Bodo Buschmann na zadku predelanega
Bodo Buschmann na zadku predelanega "baby benza" v osemdesetih letih. Foto: Brabus
Brabus je prvi televizor z videopredvajalnikom v mercedes-benz razreda S vgradil leta 1982. Foto: Brabus
Z limuzino brabus E V12 si je brabus v devetdesetih letih dokončno utrdil mednarodni sloves. Foto: Brabus
Bodo Buschman je bil ob smrti star 62 let. Foto: Brabus

Mogoče je nekoliko nenavadno, da je Buschmann v času ustanovitve podjetja, jeseni 1977, študiral pravo in poslovanje, a stvar postane bolj jasna, če povemo, da je bil tudi sin zastopnika Mercedesa-Benza v Bottrupu. Ker je bil od mladih let zastrupljen s hitrostjo, si je kot prvi avtomobil kupil porsche 911, ki ga je redno tudi parkiral pred očetovim salonom. Očetu to seveda ni bilo všeč, zato mu je ukazal, naj si omisli mercedes ali pa parkira drugje. In Bodo se je očetovemu ukazu kot dobri sin tudi pokoril, a na povsem svoj način. Vzel je mercedes-benz razreda S, avtomobil, ki je tedaj veljal za udobnega in razkošnega, nikakor pa ne za športnega, in ga z modifikacijami predelal tako, da je postal enako hiter kot njegov porsche.

Kratkotrajno partnerstvo
Kmalu je očetov salon obiskal tudi prvi človek, ki ga, potem ko je videl Bodov predelani mercedes, serijski modeli sploh niso več zanimali. Bodo je izkoristil priložnost in ustanovil svoje podjetje z omejeno zavezo, za katerega pa je potreboval partnerja. Našel ga je v prijatelju iz študijskih let Klausu Brackmannu, ki mu je pomagal pri ustanovitvi in postal tudi prvi družbenik. Od tod izhaja tudi ime BRABUS, ki je preprosta kombinacija prvih treh črk v imenih ustanoviteljev. Ker Brackmanna predelave avtomobilov sploh niso zanimale, je svoj delež za bornih 100 nemških mark takoj prodal Buschmannu, ki je tako postal polni lastnik svoje znamke.
Brabus je najprej zaslovel s predelavami mercedesa-benza W126, kot se je uradno imenoval naslednik razreda S, ki ga je Bodo prvega predelal zase, in so ga izdelovali med letoma 1979 in 1991. A ker so si njegovi kupci želeli tudi predelav drugih modelov, je svoj program postopoma razširil.
Leta 1982 je Bodo kupcem ponudil tudi prvi televizijski sprejemnik z videopredvajalnikom, leta 1983 pa je del očetovega salona spremenil v prvi salon svoje znamke. Naslednje leto je ustanovil tudi laboratorij za raziskave in razvoj, kjer je precej dejavnosti posvetil tudi izdelavi omejenih serij tuniranih avtomobilov za različne znamke. Leta 1985 se je aerodinamično optimizirani mercedes-benz razreda E lahko pohvalil z aerodinamičnim količnikom 0,26, leta 1986 pa se je podjetje preselilo v svojo prvo lastno zgradbo. Istega leta so razvili tudi lastni 3,6-litrski motor V6.

Prodor v devetdesetih
K mednarodni slavi podjetja je v devetdesetih pripomogla predvsem predelava mercedesa-benza razreda E, ki mu je Bodo poleg drugih izboljšav namenil tudi 6,9-litrski motor V12 z močjo 374 kilovatov in navorom 710 njutonmetrov in ga s tem spremenil v najhitrejšo limuzino tistega časa. Največjo hitrost so sicer omejili na 250 kilometrov na uro, saj niso našli gum, s katerimi bi lahko dovolili največjo hitrost avtomobila, ki je segala krepko čez 300 kilometrov na uro.

Leta 1994 je Brabus postal tudi uradni tuner Bugattija, leta 1999 pa je podjetje postalo največji avtomobilski tuner na svetu in ustanovilo tudi hčerinsko podjetje Startech, ki je bilo specializirano za predelave avtomobilov znamk Chrysler, Dodge in Jeep. Istega leta so tuning namenili tudi prvemu smartu. Leta 2005 je brabus E12 na dirkališču Nardo dosegel največjo hitrost 217 milj na uro (350 km/h) in tudi svetovni rekord za serijske limuzine. Istega leta pa so tuning namenili tudi prvemu kombiju, mercedesu-benzu vianu.