Skleda malih vragov. Foto: EPA
Skleda malih vragov. Foto: EPA
Čiliji so priljubljeni po vsem svetu, od Indije do Nove Mehike, od Peruja do Balkana. Foto: EPA
Zahodna Afrika v svojih tradicionalnih jedeh pogosto poseže po pekočih paprikah. Foto: EPA
Pekoč okus skušajo ublažiti z rižem ali drugimi nevtralnimi prilogami. Foto: EPA
Zeleno, ki te ljubim, zeleno? Foto: EPA

Če menite, da ste med njimi tudi vi, poprimite za vilice in se "posladkajte" s spodnjimi desetimi najbolj pekočimi jedmi na svetu, ki jih je Lonely Planet uvrstil na svoj seznam Naj 2011 (Best in Travel 2011).
1. Bhut jolokia: Guinnessova knjiga rekordov je bhut jolokio (imenovana tudi naga čili ali čli duhov) tudi uradno uvrstila na prvo mesto najbolj vročih paprik na svetu. Nič čudnega, če so jo domačini na severovzhodu Indije, kjer mali vrag raste, dolgo časa uporabljali kot repelent pred sloni. Za primerjavo: bhut jolokia je približno 200-krat bolj pekoča od jalapeña, kar bi jo po vseh pravilih moralo narediti za preveč žgočo za človeško porabo? Niti ne. Je namreč glavna surovina številnih indijskih karijev, v ZDA pa jo uporabljajo za zelo vročo omako ob pečenem mesu.
2. Tajski jam: Tajske jedi so med najbolj pekočimi na svetu in najhujša med hudimi je jam (pekoča in začinjena solata). Za aromo poskrbi limetin sok, za ogenj pa čiliji, ki jih skupaj z začimbami posujejo čez morsko hrano, popečeno zelenjavo, rezance ali meso. Pekoča sestavina, ki jo najpogosteje uporabijo za začinjenje jama, je prík kêe nŏo (čili ptičje oko), prvo orožje v tajskem arsenalu. Številni lastniki restavracij menijo, da zahodnjaki temu čiliju ne bodo kos, zato ga na jedilnikih v angleškem jeziku preprosto izpustijo iz jedi. Sekcija jamov je na tajskih jedilnikih sicer navadno najdaljša.
3. Sambal: Indonezijci, Malezijci in njihovi sosedje so popolnoma nori na sambal, vražje pekočo mezgo iz čilijev in česna, ki se večinoma uporablja kot začimba. V Indoneziji je skorajda več verzij sambala kot otokov, za njihovo pripravo pa uporabljajo liste tamarinda in manga, zelene paradižnike in ocvrte arašide. Sambal ulek je najbolj običajna stvar. Čilije, čilije in še več čilijev ptičjega očesa zmeljejo z morda ščepcem soli. Razmažite to po ocvrtem kruhu ali pečeni ribi in naj se jok začne. Ljubezensko razmerje regije s sambalom se je začelo v 16. stoletju, ko so Španci prinesli čili iz novega sveta.
4. Phaal: Nekateri pravijo, da je površje sonca narejeno iz phaala. Morda malce pretirano, glede na to, da gre za vrsto karija. A saj ste dojeli: je zelo pekoč. Recept zanj so izumile britanske restavracije, potrebujete pa vsaj dest zmletih čilijev, po možnosti bhut jolokio, habanero, škotsko čepico ali katero od podobnih najbolj pekočih sort. Preostanek jedi sestavljajo paradižnik, ingver, janeževa semena in meso ali tofu - ne da bi kar koli od tega opazili, potem ko vam prvi grižljaj požge vse čutnice.
5. Sečuanski vroči lonec: takole se začne potenje; usedete se v eno od številnih restavracij v Sečuanu na Kitajskem, kjer boste našli na vsaki mizi gorilnik. Natakar nanj položi velik kovinski lonec, prepolovljen po polovici. Prva polovica drži rdeče začinjeno olje s čiliji in sečuanskimi poprovimi zrni, druga pa milejšo ribjo juho. Natakar prižge gorilnik. Juha začne vreti in vanjo vržeš surovo meso in zelenjavo, da si skuhaš svojo pojedino. Čiliji? Seveda so pekoči. A skrivno orožje so poprova zrna, znana po svojem učinku odrevenelosti. Kar pomeni, da pojeste veliko pekočega, preden to ugotovite (čeprav bi moralo biti vso tisto potenje dober namig).
6. Perujski cau cau: Peru je zmagovalec najbolj pekoče južnoameriške jedi, zaradi aje amarillu, tamkajšnjega rumenega čilija, ki se po pekočem okusu uvršča na sam vrh (za primerjavo: je bolj pekoč od paprike serrano, a milejši od tajske paprike). In čeprav se aji pojavlja v številnih jedeh, pride najboj do izraza v enolončnici cau cau. Včasih cau cau sestavljata drobovje in krompir, včasih morska hrana, ampak vedno v kombinaciji s čilijem, turmeriko in meto. Da se ublaži ogenj, jed postrežejo skupaj s krompirjem ali rižem.
7. Jamajško sušeno meso: neobzirno, neizprosno in prekajeno, pravilno pripravljeno jamajško sušeno meso vam bo odpihnilo glavo. Recept je preprost - meso, marinirano z začimbami - a smrtonosni udarec dajo čiliji "škotska čepica", v katerih od 12 do 24 ur namakajo piščanca ali svinjino, da se zažrejo v vsako celico. Meso postaja pekoče, še bolj pekoče in nevzdržno pekoče, ko ga končno položijo na žar. Začimbno mešanico, ki jo sestavlja še kis, limetin sok in pimet, so izumili Jamajčani kot način konzerviranja mesa v 18. stoletju.
8. Jukatanska salsa habanero: čili habanero izvira z mehiškega polotoka Jukatan in ga še vedno gojijo tam v divji mavrični barvni paleti zelene, oranžne, rožnate, rjave in bele sorte. Njegov značilni, skorajda sadni okus ga dela kulinaričnega ljubljenca, skledica salse habanero (popečeni čiliji s česnom, limetinim sokom, soljo, paradižnikom in čebulo) pa je stalnica na večini jukatanskih miz, v katero pomakajo koruzo, piščančje, ribje jedi ali kar koli že pač pride iz kuhinje.
9. Zahodnoafriška juha iz paprik: Gana, Liberija, Sierra Leone in Nigerija poznajo vsaka svojo različico te tipične zahodnoafriške jedi. Čeprav se druge sestavine lahko spreminjajo (morda kurji krempelj, morda drobovje, včasih ribe, pogosto paradižniki), so stalnica rdeče paprike. Stopnja žara lahko naraste precej hitro, še posebej, če se uporabijo čiliji "škotska čepica", zato vam zraven postrežejo bel riž ali fufu (močnato afriško jed), da ublaži ostrino.
10. Vindaloo: Portugalci so vindaloo predstavili Indijcem, ko so v 16. stoletju pripluli v Goo, ime pa izvira iz portugalskih besed vinho (vino) in alhos (česen), kar sta bili v izvirniku glavni sestavini jedi. Gojevci so jo začinili z dodatkom mete, ingverja, nageljnevih žbic in kupa čilijev, za mesno osnovo pa navadno uporabijo svinjino ali škampe. Vaš jezik se bo morda tresel od bolečine, a pomnite: čiliji v možgane spuščajo endorfine, podobno kot morfij.