Kulinarika
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.9 od 64 glasov Ocenite to novico!
Arhivski letniki ob nedavnem rojstnem dnevu "dobrega prijatelja", vinskega zbiratelja. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
Z največjim avstrijskim kuharskim mojstrom, Heinzom Raitbauerjem iz dunajske restavracije Steierreck. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
Tomaž Sršen za Dolce Vito ocenjuje tako restavracije kot vina in penine, objavlja potopise po vinsko-kulinaričnih regijah in opravlja pogovore s kuharskimi mojstri. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
       Kateremu koli od kuharskih zvezdnikov lahko rečem "Stari, car si, vse je bilo top!" ali pa rečem "Vse je bilo top, ampak tam si ga pa usral". In imamo čiste račune, nazadnje pa me najamejo kot svetovalca, da celotno njihovo ekipo podučim o vinih, kulinariki in spajanju.       
Tomaž Sršen v času izvirne postave Martina Krpana. Foto: www.kreslin.si
Pri Janezu Bratovžu v ljubljanski restavraciji JB. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
Sršen ne skriva, da ima rad dobre stvari. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
Nad dolino reke Douro na Portugalskem. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
       Lahko ti takoj naštejem 15 slovenskih oštarij, ki, če bo kdaj pri nas Michelin, sta jim ena ali dve zvezdici zagotovljeni.       
Pri Miranu Sirku (penine Bjana) v Goriških brdih. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
V zadnjih letih ureja kulinarično revijo Dolce Vita. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
Rad je v družbi dobre kapljice - in lepih žensk. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
S kuharskim mojstrom Igorjem Jagodicem iz Strelca. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
Na eni od svojih francoskih vinsko-kulinaričnih tur. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
Z Marjanom in Valerijo Simčič v Brdih. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
       Ko sem začel, so veljali trije aksiomi dobre slovenske gostilne - ki žal veljajo še danes: velika porcija, da jo hitro dobiš in da malo plačaš.       
Na posesti Simčič v Brdih. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
Sršen se lahko pohvali z opravljenimi tečaji za sommelierja in za WSET. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
       Pri Hrvatih se ve, da če hočeš priti v visoki razred, ni dovolj samo, da imaš hišo in avto, kar je pri nas najpomembnejše, ampak moraš imeti stil, "lifestyle". Moraš znati uživati, se usesti, rezati, držati kozarec za pecelj, vedeti, kaj boš popil ob čem …       
V zadnjem času ga bolj kot Francija navdušujeta Španija in Portugalska. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
Z Robertom Gregorčičem iz Oštarije. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
S Tomažem in gospo Sršen ob najinem prvem srečanju lani poleti, ko je v Hiši Franko gostoval Mauro Colagreco iz francoske restavracije Mirazur. Na fotografiji še Valter Kramar - in njegov legendarni rostbif. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
S še eno našo izvrstno, morda najboljšo poznavalko vin, Miro Šemić. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
Pred slovitim Ruinartom, eno največjih šampanjskih kleti. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
Vsako leto ocenjevalci pod vodstvom Sršena za silvestrsko številko Dolce Vite ocenijo več deset vzorcev penin, šampanjcev, proseccov, cav, skratka, vseh mehurčkov pod soncem. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena
Z Juretom Tomičem iz Ošterije Debeluh v Brežicah. Foto: Osebni arhiv Tomaža Sršena

Dodaj v

Tomaž Sršen, prvo pero kulinarike: "Pleskavica v lepinji je 50-krat boljša od burgerja"

Intervju z nekdanjim basistom, danes urednikom revije Dolce Vita
15. april 2016 ob 08:08
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ko sem prvič spoznala Tomaža Sršena, je zadovoljno predel na terasi Hiše Franko ob Kramarjevem rostbifu in hišnem gin toniku.

Drugič je bil že manj srečen, ob odprtju Kralja žara v Ljubljani, kjer je zavračal steklenico ("Kis!") za steklenico ("Zamašek, jebela!"), da je nazadnje vidno živčno in zastrašeno strežno osebje našemu omizju pozabilo prinesti glavno jed.

Na intervjuju sva se dobila še tretjič ob jedači in pijači, v še eni na novo odprti trendi ljubljanski restavraciji, ki jo je prišel recenzirat. Medtem ko sem mu služila kot priložnostna lučkarka za njegovo fotodokumentiranje krožnikov ("Sem vizualni tip, veš, ko bom videl slike, se bom spomnil okusa."), sva obdelala vse: od tega, kako je na poljanski gimnaziji namesto za pijačo vso žepnino zmetal za rock albume in znanstveno fantastiko, do tega, pred kom je (oz. ni) v časih Martina Krpana slačil hlače.

Pa kako je od basista ene največjih domačih rock skupin povsem po naključju prešel na Janinega pisca o gostilnah, ko je o gostilnah vedel manj kot nič ("Odprl sem telefonski imenik in pogledal, katera gostilna ima malo daljši naslov in logotip, v tisto sem šel."), in kako je v naslednjih 20 letih brbončice natreniral do te mere, da danes dela tudi kot svetovalec restavracijam, vodi malo bolj podmazane dobrojedce po Bordeauxu, za prijatelje pa ima zbiratelje, ki rojstne dneve zalijejo z 20 let starim dom perignonom.

Mojster za vse
"Kar gravnerja bova," naroči natakarici ob začetku najinega pogovora. Ura je bila malo čez 13., kar je očitno primeren čas za najdražjo buteljko na vinski karti. Sršen se je na tokratno recenzijo odpravil z vidno visokimi pričakovanji – mladi šef kuhinje je njegov varovanec, ki ga je v ta posel uvedel prav Sršen, ko mu je priskrbel enoletno prakso pri enemu največjih chefov na svetu, Juanu Mariju Arzaku v San Sebastianu.

Zdelo se je, da varovanec vseh pričakovanj mentorja vseeno ni povsem upravičil. "Juha ti je v k***u," mu pove naravnost Sršen med vlečenjem olesenelih stebelc špargljev iz ust. "Jajce (poširano na 63,5 ° in postreženo na omaki iz divjih špargljev in popraženi čebuli, op. a.) je pa perfektno, ampak saj to veš."

Kuhar kima in razmišlja, se pri kritiki raguja z govejimi ličnicami potem brani, da ga je delal, "kot so nas učili v Italiji", z maslom in parmezanom, in da zato najbrž Sršenu ni bil všeč. Sršen se ne strinja. "Vsem naravnost povem, kaj me moti. Zato zamer ni. Še Ana Roš, ki sem ji enkrat dal štirico in mi je to dolgo zamerila, je čez kako leto priznala, da sem imel prav," razlaga suvereno.

"Slovenci ne marajo direktnosti"
Sršen pravi, da je bil od nekdaj tako samozavesten – pa naj si je bilo v časih Martina Krpana, ko je kot mulec skoraj gizdalinsko poziral na fotografijah na mestu, običajno rezerviranem za frontmana, ali pa danes, ko kot ocenjevalec in urednik Dolce Vite, "revije za hedoniste", širi strah in trepet po restavracijah pri nas in v bližnji okolici.

Niso vsi njegovi oboževalci, tega se zaveda. "Slovenci ne marajo direktnosti," nonšalantno pripomni med srkanjem gravnerja, ko ga v četrtem poskusu le dobi segretega na primerno sobno temperaturo.

Natakar, ki je na tisti točki izkusil že vse stopnje sršenjega rohnenja, je videti v hudi bitki sam s sabo, ali naj se še n-tič ugrizne v jezik ali raje fizično obračuna z nedvomno najzahtevnejšo stranko tedna. Na koncu se odloči za prvo. Ne vem, ali si hočem predstavljati, kako je videti Sršenov dril osebja, za katerega ga občasno angažirajo naše najboljše restavracije, mi je pa počasi jasno, kako je še Vlado Kreslin pristal ob robu vsega promocijskega gradiva.

S Tomažem Sršenom smo se pogovarjali ob 35. obletnici uradnega oblikovanja kultne zasedbe Martin Krpan (in 25-letnici konca njenega delovanja). Zadnji nastop Martina Krpana v izvirni postavi je bil septembra 1987 v Križankah.


Običajno pred intervjujem preberem stare intervjuje s sogovornikom – pri vas nisem našla nobenega. Tako sovražite biti pred drugim koncem mikrofona?
Ne, nikdar me ni nihče sploh povabil na intervju. Razen kakšnih dvominutnih pogovorov na nacionalki. Veš, zakaj? Jaz se sploh ne sekiram, ampak sem eden redkih, ki vedno pove tisto, kar si misli. In tega Slovenija ne mara.

Ampak za intervju je pa to super!
Ja, meni pa "dol pada". Ampak tvoje delo cenim, zato sem z veseljem prišel. Če bi mi pa kaka joškata bjonda iz tračrevije prišla, bi jo pa nekam poslal.

Hvala? Ko gledam promocijske fotografije iz časov Martina Krpana, zasedate na vseh prominentno središčno mesto, kar ni ravno tipično za basiste. Je bil Vlado Kreslin tako sramežljiv ali ste bili vi vedno tako samozavestni?
Kreslin je bil vedno sramežljiv, jaz pa sem bil samozavesten od nekdaj, ker sem vedel, kaj hočem in kaj bi rad naredil in me ni bilo nikoli sram stopiti v prvo linijo, dati hlače dol, kar koli. Me ne briga.

Ste dali kdaj hlače dol? Nekako takih ekscesov ne povezujem z Martini Krpani …
Sem dal, pred mnogimi ženskami.

Kljub temu da so reunioni blazno popularni, baje s Krpani ne načrtujete vrnitve na odre. Niti letos, ob 35-letnici ustanovitve?
Mi smo se že trikrat, štirikrat dobili, da bi to naredili, zadnje najbolj konkretno srečanje je bilo leta 2014, ko smo naredili delni reunion v sklopu Kreslinovih novoletnih koncertov v Cankarjevem domu. Tam smo v popolnoma isti postavi, v kateri smo posneli album, odigrali pet komadov. Sem pa bil presenečen, da čeprav nismo igrali v taki zasedbi skupaj skoraj 30 let, smo bili že v prvi vaji hudo dobri in smo pred nastopom potrebovali samo še eno vajo. Takrat smo imeli cel načrt za turnejo, za tri nove komade, za album največjih uspešnic …, nakar je Kreslin nenadoma vstal in rekel, da ne bomo delali nič in da se on tega ne gre več. Ne vem, kaj mu je šinilo v glavo, ampak on je impulziven človek. Brez Kreslina pa reunion ne bi imel pomena.

Koliko je resnice na tem, da zaradi izvedbe Političnega songa na neki prireditvi v Portorožu niste več imeli vstopa na RTV?
V tistem času, ko sem bil jaz v skupini, ni bilo mogoče, morda pozneje. Takrat pa ne, ker nismo ubogali direktive direktorja, da Političnega songa nikakor ne smemo izvesti. Seveda smo ga. To je bilo še pred izidom Od višine se zvrti, tam okoli leta 1986, v sklopu oddaje Ex Libris.

Vlado Kreslin je v intervjuju za Playboy pred leti na vprašanje o dražu tujine dejal, da ste od krpanovcev predvsem vi sanjali o tujini, drugi niti ne. Svetovljan torej že takrat?
Veš, jaz vidim, da je ta Slovenija neka mlakužica, in je tu težko kaj narediti. Sam sem stalno poslušal drugačno glasbo kot množice. Ves denar, ki sem ga zaslužil kot študent, sem zagonil za plošče, ne za popivanje. In videl sem, kaj se dogaja zunaj. Prva dva albuma Martina Krpana sta bila progresivni in simforock, kar je zdaj ponovno in. To, kar so delali Genesis, Yes, Emerson, Lake & Palmer … To se mi je zdelo zanimivo, Aleš Klinar je bil tudi popolnoma v tem in prvi album je bil točno to. Ker pa sem delal honorarno na Radiu Glas Ljubljane, sem hodil veliko v London, od tam nosil plošče na radio, isočasno pa sem založbam nosil naše posnetke, a pri njih je bil progresivni rock žal že v zatonu.

Kdaj ste se pa nazadnje slišali s Kreslinom?
Pred približno pol leta, ko me je poklical glede starih posnetkov, ki jih je hotel dati na Facebook, pa je spraševal vse izvirne člane za dovoljenje.

Vas kdaj vpraša po priporočilih za gostilne?
Mislim, da Vlado ni neki dobrojedec, ker čisto nikoli ne vpraša po restavracijah.


Top Tomaža Sršena na kratko:

- Top 3 albumi: Zadetek v globino mene. Deep Purple: Made in Japan, Genesis: Seconds Out, Thin Lizzy: Live and Dangerous. Kot si opazila, so vsi koncertni albumi, ker tam se vidi, koliko je bend vreden, vse drugo je studijska šminka. Če ti koncertni album dvigne dlako, je to to.

- Martin Krpan komad, ki si se ga naveličal igrati: Od dolžine se znori. Tako smo na koncu že peli, folk pa je tulil po svoje.

- Vipavska dolina ali Brda? Vipavska.

- Ena za naše komentatorje: Te michelinke lahko nasitijo? Ja, vedno. Saj imaš 15 hodov! Na koncu pa dobiš prvo predjed za sladico, drugo predjed za sladico, sladico, potem pa še 15 pralinejev! Že tisto te ubije!

- Top 3 chefi: Sveta trojica: Tomi, Ančka, Janez. Ok, JB si lahko z Jagodicem deli 3. mesto.

- Top 3 slovenski vinarji: Ivan Batič, Marjan Simčič, Boštjan Protner.

- Nadležni kulinarični trend (pretekli ali aktualni): Molekularna kuhinja.

- Najboljša večerja/kulinarična izkušnja: Baskija, restavracija Martin Berasategui, eden od tamkajšnjih treh michelinarjev.

- Noma in nova skandinavska kuhinja – najboljša izkušnja ali precenjeno? Precenjeno. Luka Košir je pri nas na čelu tega trenda, a se je pametno omejil na samo nekaj "for". Ok, saj v skrajnem primeru so Vikingi, ki so umirali, tudi lubje jedli. Ne vem pa, če je fora, da daš lubje v top restavracijo za glavno jed.

- Če bi lahko izbrali en vinski/kulinarični festival, ki se ga izplača obiskati: Kateri koli vinski festival od Decanterja v Londonu. Ker imajo zelo strogo sito, in če prideš tja, imaš 100 vinarjev in ves svet.

- Trend, ki bo naslednji zadel Ljubljano? Če bi bili pametni, bi bili to tapasi. Ampak res pravi tapasi, ne zloraba imena tapasov.

- Kam bi poslali tujca za konec tedna v Sloveniji? Za prvo noč bi ga poslal k Ani Roš na večerjo, prespat k njeni mami v Nebesa, potem pa v Brda, v Vipavsko dolino in na Zemono. Imajo, da umrejo od groze.

- Uležan steak ali drobovina? Pretkano vprašanje. Ker če poznaš portugalske vampe, jih ne zamenjaš za noben steak. Ampak oni jih res znajo delati, to je nacionalna jed. Sicer pa, če pogledam ponudbo pri nas – uležan steak. Kjer pa se tudi lahko uloviš v zanko nepoučenosti kuharjev, ker niso vse pasme za steake. In pri nas iz izrazito mlečnih pasem delajo bifteke.

- Kralj žara, Sorbara ali Čompa, torej? Kralj žara. Pri Čompi je zelo odvisno, kako uležano meso ima. Sem bil tudi že zelo razočaran.

- Kdaj si se zadnjič napil? Predvčerajšnjim. Moj dobri prijatelj je imel rojstni dan in je prinesel 15 steklenic – zadnja je šla v leto 1900. Madeira. Pili smo najboljše, kar planet ponuja, od dom perignona 1993 do veuve cliquota 1995 – in tega pač ne bom pljunil. To so letniki, ki dosegajo cene 500, 600 evrov.

- Najboljše zdravilo za mačka? Nikoli nimam mačka. Ker pijem dobra vina. Samo utrujen sem naslednji dan. Zadnjega mačka sem imel pred 20 leti na Korziki, ker sem se napil njihovih sladkih vin, ki vsebujejo veliko žvepla. Mačka imaš, če piješ zelo žveplana vina. Vina, ki jih pijem jaz, pa nimajo veliko žvepla. Je pa res, da naslednji dan od mene ni prav veliko.


Iz glasbe vas je torej odneslo v kulinariko. Preskok s festivalskih klobas na štantih na dekonstrukcijo krvavic je moral biti kar precejšen …

To si pa lepo povedala, čestitke, zapiši to! Zadeva je bila preprosta – že od 3. letnika gimnazije sem se ukvarjal z novinarstvom, kar sem tudi študiral. Ampak v srednji šoli me je zanimala samo glasba, pa film, znanstvena fantastika, pri čemer sem bil takrat praktično edini. Dobesedno sem požiral te vsebine! Takrat je bila pri nas edina revija za glasbo, film in televizijo Stop, kjer sta pisala tudi Tomaž Domicelj in Andrej Šifrer. Enkrat smo šli na festival Genesis v Ulm, pa poslušam Stopovega dopisnika Staneta Sušnika, kako mu je bilo sicer super, a da o tem žanru ne ve kaj dosti. Seveda sem pograbil priložnost, se javil in so pustili "ta malemu", da spiše. Moj življenjski projekt! Urednik je videl, da znam pisati in me je angažiral. Star sem bil 17 let, nazadnje pa sem pisal za Stop kar deset let. Ugotovil sem, da so pri pisanju o glasbi obiski Londona ključnega pomena, zato sem ves privarčevani denar usmeril v obiske Londona, kjer sem si počasi pri založbah zgradil ime in sem zlahka dobival vstopnice za koncerte. Stop pa je bil v isti Delovi zgradbi kot Jana in enkrat me v dvigalu Bernarda Jeklin vpraša, ali bi še za njih kaj napisal. Ampak ne o glasbi. In ravno prejšnji dan sem bil na priporočilo prijatelja na kosilu v gostilni, kjer je bilo magično zanič. Priporočilo pa je veljalo po takratnih treh aksiomih definicije dobre slovenske gostilne, ki žal še vedno veljajo.

Velike porcije?
Velika porcija, da jo hitro dobiš in da je poceni. In sem bleknil Jeklinovi, da bi šel malo po gostilnah. "Super, naredi mi koncept," je rekla. Grem proti Radiu Glas Ljubljane in srečam kolegico Ingrid Bakše, ki je ravno postala urednica Kanala A, takrat prve komercialne televizije pri nas. Iskala je voditelja za oddajo o videospotih in je delo ponudila meni. Nakar še njej predlagam oddajo o gostilnah in ji napletem, kako bi lahko hodili malo po koncertih, malo po gostilnah … In nastale so Epikurejske zgodbe, za katere sem kot svojo sovoditeljico izbral kolegico iz osnovne šole Šerbi, kar se je izkazalo za odlično idejo. Nisem pa v kulinariki takrat poznal nikogar, o kuhariji pa nisem vedel čisto nič. Moja babica mi je kuhala, moja mama mi je kuhala, moja prva žena mi je kuhala, vse moje ljubice so kuhale … Meni ni bilo treba! Šele, ko sem bil z eno, ki pa res ni znala kuhati, sem se bil prisiljen naučiti. Ker stradal pa ne bom!

Se pravi ste v tistih svojih začetkih v kulinariki na Jani in v Epikurejskih zgodbah preprosto blefirali?
Ja, pa saj kakšne predloge za tak koncept takrat sploh bilo ni. Takole je bilo: napovedal sem se v gostilni in odkril, da lahko s tem tudi naredim biznis. Jana mi je dala prostor zastonj, televizija mi ga je dala zastonj, na radiu sem imel še radijski klon, oddajo Sršenovo gnezdo, in sem gostincem za precej spodoben denar prodajal pojavljanje v vseh treh medijih. Zanje je bila to velika reklama, dobil sem sponzorje …

Kako ste pa izbirali gostilne, ste že vedeli, v katere morate?
Nič nisem vedel!

Se pravi, da ste šli na slepo.
Čisto na slepo. Vzel sem telefonski imenik in sem klical gostilne, ki so imele malo večji naslov, po možnosti še logotip. V Sloveniji se takrat ni vedelo, kdo je dober. Ker te ideje takrat še ni bilo. Ok, bila je že takrat dobra Ančka (Ana Roš, op. a.), ta stari Rajh, sicer pa so bile to bolj prehranjevalnice, če jim lahko tako rečem. Šniclarije.

Brala sem, da ko ste začeli pisati o vinarjih, prav tako v resnici niste imeli pojma o vinih …
Ja, ja.

Ampak ste pa enako kompenzirali – vi ste pisali o recimo Simčiču, on vam je dal gajbo buteljk. Ste danes, ko so oni že zvezdniki, vi pa tudi že uveljavljeno ime, še na blagovni menjavi?
Jaz nič ne rečem, oni mi pa dajo (smeh). Tako, da v bistvu niti ne kupujem veliko vin, ker jih imam še tako preveč. Ampak zdaj me tako ali tako bolj zanimajo druge, svetovne zgodbe. Saj se dobro razumem z našimi vinarji, nekateri so res izjemni …

Po drugi strani pa pogosto kritizirate preveliko količino vinskih festivalov pri nas, ki da degradirajo vlogo vinarjev, od katerih nekateri zdaj že skoraj vsak teden točijo svoje vino zastonj …
Kar je res. In velik problem. Vinarji so od začetka prišli na neki piedestal, z javnimi nastopi in zaradi svojih karizmatičnih osebnosti. Predvsem Primorci - Brici itak - so to zelo hitro poštekali. In zato so še vedno prvi in obvladajo tako nastop kot vsebino. Poznam jih že 20 let. Če si brala moj intervju z Marjanom Simčičem – on ni nič posebnega; tipična briška zgodba teh fantov, ki so, namesto da bi ga srali in babe preganjali, pač delali. Veliko delali. Bili pa so mogoče malo naprednejši od drugih in so živeli v okolju, ki je to razumelo. Oziroma, povedano drugače – pa naj se ne razume narobe, nekateri štajerski vinarji so moji dobri prijatelji, eden je bil celo moja poročna priča – ampak tam je ta germanski mentalitetni slog. Kar pomeni, da dokler ne bo oče na smrtni postelji, sin ne bo delal v vinogradu. Na Primorskem pa imaš, recimo, Aleksija Erzetiča, ki je pri 55 letih, ko bi lahko delal še 20 let, posestvo predal sinu!

Pravijo, da imamo Slovenci ob vinskih festivalih tudi največ sommelierjev na prebivalca. Opažam pa, da so (ste) različne klike med ocenjevalci pogosto kar razboriti drug do drugih – privrženci klasičnih vin proti privržencemnaravnih, tisti z diplomo WSET proti sommelierjem, bolj sproščeni proti bolj elitističnim … Mislila sem, da je ljubezen do vina povezovalna stvar!
Tudi jaz sem to mislil, ampak ni. Tu nastopijo osebni interesi, zasebni interesi, poslovni interesi. Problem je, da vsak, ki se nekaj nauči, misli, da to obvlada. In dela isto napako, kot sem jo delal jaz na začetku. Vinoznanstva sem se naučil v devetdesetih letih od Bricev, ki so bili takrat najbolj prodorni. Peljali so me na vinski sejem v Verono, kjer sem prvič pokusil kalifornijsko vino - odpira se ti svet, še vedno pa si domoljuben. In kamor koli smo šli, sem razlagal, kako imamo v Sloveniji najboljše vino. "Res? Pokaži!" In pokusijo, pa vidim njihove kisle obraze in razložijo, kako je to vino oksidirano, ono ima preveč kislin, tretje preveč soda … Sem se zamislil, pokusil in ugotovil, da imajo prav. Mi imamo v Sloveniji svoj špil, svet je pa ogromen! In svet je kakovosten. Takrat sem začel drugače gledati na stvari in začel na dopust hoditi izključno v vinsko-kulinarične regije, da spoznam, kaj tam delajo. In vidim, da to, kar delajo pri nas, je, žal, z nekaj častnimi izjemami, veliko povprečje in so vsi z vsem zadovoljni. Bog ne daj, da komu rečeš, da je njegovo vino zanič, bi te kar ubil! Ko delamo Vinskega svetovalca za Dolce Vito, mi pošiljajo vzorce, potem pa kličejo, zakaj njihovo vino ni bilo objavljeno. Ker je dobilo tako malo točk, da bi mu prej sramoto naredilo, zato ga raje nisem objavil! In popiz**jo. Pa gremo po vrsti in jim razložim. Tudi jaz sem nekaj šol naredil – omenila si WSET in sommelierje – jaz imam oboje. Pa še biotehniško. In vsaka šola ima svoj program – če hočeš WSET narediti brez osnov sommelierstva, boš zelo težko kaj razumel. Je pa WSET zelo vezan na angleški trg in prilagojen njihovemu okusu, ki je pogojen tudi s tržiščem in kaj skušajo tam prodati. Svet pa je šel medtem tudi naprej in naprej od francoskih vin in danes je Španija tista, ki ima najboljše razmerje med ceno in kakovostjo. Klasično, angleško izobraženi slušatelji bodo prisegali na Francoze. Sam sem bil v zadnjem letu trikrat v Bordeauxu – ja, fascinantno, ampak, ko pa vidiš cene … (se skremži).

Vedno, ko za silvestrsko številko Dolce Vite objavljate rezultate ocenjevanja penin in šampanjcev, kjer se zvrsti – za nas, laike – nečloveško število vzorcev, dobivate kar nekaj komentarjev tipa "naporno delo" …
Ja, saj včasih kakega, ki tako zelo joka, povabimo, naj pride zraven, pa da z nami tri dni degustira – na koncu vidi, da naše delo ni "naporno", ampak je res – naporno!

Se pravi, da je silvestrska številka res najnapornejši del Dolce Vite, ni, da bi bile te degustacije mehurčkov bolj nekakšna skorajda službena zabava ob koncu leta, če karikiram?
Ob koncu leta ni več službena zabava, ampak, če se izrazim s komadom znanega slovenskega benda, čista jeba.

Slovenija je majhna, slovenska vinsko-kulinarična scena še manjša in neizogibno se boste na takih in drugačnih dogodkih zaletavali v gostince, ki ste jih v recenzijah skritizirali. Koliko je v tem poslu zamer in hinavske prijaznosti?
Zelo zanimivo vprašanje. Ampak moja izkušnja kaže, da so določeni ljudje, ki mi odkrito povedo "Tam si ga pa usral!" in to do neke mere tudi sprejmem, ker nisem nezmotljiv. Sem pa toliko treniran, toliko poznam kuharje in tehnike, da približno za vsako jed vem, kako se naredi. Kar pa kritiziram, so bližnjice, neki dodatki, ki jih uporabljajo, kot je tartufata … Na drugi strani pa je veliko takih, ki mi ne bodo nikdar nič rekli in bodo vedno dobri in prijazni do mene, ko pa se bom obrnil, bom pa kot ikebana s tiste strani. Ampak mene boli k*. Če se bom še za to sekiral … Svoje sem napisal, maksimalno pošteno, za tisti obrok sem tudi plačal, in to je to. 20 let to delam, bil sem v več tisoč gostilnah, nikdar se nisem napovedal.

Če se navežem na vprašanje – zlasti pri tistih najbolj izpostavljenih in najuglednejših gostincih prihaja zaradi majhnosti prostora do tega, da so s kulinaričnimi novinarji že na "ti". Kako težko je potem po nekaj letih še pisati res objektivne recenzije? Bi lahko, denimo, o kakem krožniku Ane Roš, Janeza Bratovža ali pa Tomaža Kavčiča napisali, da se mu ta pa res ni posrečil?
Komot. S tem nimam težav, ker imam zelo trdno, betonsko-jekleno mejo med zasebnim in profesionalnim. Najsi bo kateri koli od teh zvezdnikov - ko grem k njemu jest, mu lahko rečem "Stari, car si, vse je bilo top!" ali pa rečem "Vse je bilo top, ampak, tam si ga pa usral". In reče: "Pi**a, pa res." In imamo čiste račune. In potem gremo tako naprej, da me najamejo kot svetovalca ali predavatelja, da celo njihovo ekipo podučim o vinih, o kulinariki, o spajanjih … Konec koncev vodim tudi sommelierske delavnice in predavam o polovici svetovnih vin.

V tujini lahko slaba ocena kuharja pokoplje. Koliko veljave pa ima v Sloveniji pravzaprav ena negativna kritika v medijih?
Relativno malo. Žal, ker to pljuvam po sebi in svojih kolegih. Če dobro pogledaš, imamo v Sloveniji od štiri do pet ljudi, ki o tem pišemo – poleg mene še Mencingerja (Nedelo), Napo (Mladina) in First (Siol), pa Kaja Sajovic včasih uleti. In to je to. Od tega sta dva spletna, trije smo v tiskanih medijih.

Če vprašam drugače – vas/nas gostinci in vinarji tolerirajo samo zato, ker imamo moč peresa?
Ja! Samo zato.

Redno berete preostale kulinarične recenzente? Pride kdaj po kakem kozarcu vina preveč do žolčnih debat med vami? Ker imate včasih zelo različne okuse – pa tudi sloge pisanja.
Berem redno, se pa nikoli ne udarimo. Hvala bogu, da imamo okuse in sloge drugačne, sam imam v bistvu zdaj že četrti slog pisanja. Prvega sem imel, ko sem začel, ko sem za Jano pisal vnaprej napovedane plačane članke. Na Nedelu sem v 10 letih spremenil kake dva sloga, potem sem šel k Financam, kjer je bil slog zaradi več fotografij spet drugačen, za Dolce Vito sem pa združil malo tega, malo onega, da bi bila recenzija zanimiva. Ker: slabo je, ko začne kulinarični pisec rezati drobovino, kar nekateri delajo. Razložijo cel recept, razložijo vse, ampak to storijo na tako dolgočasen način, da se ne da več brati. Meni je pa berljivost bistvena. Osnova Dolce Vite je, da so besedila berljiva – pa naj bodo o hrani, umetnosti, filmih ali pa pornografiji. Mora biti berljivo. In avtorja zavrnem tudi po šestkrat, dokler ni tako, kot se meni zdi, da je v redu. Ni pa nujno, da je, kar jaz mislim, da je v redu, res v redu.

Boštjan Napotnik je v februarski številki Dolce Vite zapisal, da če bi se dobili vi, on, Mencinger in First, bi bile lestvice top 5 slovenskih gostiln zelo različne. Vi niste pristaš lestvic, kajne?
Takole ti bom povedal – vsako leto v dvojni poletni številki naredim tisto, kar drugi delajo decembra – pregled sezone. Kot prvo, sem edini, ki to takrat delam in ne sledim črednemu nagonu. Takrat objavim svojo lestvico, ki zajema restavracije, ki sem jih v tistem letu ocenil. To pa je 44-46 gostiln in iz teh naredim izbor, ki je enim všeč, enim ni. Jaz imam rad pogum, izvirnost, avtohtonost, in predvsem inventivnost.

Pa bi vseeno lahko izpostavili recimo tri restavracije, ki bi jih moral izkusiti vsak Slovenec?
Lahko ti jih izpostavim 15!

Kaj pa tri? 15 je laže.
Hiša Raduha v Lučah prav gotovo. Ribja restavracija Pikol (Nova Gorica), pa, recimo Tramšek (Ivanjkovci). Take, ki so malo drugačne. Vsekakor bi moral dati zraven Ano (Roš, Hiša Franko) in Tomija (Kavčiča, Gostilna pri Lojzetu), ki sta moja favorita, ampak njiju vsi poznajo, zato bom dal še kakšne druge. Izhajajo vodiči "30 najboljših slovenskih gostiln". Tisti, ki se vsaj malo spozna, jih zna na pamet. Povej mi nekaj, česar ne poznam! Daj mi na seznam Domačijo Butul iz Manžana, daj mi turistično kmetijo Rahelo iz Vipavske doline. Biseri! In takih stvari je kar nekaj, ampak teh ljudje ne poznajo.

Bi lahko izpostavili mladega slovenskega chefa, v katerem vidite potencial, da recimo čez deset let kroji slovensko kulinariko? Je to Luka Košir (Grič), Črt Butul (Domačija Butul), Borut Jovan (Galerija okusov), kdo četrti?
Točno te tri bi tudi jaz naštel. Tisti iz raznih kuharskih olimpijad so pa že druga zgodba, produkti velikih hotelskih hiš, kjer delajo velike stvari. Količinsko velike, niso pa butični. Saj ne rečem, da ne znajo, recimo odličen je Mojmir Šiftar, ki je zdaj v hotelu Skipass v Kranjski Gori. On je veliki svetli up.

Precej potujete, spremljate trende, središča kulinaričnih smernic pa se kar precej spreminjajo. Po kateri prestolnici, pokrajini mislite, da se je najbolje ozirati, kam gremo?
Baskija. San Sebastian.

Kje točno je Slovenija na tej poti razvoja? Gremo v zadnjih letih dovolj hitro v korak s časom ali smo še svetlobna leta od pravih kulinaričnih centrov?
Ne, ne, mislim, da gremo zelo hitro, in kot sem ti prej povedal, ti lahko takoj naštejem 15 top slovenskih oštarij, ki, če bo kdaj pri nas michelin, sta jim ena ali dve zvezdici zagotovljeni. Če bodo seveda malo znižali tista merila po milijonevrski vinski karti – čeprav je to v Italiji in Španiji že postalo zelo fleksibilno.

Kaj je največja omejitev za vrhunsko kuharijo pri nas? Preslabo razvita mreža dobaviteljev, lokacija (če ni ravno Ljubljana/Primorje), premajhna omikanost/kulinarična razgledanost publike …?
To tretje. Z Boštjanom Napotnikom sva pred časom tuhtala, koliko je res aktivnih ljubiteljev visoke kulinarike in vin v Sloveniji. Po najbolj optimističnih ocenah kakih 2.000. Nas je pa 2 milijona, potem veš, kje smo. Mi vsi pišemo za teh 2.000 in še nekaj ljudi zraven, ker težava je razgledanost, kot si dejala, druga težava je pa finančna situacija, tako da je še dobro, da je tako, kot je.

Ampak zanimivo pa je, da se ob vsem povedanem o kulinariki čedalje več bere, gledajo se kuharski šovi, Odprta kuhna je nabito polna, Teden restavracij razprodan …
Na Teden restavracij gredo ljudje, ki drugače v te restavracije ne morejo. Odprta kuhna je ista zgodba, pa še jajca je izgubila od tiste izpred štirih let, ko je startala, in na kateri so bile res vse najboljše gostilne. Jih je bilo manj, je pa imela vsaka svoje posebnosti. Danes jih ima tri četrt burgerje, preostala četrtina so pa Kitajci. WTF? Je pa fino biti tam, fino je biti viden, to je šlo zdaj v popolnoma drugačno smer.

Naše bralce ste precej razburili, ko ste pred časom o kulinarični sceni Slovenije dejali, da se tudi pri hrani pozna, da smo bili kmečki narod brez gospode. Italijanski zgodovinarji govorijo, da narod brez plemstva nima identitete in zgodovine. Se strinjate? Se to pozna v kulinariki?
Je popolnoma res. Kar naj si ti fantje malo preberejo slovenske zgodovinske knjige in stopijo v močvirje realnosti in naj se vsaj primerjajo s Hrvati, z zagrebškimi snobi, če želite. Oni so posledica plemstva, ki so ga imeli dolgo. In to ima neko zgodovinsko težo. Mi ga nismo imeli, še tistih par, ki smo jih imeli, so pobili, po vojni smo bili najbolj pridni in smo najbolj ubogali, ko je bilo treba vse, ki so imeli pet par več in malo več šol, pobit, ker jih drugje niso … Sem zelo levičarski, ampak to jim pa zamerim. In je prišlo do tega, da smo Slovenci zdaj to, kar smo – sivina. Kot iz tistega vica, ko pride nadzornik pogledat v pekel, kaj se dogaja. Tisti v kotlih tulijo in poizkušajo uiti iz njih, tako da pomagajo drug drugemu lesti ven, stražarji pa imajo precej dela, da jih tiščijo nazaj notri. Le pri enem kotlu ni stražarja, kar nadzornika začudi, a mu pojasnijo, da so v njem Slovenci – ko en zleze ven, ga drugi potegnejo nazaj noter.

V zadnjih nekaj letih smo dobili kar nekaj svetovnih kulinaričnih trendov – od tapasov do burgerjev, craft piva, ameriških steakov … Je vse to res na nivoju ali le slabša kopija izvirnika iz tujine?
To je trendovska stvar – kakor v modi, kakor v glasbi, vedno so neki zunanji vplivi, da to gre. In če gledaš zgodbo o gastroburgerjih – ti so v New Yorku startali že pred 20 leti, kjer si za dobre denarje že dobil malo boljši burger. Mene pa to takrat ni presunilo. Ampak ok, bolje je že kot burger v McDonaldsu. V modi je, malo lažji je za jest, vsi to delajo, fino zvenijo … Naj bo. Ampak če dam na tehtnico eno dobro pleskavico v lepinji in burger, je pleskavica 50-krat boljša! Ima "žmoht"! Pa tudi, če daš samo malo nežnega kajmaka zraven. Tu sploh ni primerjave, ampak to je trend. Imam rubriko Nova slovenska kuhinja, za katero znani slovenski kuharji dajejo svoje recepte – če že niso čisto slovenski, pa morajo za njih vsaj slovenske sestavine uporabiti - in večina se jih kar malo ustraši. Zakaj mi ne bo niti Tomi znal narediti ene dobre vipavske jote? Je mojster spreminjanja agregatnega stanja, razsutih štrudljev in podobno, kar je fino, ampak zakaj ne gre nihče česa preprostega delat? Imamo tudi kup nekih posebnosti, kot so, recimo, klobase jetrnice iz Zasavja. Zakaj iz tega nihče ne naredi jedi? Ni ga junaka! Kaj je ideja francoske nouvelle cuisine, ki jo je začel Paul Bocuse in so jo potem prevzeli veliki baskovski kuharji, kot je Juan Mari Arzak? Točno to – vzemi eno lokalno sestavino, ki jo ljudje že stoletja jedo z žlico za mizo, in jo naredi veliko. To pri nas pogrešam, čeprav dajem zasluge določenim mojstrom, ki se trudijo.

Mislite, da je to morda zato, ker se Slovenci sramujemo te svoje kmečkosti?
Tudi mogoče, zafrustrirani smo. Ampak ravno zato, ker ni sociološke in družbene raznolikosti. Pri nas v resnici ni višjega, srednjega in nižjega razreda, kot jih ima (v potenciranih različicah) Anglija. Pri Hrvatih se ve, da če hočeš priti v visoki razred, ni dovolj samo, da imaš hišo in avto, kar je pri nas najpomembnejše, ampak moraš imeti stil, "lifestyle". Moraš znati uživat, znati se usesti, znati rezati, znati držati kozarec za pecelj, vedeti, kaj boš popil ob čem … Veliko vodim vinsko-kulinarične ture v tujini, tudi za firme. Najprestižnejše pokrajine, kot je Bordeaux, so takoj razprodane, za tiste bolj skrite bisere pa komaj naberem 15 ljudi. Ampak ti ljudje gredo v Bordeaux, ne kupijo nič, ob prihodu domov pa govorijo, da ni "nič posebnega" in kako so naša vina boljša in cenejša. Je pa dal 2.000 evrov, da je šel v Bordeaux in pil tam vina v skupni vrednosti 3.000 evrov. Ampak ne razumejo, nočejo razumeti. Slovenec gre pogledat, če je tam res tako dobro, bordojca pa ne bo kupil.

Kaja Sajovic
Prijavi napako
Komentarji
ZeK
# 15.04.2016 ob 08:55
še en, ki rad dobro je in pije, ne da bi plačal.
da to doseže, pametuje o brbončicah in dela iz hrane celo znanost.
podobno kot avtorica članka.
5tane
# 15.04.2016 ob 08:18
Dobro ga plačujejo naši kuharski mojstri, da imajo dobre ocene.
hooooogar
# 15.04.2016 ob 08:41
Predvsem pa je pisar, ki pojma nima. Vse tiste ostarije, ali pa vecina tistih, ki jih je ocenil s 5, so ze propadle. Ko pa sem enkrat zasledil, da je bil v njegovi skupini ocenjevalcev tudi lastnik znane a podpovprecne pizzerije iz Trzina in so tej isti pizzeriji takrat namenili oceno 5+, mi je postalo takoj jasno, kolk je tip verodostojen.
Skratka, Tomaz Srsen je stamota in neverodostojen lik za SLO pisarje o kulinariki. Ista zgodba kot Mencinger.
Tao3
# 15.04.2016 ob 08:26
omaž Sršen, prvo pero kulinarike: "Pleskavica v lepinji je 50-krat boljša od burgerja"

Ha, ha, ha ... pa kdo lahko tako izjavo poda? Neznalec. Definitivno je to, ali je burger ali lepinja boljša, stvar osebnega okusa in preference, ne pa golo dejstvo.

Nobeno pa ni ravno kulinarični presežek. Niti ravno "zdrav" obrok.
bruhnmici
# 15.04.2016 ob 09:03
Ko pisec člankov na določeno temo sprašuje drugega pisca člankov na podobno ali enako temo, potem je to res kriza ustvarjalnosti oz. samopromocija na kvadrat. Na kratko: samemu sebi namen.
Ernesto
# 15.04.2016 ob 17:51
Intervju sicer zanimiv, ampak tip je poln samega sebe kot fructalov sok. Me prav zanima kako dobro on prenaša kritiko.
bruhnmici
# 15.04.2016 ob 08:41
Bistveno pri vsej vsem tem vinsko kulinaričnemu biznisu je "Kaj poganja povpraševanje?". Okusi so pa hudo relativni in zares ne vidim smisla o standardizaciji, lestvizaciji in tanartabul vsemogočih ocenjevanjih. Kje se začne percepcija okusa? V predpostavkah ... očeh ... borbončicah ... v javnemu mnenju ali v tovrstnih člankih? Bistveno je, da celica prejme hranilo. To je to. S čimmanj pesticidi, o katerih pa vinarji ne želijo govoriti.
pjandura
# 15.04.2016 ob 17:22
Nikoli nimam mačka. Ker pijem dobra vina. Samo utrujen sem naslednji dan.

Svašta.
jarovit
# 15.04.2016 ob 08:30
Kaj pa je to burger?
designprologo
# 15.04.2016 ob 11:06
...koliko je res aktivnih ljubiteljev visoke kulinarike in vin v Sloveniji...

Povsem dovolj...
...ko pogledam te postavne "preizkuševalce", s prekomerno težo in rdečim obrazom, mi je vse jasno...
keka77
# 15.04.2016 ob 10:51
Zato ker smo bili brez plemstva se pozna na hrani?? g. Sršen, kaj porečete na Nemce, Angleže npr in ostale velike severne narode glede hrane?! Dragi g. Sršen samo ITALIJANI IN FRANCOZI imajo dobesedno fetiš na to in gojijo kult hrane kot ga pozna svet. Ostali sledijo zgolj trendovstvu.. Nikjer na svetu ne srečaš oziroma slišiš kako se tako moški, kot ženske pogovarjajo o hrani kot v Italiji npr..
maher
# 15.04.2016 ob 12:56
Da Slovenci nikoli nismo premogli prave aristokracije, je najlepši dokaz kar Sršen sam.
Olympic1
# 15.04.2016 ob 08:25
Če bi pa rekel, da je pleskavica 10x boljsa od kranjske klobase, bi bil pa spet cel hudič. Dvojna merila
Vrhovni
# 15.04.2016 ob 23:10
Popolen egotriparski blefer.
conchita
# 15.04.2016 ob 20:39
Tipičen vaški petelin na kupu gnoja. Kopun pravzaprav.
KajtiMar
# 15.04.2016 ob 11:39
vidno živčno in zastrašeno strežno osebje pozabilo našemu omizju prinesti glavno jed.

seveda užaljeni novinarčki - vedno navajeni na zastonjkarstvo in seveda vse ostale bonotete
Wasabi
# 16.04.2016 ob 16:09
Visoka kulinarika in Mcdonalds postava ne gresta najbolj skupaj.
keka77
# 15.04.2016 ob 16:52
Pa še to dragi g. Sršen, medtem ko ste vi špilali&zapijali po odrih so "Tomi" in njegova družina v Dornberku ( original "Pri Lojzetu" pred selitvijo na Zemono) še vedno kuhali vipavsko joto tako kot je treba, zato pa si tudi lahko danes za razliko od hipsterskih "Chefov" privošči kaj drugačnega.. Vi pa še vedeli niste kaj je to VIPAVSKA JOTA! Pokojni kolega KUHAR iz Benetk je nekoč izjavil: " Vse več je "CHEFOV" in vse manj KUHARJEV" Ta izrek je postal viralen na tej strani meje.. Pa dober tek g. Sršen!
vidaest
# 15.04.2016 ob 11:03
Zanimiv intervju. Marsikaj je povedal po resnici, čeprav si tega noben noče priznati. Vendar pa je čisto preveč poln samega sebe in ja, res deluje en Piccolo Borghese :)

Okusi so številni. Sam ne razumem recimo, kako je med top 3 vinarje uvrstil Protnerja, ki ga tudi sam dobro poznam. Je super človek, ampak njegova vina so ostala v 80. letih: 50% mošta, 50% "dodatkov".
keka77
# 15.04.2016 ob 10:21
Pije vina brez žvepla... Hmmm Dom Perignon in Veuve Cliquot?? Hahahaha...
g. Sršen razvsetlite me katero drugo vino ki ga pijete ima 0% Sulfita??
keka77
# 16.04.2016 ob 11:39
Ne vem ali naj se mi smilijo ti ljudje ki grejo na turo po Fanciji z g. Srsenom ali naj se samo smejim temu cirkusu malomescantsva, psevdoekspertov in kvazipoznavalcev... Resen ljubitelj kaj sele poznavalec ne pada na take fore. Mi je zelo zal..
Gospoda Sršena pa vabim oz. izzivam na bilokateri TV program kjer mu dam na razpolago 20 rdecih in 20 belih vin, cuveejev, penin,itd iz Slovenije in ostalega sveta, AMPAK BREZ ETIKET! Pa da vidimo...
ucenec
# 16.04.2016 ob 10:05
Zanimiv paradoks. Prefinjena občutljivost brbončic v kombinaciji s prostaškostjo jezika.
g1n3k
# 15.04.2016 ob 15:58
Kljub občasnim prebliskom, se meni zdi tale Tomaž ega prepoln, nič samokritičen kmetavzar. Pljuva vse tisto kar je v bistvu sam. (tipičen psihološki obrambni mehanizem patološkega narcisa) Intervju rešuje dobra novinarka.
urosh444
# 15.04.2016 ob 15:04
Veliko samohvale. Me zanima, kako sam prenese kritiko, če pravi, da Slovenci je ne prenašamo dobro, direktnosti v bistvu.
keka77
# 15.04.2016 ob 12:28
Toliko o objektivnosti.. Podam realno informacijo o ceni dolocenih vin oz letnikov Doma Perignona in Vevuve Cliquot in zato dobim minuse?! Zalostno.. Koliko pa stane v posamezni restavraciji ali vinoteki je pa relativno oz irilevantno v tem primeru. Zato cene 500- 600 golo lapanje..
keka77
# 15.04.2016 ob 10:30
"Piccolo Borghese" bi človek rekel... Bahaštvo prve kategorije- Vina za 500-600 eur malo morgen.
Dom Perignon 1993 povprečna cena 149€ Veuve Cliquot 1995 povprečna cena 111€
sandi4
# 15.04.2016 ob 12:21
Navadno preseravanje s to kulinariko
Jazst2
# 15.04.2016 ob 09:26
Vrhunski strokovnjak. Očitno zelo izdelan.

Ampak težek u božju mater!
por
# 15.04.2016 ob 20:58
Kulinarični Martin Strel! :D Moram reč, da mi je všeč :D
keka77
# 15.04.2016 ob 16:42
g. Sršen a vi še vedno živite v 90ih? Minilo je namrec več kot 20 let in v tem času so se storili vidni koraki na področju vinarstva v Sloveniji, še posebej v Brdih.. Wake up "stari".. Kdaj ste bili nazadnje na Vinitaly?! Noben ne kremži obraza več ob pokušini naših vin... Na zdravje!
keka77
# 15.04.2016 ob 16:20
g. Sršen a mi lahko razložiet zakaj naj bi bila Pleskavica boljša kot Hamburger? Zanič Pleskavica je enaka kot zanič Hamburger, kdo pa pravi da mora biti iz McDonaldsa?? Pa ne mi o tem kako je Pleskavica nam "bližja" ( domača) ker Slovenci po kulinariki spadamo prej v Srednjo Evropo oz celo Mediteran kot pa Balkan.. Pa poj si hvalospeve še naprej. Dober tek&na zdravje!
nenn0
# 15.04.2016 ob 12:08
So že dobili znalce o vinu na foro, ko so jim podtaknili ceneno in obratno. Seveda je mojster mislil, da pije nek brand in ga ocenil kot odlično vino...
Turboboost
# 15.04.2016 ob 11:44
Da je pleskavica v lepinji boljša od burgerja? Nesmiselna primerjava. Kot bi rekel, da je metliška črnina boljša od refoška (ali obratno). Izgleda podobno, gre pa za popolnoma drugo stvar.
slovenkaaaa
# 15.04.2016 ob 11:15
designprologo, ahahaha...

na slikah res ne izgleda, intervju je pa vseeno zanimiv. Jaz nimam časa, da bi prebirala vse te revije in lestvice in recepte in zvezdice... tako da naredim kar doma testenine z omako iz piščančjih bedrc in zelenjave... pa je tudi fino. :)
DANCHINHO
# 15.04.2016 ob 09:04
Uglaunm, da je Bratovž spet na RTVju
nenna
# 17.04.2016 ob 12:50
Torej, on naj bi bil strokovnjak za vino kot sommelier in z nekim certifikatom WSET (kjer ni zapisano, katero stopnjo je opravil, prav tako me je zmotilo, ko sem pregledovala spletno stran, da lahko opravljaš to izobraževanje online). Torej, ni strokovnjak za hrano in ne vem na kakšni podlagi lahko tako prostaško ocenjuje neko juho enega kuharja, ki se je na tem področju mogoče izobraževal leta in leta. In še nekaj, mislim, da hoče s svojim obnašanjem posnemati Ramsaya. Ampak sori, Ramsay s svojim nizkotnim vedenjem je samo eden.
bor123
# 16.04.2016 ob 14:49
Takim po domače pravimo presite riti.
BAČO
# 15.04.2016 ob 21:58
Pred časom sem prebral, da se je na enem izmed festivalov vin pri katerih so imeli profesionalni preizkuševalci neko ocenjevanje vin. Dogajalo se je, da je za eno te isto vino isti preizkuševalec dal popolnoma različno oceno. In zakaj ker je pri človeku čutiolo okusa pa recimo temu najslabše razvito. Torej neke brbočice pa okus po teh malinah, vanilijah ipd je predvsem iz trte zvito in na zelo labavih temeljih.
Loso
# 15.04.2016 ob 20:31
prebrati ta intervju je res nuja. tako kot reakcije naj. če se kdo sprašuje, zakaj se imamo za (smo) zaplankane, je to pravi odgovor. cedita se med in mleko, hvaljenje KS.njega in vice versa, skratka, one big happy family. to je tudi smisel intervjuja. nič, kar je "ekspert" povedal ni novega. vsak, ki vsaj malce spremlja slovensko kulinarično sceno ve toliko, kolikor si je privoščil razodeti intervjuiranec. je pa res, in to moram poudariti, da je slika pri JB ju zakon. Ja....
nuLanuLa
# 15.04.2016 ob 16:22
Visoka kuhinja je umetnost in nima veze s prehranjevanjem, kalorijami, beljakovinami in temi zadevami. Meni pa je umetnost življenja dobiti dobro hrano za normalen denar, saj te fensi kuhinje prodajajo le meglo in zgodbe. Hočem sočno in mehko meso, pa hrustljavo zelenjavo in sladico, pri kateri pozabiš, kaj si jedel. Te zgodbe o vinih pa so hobi za bogate, ki morajo zapraviti svoje premoženje in se kazati pred drugimi.

Skratka - sam marketing.
por
# 15.04.2016 ob 14:27
@Tao3

Tomaž Sršen, prvo pero kulinarike: "Pleskavica v lepinji je 50-krat boljša od burgerja"

Ha, ha, ha ... pa kdo lahko tako izjavo poda? Neznalec. Definitivno je to, ali je burger ali lepinja boljša, stvar osebnega okusa in preference, ne pa golo dejstvo. Nobeno pa ni ravno kulinarični presežek. Niti ravno "zdrav" obrok.


Intervjuvana oseba je pač nekdo, ki se ima za vseznalca, ko pride do hrane, in pove vse tako, kot misli. Premalo je takih Slovencev, ki povejo direkt (medtem ko je preveč vseznalcev). Seveda je s to izjavo povedal svoje mnenje (tisti ''meni osebno...'' na začetku stavka bi bil sintagma in ga zato ni izrekel).

''Zdrav obrok'' je prav tako nekaj subjektivnega. Za nekoga, ki je alergičen na cvetni prah, je bolj zdrav hamburger kot pa 'izjemno zdravilen' matični mleček, denimo.
keka77
# 15.04.2016 ob 12:15
Dajana, med samozavestjo in samopodobo je velika razlika... ;-) Lp
Fleaa
# 15.04.2016 ob 10:29
katera si/ je Kaja na sliki 5/22?
hooooogar
# 15.04.2016 ob 08:26
@Stane

+++++++++++++++++++++++
Sujo
# 16.04.2016 ob 02:15
ko mi model reče, da je pleska v lpinji, čez burgerje, ga lepo pošljem tja, od koder je prišel, pa naj se slika. s svojo nadutostjo vred. Ne rečem izkušnje gor pa dol, samo par izjv vmes je pa tako izključno smrdljivo samovšečnih in nestrokovnih, da se lahko g. Sršen samo spelje. Pa še nekej: ko ti je naj album koncertni album, vozi. Poanta koncerta in poanta albuma sta kot dobro vino in dobro pivo-vsako po svoje super, a obenem povsem neprimerljivo.
Lupo
# 15.04.2016 ob 13:09
Spit moraš najmanj liter vina, če češ vedet ali je dobro!
keka77
# 15.04.2016 ob 10:08
Ne streljati kozlov, 14a fotografija ni nikakršen Zemono še manj pa Kavčič.. Novinarji dajte malo preverit raje kaj objavljate. Fotka 14 POSESTVO SIMČIČ!!!
keka77
# 17.04.2016 ob 15:50
g. Sršen lepo vas posim, ne posiljutjte slovenske GOSTILNE z nazivom "OŠTARIJE" .. Pustite to Primorcem pa še to na zelo ozkem obmejnem pasu. Sicer pa so to OŠTERIJE in ne OŠTARIJE, kar je zgolj neko marketinško ime in nima veze z Ošterijo. V samem lokalu pa daleč od tega da bi bival duh Ošterije kjer se točijo vina v kozarec ob katerem bi vsak vaš somišljenik vihal nos, sploh pa da nudijo vina ki stanejo 15+ eur na steklenico. Ni dovolj fensi, naučite se najprej Briškolo, Trešet, Kifameno pridite v Furlanijo oz Goriško in potem pišite o OŠTERIJAH. Lep dan želim " con un tajut de vin" ...
Rolf
# 15.04.2016 ob 23:20
A mi lahko nekdo razloži v čem se razlikujeta pleskavica v lepinji in burger?
Hvala za odgovor.
Kazalo