Vaša ocena: 
Ocena 2,7 od 61 glasov
Ocenite to novico!
Prelepo vreme sva s pasjo prijateljico Živo izkoristila za sprehod do Bevške planine, 1682 metrov visoko.
"Honda hrček" naju je pripeljala po spluženi cesti mimo sedla Križovc, do pol poti proti Pustemu rovtu. Tam sva pustila avto in se peš odpravila po dobro uhojeni poti mimo stana na Pustem rovtu do razcepa poti, kjer leva pot vodi na Golico, desna pa na Struško in Bevško planino.
Na planino sva se povzpela po dokaj novi cesti, ki je bila zgrajena za oskrbovanje planine. Cesta je zaščitena z dvema zapornicama, ključe pa imajo samo lastniki zemljišč na tem območju. Cesta se v stalnem, enakomernem vzponu vije navzgor čez pobočje Struške. Kmalu za drugo zapornico se začnejo odpirati lepi pogledi, sprva nazaj proti Golici, malo višje pa so že vidni tudi Julijci.
Po dobre pol ure hoje sva prišla na planino. Tam stoji nova koča. Leta 2009 so člani agrarne skupnosti Koroška Bela na mestu stare, kamnite koče, postavili veliko brunarico, ki je predvsem namenjena poletnemu bivanju pastirja in članov agrarne skupnosti na planini. Seveda pa se ne branijo niti obiskovalcev planine. Prav v ta namen je koča ob koncih tedna oskrbovana in odprta tudi pozimi.
Iztok Novak (besedilo in fotografije)
Po tvojem opisu zdaj bolj razumem, kaj te je zmotilo. Moj pogled je vseeno drugačen - slike brez živali bi bile po mojem mnenju dolgočasne, mrtve, neka neskončna statična panorama. Po mojem mnenju je prav pes vnesel v sliko nekaj dinamičnosti. Glede na temo (planinski izlet) tudi ne vidim težav pri tem, če je članek napisan bolj "domače". Bistvo članka po mojem mnenju ni toliko v natančnem opisovanju poti, kot v sporočilu, ki se (vsaj sam imam tak vtis) sliši nekako takole: "Pridite na planino, saj vidite, kako se imamo fajn!". Hkrati pa članek še vedno navede bistvene informacije (zapornice, odprtost koče, čas hoje).
Se strinjam s tvojim mnenjem, da bi bile "družinske slike, slike otrok,..." preveč osebne. In zato jih verjetno tudi tu ni (ne vemo, ali je bil avtor res sam s pasjo prijateljico ali pa je tako samo napisal - pa saj je tudi vseeno).
Podobno oseben stil pisanja uporabljajo tudi v reviji National Geographic (vsaj za ameriško edicijo to drži, slovenske ne poznam). Seveda ne pri vseh tipih člankov, a precej pogosto. Enako tudi oni ne dajejo v revijo osebnih fotografij (družinski člani novinarja) oz. dajo to v hudo izjemnih primerih, ko je to nujno za zgodbo. Objavljajo pa fotografije živali.
Ne razumi me narobe, ZELO ZELO ZELO rad prebiram članke o slovenskih planinah, o tistih skritih biserih kot je tale, in verjemi, da se bom, če bom le lahko v kratkem tudi sam v družbi punce povzpel na Bevško planino. Še vedno sem mnenja da kljub vsemu leporečenju premalo cenimo in obiskujemo bolj skrite kotičke naše države. Tako sva s punco na primer odkrila Tolminska korita ki so po mojem mnenju pravi biser in jih marsikdo ne obišče ker je v okolici toliko drugih izletniških točk. V kolikor ima avtor kje kakšen blog s podobnimi izleti ga bom z veseljem obiskal in redno prebiral! Upam da sem sedaj malce bolj razjasnil moj prejšnji komentar. Obenem se opravičujem tako tebi, pikam_dopust, zaradi moje nerazumljivosti kot tudi avtorju članka.
In še statistika - v zadnjega POL LETA sta bila objavljena točno dva (!!!) prispevka na temo planinskih izletov. Človek se že upravičeno sprašuje, čemu je sploh namenjena ta rubrika na spletni strani, če pa v njej pristaneta neverjetna dva prispevka v pol leta. Pa ne da celo uredništvo ne ve, da se v planine hodi tudi pozimi? Naj si odpre dnevne časopise, kjer so za vsak teden objavljeni planinski izleti in se prepriča, da to ni tako silno nenavadno početja.
Pa ni treba, da je vsak dan članek na to temo. Ampak en članek na mesec bi se pa že skorajda spodobilo, da se ga napiše... Če že iz drugih razlogov ne, pa zato, da se opraviči obstoj te rubrike.
Ali še bolje: da ta tretji iz fotelja teoretično opiše, kako se hodi na Bevško planino?
Da ne bo niti osebno doživljanje, niti to ne bo pisal njihov zaposleni?
Po možnosti naj pisanje odraža čim več trpljenja, da bo ja odražalo muke, ki jih je najeti pisec doživljal, ker je to delal za službo, ne za lasten užitek?
Nekateri očitki so pa res neverjetni!