Največ ljudi pri dihurjih motijo njiihov vonj, grizenje in radovednost. Maja pravi, da se je zato treba pred nakupom dobro pozanimati o dihurjih. Foto: Maja Čonč
Največ ljudi pri dihurjih motijo njiihov vonj, grizenje in radovednost. Maja pravi, da se je zato treba pred nakupom dobro pozanimati o dihurjih. Foto: Maja Čonč
Dihurji so zelo spretni in gibljivi, nauči pa se jih lahko veliko trikov, če le imajo motivacijo oziroma dobijo nagrado. Foto: Petra Gregorčič

Pregovorni dihurski "izpuh" ni tako grozno smrdljiva zadeva. Po navadi se zgodi med pretepom, kadar se žival ustraši, v manjših količinah pa lahko tudi od ugodja. Vse skupaj ima nekoliko močnejši vonj kot človeški "izpušni plini".

Dihurji so med igro lahko zelo grobi. Foto: Jana Dernič
"Na dopust dihurje lahko vzamemo, se je pa treba prej poučiti o morebitnih zahtevah za prehod meje, razmisliti o tem, kam gremo na dopust, in vzeti v obzir, da morda vsi nad našim hišnim ljubljenčkom ne bodo navdušeni in da dihurji slabo prenašajo visoke zunanje temperature," je povedala Maja. Foto: Urša Drofenik

Precej pazljivo je treba ravnati tudi z vsemi gumijastimi predmeti, ki jih obožujejo. Hitro se namreč zgodi, da tak predmet razgrizejo, kakšen kos požrejo in zadeva se konča na operacijski mizi.

Od dihurja do dihurja je odvisno, kako crkljiv je. Foto: Aljoša Kolenc

Da so dihurji prave male zverinice, dokazuje že ime društva ljubiteljev dihurjev, ki ga je Maja s svojimi somišljeniki ustanovila leta 2008. Namen društva je predvsem izobraževanje prihodnjih in obstoječih skrbnikov dihurjev ter pomagati zavrženim in poškodovanim dihurjem.

Maja se je prvič s to živaljo srečala pred približno 13 leti: "Po naključju, v čakalnici veterinarske ambulante. Poleg mene je bil namreč gospod z nenavadno ljubko zverino. Ni bila ne mačka, ne vidra, ampak nekaj vmes. Ob omembi besede dihur mi sicer ni bilo nič jasno, ampak mi je gospod vse lepo razložil."

Po prvem srečanju je minilo kar nekaj časa, preden je dihur postal del Majinega vsakdana: "Zverinica je bila nekaj najbolj zabavnega in smešnega, kar se mi je kdaj zgodilo, in od takrat naprej sem z dihurčki dobesedno začarana," je predsednica društva zapisala na njihovi uradni spletni strani.

Vendar pa dihur ni le prikupna žival, ki jo imamo doma zaprto v kletki in jo vsake toliko vzamemo v naročje, da bi jo malo poljubkovali. Dihur je divja mala zver in zahtevna domača žival, ki ima svoje posebnosti in zahteve. Več o tem hišnem ljubljenčku lahko izveste v spodnjem pogovoru.

Veliko ljudi ob omembi dihurja pomisli na črno-belo žival, ki iz zadnjice brizga smrdljivo tekočino. Kako zelo so v zmoti?
Precej. Skunki (črne živali z belo črto na hrbtu) so dihurjevi zelo daljni sorodniki. Skupnega imajo približno toliko kot dihurji, pande in rakuni. Vse naštete živali so sicer zveri, ki sodijo med kunam podobne zveri. Je pa med njimi precej razlik. Do mešanja pojmov pride predvsem zaradi ponesrečenih prevodov.

Kako pa je z vonjem dihurjev in njihovimi "izpuhi"?
Beli dihurji imajo, tako kot vsaka vrsta živali, svoj značilen telesni vonj. Ta vonj je precej izrazitejši pri spolno zrelih živalih. Vonj lahko s kastracijo ublažimo, nanj pa vplivata tudi prehrana in čistoča življenjskega okolja. Pregovorni dihurski "izpuh" ni tako grozno smrdljiva zadeva. Po navadi se zgodi med pretepom, kadar se žival ustraši, v manjših količinah pa lahko tudi od ugodja. Vse skupaj ima nekoliko močnejši vonj kot človeški "izpušni plini".

Lahko vonj popolnoma preprečimo, na primer z odstranitvijo smradnih žlez?
Odstranjevanje smradnih žlez je v Sloveniji, razen če za to obstaja zdravstveni razlog, prepovedano z Zakonom o zaščiti živali.

Kakšna je razlika med divjimi dihurji in belimi dihurji?
Divji evropski dihur je divja žival, beli pa udomačena vrsta. Če gledamo zgolj vizualno, to pomeni, da v vrsti beli dihur najdemo predstavnike, ki so različnih barv, da je fiziognomija drugačna. Predvsem pa gre za razliko v stopnji socializacije, navajenosti na ljudi, torej vedenjske značilnosti.

Beli dihurji niso tipični hišni ljubljenčki. Imajo svoje posebnosti in zahteve. Kakšne?
Posebni sta predvsem prehrana, dihurji so izključno mesojedi, in veterinarska oskrba. So živali, ki potrebujejo nadzorovane izpuste. Večina dihurjev je v času, ko lastnikov ni doma, zaprta v kletkah, ki so premajhne, da bi žival lahko ves čas živela v njej. Dihur potrebuje dovolj dolge izpuste pri katerih se lahko razgiba in zadovolji svoje potrebe po raziskovanju in tekanju. Prostore, kjer se dihur giblje, pa je pri tem treba primerno zaščititi. Zaradi svoje radovednosti, gibčnosti in spretnosti se dihur v nezaščitenem okolju lahko "stlači" marsikam, odpre vsak predal in omaro in naredi marsikatero neumnost, ki je lahko škodljiva ali nevarna njemu, pa tudi okolju in ljudem. Absolutno so nezdružljivi s kakršno koli rastlino. Iz loncev izkopljejo vso zemljo, rastlina pa običajno konča v prafaktorjih.

Kako pa se na primer razlikujejo od psov in mačk?
Ena od pomembnih razlik je, da gre za živalsko vrsto, ki se v svojih potrebah in značilnostih razlikuje od bolj poznanih vrst, ki jih imamo kot hišne ljubljenčke. Z dihurjem se ravno tako kot s psom ali mačko lahko igramo in crkljamo, vendar na drugačen način. Dihurjem na primer ni zanimivo metanje palice, se pa radi igrajo z rovi, skozi katere lahko dirjajo, in šumečimi vrečkami. Radi imajo tudi "rokoborbo", vendar moramo biti pri tem pazljivi, saj lahko ugriznejo. Precej pazljivo je treba ravnati tudi z vsemi gumijastimi predmeti, ki jih obožujejo. Hitro se namreč zgodi, da tak predmet razgrizejo, kakšen kos požrejo in zadeva se konča na operacijski mizi.

Dogodivščin z dihurjem torej ne manjka?
Res ne. Morda najlažje opišem življenje z dihurjem, če rečem, da lastniki dihurjev ne potrebujejo televizije, ker imajo zabavni program na sporedu vsakokrat, ko je dihur spuščen.

Dihurjev kot ljubljenčkov ne priporočate družinam z majhnimi otroki, saj med igro radi grizejo. Se lastnikom pogosto dogaja, da jih ugriznejo?
Grizenje je dihurjev način komunikacije. Seveda obstaja več različnih "stopenj" tega grizenja, od igrivega grizljanja, do nagajivega ščipanja za vzbujanje pozornosti, pa tudi do resnih ugrizov. Ti se zgodijo, predvsem pri dihurjih, ki niso vajeni rokovanja ali kadar so prestrašeni. Ker so ti ugrizi lahko zares boleči, polagamo na srce, sploh neizkušenim lastnikom, da so pazljivi pri nakupu oziroma posvojitvi živali. Večina dihurjev se da s primernim pristopom socializirati, ne glede na njihovo starost, ni pa to nekaj, kar bi priporočali nekomu, ki nima predhodnih izkušenj.

Komu pa bi priporočili dihurja za hišnega ljubljenčka?
Nekomu, ki se prej res dobro pozanima o dihurjevih potrebah, si ga v živo ogleda pri katerem od lastnikov in se kljub vsemu odloči, da je to žival, ki je primerna zanj. Vsi, ki se zanimajo za dihurje, nas lahko obiščejo na Dihurčkovem dnevu ali pa preverijo naš spletni forum, kjer lastniki dihurjev delimo informacije.

So primerni tako za bivanje znotraj kot zunaj?
Jaz osebno zunanjo nastanitev odsvetujem, prvič, ker je na ta način povezava z živaljo slabša, drugič pa zato, ker so mojstri pobegov in mora biti zunanja kletka res dobro zaščitena.

Kako je s sprehajanjem dihurjev?
Dihurje lahko sprehajamo z oprsnico in povodcem, na kar pa ga moramo počasi navaditi, najprej v notranjem okolju.

Se lahko naučijo tudi kakšnih trikov?
Lahko jih naučimo vse mogočih trikov, odzovejo se tudi na ime, če so primerno motivirani. V tem pogledu so morda najbolj podobni mačkam.

Pregovorni dihurski "izpuh" ni tako grozno smrdljiva zadeva. Po navadi se zgodi med pretepom, kadar se žival ustraši, v manjših količinah pa lahko tudi od ugodja. Vse skupaj ima nekoliko močnejši vonj kot človeški "izpušni plini".

Precej pazljivo je treba ravnati tudi z vsemi gumijastimi predmeti, ki jih obožujejo. Hitro se namreč zgodi, da tak predmet razgrizejo, kakšen kos požrejo in zadeva se konča na operacijski mizi.