Umirjen začetek poti iz Kozine. Foto: Marko Šajn
Umirjen začetek poti iz Kozine. Foto: Marko Šajn
Spust nad Črnim Kalom. Foto: Marko Šajn
Tik preden zavijemo levo proti Kubedu. Foto: Marko Šajn
Tura je dolga približno 74 km. Foto: strava.com
Pred nami se začne dvigovati skalovje nad Črnim Kalom. Foto: Marko Šajn

V poletnih dneh se še kako prileže oddih na morju, pa čeprav kolesarjem letošnje vreme ni naklonjeno, se nam vsake toliko le nasmehne sreča v obliki sončnih, a ne preveč vročih dni. Če ste eden tistih, ki si kolesarske ture radi popestrite z nekaj vzponi, je pot čez Kubed in Pomjan ravno pravšnja za vas.

Če ste si kdaj ogledali traso Dirke Okoli Slovenije, so vam imena naselij Kubed, Marezige in Pomjan že znana. Mogoče ste jih že kdaj obiskali, brali o njih, ali pa imate celo to srečo, da stanujete v bližini … Kakor koli jih poznamo, se je nanje vredno spomniti, ko načrtujemo turo proti slovenski obali. Zaradi avtoceste ter drugih avtomobilom primernejših poti proti morju boste tudi v največji turistični sezoni lahko tukaj brezskrbno kolesarili. Vožnjo po lepo oskrbovanih cestah vam bo pa popestril pogled na čudovite vasice, morje ter nasade oljk ali vinskih trt.

Začetni spust v čudovit panoramski vzpon
Če začnemo pot na Kozini, nas takoj na začetku razveseli dolg spust po široki ter bolj ali manj prazni cesti v Črni Kal, tam zavijemo v križišču levo ter se spustimo še kakšen kilometer, dokler ne zagledamo smerokaza za Kubed. Proti Kubedu znova zavijemo levo in se spustimo še nekoliko nižje, pred očmi se nam prikaže vzpenjajoče se skalovje nad Črnim Kalom. Pogled, na katerega se lahko kar navadimo, saj nas bo spremljal skoraj vso pot.

Cesta se začne počasi vzpenjati proti Kubedu, ki nas po nekaj ovinkih pozdravi s svojim znamenitim peterokrakim obrambnim stolpom, od tu naprej sledi nekoliko bolj razgiban teren s kratkimi vzponi in hitrimi spusti. Zaradi Dirke okoli Slovenije so na nekaterih križiščih še vedno vidne usmeritve za tekmovalce, in ker se del naše ture prekriva z njihovo jim lahko mirne vesti sledimo vse skozi vasi Sveti Anton, skozi Marezige in do vasi Babiči, kjer moramo zaviti levo proti Pomjanu.

Vzpon na Pomjan preseneti s svojo vztrajnostjo
Že takoj ko zavijemo levo v Babičih, se cesta proti Pomjanu začne strmo vzpenjati, počasi se vije proti tej mali vasici, in četudi za vsakim ovinkom pričakujemo vrh, se nam ta še kar nekaj časa ne prikaže. Začetek vasi nas preseneti ravno tam, kjer teren postane najstrmejši, naš trud pa nagradi s čudovitim pogledom na celotno primorje.

Na tej točki smo približno na polovici naše ture, pot nadaljujemo z zabavnim spustom skozi Šmarje proti malo bolj prometni cesti med mejnim prehodom Dragonja in Koprom, ki se ji priključimo v krožišču pri Srgaših, kjer zavijemo desno. Sledi spust vse do najnižje točke našega izleta, saj se cesta iz Srgašev po nekaj ovinkih konča v Kopru, tam si lahko privoščite hitro osvežitev v morju ali pa se obrnete proti Kozini.

Tisti, ki ste željni malo daljše ture, lahko v krožišču pri Srgaših zavijete levo proti mejnemu prehodu Dragonja in pot nadaljujete ob obali čez Sečoveljske soline skozi Lucijo in Izolo. Po tej poti se boste ravno tako znašli v Kopru, od koder vas pred ciljem loči le še dolg črnokalski klanec.

Pot proti cilju vodi samo še navzgor
Iz Kopra nadaljujemo pot skozi Bertoke, kjer se naša tura skoraj neopazno dvigne proti znamenitemu vzponu skozi Črni Kal. Od Dekanov, kjer zavijemo desno, nam kratek čas dela družbo reka Rižana, cesta, ki je bila le pred nekaj leti zelo prometna, pa nas zdaj ponovno razvaja v precejšnji samoti. Pred nami je le še zadnji, a tudi najdaljši vzpon proti Kozini.

V svojem nepopustljivem ritmu se pot z dolgimi ovinki vzpenja pod, vzporedno in kaj kmalu tudi nad največjim ter najdaljšim viaduktom v Sloveniji. Zaradi kilometrov, ki smo jih prekolesarili, pa je to hitro napredovanje še kako dobrodošlo, saj nam v utrujene noge povrne nekaj moči. Zadnji kilometri pred Kozino so verjetno tudi najbolj naporni, saj se cesta še vedno počasi vzpenja in nam tako do samega cilja ne dopušča nikakršnega počitka, a zato se ob pogledu na Kozino še toliko bolj razveselimo prihoda v cilj.

Besedilo in fotografije: Marko Šajn