Ko prideš k Vladu domov, te pričaka odprtih rok in s kitaro. Črno kitaro. Ob prvem srečanju je jasno, da Vlado Kreslin živi za glasbo. Ko prideš k Vladu domov v Prekmurje, te pričaka tudi z litrom bučnega olja, jabolčnim sokom lokalnega pridelovalca in neštetimi zgodbami z neskončne ravnice.

V Ljubljano so prišli gospodje s črnimi klobuki

"Vlado je bil kot otrok takšen, kot je vsak otrok. Živ, radoveden, nagajiv, že takrat je rad pomagal. V vrtcu je tudi kaj 'naštimal', a to so fantje. Sam pri sebi sem si mislil: Bolje, da je nagajiv in živ, kot pa da bo: dale ga porineš, dale bou," pravi oče Vlada Kreslina. Milan Kreslin je z dobrimi 95 leti najstarejši prebivalec Beltincev, je eden tistih sogovornikov, za katerega pravimo, da bi lahko intervju naredil sam od sebe. Zaradi številnih izkušenj ima nešteto zgodb in spominov na glasbene prigode s svojim sinom: "Ko smo prvič nastopali v Ljubljani, so naslednji dan v časopisu napisali: 'Prišli so gospodje v črnih klobukih iz Prekmurja.' Črni klobuk je bil v tistih časih simbol kmečke noše, možakarji na vasi so z njim hodili k maši."

S Prekmurjem je za vedno povezana tudi zgodba čarne kitare. Letos je praznovala 76. rojstni dan. Prepoznavnega zvoka ni zamenjala, prebivališče pa. Zdaj je varno shranjena pri Vladu v Ljubljani, pravi, da jo včasih vzame v roke.

"Bil sem v službi v Beltincih. Moj šef Žižek je bil na pol profesionalni glasbenik. S svojo skupino je igral in vadil v starem dimnikarskem podjetju. Velikokrat sem jih šel tja poslušat. Žižek mi je tako nekega dne rekel: 'Zdaj pa poslušaj, pubec! Ko dobiš prvo plačo, obvezno kupi kitaro. Potrebujemo kitaro. Le tako bomo pravi ansambel.' Odvrnil sem mu, da ne znam igrati kitare, pa ga to ni zmotilo. Čez en mesec sem s prvo plačo res šel v Maribor po tisto črno kitaro," se nakupa znamenite kitare spominja Milan Kreslin.

Ob stotem rojstnem dnevu najstarejše oboževalke igral na kupu gnoja

Približno sedem kilometrov od Beltincev proti Lendavi leži Gornja Bistrica. Manjši kraj ob Muri, ki se v medijih znajde samo ob nevarnosti poplav. Avgusta letos je tudi Vlado prekinil dopustovanje na morju in šel domačinom pomagat gradit protipoplavne nasipe iz vreč s peskom.

Na Gornji Bistrici danes živi nekaj več kot 700 ljudi, tudi nemalo prijateljev in znancev Vlada Kreslina, ki si je v Bistrici uredil počitniški dom. Prihaja pogosto, tudi zato, da je v stiku s starši: "Na Gornji Bistrici so doma moji prijatelji. Pri Milanu, kjer se pečejo sveže ribe, imamo zadnjo točko našega izleta. Zdaj pa smo na obisku pri Štefanu, ki nam je pripravil narezek. Ljudje tukaj pravijo, da ribe ješ takrat, ko si že sit.”

Vlado Kreslin nam na obisku po ravnici predstavi tudi svojo najstarejšo oboževalko. Ana Kocet je kuharica iz Dolenjske, v Prekmurje se je preselila zaradi službe v gradbenem podjetju. Letos maja ji je Kreslin zaigral ob stotem rojstnem dnevu: "Gospa je še pred leti zunaj nekaj delala, in ko sem prišel mimo, sem ji obljubil, da ji bom ‘zašpilal’ takrat, ko bo stara sto let. Držal sem obljubo in 27. maja sem gospe Ani res zaigral. Mislil sem, da bova sama; jaz na gnoju tam za hišo in gospa. Ampak pridem do njene hiše in tam je bilo že zbranih okrog 200 ljudi. Prava veselica. Vse je bilo, samo gnoj je bil diskretno zakrit, da nisem mogel stopiti nanj."

Mura in Štefan Smej sta Kreslinovi muzi

V Bistrici ob Muri so v preteklosti nastale številne Kreslinove skladbe. Danes v počitniški hiški išče predvsem mir. Ob Muri je Vlado pogosto posedal tudi z najboljšim prijateljem, pokojnim Štefanom Smejem, ki je bil živa enciklopedija zgodovine in mladosti v Prekmurju. "Štefan bi zdaj tu sedel, pričakal bi nas s pipo. On je bil največji duh in ‘mozak’ Prekmurja, vse je znal. Tu je napravil hišo brez enega žeblja, pravo prekmursko hišo."

Pred hišo Štefana Smeja, ki je umrl leta 1996, a ga še vedno omenjajo vsi sokrajani, so se rodile pesmi Nekega jutra, ko se zdani, Tvoje jutro, Ptič in videospot skladbe Tisti beli grm, pripoveduje Vlado Kreslin: "Tu sva midva kadila pipe. Ne bom pozabil, kako mi je rekel: 'Je***ti, Kreslin, če iz te muzike nekaj ne napraviš, te vržem v Muro.' Ustanovila sva Društvo za mletje, žitje in petje, to je bila najina založba. Najina ideja je bila, da narediva mlin na Muri, da izdajava plošče Beltinške bande in meljeva žito, delava moko."

“Spomnim se, da sta si včasih napakirala nahrbtnike, vzela ribiške palice, ampak jaz ne verjamem, da sta kadar koli lovila ribe. Mislim, da sta jih bolj gledala, se o njih pogovarjala, reševala svet, niti ne samo reševala, kovala nove ideje, vizije, da bi bil ta svet še boljši, lepši in pravičnejši. To je bilo vedno tako, da sta rekla, da gresta na ribičijo, ampak na tisti ribičiji ni bilo nič lovljenja, šlo je bolj za lovljenje idej in prizorov," se svojega očeta spominja tesna družinska prijateljica Valentina Smej Novak.