Slikovit opis Slovencev v nedavnem članku v The Economistu nas predstavi kot od nekdaj razmeroma zadovoljen narod, ki pa je trenutno zaradi slabe gospodarske in politične situacije jezen in zbegan. Tudi v slovenskih medijih se odraža ta jeza in zbeganost, in prebiranje dnevnih novic me marsikdaj razjezi ali pa celo razžalosti.

Obstajajo pomisleki o vodenju Slovenije in o obstoju pravne države. Kritikom je skupno, da o administraciji in vladi govorijo kot o nečem zunanjem in zlobnem, na kar nimamo vpliva. Tako razmišljanje je po mojem škodljivo, a v trenutni situaciji na žalost skoraj popolnoma točno. Povprečni državljan se namreč počuti daleč od državnega odločanja, čeprav živimo v demokraciji – vladi ljudstva. Nedvomno je to najučinkovitejša in najpravičnejša oblika državne ureditve in v idealnem svetu bi vlada, izvoljena s strani ljudstva, delala kar najboljše za skupne interese, ljudstvo pa bi ji pri tem zaupalo in jo podpiralo. Vsaj dokler bi se kazali rezultati in izpolnjevale obljube.

Pustimo ideale: danes imamo prelomljene obljube in nobenih rezultatov. Tistim, ki bi morali odločati, ne zaupamo več in nizka volilna udeležba kaže, da ne verjamemo več niti v volitve. Smo otopeli in vse bolj oportunistični, družbena odgovornost pa čaka na boljše čase. Po tolikih razkritjih nesmotrne porabe davkoplačevalskega denarja se zdi prispevanje v davčno blagajno, najosnovnejši način družbene odgovornosti, vse manj smiselno. Smo razočarani in zaskrbljeni. Razočarani, ker ne moremo več zaupati tistim, ki odločajo. Zaskrbljeni, ker ti ljudje še vedno odločajo in ni jasno, ali so odločitve, ki jih sprejemajo, dobre in kako vplivati nanje.

Ta čustva so torej usmerjena proti posameznikom in mislim, da je to nenadno zavedanje sprožilec zgodovinskega premika v mišljenju. Slovenke in Slovence je nehalo zanimati, kdo trdi in obljublja, zanima nas le še, kaj trdi in obljublja in do kakšne mere je to izvedljivo in učinkovito. Počasi, a vztrajno stopamo v obdobje, ko se bo v politiki začelo odločati racionalno in glede na dejstva. Smo na dobri poti, da to dosežemo.

Prvič, začnimo se opominjati, kaj prava demokracija pomeni: vlada ljudstva. O vladi začnimo govoriti bolj v smislu izvršiteljice družbene pogodbe. Kot o načinu povečevanja družbene blaginje in pravičnemu razdeljevanju bogastva. To bo mogoče le, če bo zaupanje v poštenost in strokovnost tistih, ki odločajo, brezhibna in če bo pošten tudi vsak posameznik.

Drugič, začnimo se izobraževati: znanje je moč. S tem mislim na čisto vsa področja človeškega zavedanja, vsak koncept, vsaka informacija je koristna. Zanimajmo se za čim bolj raznolika področja, preberimo novice ob jutranji kavi. Širok pogled na svet in kritičnost pri presojanju dejstev so lastnosti aktivnih državljanov, ki lahko le skupaj zgradijo delujočo in prijetno državo.

Najmanj, kar si želimo, je, da ljudje preprosto gredo v tujino. Po mnenju mnogih se že soočamo z izseljevanjem višje usposobljenega kadra v tujino in nekaj skupin na Facebooku poziva mlade k zapustitvi Slovenije. Verjetno sem zadnja oseba, ki bi lahko pridigala o nasprotnem, saj od oktobra študiram na Univerzi v Cambridgeu. Toda ravno zaradi te izkušnje sem se zavedel, da smo Slovenci še vedno upravičeni do zadovoljstva nad svojo državo. Bojim se le, da čez nekaj let v tej državi ne bo več nikogar, ki me bo lahko zaposlil.

Domen Kampjut