Vaša ocena: 
Ocena 4,0 od 39 glasov
Ocenite to novico!
Slabo znamenje je, ko začnejo organizatorji napovedani koncert seliti na manjše prizorišče, medije pa dobesedno prositi za najave "slavnega, uspešnega, trendovskega" benda, kot so pri nas promovirali sinočnji koncert skupine Duran Duran.
A če je bilo še dan prej vstopnic več kot dovolj, se je na dan koncerta vsul nenadejani val interesentov, ki so zakupili še okoli tisoč vstopnic in nenadoma so se ljudje, ki so odšteli od 33 do 43 evrov za koncert skupine, ki je definirala 80. leta prejšnjega stoletja, znašli na dvorišču Križank, še en prehod in ogromno gmoto ljudi stran od dejanskega pogleda na oder. Ali so se vsi, ki so imeli vstopnice, dejansko uspeli stlačiti v avditorij, ne vemo, ampak ne bi presenetilo, če bi kak besen osmoljenec od organizatorja zahteval vračilo denarja.
Tistih notri ta 'šlamparija' od organizatorja, ki si počasi pridobiva določen slab glas glede prodaje več vstopnic, kot se da dejansko spraviti ljudi v Križanke, ni kaj dosti zmotila - razen seveda, da smo se nejevoljno gnetli kot sardine.
Po ogrevanju domačih Leeloojamais in skoraj polurni zamudi so danes že abrahamovski "divji fantje" odprli presenetljivo umirjeno: z instrumentalnim "introm" Return to Now, ki se ob (za vse, kar je sledilo) netipično kontemplativni videoprojekciji kolaža vojaških diktatorjev razraste v Before the Rain, uvodna pesem z zadnjega albuma (in enako poimenovane turneje) All You Need is Now (2010), najbrž njihovega najboljšega glasbenega podviga v zadnjih dvajsetih letih.
Bogata paleta uspešnic
A že naslednja pesem, Planet Earth z njihovega prvenca Duran Duran (1981) je nakazala ton skoraj dveurnega ljubljanskega koncerta - prikaz 34-letnega repertoarja skupine, s poudarkom na največjih uspešnicah (s katerimi pa se njihov aktualni album prav dobro kombinira).
Še en preživet bend, ki se "šlepa" na staro slavo in je kot tak idealen za zakasnel nastop pod Alpami? Ne ravno. Duran Duran so pokazali, da kljub določenim "retro" elementom (pri tem velja izpostaviti obupne vizualije, ki so očitno obtičale nekje v preteklosti - za njihovimi hrbti se je vrtelo vse od bondovskih silhuet (seveda pri A View To A Kill) in Mondrianovih slik pa do psihedeličnih mavric in 'profilk' oboževalcev s Facebooka) niso bend, ki bi jih povozil čas. Še posebej bi bil nad takimi insinuacijami najbrž zgrožen 53-letni Simon Le Bon, ki ne kaže niti najmanjšega znamenja, da se je pripravljen odpovedati svoji lenti sekssimbola; vse tisto šopirjenje in "jazz rokice", ki bi na kom drugem izpadle komično, v njegovi suvereni izvedbi nekako ... delujejo.
Zahvala za to, da Duran Duran lovijo ravnotežje še na sprejemljivi strani nostalgije po osemdesetih, gre najbrž njihovemu prepoznavno novoromantičnemu synth zvoku, ki je zadnja leta znova v modi med mlajšimi izvajalci, deloma pa tudi Marku Ronsonu, ki je produciral zadnji, kritiško izjemno hvaljeni album, ki je iz novega vala zavil že skoraj v kraftwerkovske vode.
Dejstvo ostaja, da Duran Duran znajo zanimirati sicer pregovorno hladno slovensko občinstvo, pa čeprav so imeli velike težave najti 'lokalca' v prvi vrsti, da bi namesto njih intoniral uvodno skandiranje The Reflex. "Od kod si?" je frontman pobaral prvega oboževalca. "Croatia!" ne bo v redu, Le Bon je pred mikrofon hotel domačina. "Si ti iz Slovenije?" "Vinko. From Croatia." Nazadnje se je le našel pristni "Andrej" ("Ti lahko rečem kar Andy? Ne?"), ki pa ni kazal večjih pevskih ambicij. Škoda - kakemu fanatičnemu oboževalcu (po transparentu in cviljenju sodeč jih je v prvih vrstah nekaj bilo, pa čeprav iz Hrvaške) bi tako uresničitev sanj prav privoščili.
Plejboji
Duranovci so pri sestavi set-liste nekako znali najti srednjo pot med novimi pesmimi, ki jih verjetno hočejo promovirati oni, in starimi hiti, ki jih hočemo slišati mi. Najbolj hvaležno pa so tudi Križanke seveda sprejele klasike, pa naj si je šlo za bondovsko A View to a Kill, udarno Notorious, eno prvih MTV-jevih megauspešnic, še vedno nalezljivo Hungry Like a Wolf ali pa romantični Save a Prayer in Come Undone. Pohvale za čisti pogum je vredno tudi dejstvo, da na koncertih še vedno igrajo White Lines Grandmaster Flasha, eno izmed pesmi s kritiško absolutno razcefrane zbirke priredb Thank You (1995).
Pri Ordinary World so bili prižgani mobiteli že visoko v zraku (bi pa preživeli brez Simonovih floskul o tem, kako divjajo vojne po svetu in kako je svet včasih "strašljiv kraj", da pa potrebujemo samo malce poguma), Wild Boys, v katero so spravili celo nekaj taktov Frankie Goes to Hollywood in njihove Relax, pa so sploh obnoreli več kot 4.000-glavo množico.
"Fantje" nam prav tako niso pustili pozabiti, da so nekdaj imeli sloves največjih plejbojev na Otoku. Prav video za Girl Panic!, ki se je odvrtel v ozadju, je ponudil zanimiv anahronizem: čeprav je njegova letnica nastanka 2011, nas nostalgično vrača v osemdeseta in devetdeseta, ero "glamazonk", ko so supermanekenke imele eno samo ime in so pravzaprav v glasbenih videospotih redno nastopale. Štiri izmed njih - Naomi, Helena, Cindy in Eva - se v vloge Duranovcev pred kamero prav dobro vživijo.
Na krilih vsesplošne evforije bendu ne zameriš, da porabijo skoraj četrt ure za pompozno predstavljanje vsakega člana posebej (s solažami vred), da si Le Bon rahlo samovšečno (in najbrž rutinirano) najde v občinstvu dekle, ki ga bo predstavilo ("Joj, tega pa res ne morem narediti sam"), in da je pri finalnem Riu že malce razglašen.
"Wild boys ... never lose it?"
Divja leta le zahtevajo svoj davek - a Duran Duran so jo še dobro odnesli. Že res, da morda niso več v zenitu svoje kariere, niso pa še na točki, ko bi nas vsaka njihova nova turneja z obupanimi poskusi lovljenja relevantnosti in pretekle slave spravljala v zadrego. O tem ne nazadnje priča tudi četica cvilečih oboževalcev (in ne samo njihovih mam!), ki so Le Bona po koncertu pričakali pred stranskim izhodom Križank.
Sem pa tja je bila tudi kakšen vložek na matrico. Mestoma kitara. Pa namišljena violina (Springsteen ima v ta namen mojstrico violine). So pa vseeno navdušili. Od vseh Duranovih koncertov (ki sem jih v živo videl), je bil ta najboljši.
Energije imajo še vedno dovolj (od kod jo črpajo, bodo sami najbolje vedeli).
Bravo Diego Armando, točno to mi je šlo po glavi ko sem bral članek. Taki novinarji verjetno pristanejo potem v skrajno levičarskem Studiu City, ki ga itak nihče ne gleda, plačujemo ga pa vsi, in taki se potem norca delajo...
ZBIRAM PODPISE ZA UKINITEV RTVS PRISPEVKA
Ostane le da jim prisluhnem na Exitu.
Iz tvojih ust v organizatorska ušesa! Tile tadrugi so sicer samo še torzo nekdanjega benda, prve bi bilo pa res lepo slišati in videti.
Na spisek želja postavljam še Roxy Music in Talking Heads. :-)
Upam, da enkrat v Sloveniji dočakam še Tears for Fears in pa po dolgih letih spet tudi The Cure.
Sem ravno tudi sam zgooglal...
Silno radi imajo neke VIP, superVIP, nadVIP, ekstraVIP in podobne kategorije kart,... Kako lahko narediš tri razrede kart v Križankah, sploh če jih prodajaš po poslovnem modelu lokala Lipa v Pirničah (resno me zanima, če bo kdo odgovarjal, če se bo v tako natrpanem prizorišču naredila kakšna panika in bodo spet poteptani ljudje), pa tudi samo oni vedo....
BTW Me zanima tudi pogled Eventima na zadevo. Kako si bodo oni umili roke, če se bo kaj zgodilo. Češ da so samo izpolnjevali želje naročnika in da to res ni njihova stvar, če so prodali "10k kart za ene uboge Križanke", ker oni "so samo posredniki"...
AMC STUDIO
V glavnem vse kar so tile organizirali je bila KATASTROFA od dogodka , nazadnje je bil to Rock Fest na Gospodarcu v juniju.
1. Ne pomnim, take gneče v Križankah (pa sem bil vsaj na 30 koncertih tam)...ljudje so bile RES kot sardine...zato ni bilo pričakovanega sproščenega vzdušja, bilo pa je veliko prerivanja
2. Ozvočenje je bila katastrofa - čudno, da ni Simon popenil, ko se na momente sploh ni slišalo njegovega glasu, ampak samo hreščanje
Ampak vseeno - odličen izlet v nostalgična osemdeseta!!! Vrhunec večera je bil seveda Wild Boys, edini komad, kjer je publika prepevala cel komad od začtka do konca...ta del je bil res nepozaben!!
se strinjam s tabo....glede zvoka, pa le ne bit tako napadalen. Za slab zvok je kriv lahko le tonski tehnik, ker je bil na DUran Duran zvok čisto ok! So pa LeeLoojamais imeli svojega tonskega tehnika :)
DD so se (logično, ali pa tudi ne...) v dobrih tridesetih letih slave povsem preprosto prelevili iz stadionske (glej posnetke ''As the lights go down tour'' iz sredine 80's) v dvoransko oziroma še bolje v klubsko sceno. Sinoči so zveneli konkretno in KOREKTNO!!!
Dve zameri na sinočnji dogodek:
- v ''bisu'' smo bili prikrajšani za ''Careless memories''...in...
-...kdo hudiča je delal ozvočenje za leeloojamais...jaz bi ga za jajca obesil...sredi Križank!!!
John in Roger Taylor pa sta še vedno, z naskokom, top drum'n'bass sekcija!!!
Play that fuckin bass John!!!