Nine tokrat ne bo na fashion week, jo bomo pa na tem zagotovo spet videli v prihodnje. Foto: Mimi Antolovič
Nine tokrat ne bo na fashion week, jo bomo pa na tem zagotovo spet videli v prihodnje. Foto: Mimi Antolovič
Nina Šušnjara, Matevž Faganel in Sanja Grcić
Nina Šušnjara skupaj z Matevžem Faganelom in Sanjo Grcić sestavlja del ekipe Koda 386, "flagstore" butika na Tavčarjevi, v katerem strankam pristopajo osebno, se z njimi družijo, jim svetujejo glede stajlinga, sprejemajo naročila ... Foto: Ana Hribar/Fensišmensi

Seveda se oziram po tujini. Že od nekdaj in dokler ne bom tam. Načrti so in želje tudi, a je vsesplošna situacija takšna, da se še pri tako trdnih dogovorih lahko zamajejo tla, in težko kaj konkretnega povem.

Nina Šušnjara
Leta 2010 je oblikovalka predstavila svojo drugo kolekcijo Ellement, ki je tako kot njena prva kolekcija Retrospektiva bila prava uspešnica. Foto: Matevž Paternoster

Iskreno povedano, dve kolekciji na leto pomenita dva zelo obsežna projekta, na katera se pravzaprav pripravljaš ves čas vmes, praktično skoraj vse leto. A potem ti ne ostane veliko prostora, da bi lahko žel, kar si posejal. Za boljše razumevanje je to nekako tako, kot bi se od glasbenikov pričakovalo, da posnamejo kar dve plošči na leto. Realno pa posnamejo eno na dve leti, če že.

Nina Šušnjara
Nina Šušnjara je obrnila nov list v svoji karieri in se preizkusila na področju oblikovanja dodatkov za dom. Kolekcija stenskih nalepk se imenuje Reset, obsega različne motive: od Nininih modnih skic, risb modelov z modnih revij, citatov in besedil pesmi do obrisov znanih osebnosti iz obdobja, ki je Nini najbolj v navdih. Foto: Organizator dogodka
Nina Pušlar in Stiški kvartet
Nina Pušlar se je na Slovenski popevki, na kateri je nastopila s Stiškim kvartetom, držala preverjene kombinacije in znova združila moči z Nino Šušnjaro. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Modna oblikovalka s poslovno žilico - poleg modnega oblikovanja deluje tudi kot stilistka, ustvarila je stenske nalepke, skupaj s sestro pa pripravlja novi projekt - sodeluje tudi z dvema modnima oblikovalcima.

Nina, ki je priljubljena tudi pri številnih slovenskih zvezdnicah, namreč skupaj z Matevžem Faganelom in Sanjo Grcić sestavlja del ekipe konceptualne trgovine Koda 386, Matevž pa je edini izmed trojice, ki bo prisoten na tednu mode - udeležbi se je namreč poleg Nine odpovedala tudi Sanja Grcić - kot je povedala za MMC, zaradi premajhnega interesa morebitnih vlagateljev.

Zakaj pa se je Nina odločila, da ne bo sodelovala na jesenskem Philips Fashion Weeku? Kaj ji sploh prinese udeležba na tednu mode, kakšna je njena stranka, ali se ozira po tujini? Vse to in še več lahko izveste v intervjuju z Nino Šušnjara.


Letos v oči bode dejstvo, da vas ni na seznamu oblikovalcev, ki bodo svoje kreacije predstavili na Philips Fashion Weeku. Kako to?
Po tehtnem premisleku sem se odločila, da se tokratnega PFW-ja ne udeležim. Odločitev je bila vse prej kot lahka, ampak sem enostavno morala ostati realna. S tem mislim predvsem na čas, energijo in nazadnje finančna sredstva. Vse to je namreč potrebno za sodelovanje na tovrstnem dogodku, če mu želiš biti popolnoma predan in nanj kar se da pripravljen. Ker pa smo pred kratkim (z oblikovalcema Sanjo Grcič in Matevžem Faganelem) v središču Ljubljane odprli trgovino Koda386 in ker skupaj s sestro pripravljava nov projekt, trenutno svojo energijo usmerjam v ti dve področji in se jima maksimalno posvečam. Prav je, da stvari pripeljem do konca, predno se podam na nove fronte. Pri nikomer ne podpiram polovičarstva, še najmanj pa pri sebi, zato se vsakemu novemu ustvarjanju želim stoodstotno posvetiti.

Treba se je zavedati, da če se želimo "iti tujino", mora biti temu podrejeno v vseh pogledih. V nasprotju s tujino trenutno pri nas ni večjih kupcev niti naročnikov in dva Fashion Weeka na leto mi zaenkrat pomenita predvsem velik finančni vložek ali bolj primerno odhodek. Tako oblikovalci ustvarjamo oblačila, ki pa jih lahko prodajamo le po kos, o večjih naročilih in posledično večji produkciji pa se lahko trenutno le pogovarjamo. Tako pri nas postajajo kolekcije same sebi namen, kar pa ni cilj mojega dela. In tudi zato je KODA386 nujno potreben modni kotiček, kjer lahko oblačila in dodatke, ki jih predstavimo, tudi prodamo. Zavedam se, da je naš Fashion Week še mlad projekt, ki že po naravnem procesu potrebuje svoj čas, da bodo kredibilnost, dobra izvedba in kreativna uspešnost opažena in zaznana tudi v tujini. Verjamem, da ima Slovenija veliko dobrih in nadarjenih modnih umetnikov in talentov, zato lahko le še čakamo kdaj bomo komu iz tujine dovolj zanimivi, da se vsede v prve vrste Fashion Weeka. Kar cenim, kljub zgoraj naštetim problemom pa sta radodarnost in razumevanje celotne ekipe PFW, saj nam oblikovalcem praktično brezplačno omogočajo, da na PFW nastopimo in se predstavljamo. Kot pa sem že omenila, kljub velikim prednostim in PRO-argumentom, ne morem mimo dejstva, da me zasnova in izdelava ene kolekcije staneta precej več kot bi si želela in ker sama žal nimam nobenega finančnega zaledja v smislu investitorjev in sponzorjev, sem iz poslovnega vidika primorana svoje podjetje voditi tudi z drugimi projekti, ki so v tem trenutku bolj dobičkonosni.

Sodelovali ste na obeh prejšnjih "izdajah" tega dogodka. Ste opazili porast povpraševanja, morda vsaj večjo prepoznavnost? Kako vidite vlogo Philips Fashion Weeka?
Sama se ukvarjam z modnim oblikovanjem že 8 let. Pred obema izdajama Fashion Weeka sem imela samostojne modne revije, ki sem jih pripravila enkrat na leto. To je bilo v času, ko je moda pri nas kar malo "zaspala". Tako, da sem večjo prepoznavnost in povpraševanje opazila prav takrat.

Končno! Sem si rekla, ko sem izvedela, da je tudi Slovenija dobila svoj teden mode. Vloga in naloga Fashion Weeka na sploh je priložnost in prostor, kjer oblikovalci predstavijo svoje kolekcije kupcem, naročnikom in seveda tudi zvestim modnim navdušencem.
In s pozitivno izkušnjo sem in bom tudi v prihodnje z veseljem sodelovala na PFW. Menim, da je potrebno takšne dogodke podpreti, saj le-ti podpirajo nas, oblikovalce. To je pravzaprav naš svet, ki ga v času dogajanja delimo z vsemi ostalimi, ki cenijo modo. Za vsakega oblikovalca je sicer pomembno, da je (pod pravimi izpolnjenimi pogoji s strani organizatorjev) del tega dogodka, če tudi mora kdaj narediti ovinek k drugim stvarem. Iskreno povedano, dve kolekciji na leto pomenita dva zelo obsežna projekta, na katera se pravzaprav pripravljaš ves čas vmes, praktično skoraj vse leto. A potem ti ne ostane veliko prostora, da bi lahko žel, kar si posejal. Za boljše razumevanje je to nekako tako, kot bi se od glasbenikov pričakovalo, da posnamejo kar dve plošči na leto. Realno pa posnamejo eno na dve leti, če že.

Se ozirate tudi po tujini? Ste že razmišljali, da bi imeli v okviru Kode 386 tudi spletno trgovino ali, da bi svoje izdelke ponujali na kakem drugem spletnem naslovu (Almira Sadar, na primer, je prisotna na Asos Marketplace, tam najdemo tudi oblačila znamke Maria Moderna, za katero stoji Nika Urbas, ki sicer deluje v Londonu)?
Seveda se oziram po tujini. Že od nekdaj in dokler ne bom tam. Načrti so in želje tudi, a je globalna situacija takšna, da se še pri tako trdnih dogovorih lahko zamajejo tla in težko kaj konkretnega povem. Zgodba naše trgovine, Koda386, pa se lepo in spontano razvija in raste. Trenutno si želimo ohraniti osebni pristop z našimi cenjenimi strankami, v prihodnje pa nas morda odpelje tudi kam čez mejo ali v svetovni splet. Pustimo času čas.

Kdo je ženska, ki nosi oblačila Nina Šušnjara? Bi lahko opisali svojo "tipično" stranko?
To sem že večkrat poskušala, pa me je vsakič presenetil nekdo, ki je izstopal iz tega okvirja. Zato raje ne opredeljujem tipične ženske, ki nosi moja oblačila, ampak raje rečem, da so moje stranke ženske s karakterjem, takšne ki imajo svojo vizijo in znajo modo interpertirati po svoje ter trende obrniti sebi v prid.

Kot stilistka sodelujete s številnimi znanimi obrazi, na primer z Nino Pušlar,... Je to glavni vir vašega preživetja? Z modnim oblikovanjem se pri nas očitno ni mogoče preživljati ali pa to uspeva le redkim?
Sama se preživljam v prvi vrsti z oblikovanjem oblačil in ob tem še kot osebna stilistka in oblikovalka nekaterim znanim zvezdnicam. Nekaterim to uspeva bolje, spet drugim malo slabše, vsak pa se pravzaprav bori s trenutno nič kaj rožnato situacijo. Pri našem delu gre bolj ali manj za unikatne kose ali za majhno produkcijo oblačil, zato so tudi cene nekoliko višje in danes ljudje prekleto dobro razmislijo kako bodo porabili svoj denar. Če pa bi bila situacija drugačna in bi modne hiše od oblikovalcev naročale kolekcije ali bi z neba padali investitorji, ki bi želeli vlagati v slovenske blagovne znamke, potem bi se tudi produkciijski stroški nekoliko znižali in povpraševanje povečalo. Tako je to. Ni nobene čarobne formule.

Pri nas je tako, da modni oblikovalci nismo zgolj to, imamo še druge vloge, smo tudi podjetniki, investitorji, in še kaj bi lahko naštela. Vse to pa je težko in včasih tudi naporno, saj sem sama v prvi vrsti oblikovalka in lepo bi bilo, če bi podjetja v našem delu videla priložnost za sodelovanje, za razvoj, za vlaganje kapitala. Tako bi lahko oblikovalci delali še bolje, lažje in še bolj uspešno in kreativno.

Velikokrat me označijo, kot modno oblikovalko s poslovno žilico. Saj mi ne preostane drugega, če želim živeti od svojega sanjskega poklica. Zato razmišljam dalje in tako pripravljam nov projekt s sestro Majo. Trenutno s polno paro pripravljava strategije, raziskujeva in ustvarjava v sklopu tega projekta, a ker je zadeva še zelo sveža in v nastajanju, bom zaenkrat povedala le toliko. Gre pa nedvomno za velik podvig, ki zahteva veliko časa, truda in finančnega vložka. Tako sem se tokrat odločila svojo energijo usmeriti v prav ta projekt v katerega z vsem srcem verjamem.


Seveda se oziram po tujini. Že od nekdaj in dokler ne bom tam. Načrti so in želje tudi, a je vsesplošna situacija takšna, da se še pri tako trdnih dogovorih lahko zamajejo tla, in težko kaj konkretnega povem.

Iskreno povedano, dve kolekciji na leto pomenita dva zelo obsežna projekta, na katera se pravzaprav pripravljaš ves čas vmes, praktično skoraj vse leto. A potem ti ne ostane veliko prostora, da bi lahko žel, kar si posejal. Za boljše razumevanje je to nekako tako, kot bi se od glasbenikov pričakovalo, da posnamejo kar dve plošči na leto. Realno pa posnamejo eno na dve leti, če že.