Uredniški izbor
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.9 od 31 glasov Ocenite to novico!
Vanessa Redgrave
Filmski opus priznane igralke obsega več kot 130 vlog, v svoji karieri pa je sodelovala z vrsto najbolj prepoznavnih cineastičnih imen. Foto: Robert Newalds, Viennale
Sea Sorrow
V filmu Sea Sorrow spremljamo posnetke, ki jih je igralka s svojo ekipo posnela v begunskih taboriščih ter na demonstracijah v podporo sprejemu beguncev v Evropo. Foto: Arhiv Viennala
       Danes lahko na evropskih ulicah srečate 8-letne otroke, ki obupano prosijo za nekaj evrov. Potrebujejo jih za svoje starše, če jih sploh imajo, ali pa za to, da tihotapcem odplačajo dolg za pot s čolnom, s katerim so prišli sem. Ker nimajo druge rešitve, jih to vodi k temu, da začnejo prodajati svoja telesa. To danes vidite po vsej Evropi. Zakoni jim tu zagotavljajo določene pravice, vendar naše vlade ne skrbijo za spoštovanje teh pravic. Ne bdijo nad tem, v čigave roke padejo ti otroci, pa čeprav to zelo dobro vemo.       
Vanessa Redgrave
Igralka je med med obiskom Viennala s sabo ves čas nosila izvod knjige o mednarodnih človekovih pravicah, ki jo je očitajoče kazala občinstvu in novinarjem. Foto: Arhiv Viennala
       Filma ne posnameš zato, da bi kar koli spremenil. To je zelo utilitaristični pogled na umetnost. Mislim, da noben umetnik ne posname filma v ta namen, kakor tudi pisatelji ne pišejo romanov zato, da bi kar koli spremenili ... Film nasprotno poskuša ljudem pomagati misliti in jim dati neko znanje o stvareh, o katerih niti sami ne vedo kaj dosti, v tem primeru o mednarodnih človekovih pravicah in njihovih kršitvah.       
Vanessa Redgrave
Tematika begunstva se je Redgravove še posebej dotaknila zaradi tega, ker se je kot 3-letna deklica med nemškim bombardiranjem Velike Britanije tudi sama znašla v podobni situaciji. Foto: IMDb
Vanessa Redgrave
Igralka je v preteklosti financirala nastanek več aktivističnih filmov, ki so poskušali spreminjati percepcije javnosti o tragedijah daleč od oči svetovne javnosti. Foto: Alexi Pelekanos, Viennale
       Film smo želeli prikazati v spodnjem domu britanskega parlamenta. S pomočjo Jeremyja Corbyna smo rezervirali sobo in na projekcijo povabili vse stranke. Film v parlamentu nikogar ni zanimal. Ampak šlo je za humanitarno dejanje, ne za politično. Vprašanje trpljenja otrok ne bi smelo biti stvar politike.       
Vanessa Redgrave
Igralka je prvo soočenje s kriznimi žarišči izkusila, ko je imela 19 let. v Veliko Britanijo se je neposredno po madžarski revoluciji začela stekati reka beguncev, ki jim je želela tudi sama pomagati z razdeljevanjem hrane in obleke. Foto: Robert Newald, Viennale
       Med srbsko okupacijo Kosova je bilo najhuje. Nekaterim mojim prijateljem so Arkanovi ljudje preprosto prerezali vratove. Teh taborišč ne bi smeli primerjati med sabo. Celo življenje že obiskujem različna prizorišča vojne in vedno sem poskušala pomagati. Če mi je uspelo vsaj za polovičko mezinca, sem vesela. A verjetno ni bilo več kot zgolj to.       
Sea Sorrow
Film je igralka premierno predstavila na letošnjem canskem festivalu. Foto: IMDb
Igralka se kljub svojim 80 letom ne namerava ustaviti in nadaljevati opozarjati na pereče teme, o katerih je treba govoriti.
Igralka se kljub svojim 80 letom ne namerava ustaviti in nehati opozarjati na pereče teme, o katerih je treba govoriti. Foto: EPA

Dodaj v

Vanessa Redgrave za MMC: Trpljenje otrok ne bi smelo biti politično vprašanje

Pogovor z britansko igralko
3. november 2017 ob 09:37
Dunaj - MMC RTV SLO

Oskarjevska dobitnica in ambasadorka Unicefa je med obiskom dunajskega filmskega festivala za MMC spregovorila o svojem celovečernem prvencu Sea Sorrow, v katerem se je begunske problematike lotila na bistveno bolj čustven in oseben način, kot smo to videli v preostalih dokumentarcih na to temo.

Slovita 80-letna igralka je v karieri nastopila v več kot 130 filmih, med njimi v Povečavi (Blow-Up, 1966), Howardovem kotu (Howards End, 1992), Misiji nemogoče (Mission: Impossible, 1996) in Foxcatcherju (2014), nikoli pa ni za filmsko kamero sedla kot režiserka. S filmom Sea Sorrow je tako nadgradila svoje 60-letno udejstvovanje na področju političnega aktivizma, le da je tokrat s svojim sporočilom želela še toliko bolj odločneje opozoriti svetovno javnost.

"Danes lahko na evropskih ulicah srečate 8-letne otroke, ki obupano prosijo za nekaj evrov," svoj motiv za nastanek filma opiše Redgraveova. "Potrebujejo jih za svoje starše, če jih sploh imajo, ali pa za to, da tihotapcem odplačajo dolg za pot s čolnom, s katerim so prišli sem. Ker nimajo druge rešitve, jih to vodi k temu, da začnejo prodajati svoja telesa. To danes vidite po vsej Evropi. Zakoni jim tu zagotavljajo določene pravice, vendar naše vlade ne skrbijo za spoštovanje teh pravic. Ne bdijo nad tem, v čigave roke padejo ti otroci, pa čeprav to zelo dobro vemo. Frazo 'trgovina z belim blagom' slišimo tako pogosto, da je postala že popolnoma normalna. Grozne stvari, ki se dogajajo tem otrokom, so postale normalne, ker nenehno poslušamo o njih. To je največja grožnja naši človečnosti: da smo začeli kot običajne dojemati stvari, ki so popolnoma nečloveške."

V filmu spremljamo posnetke, ki jih je igralka s svojo ekipo posnela v begunskih taboriščih ter na demonstracijah v podporo sprejemu beguncev v Evropo. O tem, kako srčno se je režiserka lotila te teme, priča tudi to, da je med obiskom Viennala s sabo vseskozi nosila izvod knjige o mednarodnih človekovih pravicah, ki jo je očitajoče kazala občinstvu in novinarjem. Prav to je po njenem namreč ključna točka, na kateri je Evropi spodletelo pri reševanju problematike begunstva. "Večina ljudi ima pomanjkljivo znanje o mednarodnih človekovih pravicah, saj jih je le malokdo prebral ali se o njih učil v šoli. Če niste vpisali študija človekovih pravic na univerzi, je velika možnost, da tega področja sploh ne poznate. Knjige, kot je tale, so bile že od začetka mojega dela za UNICEF moje čtivo pred spanjem."

Kot otrok je bila tudi sama begunka
Tematika begunstva se je Redgravove še posebej dotaknila zaradi tega, ker se je kot 3-letna deklica med nemškim bombardiranjem Velike Britanije tudi sama znašla v podobnem položaju. "Ko danes gledam te otroke v begunskih taboriščih, me to spominja na čas, ko so nas skupaj z drugimi otroki peljali iz Londona, da bi ubežali nacističnim bombam. Takrat se še nisem zavedala, za kaj gre. Nisem vedela, da so ti drugi otroci iz Londona niti da nas bodo evakuirali. Bila sem begunka v lastni državi. Bežala sem z ene točke v drugo. Zato mi je bilo pomembno, da v film prinesem svoje lastne izkušnje, saj tak pristop odpravlja nekatera vnaprejšnja prepričanja o teh ljudeh, ki jih nedvomno imamo vsi."

Te zgodnje izkušnje so jo vodile k temu, da se je ob karieri gledališke in pozneje filmske igralke začela ukvarjati tudi z aktivizmom. Svoje prvo soočenje s kriznimi žarišči je izkusila leta 1957, ko je imela 19 let. Neposredno po madžarski revoluciji se je v Veliko Britanijo začela stekati reka beguncev, ki jim je želela tudi sama pomagati z razdeljevanjem hrane in obleke. Svoj angažma je pozneje nadaljevala v bojih proti jedrskemu oboroževanju, proti zatiranju Palestincev ter proti vojnam v Vietnamu, Iraku in na območju nekdanje Jugoslavije. Vseeno pa je v svoji avtobiografiji na več mestih izrazila občutek, da se ji njen majhen delež pri teh vprašanjih ni zdel omembe vreden. Ali ji je torej ustvarjanje filma Sea Sorrow dalo občutek, da z njim vendarle pomaga spreminjati svet na bolje?

"Filma ne posnameš zato, da bi kar koli spremenil. To je zelo utilitaristični pogled na umetnost. Mislim, da noben umetnik ne posname filma v ta namen, kakor tudi pisatelji ne pišejo romanov zato, da bi kar koli spremenili. Tudi Tolstoj ni začel pisati svojih knjig zato, da bi spremenili svet, čeprav je njemu to pozneje vsekakor uspelo. Film nasprotno poskuša ljudem pomagati misliti in jim dati neko znanje o stvareh, o katerih niti sami ne vedo kaj dosti, v tem primeru o mednarodnih človekovih pravicah in njihovih kršitvah."

Britancem se zdi normalno, da se z družino udeležijo demonstracij
Igralka nas spomni, da je Sea Sorrow morda res njen prvi celovečerni film za režiserskim krmilom, pa vendar je v preteklosti že večkrat sodelovala in tudi financirala nastanek aktivističnih filmov, ki so poskušali spreminjati sprejemanje javnosti tragedij daleč od oči svetovne javnosti. "Leta 1991 sem po koncu zalivske vojen s prijateljem in s snemalcem odšla v Irak. Otroci in matere, s katerimi sem se pogovarjala tam, so bili le nekaj dni oddaljeni od gotove smrti zaradi pomanjkanja vode, hrane in zdravil. Takrat je bilo okrog 500.000 otrok ubitih zaradi pomanjkanja vsega, kar otrok potrebuje za življenje. Seveda so bili v tej regiji povzročeni zločini, ki so privedli do vojne, ampak ne vem, kaj upravičuje smrt takšnega števila otrok, na enak način, kakor ne vem, kaj upravičuje bombardiranje nemških mest v zadnjih mesecih II. svetovne vojne. Film, ki smo ga v tistih dneh posneli za UNICEF, smo naslovili Mar ne bi na prvo mesto postavili človeških bitij? (Can't We Put Human Beings First?), ker smo želeli ljudi pripraviti do razmišljanja. Ta film je zagotovo nekaj spremenil. Z njim smo želeli doseči konec sankcij, ki so otrokom preprečevale, da bi dobili zdravila in hrano. Preprosto sem morala posneti te otroke in jih pokazati ljudem. Morala. To sem čutila iz svoje notranjosti. Pa čeprav je bilo jasno, da nihče ne more rešiti teh otrok, ki sem jih posnela. Ta 30-minutni film sem v celoti financirala s svojim denarjem in še danes ostaja pomemben dokument, ki ga uporabljamo kot študijsko gradivo na univerzah, da lahko z lastnimi očmi vidijo, kaj se je zgodilo. Film smo želeli prikazati v spodnjem domu britanskega parlamenta. S pomočjo Jeremyja Corbyna smo rezervirali sobo in na projekcijo povabili vse stranke. Film v parlamentu nikogar ni zanimal. Ampak šlo je za humanitarno dejanje, ne za politično. Vprašanje trpljenja otrok ne bi smelo biti stvar politike."

V filmu Sea Sorrow se režiserka udeleži množičnih demonstracij v podporo sprejemu beguncev, ki se jih je septembra leta 2016 udeležilo na tisoče ljudi. Zakaj se po njenem mnenju na Otoku ljudje v tako velikem številu odločijo izraziti podporo pri vprašanju, ki ne zadeva njih same, medtem ko marsikje po Evropi tega ne vidimo ravno pogosto? "Morda se bo ta odgovor zdel nekoliko čuden, ampak ljudje v Veliki Britaniji so takšni. To je tam nekaj popolnoma normalnega. Na demonstracije pridejo cele družine z otroki. Sama sem na prvih demonstracijah bila leta 1959. Gre za dejanje, ki ga na veliko uporabljamo za javno izražanje mnenja. Vprašanje beguncev dojemamo kot zelo pomembno, in ljudje zahtevajo, da begunci prejmejo ustrezno pomoč. Na teh demonstracijah sem za film intervjuvala britansko televizijsko voditeljico Anito Rani. Ko sem jo pred kamero vprašala, zakaj se je udeležila pohoda, je rekla, da zato, ker bi lahko jutri tudi mi bili v položaju, v katerem so se znašli begunci, in ker upa, da bi ljudje drugod po svetu pomagali nam, če bi se znašli v takšni situaciji."

Naslov filma Sea Sorrow je Redgravova dobila v Shakespearjevi gledališki igri Vihar, v filmu pa se s pomočjo igralcev, kot sta Emma Thompson in Ralph Fiennes, na več mestih uprizarja prizore iz različnih umetniških del, da bi potegnila vzporednice med umetnostjo in dogajanjem v kriznih žariščih. "Vsak gledalec lahko nekaj razbere iz zadnjega prizora Viharja s Prosperom in Mirando. To je približno tako kot takrat, ko mi je prijateljica prvič pokazala Rothkovo sliko s trakovi barve. Vprašala sem jo, o čem govori ta slika, in razložila mi je, da o ničemer. Nisem razumela, kako je mogoče, da umetniško delo ne govori o ničemer. Razložila mi je, da bo tisto, kar je v tebi, dalo odgovor na to, kar vidiš. To je tisto, kar je slikar hotel. Pri kom drugem bo odziv popolnoma drugačen. Gre za povsem drugo razumevanje umetnosti. Tudi zato želim s tem filmom pomagati ljudem, da se znebijo vnaprejšnjih prepričanj o različnih vprašanjih, tako kot sem jih tudi sama imela v tem primeru. Sicer pa nisem filmska ustvarjalka v tipičnem pomenu besede. Scenarija nismo imeli. Film je zrasel na podoben način kot slikarji na dolgi rok pustijo svojim slikam, da dozorijo. Na neki način gre za poemo."

Oznake "aktivistka" uporablja samo v kuhinji
Igralka je vse od leta 1968, ko je z Ladom Leskovarjem posnela film Isadora, povezana tudi s Slovenijo. Še vedno se zelo rada spomni časov, ko se je na pamet učila peti slovenske pesmi. "Zakompliciran jezik je," pove o našem jeziku, vendar pa je bilo ob tej priložnosti to tudi vse, kar je bila pripravljena povedati o svojih slovenskih anekdotah, saj je svoj čas z novinarji želela posvetiti pomembnejšim temam. Ob spominih na svoja potovanja po nekdanji Jugoslaviji tako raje poudari, da je bila situacija v begunskih taboriščih na teh področjih še bistveno težja kot nedavno v "džungli" v Calaisu. "Med srbsko okupacijo Kosova je bilo najhuje. Nekaterim mojim prijateljem so Arkanovi ljudje preprosto prerezali vratove. Teh taborišč ne bi smeli primerjati med sabo. Celo življenje že obiskujem različna prizorišča vojne in vedno sem poskušala pomagati. Če mi je uspelo vsaj za polovičko mezinca, sem vesela. A verjetno ni bilo več kot zgolj to."

Ali lahko imamo torej sploh upanje na boljšo prihodnost, ko pa se zgodovina z vojnami in kolektivnimi travmami venomer ponavlja? "To je napačno vprašanje. Nočem vas obsojati, a to spada med vprašanja, ki si jih zastavi nekdo, ki na svet gleda s teleskopom in poskuša videti, kaj nam prinaša prihodnost. To je vprašanje, ki nima ničesar skupnega z resničnim življenjem. Življenje tvori tisto, kar storimo sami, skupaj s tistimi, ki so svoje delo opravljali pred nami. Mi sami moramo poskušati stvari spremeniti na bolje. Znanost nam govori, da če poskušamo pomagati čisto malo, lahko tudi majhna dejanja povzročijo velike spremembe v energetskih poljih. Če pa človeško bitje samo opazuje, kako se dogaja nekaj groznega, namesto da bi tudi sam poskušal pomagati, potem ..."

Vseeno pa se Redgravova kljub dolgoletnim prizadevanjem na področju politike in humanitarizma otepa oznake, da je aktivistka. "Aktivistka sem samo v kuhinji. Moje stanovanje je ena navadna šala, ker nisem dovolj 'aktivna' pri pospravljanju. Razen tega pa nisem aktivistka v nobenem pomenu te besede."

Igralka se kljub svojim 80 letom ne namerava ustaviti. Ob prizadevanjih za ozaveščanje javnosti o pomembnih temah trenutno nastopa v kar 4 filmih, ki še nastajajo in bodo izšli v letu 2018. Med njimi je tudi Georgetown, celovečerni prvenec Christopha Waltza.

Z Dunaja, Matic Majcen
Prijavi napako
Komentarji
Audy
# 03.11.2017 ob 12:00
Naj pove še kaj o spolnem suženjstvu in posilstvih tisočev mladih Britank s strani njenih migrantov. Desetletja so prikrivali te zločine, žrtve so še vedno pozabljene od vseh.
"Narod ki ne zaščiti svojih otrok, nima prihodnosti."
biberkopf
# 03.11.2017 ob 12:05
res lahko bi kakšno rekla o mladih angleških puncah iz razbitih problematičnih družin ki so končale kot spolne sužnje v angliji,predvsem pri emigrantih,seveda je pa o tem ni zaželjeno govoriti.
Manos de Piedra
# 04.11.2017 ob 15:48
Fora je v tem, da zahodnjaške liberalce rasistično zanima samo trpljenje določenih otrok. Zakaj nikoli ne govorijo o stiski slovanskih otrok v vzhodni Evropi. Kaj pa begunci iz Ukrajine, revščina in alkoholizem v Rusiji? No, mene zanimajo samo slovanski otroci, ker nobenega zahodnjaka ne. Pripravljen sem pomagat edino ostalim Slovanom, ker vem, da bi oni tudi pomagali nam. Begunci iz Bosne so nam bili Slovencem hvaležni, med drugo svetovno vojno so Slovencem pomagali Srbi. Te zahodnjaki in njihovi ljubljenčki vam ne bodo rekli niti hvala, ampak bodo hoteli samo še več. Treba je v prvi vrsti podpirat brate in sestre iz vzhodne Evrope, ostal svet naj se utopi v svojem lastnem dreku, sami so si krivi za to.
Guliarth
# 03.11.2017 ob 12:08
Danes lahko na evropskih ulicah srečate 8-letne otroke, ki obupano prosijo za nekaj evrov,"
Res je in čas, da starše poučimo osnov. Ni vode ni hrane, en otrok, imaš vse in si sposoben vzgajati, imej 10. Zatiskanje oči in neomejena podpora ljudem, ki delajo otroke za večji dodatek lahko pripelje do nerazgledane "dajdaj" generacije. Danes kakih 20% staršev dela tako, avtohtone manjšine, ki ima katastrofalnih 95% nezaposlenih članov niti štel nisem.
sssitrap
# 03.11.2017 ob 11:10
sicer se glede migrantov ne strinjam popolnoma z njo, ampak je treba priznati da ima tale gospa že od nekdaj jajca. poglejte si njen zahvalni govor ko je prejela oskarja in v govoru napadla zioniste, ki so zaradi njene podpre palestini pred dvorano protestirali. takrat ji je pol dvorane ploskalo pol pa jo je izžvižgalo.
Altknight
# 03.11.2017 ob 10:44
Gospa je izgubila stik z realnostjo.
oziris.va
# 05.11.2017 ob 11:36
Flegica
# 03.11.2017 ob 15:52

Nočm biti nesramen samo ko bomo mi begunci/migranti kar skoraj zagotovo bomo prej ali slej iz takih ali drugačnih razlogov (politika, podnebje, itd) upam da se bodo tudi do vas ljudje obnašali kot da ste kup dreka-samo prosim ne takrat jamrat!!!


Flegica, a ti si ne boš poskusil(a) braniti na domači zemlji?
Torej si tip človek, ki potegne rep med noge in zbeži?
Manos de Piedra
# 04.11.2017 ob 15:57
@sssitrap:
"poglejte si njen zahvalni govor ko je prejela oskarja in v govoru napadla zioniste, ki so zaradi njene podpre palestini pred dvorano protestirali"

Palestinci so samo še eni ljubljenčki dela zahodnjakov. Kje je bila, ko so zverinsko bombardirali Srbijo? Zakaj so takrat vsi zahodnjaki molčali? Kje je bila retorika o trpljenju otrok takrat? Njim je vseeno za slovanske otroke, zanimajo jih samo zahodnjaški ljubljenčki iz kultur do katerih imajo zahodnjaki občutek krivde. Slovenci in ostali Slovani za njih ne štejemo.
biberkopf
# 03.11.2017 ob 10:59
ma teli humanitarci nimajo stika z realnostjo,saj ni potrebno biti vrhunski znanstvenik da dojameš da so se lažje prilagodili madžari,poljaki in drugi evropski begunci v evropi,kot pa nekdo ki izhaja iz drugega okolja ki je popolnoma tuje evropskemu in mogoče sploh nima namere se prilagodit evropskemu načinu življenja.evropa pač ne more sprejet vse bede tega sveta.
vnk
# 03.11.2017 ob 10:03
Kako to, da skoraj vedno dobite sogovorce, ki zagovarjajo ilegalne migtante? Sicer pa, lahko pa pac spremenimo mednarodne clovekove pravice, ce niso kos casu in razmeram, so le nekaj kar smo si ljudje izmislili. Zanimivo, ko se strinjate, je bogokletno spremenit nek dogovor, ko pa ni v skladu z vasimi prepricanji, pa je zgolj crka na papirju, ki jo je treba spremeniti. Res, na tej tocki ste kot zavod pristranski.
Joze Koder
# 04.11.2017 ob 21:17
Torej rešitev je v EU preseliti 500 milijonov ljudi, ki v svojih državah živijo v bedi.
Je to rešitev, ki nam jo ponujajo ti aktivisti, EU narodi pa jo nikakor niso sposobni doumeti.
KlGr
# 03.11.2017 ob 10:01
Ponovna migranstka propaganda. Kdaj vam bo jasno, da nas BK za take kot je ta Redgravka?
Pigglet
# 05.11.2017 ob 15:13
@velenjčan
Ja, OK, Zahod dela sranje na Vzhodu ne 100 ampak še več let. OK. In kaj ima Slovenija s tem?!? No, pa da smo si na jasnem... tudi na Vzhodu, kjer Zahod dela štalo po tvoje, a ne, so nafto izvažali zastonj, pač po principu: Evo moj si kolega, zate polletno črpanje nafte zastojn. Jaz pa itak nočem denarja. Aja, a ni bilo tako?!?
Počasi imam dovolj vseh mogočih človekoljubcev, ki iščejo razloge za vse in še več v belem človeku. OK, blizu smo, sam definitivno pa ne v Slovanih-mi se še sami med sabo ne znamo zment, pa bomo druge jahali!
velenjcan
# 05.11.2017 ob 09:40
Vsaka čast, velika igralka in velik človek.
Hvala za intervju
alcatraz
# 06.11.2017 ob 21:50
Vanessa.... gospa si jih je tudi že kar precej naložila na grbo.
moje spoštovanje, sem jo vedno cenil.
anny22
# 06.11.2017 ob 10:08
Pozorno preberite, zakaj ima Avstrija 100.000 prosilcev za azil in migrantov, Slovenija pa kakšnih 200. V odstavku, ki ima naslov Sistem, ki temelji na poštenju in zaupanju, je jasen namig, zakaj so zmagali Kurz in svobodnjaki. Žalostno je, da bodo zaradi teh (nesmemimenovati) pijavk kratko potegnili tudi slovenski delavci v Avstriji. Ne, sistem ne bo vzdržal več dolgo, saj niti ne more. Denarja nekoč v vsakem primeru zmanjka.
Uroš_Resnik
# 05.11.2017 ob 19:44
Dovolj imamo migrantovanja.
Odmigrirajte nazaj.
Benji
# 03.11.2017 ob 11:39
Politični imigranti predstavljajo le nekaj odstotkov imigrantov, ostali prihajajo zato, ker so jim njena država in ostale kolonizatorske velesile več stoletij kradle kar se je ukrasti dalo. Sedaj pa njihovi potomci prihajajo vzeti nazaj kar je bilo vzeto njihovim prednikom. Najbolj bomo pa nastradali slovanski narodi ki se ne znamo postaviti zase.

P.S. Če delate reklamo za njen film potem bi bilo mogoče bolje da je članek pod "Oglasna sporočila".
alcatraz
# 06.11.2017 ob 21:52
Dovolj imamo migrantovanja.
Odmigrirajte nazaj.


sistem je narejen tako, da se bo za drobtine raja tepla med sabo.
medtem pa..... pranje faxhelizim v davčnih oazah
in za farbanje naivnih oči: o poglej kok sem jaz dobrodelen.
velenjcan
# 05.11.2017 ob 10:22
Manos de Piedra
# 04.11.2017 ob 15:48
Prijavi neprimerno vsebino
Fora je v tem, da zahodnjaške liberalce rasistično zanima samo trpljenje določenih otrok.Treba je v prvi vrsti podpirat brate in sestre iz vzhodne Evrope, ostal svet naj se utopi v svojem lastnem dreku, sami so si krivi za to.


Očitati Arabcem, da so si sami krivi za to, da jih vsaj kakih sto let (pa raje še več) Zahodnjaki brcamo v rit zaradi nafte in vsega drugega, kaže na hudo omejenost. Kaj ko bi se še enkrat odločil vsaj za osnovno šolo, saj slabše ne more biti?
dingdong
# 03.11.2017 ob 12:39
oh, ja, mislim, da je v prvih 4 komentarjih popolnoma jasno, kdo nima stika ne z realnostjo, ne z bazicno cloveskostjo... in ne samo, da so ga zgubili, vec kot ocitno ga nikoli niso imeli...

Nič takega, pač dnevno preštevanje "domoljubov", ki vsak dan visijo na tem portalu. Njihova "filozofija" je pa zelo preprosta : ni važno, kakšno je vprašanje, mi vemo odgovor, ilegalni imigranti !
dejneseri
# 03.11.2017 ob 11:41
oh, ja, mislim, da je v prvih 4 komentarjih popolnoma jasno, kdo nima stika ne z realnostjo, ne z bazicno cloveskostjo... in ne samo, da so ga zgubili, vec kot ocitno ga nikoli niso imeli...
HOR
# 03.11.2017 ob 13:25
Pa še par njenih mlajših slik za malo rešpekta do gospe, prosim...
LINK
LINK
LINK
HOR
# 03.11.2017 ob 13:06
S prisljenci v EU zaenkrat ni neke številčno grozne krize.
V Veliko Britanijo, Francijo, Španijo in Portugalsko jih pride največ iz bivših kolonij v druge države pa največ Evropejcev.
K nam pa največ iz področja ex skupne države Jugoslavije...
Torej v glavnem le bolj domači...
LINK ali
https://www.logicno.com/politika/cetiri-karte-iz-davosa-koje-mijenjaju-percepciju-migracije-u-europi.html
KovacevaKobila
# 03.11.2017 ob 17:12
res lahko bi kakšno rekla o mladih angleških puncah iz razbitih problematičnih družin ki so končale kot spolne sužnje v angliji,predvsem pri emigrantih,seveda je pa o tem ni zaželjeno govoriti

Bodimo iskreni: usoda mladih Angležinj iz razbitih družin vas skrbi približno toliko, kot vas gane usoda otrok migrantov. V bistvu vam gre samo brezmejno na jetra, da Vanessa Redgrave opozarja na stisko migrantov.

Govorite o temah, o katerih ‘ni zaželjeno govoriti’, hkrati pa sami dobite ošpice, ko nekdo spregovori o migrantih. Pritožujete se nad cenzuro, hkrati pa bi Redgravovi najraje zamašili usta.
Flegica
# 03.11.2017 ob 15:52
Nočm biti nesramen samo ko bomo mi begunci/migranti kar skoraj zagotovo bomo prej ali slej iz takih ali drugačnih razlogov (politika, podnebje, itd) upam da se bodo tudi do vas ljudje obnašali kot da ste kup dreka-samo prosim ne takrat jamrat!!!
Kazalo