"Prej nisem vedela, kdo je bila ta ženska v resnici, kako je razmišljala, potem pa sem odkrila, da je imela blazen smisel za humor, ogromno sočutja, topline in inteligence. Da je to oseba, ki si zasluži več pozornosti, glede na to, da je pustila tak pečat na ljudeh, s katerimi je imela stik." Foto: MMC RTV SLO/Eva Košak
Ula Furlan
" Lahko se zgodovini priklonimo, jo sprejmemo in iz nje črpamo neke boljše stvari. Jaz sem predvsem želela doživeti Franjo kot osebo." Foto: MMC RTV SLO/Eva Košak

Ko si mlad, se še odločaš, s kom se boš družil, se še iščeš. S časom in z izkušnjami, ko se že malo bolj "popredalčkamo" in se spoznamo, znamo pa tudi bolje izbirati sebi primerne "kompanjone" za življenje. Tako morda nimaš petsto prijateljic, ampak štiri,a zato bolj kvalitetne.

Ula o prijateljstvu
Ula Furlan
" Mislim, da smo tudi rjavolaske dovolj 'našpičene' in v življenju ni slabo." Foto: MMC RTV SLO/Eva Košak
Franja Ula Furlan
Ula kot legendarna partizanska zdravnica Franja. Foto: RTV SLO
Ula Furlan
"No, če zbiramo zgolj med slavo tukaj in v Hollywoodu, je pri nas seveda bolj sproščeno. Smo prijazna država za sprehod sredi dneva ali za kavo v Staro Ljubljano." Foto: MMC RTV SLO/Eva Košak
Ula Furlan in Miša Molk
Ula z mamo Mišo Molk. "Mami in oči sta name vplivala kakor vsi starši na svoje otroke, od njih se nezavedno učiš. " Foto: Sandi Fišer
Ula Furlan, Metod Pevec in Katarina Čas
"Katarini res privoščim, ona se mi zdi super ženska, v zadnjem času sem jo imela celo priložnost malce bolj osebno spoznati in se odlično ujameva." (na fotografiji z leve: Ula, Metod Pevec in Katarina Čas) Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer


Ula v igranem dokumentarnem filmu Franja (premierno bo predvajan nocoj na prvem programu ob 20.05 uri) upodablja študentko medicine, ki prek osebnih izpovednih pisem spoznava svet legendarne partizanske zdravnice Franje Bojc Bidovec in se navdušuje nad njeno karizmo, etiko, ženstvenostjo in nepričakovanim smislom za humor. Tudi vlogo znamenite Franje so zaupali mladi nadobudni igralki, ki pa se na vprašanje, kakšne ženske bi rada upodabljala v prihodnje, odzove s pripravljenostjo na vse in odvrne le: "Dajmo, gremo igrat!"

Lepotica njenega ranga bi se lahko upravičeno vedla malce vzvišeno, a v resnici Ulo spremlja razorožujoča in nalezljiva mladostna igrivost, poleg tega pa jo človek v nekaj sekundah lahko spravi do krohota (ki je zaradi popolnega hollywoodskega nasmeška sicer videti precej bolj estetsko kot pri večini). Tikanje tako sploh ni vprašanje, njena sproščenost pa dovoljuje tudi poizvedovanje o tem, kako je videti, ko je žalostna oziroma slabe volje, v javnosti je namreč neprestano nasmejana do ušes: "Najhuje je, ko sem tečna. Največkrat je to takrat, ko me prevzame lakota. Moja mama že ve (smeh)."
Pred dvema letoma, ko ste snemali film o Franji, partizanstvo med drugo svetovno vojno še ni bilo obravnavano kot "provokativna" tema. Zdaj so se stvari spremenile, rdečo zvezdo so na državni proslavi celo prepovedali. Se bojiš kakšnih negativnih odzivov?
Bojim se predvsem, da bo film razumljen narobe. Ker zgodba noče biti na nikogaršnji strani, ne želimo promovirati niti partizanov, niti domobrancev, niti Italijanov ali Nemcev, pač pa zgodbo o Franji, ki pa se je znašla v tem določenem zgodovinskem kontekstu, brez katerega pa je verjetno sploh ne bi poznali.
Za pripravo na vlogo si brala knjige o njenem življenju ...
V njeni knjigi sploh ni poudarka na ideoloških bojih. Sicer si seznanjen z žalostnimi zgodbami, ki so se dogajale v njeni družini med vojno in tudi to je seveda vplivalo na njen odnos do življenja. Ampak, da bi pa bila hujskaška in se izrazito opredeljevala v smislu "fuj te in te", to pa sploh ne. Pripovedovala je svojo osebno izpovedno zgodbo, v pismih svojemu sinu. Prej nisem vedela, kdo je bila ta ženska v resnici, kako je razmišljala, potem pa sem odkrila, da je imela blazen smisel za humor, ogromno sočutja, topline in inteligence. Da je to oseba, ki si zasluži več pozornosti, glede na to, da je pustila tak pečat na ljudeh, s katerimi je imela stik.
Franja je bila vključena v narodnoosvobodilni boj. Se ti zdi narobe, da se ga v zadnjem času skuša očrniti? Imaš odnos do partizanstva?
Imam čustveno distanco. Razumem, da je bilo takrat grozno, ne morem pa se poistovetiti ne z enimi ne z drugimi, saj me ni bilo tam. Neprimerno se mi zdi razpravljati o stvareh, o katerih ne veš dovolj oziroma jih nisi izkusil na lastni koži. Po drugi strani pa mislim, da bi se morala debata okoli tega sprostiti. Zagotovo ima marsikdo kakšno tragično zgodbo o svojih dedkih in babicah, ampak neprestano tako emocionalno podoživljati to trpljenje in iskati priznanje za to, kako je bilo grozno? Kaj naj zdaj naredimo? Lahko se zgodovini priklonimo, jo sprejmemo in iz nje črpamo neke boljše stvari. Jaz sem predvsem želela doživeti Franjo kot osebo.

Rekla si, da jo občuduješ kot močno žensko …

Noro dobra je, res, prebereš jo v eni uri in pol, počutiš se, kot bi bil v drugem razredu in bral Pet prijateljev. S Pavlo (bolničarko v bolnišnici, op. p.) sta bili brez hrane, živeli v mrazu, spali v isti postelji, saj je bila Pavla "topla kot polh" (smeh). Ampak v nekem trenutku je Franja rekla, da ne moreta biti kar tako in tako sta se kljub vsemu naličili s Pavlino rdečo šminko. Samo zato, da sta si naredili malo veselja in malce obudili ženstvenost, četudi je bilo naokoli vse tako grozno.
V tem vidiku je poudarjeno tudi žensko prijateljstvo in solidarnost. Kako gledaš na odnose med ženskami danes? Smo si nasprotnice?
Ne bi rekla. Sicer pa lahko črpam le iz lastnih izkušenj, imam pač srečo, da imam okoli sebe super prijateljice.

Ulin "NAJ" seznam:

Najljubši slovenski modni oblikovalci: Jelena Proković, Sanja Grčić, Zoran Garevski
Skladba, ki jo trenutno najraje poslušaš:
Gotye – Eyes wide open
Knjiga, trenutno na nočni omarici:
Marjetka sladkosnedka – Stefano Benni
Film, ki čaka na ogled:
Little children
Najljubša nadaljevanka:
Breaking bad, Dexter, How to make it in America
Najljubša slovenska televizijska oddaja:
Studio city, Aritmija Najljubša obedovalnica v Ljubljani: Gostilnica XXI (Jetrca s pire krompirjem in govedina v solati)

Verjetno si od nekdaj izstopala, tako zaradi privlačnega videza kot svojega družinskega izvora. Najbrž si bila nemalokrat tarča ženske nevoščljivosti.
To filtriraš. Ko si mlad, se še odločaš, s kom se boš družil, se še iščeš. S časom in izkušnjami, ko se že malo bolj "popredalčkamo" in se spoznamo, znamo pa tudi bolje izbirati sebi primerne "kompanjone" za življenje. Tako morda nimaš petsto prijateljic, ampak štiri, a zato bolj kvalitetne.

Za Franjo si postala svetlolaska. Kakšna je bila izkušnja, se blondinke, kot pravijo, res "bolj zabavajo"?

Faza ni trajala tako dolgo, da bi lahko govorila o kakšnih spremembah. Sicer pa mislim, da smo tudi rjavolaske dovolj "našpičene" in v življenju ni slabo. Saj bi kot svetlolaska vztrajala dlje, ampak sem se zaradi drugega dela Franje morala hitro obarvati nazaj na rjavo.

Ko smo ravno pri svetlolaskah: tvoja kolegica Katarina Čas zdaj vedno več dela v tujini, in to precej uspešno, kot imamo priložnost spremljati v medijih. Tebe tujina mika?

Katarini res privoščim, ona se mi zdi super ženska, v zadnjem času sem jo imela celo priložnost malce bolj osebno spoznati in se super ujameva. Itak, da me mika tujina, seveda ne bi zavrnila ponudbe iz Hollywooda!
Rekla si pa tudi, da ti delo v Sloveniji ustreza, ker smo majhni, novinarji pa ne tako vsiljivi.
No, če zbiramo zgolj med slavo tukaj in v Hollywoodu, je pri nas seveda bolj sproščeno. Smo prijazna država za sprehod sredi dneva ali za kavo v Staro Ljubljano.
Ampak, hollywoodskim zvezdam so pa v uteho tisti milijoni, ki jih služijo …
Kar se tiče poslovnega vidika, tržišča in ponudbe, izzivov in poslovnih priložnosti, je tam seveda veliko bolje. Z veseljem bi dobila na leto sedem scenarijev in se odločila, katero vlogo bom sprejela (smeh).
Obe s Katarino sta tako imenovana igralska "naturščka". Pred desetimi leti, ko se je zgodil fenomen Manca Dorer, je bilo od šolanih igralk slišati ogromno kritik o odžiranju posla in tako naprej. Si sama doživela kakšne podobne negativne odzive?
Tega ne vem, ampak je pa res, da si kot »naturščik« še bolj pod pritiskom, da delo opraviš maksimalno dobro. V resnici je to super izziv.
Osebno te pa niso kritizirali?
Morda so bila kakšna šepetanja, ampak v obraz mi nihče ni nič rekel.
V medijih si predstavljena zelo pozitivno, o tebi nikoli ne beremo nič škandaloznega. Kar malce dolgočasno pridna si, če ne zameriš. Ali pa je morda skrivnost v tem, da si dobro naučena, kako komunicirati z mediji, saj si pri tem od majhnega opazovala svojo znano mamo?
Definitivno. Mami in oči sta name vplivala kakor vsi starši na svoje otroke, od njih se nezavedno učiš. Konkretnih nasvetov v tem smislu pa ni bilo. Dolgo se sploh nisem zavedala, da me igra tako "žuli". V najstniških letih se za to sploh nisem zanimala. Imela sem srečo, da se je "Hit poletja" zgodil, ko sem bila osebnostno že dovolj zrela, da se v ta svet nisem vrgla na glavo. Kot najstnica bi bila verjetno veliko bolj "frfrasta" in pokazala kakšno kvaliteto, ki je ne bi bilo treba. Se mi pa zdi, da imam, kar se novinarjev tiče, srečo tudi zato, ker se srečujemo predvsem takrat, ko sodelujem pri kakšnem dobrem projektu. Trač revij ne zanimam preveč, ne zdi se mi, da sem material, ki bi rumeni tisk zanimal.
Zakaj ne? Ker si tako pridna?
Mogoče (nagajiv vprašujoč nasmešek).

Ko si mlad, se še odločaš, s kom se boš družil, se še iščeš. S časom in z izkušnjami, ko se že malo bolj "popredalčkamo" in se spoznamo, znamo pa tudi bolje izbirati sebi primerne "kompanjone" za življenje. Tako morda nimaš petsto prijateljic, ampak štiri,a zato bolj kvalitetne.

Ula o prijateljstvu