Chris Thomas King je že v mladih letih vedel, da si želi glasbene kariere, zato je šel po očetovih stopinjah in si zgradil kariero v bluzu, s katero se bo v glasbeno zgodovino zapisal kot tisti, ki je v zvrst vnesel hiphop ter povezal dva žanra, ki se na prvi pogled zdita popolnoma nezdružljiva. Kot pravi, pa je bila ta odločitev zanj nekaj čisto naravnega.

Poleg pestre glasbene kariere se je pojavil tudi v šestih igranih in šestih dokumentarnih filmih. "Vse odlično popredalčkalo - delal sem z odlično ekipo. Vsi od režiserja do igralske zasedbe so bili prijazni in velikodušni. Vedeli so, da sem v vsem tem novinec, a so vseeno poskrbeli, da sem se počutil najbolje, kolikor je bilo le mogoče. Kar hitro sem se naučil, da se v Hollywoodu to ne dogaja ravno pogosto, temveč je zelo redko, da se ustvarjalci med seboj povežejo na takšen način," je pojasnil za MMC.

V prihodnjih dneh izide njegov 27. studijski projekt z naslovom Hotel Voodoo, za katerega pravi, da je njegovo najboljše umetniško delo do zdaj.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Kako zgodaj ste ugotovili, da si želite kariere v glasbeni industriji?
Bil sem zelo mlad. Lahko bi rekel, da je bilo nekje okrog desetega ali enajstega leta starosti.

Je na to vplivalo tudi dejstvo, da je bil vaš oče bluzovski glasbenik?
To je imelo velik vpliv, saj sem odraščal v glasbeni družini. Moj oče je imel bend in vedno so imeli vaje pri nas doma. Glasba in inštrumenti so bili povsod okrog mene, zato sem imel dostop do enega in drugega. Preizkusil sem najrazličnejša glasbila - klavir, bobne in trobento, a šele ko sem začel igrati kitaro, sem ugotovil, da se v tem najdem, zato sem tudi vztrajal. Kitara je zelo hitro postala moja najljubša.

Kako je prišlo do tega, da ste se preizkusili tudi v več filmskih projektih?
Moj prvi večji film je bil O Brother, Where Art Thou? in vse se je začelo, ko je režiser poklical mojega menedžerja in me povabil na neke vrste preizkus. Izmed ogromno ljudi so se odločili zame, a ne glede na vse sem moral tudi jaz čez klasičen proces izbire, tako kot vsak drug igralec. To je bil le začetek. Ko je film enkrat izšel, je takoj postal uspešen in takrat so me opazili tudi drugi režiserji in ustvarjalci, ki so začeli klicati. Zagotovo drži, da če se kot igralec dobro odrežeš v enem filmu, bo to skoraj zagotovo vodilo do drugega projekta.

Kateri filmski projekt pa bi lahko izpostavili kot najljubši? Morda čisto prvega, ker ste preizkusili nekaj novega ali je to morda kateri drug?
Film o Rayu Charlesu je bil ravno tako dober kot prvi, če ne morda celo še boljši. A kar se tiče same izkušnje, pa je bila zagotovo boljša pri prvem filmu. Toda ne zato, ker je bil to moj prvi filmski projekt, temveč zato, ker se je vse odlično popredalčkalo - delal sem z odlično ekipo. Vsi od režiserja do igralske zasedbe so bili prijazni in velikodušni. Vedeli so, da sem v vsem tem novinec, a so vseeno poskrbeli, da sem se počutil najbolje, kolikor je bilo le mogoče. Kar hitro sem se naučil, da se v Hollywoodu to ne dogaja ravno pogosto, temveč je zelo redko, da se ustvarjalci med seboj povežejo na takšen način, kar se potem seveda prenese tudi na občinstvo.

Imate sicer pri filmskih projektih raje ustvarjanje glasbe ali igro?
Sprva sem si želel preboja v filmsko industrijo kot ustvarjalec filmske glasbe. Vedno sem si mislil, da bom ostal za kamero in ustvarjal za neodvisne filmske projekte. Zagotovo nisem pričakoval takojšnjega preboja v Hollywood, kjer se bi lahko na drugačen način učil vsega o filmski industriji. A potem sem dobil priložnost, da sem se kot glasbenik pokazal tako za kot tudi pred kamero, in to je bilo super. V večini primerov si moraš preizkušnjo pri tako velikem projektu zaslužiti z več manjšimi projekti, sam pa sem se moral takoj naučiti plavati z velikimi ribami. Na srečo sem bil pripravljen in se je dobro izšlo.

Zakaj ste se odločili, da boste poskušali povezati tako različna žanra, kot sta hiphop in bluz?
Sem bil v bistvu prvi, ki se je lotil nečesa takega. In sicer zato, ker prihajam iz hiphopovske generacije, ampak v nasprotju s svojimi vrstniki nisem bil izpostavljen le temu žanru, temveč sem zaradi staršev zelo dobro poznal tudi bluz. Kulturno sem se našel v obeh žanrih, zato združitev obojega niti ni bila tako nenavadna. Bluz je bil na začetku viden kot nekakšen slab vpliv. Kot nekaj, zaradi česar bo mladina zavila na napačne poti. In enako je bilo s hiphopom, ki je bil nekaj, česar se je družba bala. Zato - kar se tiče kulturnega ozadja - zame žanra niti nista tako zelo različna. Zdelo se mi je popolnoma naravno, da združim svoje bluzovsko glasbeno ozadje s hiphopovsko poezijo.

Bi si torej upali trditi, da je hiphop neka vrsta modernega bluza?
Hiphop je bil v devetdesetih letih stvar, ki je bila najbližje bluzu. Današnji hiphop pa ni glasba nižjega družbenega razreda, ni glasba protestov. Danes glasbeniki delajo korporativno glasbo za velike korporacije. Hiphop v sebi nima več ničesar boemskega, kot je imel zgodnji hiphop, ki je bil glasba ljudi. Danes pa nima veliko skupnega niti s tistim iz zgodnjih let, kaj šele z bluzom.

Česa ste se naučili v tistih letih, ki ste jih preživeli v Evropi?
Predvsem ogromno stvari o Evropejcih. V ZDA se vse deli glede na barvo kože, a ko si enkrat zunaj Amerike, ko živiš nekje drugje, ugotoviš, da so si Nemci in Švedi zelo različni. Tako kot so Italijani precej drugačni od Ircev. Ljudi začneš ločevati glede na to, iz katere države prihajajo, ne pa po tem, kakšna je barva njihove kože. Amerika je čisto osredotočena na raso, preostanek sveta pa bolj na to, od kod prihajaš in kateri jezik govoriš. To mi je čisto odprlo oči, zato me je odprlo tudi kot glasbenika. Slovenija ima najverjetneje kar nekaj dobrih poppevcev in rockovskih glasbenikov, a če ti glasbeniki pojejo v slovenščini, jih na ameriških radijskih postajah nikoli ne bomo slišali. In čisto enako velja, denimo, za italijanske glasbenike. V Ameriki se enostavno ne predvaja glasba, ki je v drugih jezikih. V Evropi pa slišiš najrazličnejše jezike, zato sem imel občutek, da se mi je odkril neki popolnoma drug svet.

Bi rekli, da je New Orleans še vedno zibelka bluza?
Jaz sem močan zagovornik tega, čeprav številni drugi trdijo, da bluz izhaja iz Misisipija. Verjamem, da se je vse začelo v New Orleansu, saj ko je Jelly Roll Morton tam igral bluz, delta Misisipija še ni obstajala. Tisto je bila še vedno dežela safarija, predel so še vedno urejali in izsuševali, zato v času, ko se je bluz začel v New Orleansu, na tistem območju še ni bilo veliko ljudi. A še vedno večina ljudi, ki podrobneje spremlja bluzovsko, rockovsko in džezovsko glasbo, trdi, da bluz izhaja iz Misisipija. A to enostavno ni res, to je mit.

Kako se je bluz razvijal v zadnjih desetletjih, ko ste na sceni vi?
Imel sem pomembno vlogo pri tem razvoju, a nikoli nisem osvojil nobene glasbene nagrade za bluz - imam grammyje, nagrade za country glasbo, nagrade za bluegrass, a nobene za bluz, saj me tisti, ki na neki način držijo vajeti tega žanra, vidijo kot avtsajderja. Jaz sem bil tisti, ki je v bluz prinesel hiphop in je za ustvarjanje mešanice obeh žanrov uporabljal najrazličnejše tehnike, s tem pa se številni ne strinjajo. A sam menim, da je bluz potreboval ravno to - nekakšno nadgradnjo, da je postal modernejši in bolj v skladu s tistim, od koder prihaja. Na mojo glasbo vpliva predvsem bluz iz Louisiane, in ne iz Misisipija. Louisiana pa je bila nekoč francoska kolonija, zato pomen besede bluz izhaja iz francoščine in ravno takšna mora po mojem mnenju ta glasba tudi biti - vedra, vesela in prodorna. Na drugi strani pa bluz, ki izhaja iz Misisipija, povezujejo s plantažami in suženjstvom.

Kaj vas navdihuje pri ustvarjanju nove glasbe?
To je lahko skoraj kar koli. V tem trenutku gledam skozi okno, zunaj je čudovito jutro. In kdo ve, morda se po tem pogovoru znajdem za klavirjem ali kitaro in začnem preigravati melodijo, ki bi se znala spremeniti tudi v kaj konkretnejšega. Spet drugič se mi pa kakšna ideja porodi na letalu ali v hotelski sobi in jo potem s seboj nosim tudi po več mesecev. Potem pa se znajdem v studiu in kar naenkrat znova pride na plan. A celoten proces je še vedno velika uganka, ki je niti sam ne razumem, zato jo je težko tudi ubesediti.

Kakšna pa je po vašem mnenju dobra skladba?
Glasba je umetnost. Je enako kot s slikami - ne vem, zakaj je ena lahko vredna več milijonov dolarjev, druga pa niti sto dolarjev ne. Gre za to, kaj privablja ljudi. Lahko pa z gotovostjo trdim, da umetnikom (pa naj bodo to glasbeniki, slikarji, kiparji ...) uspe ljudem približati teme, ki so sicer velik tabu, ali teme, glede katerih se ljudje nikakor ne morejo strinjati. Umetnost se ljudi dotakne na drugačen način in zato lahko svet vidijo drugače. Tega druge institucije niso zmožne. Zato se mi zdi, da je glasba najboljša takrat, ko ljudem nekaj pojasni oziroma jih razsvetljuje.

Kaj bi označili za največji karierni dosežek do zdaj?
Svojo novo ploščo z naslovom Hotel Voodoo. Zdi se mi, da je to najboljše umetniško delo, ki mi ga je uspelo ustvariti do zdaj.