradi pljučnice po tuberkulozi. Za seboj je pustil pet majhnih otrok, med njimi Shanovo mamo in teto Jane, ki nas je gostila na Fair Islandu. Nedaleč stran je grob Shanovega strica, prevoznika ruma, tik ob Shanovi drugi teti, ki je umrla pri treh mesecih.

Shane za trenutek postoji pred belim kamnom, nato pa počasi krene proti grebenu, ki ločuje vzhodno od zahodne strani otoka – zahodna, zavetrna stran je bila poseljena, vzhodna, odprta na morje, povsem divja. Hodimo po lišajih in mahu, vonj po morju in jodu se meša z vonjem po zrelem jagodičevju. Borovnice, brusnice, jerebičje jagode, ribez, beli lišaji …

Shane pokaže na temen kvadrant sredi neposeljene strani otoka. "Včasih je bilo to hokejsko igrišče. Otroci so ga napolnili z morsko vodo, in ko je ta zamrznila, so se hodili čez hrib tja drsat," razlaga. 60 let pozneje je igrišče še vedno tu – oz., kar je od njega ostalo – črna, blatna praznina. Zaradi slane vode, s katero so otroci polnili drsališče, je namreč pomrlo vse rastje – ki si očitno nikdar več ni opomoglo.

Rajska odmaknjena destinacija
V nasprotju z nekaterimi drugimi destinacijami, ki so po selitvi prebivalstva povsem izumrle in bile prepuščene zobu časa, se je Fair Island tej usodi do neke mere ognil – delno zaradi res močne navezanosti otočanov oz. njihovih potomcev na ta resnično čarobni del Nove Fundlandije.

Fair Island te začara v hipu, ko stopiš s čolna na kopno. In številni od tistih, ki so se na otoku rodili in odrasli, ga nikdar niso pozabili. Danes je zato zahodna obala znova poseljena z živopisnimi lesenimi hiškami, vikendizpostavami celincev, večinoma brez kopalnic in v celoti brez elektrike, zato ob večerih zabrnijo generatorji.

Namesto vrtov imajo pred kočami stara, zarjavela sidra, kupe praznih školjčnih lupin ter vrše za lovljenje rakov in jastogov. Občasno se med njimi smukajo kojoti ali lisice, poleti pa je Shanu in prijateljem na vodi dan popestrila medvedka, ko je z mladiči plavala nedaleč stran od njihovega kanuja.

Najboljši časi ribolova v zalivu Bonavista so stvar preteklosti, a zadnji še živi otočani in njihovi potomci ohranjajo stik s tradicijo in v času sezone odprtega ribolova redno odhajajo s svojimi čolni na morje na lov na polenovke in lignje, za največje razburjenje te sezone pa je poskrbela orjaška tuna, ki je zatavala v zaliv.

"Če si tu dlje kot za konec tedna, najprej pospraviš sveže zaloge, ki jih pripelješ s seboj, potem se lotiš pločevink," razlaga Shane in kaže na zalogo v svoji koči. Glavno živilo pa na otoku ostaja enako kot pred selitvijo prebivalstva – polenovke.

"Jemo jih v vseh oblikah – njihove jezičke in lička paniramo, jajčeca vlagamo v kozarce, fileje pražimo v ponvi, jih cvremo … Ampak najboljši način za pripravo pa je po ribiško – na pomol se postavi kotel z morsko vodo, jo zavremo in vanjo vržemo ribo naravnost s trnka. Nobenih začimb ali soli ne dodajamo, ampak zagotavljam ti, da boljše polenovke v življenju ne boš jedla, kar stopi se v ustih," pravi Shane.

Ker se je sezona ribolova na polenovke v času našega obiska ravno zaprla, se zadovoljimo s prekajenim lososom in ginom, infuziranim z morsko travo destilarne The Newfoundland Distillery Company – prvega resnega poskusa butične žganjekuhe v provinci.

Vera, upanje, ljubezen
Pozno popoldne se odpravimo do koče Shanove tete Jane, pri čemer prečkamo že malce dotrajan lesen most, ki ga je postavil Shanov stari stric leta 1991, ob 30. obletnici selitve Noblov s Fair Islanda, na kateri se je na veliki proslavi zbralo kar 3.000 nekdanjih prebivalcev otoka in njihovih potomcev. Stari Noble, ki je most gradil, proslave žal ni dočakal, saj je umrl dva meseca pred njo.

Janina hiška je polna spominov na otoško življenje pred letom 1961 in na ribiško tradicijo Nove Fundlandije – ob vratih stojijo gumijasti škornji, na štedilniku je ponev ohlajenih "scrunchionsov" (neke vrste novofundlandski ocvirki), na steni obledele slike že pokojnih pripadnikov rodbine Noble, pa stare licence za lov na jastoge, fotografije ledenih gor, ki jih pomladi zanese tik pred koče otočanov, kičasti leseni svetilniki in zvežčič z izvezenimi besedami "Vera, upanje, ljubezen", nekakšen ladijski dnevnik, v katerega se podpisujejo vsi obiskovalci koče.

"Boš malo vina, ljubica?" me vpraša Jane s svojim močnim novofundlandskim naglasom, ki je v tem delu province še posebej težko razumljiv, in že poseže po orjaškem tetrapaku, napolnjenim s cabernetom. "Še meni ga nalij," reče Gertie, priletna Janina prijateljica, ki se je pri 17 letih preselila v Centerville kot učiteljica in tam učila prvi razred, kar je pomenilo od 6 do 12 let stare otroke, ravno preseljene s Fair Islanda. Kot pravi, je otočane takrat še sama komaj razumela.

Se pa je poročila z otočanom, tako da je kmalu osvojila eksotični naglas. Gertie govori kot dež in njen mož, resen in tih moški, se naglo umakne na teraso, kjer si odpre pivo z Janinim možem in opazuje redke ladje, ki tistega čudovitega septembrskega dne brzijo po zalivu. Turistov tu ni, niti ladijske povezave, ki bi jih prepeljala do sem, tako da so otočani fascinirani že nad malo boljšim gliserjem, ki pripelje mimo.

Breme preteklosti
Janina koča se zdi idilična, a nosi težko breme preteklosti. Bil je julij 2004, ko se je na otok za konec tedna vrnil Andre Noble, Shanov brat. Andre je bil takrat star 25 let in je bil vzhajajoča kanadska filmska zvezda, ki se je ravno vrnil domov čez poletje iz Toronta, kjer je posnel film, ki ga je proslavil, Sugar (Sladkor), romantično gejevsko dramo, nekakšno Goro Brokeback kanadske filmske produkcije.

S prijatelji se je odpravil na izlet na sosednji Silver Fox Island (Otok srebrne lisice), kjer je po nesreči zaužil repičasto preobjedo, rastlino, ki velja za eno najbolj strupenih in s katero so že stari Rimljani zastrupljali svoje sovražnike.

Takoj ko se je vrnil v tetino hiško na kosilo, je Andreju postalo močno slabo, do takrat, ko so ga prepeljali na celino, pa je bil že mrtev. Shane kaj veliko o Andreju, najbolj boleči izgubi družine Noble, ne govori, o izgubljenem bratu pričajo 14 let stari letaki za film Sugar, ki ležijo v kabinetu Shanove hiše v Indian Bayu, uokvirjena skupna fotografija bratov Noble in oljna slika na steni, na kateri je Andre Noble upodobljen pred svojo kočo na Fair Islandu – koča, ki je svoj čas služila kot shramba stare otoške trgovine, danes pa jo v spomin na brata vzdržuje Shane.

"Vsaka tragedija te okrepi," pravi Jane, v njenih očeh pa je zaznati pridih žalosti. Kljub obilici tragedij in grenkih izkušenj so otočani še vedno presenetljivo optimistični, odprti in polni zgodbic, ki jih pripovedujejo tako doživeto, kot da bi brali stare romantične romane o pomorščakih. Nekako iz vse te novofundlandske megle, neskončne zime in viharniškega morja, ki jim je vzelo toliko mož, vseeno potegnejo nekaj dobrega.

Kaja Sajovic, kaja.sajovic@rtvslo.si
Prijavi napako
Komentarji
Pistorius
# 17.11.2018 ob 08:19
A da Krimsky ne mara izraza "destinacija"? To bo šlo v anale.
Sicer pa, Krimsky, brez skrbi: veljaš za neprekosljivo pametnega.
Pistorius
# 17.11.2018 ob 08:20
PS: Zanimiv članek, lepe fotke.
trilko
# 17.11.2018 ob 08:53
Hokejski ring? :)

Angleški izraz je drugače RINK, imamo pa lep slovenski izraz - drsališče.
Krimsky
# 17.11.2018 ob 09:23
@ Pistorius

Izraza 'destinacija' ne maram zato …
~
… ker zveni preveč potrošniško.

Vsak zaliv, klif, fjord, pečino, prepad … pretvoriti v potrošni artikel – »destinacijo«?
Kamor se mora vsak Zemljan priti pofočkat, … kot k Mona Lizi?

Preveč neracionalnega popotovanja sem in tja, kurjenja nepovratnih fosilnih goriv (nafte), … a vsa ta silna popotovanja nas ne napravijo za nič pametnejše, boljše ljudi. V čem pa je, konec koncev, razlika med tistim, ki se je že pofočkal pri Mona Lizi in tistim, ki se še ni? Nobene razlike ni …
~
Mogoče si bomo turizem nekoč prisiljeni zamisliti kako drugače, … npr. da vsak po končani srednji šoli odpotuje na drug konec sveta, in tam s svojim pridobljenim tehničnim znanjem pomaga domorodcem. In se ob tem – izgrajuje sam, … v tem bi bila glavna poanta. Eno leto, na drugem koncu sveta, bi najstniku razširilo pojmovni horizont. In tu bi šlo za povsem drugačno obliko turizma od tistega, kjer v kratkih pisanih hlačah … v tujem kraju zahtevaš enako pivo, kot ga piješ doma …
G.Bruno
# 17.11.2018 ob 08:56
Krimsky
Lahko pa kajpak, kljub vsemu, nasprotujem ideji 'skakanja v bazen brez vode',
Te je prva izkušnja izučila?
Krimsky
# 17.11.2018 ob 08:06
Izraza 'destinacija' ...
~
... ne maram.

A bi ga moral, da bi veljal za modernega?
Ne, ni mi treba, ... lahko sem tudi nemoderen.

Lahko ga mirne duše prepustim tistim, ki bi radi bili moderni. In to z vsem globokim spoštovanjem do ideje modernosti, ... ta namreč pelje razvoj naprej. In posameznik nikoli ni v stanju, poziciji, moči, ... da bi oporekal trendu stotine milijonov sledilcev trendu.

Lahko pa kajpak, kljub vsemu, nasprotujem ideji 'skakanja v bazen brez vode', ... ne da bi kandidate za skok od tega odvračal ... vi kar skačite, ... tudi invalidski vozički so v tem času že doživeli nesluten razvoj, ... električni pogon, upravljanje z gumbki ...
SF-SN
# 17.11.2018 ob 11:07
Več takih prispevkov!
Bondjanez
# 17.11.2018 ob 09:08
trilko
To ni drsalisce ampak igrisce za hokej.
seba goričan
# 17.11.2018 ob 07:50
človek izropa in uniči vse kar mu pride pod roke, dokler naposled ne uniči še sebe....
Olorin
# 17.11.2018 ob 12:32
@Krimsky
"Izraza 'destinacija' ne maram zato …
~
… ker zveni preveč potrošniško."

Verjetno si to hotel povedati tudi v prvem zapisu, pa si kot ponavadi odjadral v neznane vode.

Sicer pa odlicen prispevek avtorice, za razliko od n-tih hohstaplerskih kulinaricnih "destinacij".
Edson Aranches
# 17.11.2018 ob 09:29
Sanjsko. Lepa reportaža.
Tinkola
# 17.11.2018 ob 10:42
Lep prispevek, gospa Kaja, je pa zanimivo, kako se človek matra pa išče na google zemljevidih takozvani Fair Island v kopici tamkajšnjih otočkov. Veliki kolonialisti Angleži vsekakor niso bili prvi, ki so sem prišli kot kolonialisti, kar potrjuje že prvi pogled na gospoda Shane-a Noble-a.
Norveška Saga o Eriku Rdečem sicer pripoveduje o tem.
Vikingi so ozemlje današnje Nove Fundlandije obiskali že konec prvega tisočletja n.št. Leif Eriksson je na Islandiji rojen sin bolj znanega vikinga, Erika Rdečega (Eiríkr Þorvaldsson), osvajalca in odkritelja Grenlandije, kamor je l. 985 n.št. priplul s floto 14 ladij z Islandije. Od tam je bil izgnan zaradi umorov, enaka usoda pa je pred tem z izgnanstvom z Norveške doletela njegovega očeta, vikinga Þorvaldra Ásvaldssona. Leta 995. n.št. je torej Leif Ericsson priplul s svojo ladjo z Grenlandije na V obalo Nove Fundlandije in jo poimenoval Vinlandija. Tam je kasneje ustanovil tudi prvo krščansko cerkev na ameriških tleh. (Okrog leta 1000 n.št. je Islandija prevzela krščansko vero)
Dan Leifa Erikssona kot prvega evropskega kolonizatorja ameriške celine je v ZDA uradni nacionalni praznik od leta 1964 (9.oktober, nastal na pobudo demokratskega kongresnika slovenskega rodu iz Minnesote, Johna Blatnika, leto poprej op.p.), a ni dela prost dan. 9.oktober z Erikssonom nima nobene zveze, ampak je povezan z norveško imigracijo v ZDA. Na ta dan je leta 1825 v New York prispela ladja Restauration z norveškimi priseljenci, kar je pomenilo uvod v organizirano priseljevanje v ZDA iz Skandinavije.
Italijan, Krištof Kolumb je, kot vemo, pod pokroviteljstvom Španije priplul v Ameriko nekoliko južneje skoraj 400 let za vikingi (1492), a ker je bilo kasneje v ZDA več italijanskih priseljencev, kot skandinavskih, je Kolumbov dan postal nacionalni praznik in dela prost dan že leta 1937.

https://twitter.com/LostAssViking/media
henodarling
# 17.11.2018 ob 09:21
Prelep prispevek...Kaja, hvala!
Ka r malo "fovš"...pa seveda, ne zares.
balrog
# 17.11.2018 ob 18:20
Veliko otroških grobov. Težko življenje teh ribičev. Ni vse blišč v Ameriki.
Nikolaj
# 17.11.2018 ob 18:56
Odličen članek. Vse pohvale avtorju.
Pistorius
# 17.11.2018 ob 15:06
@ Krimsky: in tam s svojim pridobljenim tehničnim znanjem pomaga domorodcem.

... razen z zgornjim stavkom: odveč je tisti "tehničnim" - pa tudi to si "pozabil", da lahko tudi domorodci s svojim znanjem prišleca marsikaj naučijo.
mooodeeel
# 17.11.2018 ob 08:54
Hokejski ring...
buick
# 21.11.2018 ob 13:08
Lep članek, lepe fotografije, a vseeno malo pogrešam tisti umetniški vtis, ki jih je Kaja znala nekoč dodati svojim fotografijam, v zadnjem času se mi zdi vse manj.. :)
Kapitan Kljuka
# 19.11.2018 ob 13:43
Lep kraj, uf...

In alkohol na vsaki drugi sliki, haha
Pistorius
# 17.11.2018 ob 14:27
@ Krimsky,
s tvojim drugim komentarjem se pa strinjam.
Kazalo