Znamenita rdeča vrata iz kafrinega lesa so visoka okoli 16 metrov. Seveda samo na videz plavajo na vodi - a le v času visoke plime, sicer so obkrožena z blatom in se da z otoka do njih sprehoditi. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Znamenita rdeča vrata iz kafrinega lesa so visoka okoli 16 metrov. Seveda samo na videz plavajo na vodi - a le v času visoke plime, sicer so obkrožena z blatom in se da z otoka do njih sprehoditi. Foto: RTV SLO/Alenka Klun

Usklajene stavbe omenjenega templja (Itsukushima-jinja) so plod izjemne umetniške in tehnične spretnosti, svetišče je prava paša oči - poleg igre barvnih kontrastov je tu še čudovito ozadje, saj leži med gorami in morjem, s tem pa odraža japonski koncept pokrajinske lepote, kombinacijo narave in človeške ustvarjalnosti.

Navadnim smrtnikom vstop (nekoč) prepovedan!
Svetišče je iz 6. stoletja, v današnji obliki pa obstaja od leta 1168, ko je sredstva zanj prispeval vojskovodja Taira no Kijomori. Svetišče so v vodo ob obalo postavili zato, ker nekoč navadni smrtniki na sveti otok niso smeli stopiti, zato so morali do svetišča pripluti skozi v morju "plavajoča" vrata v zalivu.

Pri Unescu so ob uvrstitvi svetišča Icukušima na seznam svetovne kulturne dediščine leta 1996 zapisali, da gre za "vrhunski primerek verskega središča v tej obliki, ki tradicionalno arhitekturo izjemnih umetniških in tehničnih vrednosti postavlja nasproti dramatičnemu naravnemu ozadju, kar ustvarja umetniško delo neprimerljive fizične lepote".

Alenka Klun

Da bi ohranili čistost svetišča, od leta 1878 tam ni dovoljeno rojevati otrok ali - umreti. Še danes so tudi pokopi na otoku prepovedani. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Do otoka Mijadžima, kot tudi rečejo Icukušimi, je iz Hirošime zelo lahko priti s trajektom. Vožnja traja le nekaj minut, med plovbo navdušeni fotografi vsekakor pridejo na svoj račun. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Priljubljen spominek z otoka so lesene žlice za serviranje kuhanega riža, ki naj bi jih izumil neki menih z otoka. Dogajanje na fotografiji pa ni povezano s hrano, gre za verski obred. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Mnogi obiskovalci v razpoke na stebrih vrat zataknejo kovance in si nekaj zaželijo. Priljubljeno je tudi zbiranje školjk poleg vrat, ponoči pa jih osvetlijo, da je pogled nanje še bolj veličasten. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
5. septembra 2004 je svetišče utrpelo veliko škodo zaradi tajfuna Songda. Hodniki in streha so bili delno uničeni in svetišče so morali začasno zapreti. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Svetišče je iz časa cesarice Suiko, današnjo obliko pa mu je dal vojščak in dvorjan Taira no Kijomori. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Šintoizem je avtohtono japonsko verovanje, pri katerem gre (v zelo poenostavljeni razlagi) za čaščenje duhov. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Najizrazitejša tema šintoistične vere je velika ljubezen do narave in čaščenje njenih darov. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Šintoizem ne pozna absolutnih zapovedi, ima pa štiri glavna načela: spoštovanje tradicije in družine, ljubezen do narave, telesno čistočo in festivale duhov, imenovane macuri. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Sodi sakeja so lično urejeni in postavljeni na ogled obiskovalcem templja. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Na Mijadžimi je več templjev, med njimi tudi Daigan iz leta 1201, posvečen bogu glasbe. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Otok, ki ga javorjeva drevesa jeseni obarvajo v škrlatno, slovi tudi po specialitetah iz javorjevega soka. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Zaradi svetega statusa otoka tamkajšnjih dreves ne smejo sekati za drva, po otoku pa se prosto sprehajajo divjad in opice. Divjad je v šintoistični veri sveta, saj predstavlja božjega sla. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Poleg znamenitega svetišča je otoček vredno obiskati tudi zaradi drugih templjev, prijetnega sprehoda in zanimivosti - na primer že omenjene ukročene srnjadi, ki se sprehaja po otoku in turiste (včasih zelo agresivno) nadleguje za kak prigrizek. Foto: RTV SLO/Alenka Klun