Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 33 glasov Ocenite to novico!
Deček se pelje domov iz šole. Foto: Jan Konečnik
Lojze in Sokea sta poročena že pet let. Mislim, da je dobro izbral. Ona tudi. Foto: Jan Konečnik
Ravninski deli Kambodže ob cesti proti Pailinu. Foto: Jan Konečnik
Pailin je oddaljen od Tajske le 20 kilometrov. Tukaj je že bolj gričevnato. Foto: Jan Konečnik
Po dežju se je nad dovozom do Lojzetove hiše izrisala prelepa mavrica. Po dežju posije sonce, mar ne? Foto: Jan Konečnik
Pred hišo obvezno oltarček, ki odganja zle duhce. Foto: Jan Konečnik
Lojzetova hiša izstopa med sosednjimi. Ta slovenski dotik, da morajo zadeve, čeprav v Kambodži, biti nekoliko bolj urejene. Foto: Jan Konečnik
Bananino steblo je tudi dobra hrana za gosi, ki jih imata za hišo. Foto: Jan Konečnik
Lojze ima rad rože. Ogromno jih ima posajenih ob hiši. Pa tudi sadnih dreves. Foto: Jan Konečnik
Če ne bi bi imel tega koledarja, ne bi vedel, kateri dan je, je dejal Lojze. No, če jaz ne bi pisal tega bloga, verjetno tudi ne. Foto: Jan Konečnik
Kuhali smo, kmersko. Rad imam azijsko hrano, res. Foto: Jan Konečnik
Na tržnici. Tukaj se kupuje vse, supermarketov ni. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Pri Lojzetu in Sokei. Uh, in ja, za mano je 5.000 kilometrov!

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 50. del
4. junij 2018 ob 08:03
Kampot - MMC RTV SLO

"Zakaj pa potrebujete takšne velike nože?" je vprašal policist na letališču, ko sta se na rentgenu pokazali dve skorajda sekiri.

"Da, glejte, zdaj živim v Kambodži, to so kuhinjski pripomočki," je malo za šalo malo zares odvrnil Alojz. Dobrih pet let je že, odkar se je odločil, da bo v tej azijski državi pognal nove korenine. Tu bo umrl, pravi.

"Če te bo pot zanesla v Kambodžo, se oglasi," mi je pred časom v sporočilo zapisal Alojz. Siem Reap je od Pailina, kjer živi, oddaljen okoli dvesto kilometrov in tako sem sprejel vabilo, pognal Olgo in se napotil proti mestecu, ki leži čisto blizu tajske meje.

Cesta je bila večinoma ravna, tudi prometa ne preveč, tako da sem lahko skoraj ves čas vozil s polnim plinom. Ravnice, prekrite s posameznimi drevesi, grmičevjem in polji, do koder nese oko.

Ta osrednji del Kambodže je res ena sama ravnina. Če se malo pošalim, je Kambodža dežela motokultivatorjev. Z njimi vlečejo vse, od pluga do ogromne in z lesom prenaložene prikolice. Ob cestah je veliko oglasnih plakatov za prodajo teh delovnih strojev. Sklepam, da so cenovno dostopni in tudi s traktorjem verjetno ne gre obdelovati riževih polj.

Z vremenom sem imel srečo, v Siem Riepu je ravno nehalo deževati, ko sem odrinil, v Pailinu pa ravno malce pred mojim prihodom. Nekje sredi mesteca sem zapeljal v krožišču okoli takšne rdeče pagode, ki stojijo tako rekoč v vsakem mestu, parkiral pred neko gostilno in Alojzu sporočil, da sem tukaj. "Pridem čez pet minut," je sporočil.

Zaljubljen v Kambodžo
Z ženo Sokeo sta se pripeljala na mopedu. Sokea je zelo lepo ime, ni? Ko sem videl človeka, se mi je zdelo, da se bova dobro razumela. In sva se res.

"Veš, ti zahodnjaki pridejo, potem pa jim ne ustreza to pa ono. Ne da se mi s takimi ljudmi ukvarjati," je dejal. Ko smo se pripeljali k hiši, je bilo čutiti, da je tukaj gradila slovenska roka.

Ogromno rož in različnega drevja. Škarpe. Banda pasja, kot Kiki, Punči in Jacka imenuje Sokea, je lajajoče pritekla v pozdrav. "Boš pivo," je vprašal Lojze. Bom, seveda. Vroče je bilo za znoret. Sokea je prinesla odlično ribo in meso v zelenjavni omaki. Res dobro kuha.

"Na zdravje," sva udarila s pločevinkami. Prav zanimivo je bilo govoriti po slovensko. Zanj sploh, saj se tako rekoč razen s sestro po računalniku ne pogovarja veliko, čeprav tako kot jaz rad veliko govori.

"Leta in leta sem hodil na počitnice v Kambodžo. Zaljubil sem se v državo. Vsakič ko sem prišel domov, sem prišel z velikim nasmehom, ki me je nato držal pokonci nekaj časa. A iz leta v leto je bil ta nasmeh manjši, dokler ni popolnoma izginil, ko sem prišel nazaj v Slovenijo. In tako sem se odločil, da grem živet tja, kjer sem pustil nasmeh," je razložil. Takrat je štel nekaj več kot 50 let.

Od začetka
"Potem sem tukaj v Pailinu kupil zemljo in začel graditi. Večinoma sem vse, kar sem lahko, naredil sam. Še zidake. Elektriko moraš pripeljati od ceste. Skopati studenec za vodo, ker tukaj ni vodovodov. Škarpe moraš postaviti, ker med deževjem voda močno spira zemljo. Tri leta sem delal kot norec," je razložil svoje začetke v Kambodži.

Pa seveda te, vsaj na začetku, kot tujca pri cenah gradbenega materiala in dela nekoliko opetnajstijo. "Se dogovoriš za pleskanje treh sob in ceno. Pride mojster čez nekaj dni delat in reče, da si se dogovoril le za dve sobi. Pa ga gledaš ... in ga naženeš, kaj boš drugega. Greš iskat novega," je še povedal.

Sicer je tako, da večina tujcev v Kambodži ni lastnikov svojih nepremičnin, ampak so pravni lastniki domačini. Tudi dobiti kamboško državljanstvo ni tako preprosto in stane ogromno denarja. Poroka tujca z domačinko prav tako nanese kar nekaj tisoč evrov. Tako nekateri mešani pari uradno niso poročeni, obredno, z menihi in to, pa ja.

Pribrnel je motor. "To je Sergej, Rus. Hišo ima pri cesti, morda si videl čebelnjake. Nervozen je zadnje čase, žena mu je ušla. Hišo in vse je imel nanjo napisano," je navrgel Lojze. Zanimivo, Lojze in Sergej se pogovarjata med sabo kamboško oz. kmersko. Sergej kot ponosen Rus namreč noče govoriti angleško, čeprav zna. Sem je prišel zaradi rubinov, ki so jih do pred kratkim kopali v bližini mesta. Zdaj je menda zmanjkalo zalog. V Pailinu sicer ne živi veliko tujcev, okoli deset morda.

Kače
Zelena kača je plezala nad vrati neke hiše ob cesti. "Veliko je kač tukaj, nekaj je zelo strupenih. Ko dežuje, prilezejo tudi do najine hiše, ker je na hribu in voda odteče," je razložila Sokea. "Sta psici dobri čuvajki za kače. Zadnjič zaslišim izza hiše glasen lajež in boj! Hitim pogledat, kaj se dogaja, in zagledam, kako se psici mlatita s kobro! National Geographic v živo," je v smehu dodal Lojze. V teh krajih recimo živijo tudi tako imenovane leteče kače, ki skačejo z drevesa na drevo, vmes pa svoje telo sploščijo, da imajo v zraku večji vzgon.

V teh krajih je življenje človeka prepredeno z življenjem živali, takšnih in drugačnih. Že zato, ker je tukaj zelo vroče in so hiše temu primerno prepustne, vrata vedno odprta, ponekod nimajo niti stekla na oknu. Tako lažje pride v stanovanje vse, od strupenih pajkov do miši, podgan, kač, žab, ptičev ... tega se mora človek navaditi. Po drugi strani pa so vse živali zvečer, ko sediš zunaj in poslušaš, prelep orkester azijskega živalskega kraljestva.

Na tržnici
Šli smo na lokalno tržnico. To so te azijske tržnice, kjer leži vse naokoli. V veliko mestih nimajo supermarketov kot pri nas, ker se še vedno vse kupuje na tržnici. Oblačila, obutev, torbice, jajca, bižuterija, zelenjava, bale toaletnega papirja, telefoni ... vse, kar si lahko predstavljaš. Ženske sedijo in z vrečko, nataknjeno na palico, mahajo in preganjajo muhe, ki se želijo pasti na mesu, ki na neznosni vročini visi na kavljih.

Pravzaprav se mi zdi kar neverjetno, da se ljudje ne zastrupijo s hrano, ker hladilnika tisti kos mesa že dan ali dva ni videl. No, saj tam je sveže. Koljejo sproti. Upam. Nešteto vrst posušenih rib so imeli, pa lignje, ki sem jih jedel že v Vietnamu in tako prijetno smrdijo, da se jim ne morem upreti.

Doma je Lojze zakuril ogenj, lignje smo malo predramili na ognju, Sokea je pripravila omako iz popra, soli, čilijev, limete in še nečesa. Lignje nato raztrgaš na trakce in jih pomakaš v omako. Predjed. Potem smo pa jedli še svinjino z začimbami in cvetačo ter papriko. Ne morem si kaj, meni so te azijske jedi resnično všeč. Pa tudi, kaj je boljšega za kuho, ko vse narežeš in vržeš v velik voku podoben lonec in je po nekaj minutah pripravljeno. No, saj ni vse tako preprosto, ampak veliko jedi pa je.

5.000 kilometrov
Po treh dneh smo se poslovili. Dolga pot me je čakala do Kampota, mesta na jugu države ob morju. Po uri vožnje mi je nekaj zaropotalo v zadnji zavori in spet ni prijela. Dan prej sem šel v Pailinu do mehanika, ki je ni v ničemer popravil, pravzaprav je vse skupaj še poslabšal. No, tako sem v neki vasi spet popravil zavoro.

Nato me je popoldne začel prati dež, temnilo se je in okoli sto kilometrov pred Phnom Pehnom sem moral prespati v nekem kraju. Drugi dan sem naredil okoli 250 kilometrov in popoldne prispel v Krong Kampot. Vmes sem imel čast gledati "parado" kamboške artilerije, saj so očitno imeli neke vaje in veliko tovornjakov z raketnimi sistemi se je peljalo po cesti.

Kampot je sicer tako zaspano mesto, a mi je všeč. Stara francoska arhitektura z rumenimi pročelji, ki se počasi luščijo, se je stopila z azijskimi trgovinami in gostilnami v pritličju. Na nekem vogalu sem zagledal gostilno, ki mi je bila všeč, in parkiral. Utrujen od dolge vožnje sem sedel in naročil pivo.

Gledam proti Olgi, ki je negibno visela na stojalu. Potem sem se šele zavedel. To je verjetno moja zadnja motoristična postojanka. Odkar sem prišel v jugovzhodno Azijo, sva z mojo "deklino" prevozila več kot 5.000 kilometrov! Vietnam, Laos in Kambodža.

Mehanikov mali milijon, a to ni pomembno. Pomembno je, da sem na teh norih cestah ob norih voznikih odnesel celo kožo. Škoda bi bilo ugasniti nekje na asfaltu, če pa je še toliko za videti! Najprej sem mislil odleteti na Vzhodni Timor, a sem se glede na čas in denar odločil raje, da to izpustim. Malo bom še užival v Kambodži. Kupil sem vozovnico za Bangkok, kjer bom ostal tri dni, nato pa naprej v Mumbaj, v Indijo. Od tam pa na črno celino, v Ugando.

Moja pot: Pailin-Phnom Penh-Krong Kampot

Jan Konečnik
Prijavi napako
Komentarji
SF0100
# 04.06.2018 ob 08:19
Bravo Lojze, živi svoje sanje....
SF0100
# 04.06.2018 ob 08:20
pa od dela svojih rok (kar za mnoge pri nas ne moremo reči....)
marvin42
# 04.06.2018 ob 20:41
me love you long time...
shambala
# 04.06.2018 ob 11:58
Windmaster, ti pa ne gres ravno velikokrat na kako potovanje, a ne? Obicajno tud en dan ni enak dnevu pred tem, nobene rutine. To, da je skoz soparno pac spada zraven, tud ce si v Slo ni nic drugace. Lahko pa gres sam v, npr., Saharo za kak mesec, pa napises kak clanek o "suhi vrocini"
cycoII
# 04.06.2018 ob 19:41
Nice.
don_draper
# 08.06.2018 ob 07:58
Kakšni nergači ste eni, pa to ni res. Verjetno bi radi kakšen video kjer se stepe z lokalnimi mafijci pa kakšno borbo s podivjano živaljo... Tole ni čist nič dolgočasno, če se le znaš malo vživet v zapis pa speljat kakšno zgodbo in si predstavljat kako življenje glede na opis krajev in ljudi tam poteka.
Komaj čakam afriko!
DrMatilda
# 04.06.2018 ob 19:58
Ta dežela nujno rabi verigo hipermarketov in prodajalno pesticidov. Pa pošto, da bodo lahko prejemali reklamne letake.
mrgs
# 04.06.2018 ob 13:14
enolične zgodbe, popopraj zapise, ker drugače bo izpadlo kot priročnik ne pa osebna izkušnja.
džeko
# 04.06.2018 ob 12:40
Vsak ki kaj napiše je dobrodošlo, sam da ni vojne....pa mi je čist ok, pa da ne piše o gringotih, pokvarjencih.
Optimist99
# 05.06.2018 ob 22:32
V kompotu se spomnim enega vecjih supermarketov.... 6 prodajalcev in jaz, edini kupec...

Imajo pa cel kup pekarnic, glej kjer vidis dracje... lahko kupis sveze bagete
seba goričan
# 05.06.2018 ob 11:36
tale Lojz mi je znan...od kod je?
ishgilliath
# 04.06.2018 ob 15:11
Jao, sam tempiral je pa odlično tole, junija na vrhuncu monsuna v Indiji (in še posebaj v Mumbaju) res ni za bit...
št0r
# 05.06.2018 ob 23:44
Dobro da nisi bil sedaj v Gvatemali pri vulkanu Fuego.
Ehehe
# 05.06.2018 ob 03:09
samo res, z vsem spostovanjem do teh prekrasnih in kulturno zelo bogatih drzav.. izbira res najvecje luknje v tej vrocini. Komaj cakam Indijo, prakticno greznico sveta. Potem pa se afrika, kjer si bo kaksen safari tezko privoscil in bo spet mizerija... dober si Jan, srecno !
DAbears
# 04.06.2018 ob 13:06
A ta se kr okol nori
Zgleda mu rtv dobr tole potepanje placuje
windmaster
# 04.06.2018 ob 11:21
Jan, morda bi se moral obrniti kam drugam. Teh tropskih dogodivščin ko je dan enak dnevu, smo že malo siti. Nič novega ne napišeš. V Indiji bo isti šmorn.
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo