Nepozabni prizori iz fiktivnega Cicelyja. Foto: CW
Nepozabni prizori iz fiktivnega Cicelyja. Foto: CW
Polna zasedba. Foto: CW
Eden od čarov serije je bila tudi dinamika med Joelom in Maggie. Foto: CW
Vaški filozof v podobi Johna Corbetta. Foto: CW
Leta 2006, dobrih 10 let po koncu serije, se je ekipa priložnostno združila za posebno številko revije People, posvečeno 90. letom. Foto: People
Takole je filmski Cicely videti danes - Roslyn v ameriški zvezni državi Washington. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Koncept CBS-ove serije, ki se je začela sredi televizijsko mrtvega julija leta 1990, je bil preprost, toda scenarij Joshue Branda in Johna Falseyja je bil tako dodelan, poln zabavnih dialogov, izdelanih likov iz ameriškega zakotja, filozofskih, popkulturnih ali pa zgolj samo zelo življenjskih vložkov, da so Severna obzorja nemudoma osvojila ameriške kritike.


Rob Morrow
je bil izvrstna izbira za vlogo Joela Fleischmana, zdravnika, nergaškega newyorškega Juda, ki se je iz metropole, središča sveta, primoran začasno preseliti prav na najodročnejši konec Amerike, v aljaško mestece Cicely, da bi tam odslužil nekaj let prakse.

Dr. Fleischman ne skriva, kako odveč mu je prisilna "ruralizacija", njegova vloga (mestne) ribe na suhem pa je zlasti v prvi sezoni rdeča nit, ki povezuje vsako epizodo. Fleischmanov antipol predstavljajo domačini malega mesta s številom prebivalstva 215, kot razodeva krajevna tabla, ki pozdravi tam nekje sredi aljaških očakov, močvare in gozdov.

Kar je bilo za newyorškega zdravnika najhujša mora, se je za TV-gledalca zdelo kot raj na zemlji - neokrnjena aljaška divjina (v resnici je bila snemalna lokacija mestece Roslyn v ameriški zvezni državi Washington nedaleč od Kanade, le nekaj deset milj od snemalne lokacije Twin Peaksa, kar so ustvarjalci v eni epizodi spletno prepletli v nekakšen zabaven spoj obeh serij), preprosto življenje, prikupni liki in los, ki je ob zori naredil svoj obhod po praznih ulicah.

Joel in Maggie
Seveda je bila tu v ospredju še klasična ameriška televizijska "bosta-ne-bosta" romanca, ki se je do konzumacije vlekla kar nekaj sezon - Fleischmanov objekt poželenja je bila svojeglava, kratkolasa pilotka Maggie O’Connell v podobi Janine Turner. Dinamika med parom, ki je vseskozi nihala od sovražne do privlačne, je bila še eno glavno gonilo prvih sezon.

A morda glavni čar serije je bila kombinacija s stranskimi liki, za katere sta Brand in Falsey poskrbela, da niso ostali zgolj obrobni, nedodelani liki, ampak sta jim vdahnila toliko življenja in značajev, da smo se gledalci težko odločili, ali nas bolj zanimajo filozofski uvidi karizmatičnega radijca Chrisa Stevensa (John Corbett), življenje lokalnega mogotca in nekdanjega astronavta Mauricea Minnifielda (Barry Corbin), odrezave enozložnice Fleischmanove indijanske asistentke Marilyn ( Elaine Miles), zveza med lokalnim barmanom Hollingom (John Collum) in 40 let mlajšo nekdanjo misico Shelly (Cynthia Tambo) ali pa zgolj pomirjujoč ton nadobudnega indijanskega filmarja Eda Chigliaka (Darren Burrows).

Čar malega mesta
Malo mesto s svojimi čudaškimi, večplastnimi liki in medsebojnimi odnosi se je že večkrat izkazalo kot uspešna kombinacija za ameriško televizijo - Severna obzorja niso bila nobena izjema. Poleg tega Aljaska celo danes za povprečnega Američana velja za eksotiko, kombinacija dovtipov na temo preprostih podeželanov in vzvišenega Žida, pa je bila sploh zmagovalna.

Gledanost Severnih obzorij sicer nikdar ni bila največja, a se je naglo vzpenjala, serija je bila nominirana za rekordnih 39 emmyjev in 10 zlatih globusov, med drugim pa je prejela dvakrat zapored zlati globus za najboljšo dramsko nanizanko, kar ji je omogočilo večji proračun in večjo svobodo pri scenariju. Tako smo že pred več kot dvema desetletjema po zaslugi Severnih obzorij videli na malih zaslonih prvo istospolno poroko.

Kultni status
Severna obzorja niso bila megalomanska uspešnica, kot je danes, recimo, kaka Igra prestolov. Niso bila deležna spletne histerije kot Pravi detektiv, ker so bili spletni forumi in družabna omrežja šele nekje v laboratorijih Silicijeve doline. So si pa s svojo srčnostjo, prisrčnostjo, iskrenostjo in inteligentnimi scenariji na neki točki počasi pridobile kultni status - samo zadnjo, šesto sezono, ko je šlo z Morrowim odhodom vse naglo navzdol, bomo vsi raje pozabili.

"Severna obzorja ni bil kraj, to je bilo stanje duha," razlaga danes 48-letni Darren Burrows, ki je nedavno s pomočjo t. i. crowd fundinga izdal knjigo "Northern Exposed", napisano za oboževalce serije - in, navsezadnje, financirano s pomočjo teh istih oboževalcev, ki 20 let potem, ko je padla zadnja klapa Severnih obzorij, še niso pozabili ene bolj simpatičnih serij 90. let.