Nič nenavadnega ni, če se med odmorom za kosilo Avstralci odpravijo do bližnjega parka in malo počijejo. Foto: RTV SLO/M. T.
Nič nenavadnega ni, če se med odmorom za kosilo Avstralci odpravijo do bližnjega parka in malo počijejo. Foto: RTV SLO/M. T.
Na plaži Bondi v Sydneyju je vedno dovolj sonca in morja željnih domačinov in turistov.
Plaže so kraj, kamor Avstralci radi zahajajo, čeprav je zaradi močnih tokov in različnih morskih prebivalcev plavanje večkrat nevarno. Foto: RTV SLO/M. T.
Eden najbolj pribljubljenih športov je srfanje. Foto: RTV SLO/M. T.
Spomenik enemu od raziskovalcev Avstralije
Med pogostejšimi upodabljanci v Avstraliji so raziskovalci te celine. Foto: RTV SLO/M. T.
Smeh je pol zdravja ...
Opomin na eni od plaž, ki obiskovalce poučuje, da je za nasmeh potrebnih manj mišic kot za kremženje, zato naj le nekomu podarijo nasmeh in mu polepšajo dan. Foto: RTV SLO/M. T.
Krokodil ob reki Daintree na severovzhodu Avstralije
Krokodili so pogosti junaki avstralskih zgodbic. Foto: RTV SLO/M. T.

No worries, mate je fraza, ki obenem dobro ponazori odnos Avstralcev do sveta, ki je vse prej kot smrtno resen. Nekaj dni lahko preteče, preden se nanj in na avstralski ritem življenja navadijo tudi prišleki iz drugih delov sveta, a zelo kmalu se jih večina z veseljem prilagodi in hkrati posvoji tudi stavek, ki pride prav, ko zmanjka vseh drugih besed.

"To je Avstralija, tukaj se vse dogaja malo počasneje …"

Začetniške dileme
Še preden se turisti seznanijo s frazo brez-skrbi-kolega, pa se lahko znajdejo v dvomih ob prvem stavku, ki ga navadno zaslišijo takoj, ko sogovornik odpre usta: "G'day, how you're doing?" Povsem prijazno vprašanje - Dan, kako vam gre? - a kdor ni navajen, da ga to sprašujejo vsi, od novih znancev do zadnjega prodajalca v trgovini, se lahko znajde v dvomih, kakšen odgovor se pričakuje od njega. Hvala, v redu? Gre? Mogoče pa bi lahko prodajalki pojasnili o tegobah, ki vas pestijo, ali se ji pohvalili, zakaj ste tako navdušeni? Avstralci se ob tovrstnih dilemah po navadi od srca nasmejijo, nato pa pojasnijo, da se v odgovor pričakuje nekaj v smislu "dobro", nato pa lahko steče pogovor ali nakupovanje.

Angleži niso preveč priljubljeni
Jezikovne zadrege se lahko na potovanju po Avstraliji zgodijo večkrat, saj so Avstralci zavzeti privrženci okrajšav in hitrega govorjenja. Brez slabe volje pa svojo izjavo ponovijo ali preoblikujejo, če jim poveste, da jih niste najbolje razumeli. Do tujcev so prebivalci dežele koal in kengurujev navadno zelo prijazni, izjema so Angleži. Zanje so si izmislili ljubkovalno-zaničevalno ime pommies (Prisoner of Mother England - ujetnik matere Anglije) in nad njimi na splošno niso najbolj navdušeni.

Koliko prebivalcev imate? Za eno predmestje??
Po drugi strani se jim zdijo Slovenci v večini primerov zelo eksotični in pripravljeni ste lahko na pojasnjevanje, kje Slovenija je, koliko prebivalcev ima in kaj zanimivega se da početi v zanje večinoma neznani deželi. Čeprav jih večina ne ve, kje je Slovenija našla svoje mesto pod soncem, pa obstajajo izjeme. S kolegico sta naju v prvih dneh potovanja po Avstraliji presenetila gospa, katere prijatelj Američan se želi preseliti v Slovenijo, in eden od Kitajcev, ki se je pohvalil, da je Slovenijo na poti na Hrvaško že celo obiskal. Po mnenju enega od sogovornikov ima veliko zaslug za poznavanje Slovenije v Avstraliji nekdanja veleposlanica Helena Drnovšek Zorko, ki je zavzeto promovirala svojo domovino daleč od doma.

Identifikacija z več domovinami
Razen aboriginov so zdajšnji avstralski prebivalci priseljenci. Po najinih izkušnjah se jih veliko identificira s svojimi starši, starimi starši ali še starejšimi predniki, ki so zapustili domovino in jo zamenjali za Avstralijo. Ko sva se s kolegico tako po slovensko pogovarjali na železniški postaji v enem od predmestij Melbourna, naju je nagovoril mlad fant in vprašal, od kod prihajava. Ko sva povedali, da iz Slovenije, je njegova kolegica takoj vzkliknila, da ona tudi. No, v bistvu njena mami. Ona sama ne razume niti ene slovenske besede, niti ni vedela, iz katerega kraja je njena mami bila, a se je takoj razglasila za Slovenko.

Mogoče je prav izseljenska izkušnja, pa čeprav iz več generacij v preteklost, Avstralce naredila bolj sproščene in odprte, kot smo navajeni od večine Evropejcev. Tako ne mine veliko časa, ko se že lahko zgodi, da ti dajo svoje podatke in te povabijo, da se oglasiš pri njih, če se še kdaj vrneš v njihovo deželo.

Dragoceni nasveti domačinov
Vsekakor pa se jih večina potrudi z vsaj kakšnim nasvetom, ko ugotovi, da si turist. V Melbournu je na tramvaju mogoče kupiti vozovnico, s katero se lahko vozite dve uri. Ko je eden od domačinov videl, kakšne težave nama povzroča avtomat za nakup, nama je priporočil, naj se z njim ne ukvarjava naslednjih pet minut. Ura je bila namreč pet do dvanajstih in sam je čakal, da bo ura dvanajst; če vozovnico kupiš minuto čez polno uro, ti velja skoraj tri ure, nama je zaupal.

Ko si spečeš nacionalno ikono ...
Najbolj navdušujoč pa je bil, vsaj zame, njihov smisel za humor. Pogovor med turistom in Avstralcem pogosto nanese na njihove znamenitosti in marsikdo jih vpraša po tem, kakšno je kengurujevo meso. Navadno dobiš v odgovor več receptov, kako ga je najbolje pripraviti, presenetil pa naju je mladenič pri tridesetih, ki je prostodušno priznal, da ga še ni poskusil, in s tem šokiral tudi svojega prijatelja. Zakaj ne? "Ne drznem si pojesti avstralske nacionalne ikone," je odvrnil in tako končal kulinarično razpravo.

Pisarniškega dela ne marajo
Humor je prodrl v prav vse sfere življenja. Krohotali smo se ob kratkem predavanju, ki ga je imel vodja odprave med vožnjo do koralnega grebena. Namesto da bi potapljačem in snorklarjem zabičeval, kako je lahko naš podvig nevaren in kako naj bomo previdni, nas je le poprosil, če se lahko na krov vsi vrnemo živi, ker nesreča zanj pomeni čisto preveč pisarniškega dela, ki ga sovraži. Njegov mlajši kolega je prevzel poglavje o sporazumevanju med potapljanjem in nas pozval, naj zganjamo čim več hrupa, če se bomo znašli v težavah. "Če bomo ocenili, da ste v resni krizi, vas bomo prišli iskat, če pa se nam bo zdelo, da zganjate paniko, vam bomo s prstom le pokazali črko L, kar pomeni, da ste zgube in da kar lepo priplavajte nazaj k ladji," nas je obvestil.

Kruh z vegemitom, mogoče?
Tipična avstralska stvar, ki salve smeha izvablja le iz domačinov, pa je njihova tradicionalna jed vegemite. Namaz, ki je na prvi pogled videti kot povsem nedolžen čokoladni namaz, neprijetno preseneti vsakega, ki pri mazanju na kruh ni bil pozoren in pričakuje znan sladki okus. Vegemite je pripravljen iz za evropski okus čudnih sestavin, med katerimi naj bi bili ostanki piva in kvasovke, zaradi česar v ustih pusti grenek okus, čeprav ga poskusiš le grižljaj. Več po navadi ne gre ...

Pozornosti ni nikoli preveč
Avstralska prijaznost pa naj vas ne zavede. Pozoren je treba biti posebej pri denarju. Receptor hostla, ki vam je en dan zaupal, kje lahko splet uporabljate precej ceneje kot pri njih (pa čeprav naj bi bil hostel last njegove mame), vam bo naslednji dan pozabil vrniti znesek, ki ga je treba ob prijavi v večini hostlov plačati za ključ. Nanj se boste morali spomniti sami in opomniti tudi receptorja.

Barantanje na avstralski način
Prav tako se od Avstralcev ne pričakuje, da bi se bili pripravljeni pogajati za ceno določenih turističnih storitev. Barantanje v naših predstavah sodi bolj v arabski svet, ne v Avstralijo ... A dvakrat nama je uspelo ceno izletov znižati, in to celo brez pogajanj. Izplača se preučiti več različnih ponudb in rezervirati najcenejšo, lahko pa vas presenetijo tudi, ko se pomotoma odpravite k napačnemu ponudniku in ko vam ta za izlet hoče zaračunati 100 dolarjev, vi pa imate v rokah ponudbo za 75, bo svojo ceno brez pripomb znižal za 25 dolarjev.

Ljubitelji novic iz črne kronike
Ob priporočilu, ki velja za potovanja na kateri koli konec sveta – da je treba paziti nase in biti pozoren na morebitne prevare – pa še kratek nasvet, ki velja posebej za druženje z Avstralci: če novic iz črne kronike ne prenašate najbolje, se z njimi ne pogovarjajte preveč. Zdi se namreč, da ima prav vsak na zalogi vsaj nekaj krvavih zgodbic o tem, kako so se množični morilci s puško sproščali nad nič hudega slutečimi turisti, kako so plavalce napadali morski psi ali kako se je kdo boril s krokodili.

Morski psi - rešitelji?
Po nekaj tovrstnih zgodbicah se ti zdi vsak izlet v divjino popolna avantura, pred katero se velja pozanimati, kaj te utegne spraviti s tega sveta. Ko nas je tako nekaj popotnikov najelo avto, da bi z njim obiskali več narodnih parkov v okolici Alice Springsa v središču Avstralije, smo rahlo v dvomih gospoda, pri katerem smo dobili avto, vprašali, ali se v rekah in jezercih lahko kopamo ali pa so v njih mogoče krokodili. "Veste, smo jih imeli veliko, potem pa so po rekah enkrat pripravali morski psi in pospravili vse krokodile, tako da je zdaj kopanje povsem varno," nas je potolažil in še enkrat več dokazal, da je avstralski humor neuničljiv. In da konec koncev niti avstralska divjina ni tako divja.