Po pestrem preteklem letu se vokalist, kitarist in basist vrača na prvi tir s svojo skupino Tribute 2 Love, v kateri sodeluje s klaviaturistom Janijem Bašem, mojstrom tolkal in bobnarjem Martinom Janežičem, kitaristom Urošem Primožičem in basistom Urošem Škerlom Krambergerjem. "Edina stvar, ki nas žene, optimizem, zaljubljenost v glasbo in mladost. Saj se ne mudi, bo že prišel naš čas," poudarja v smehu Hamo.

Hamo & Tribute 2 Love pa lahko letos pristanejo celo na tujih festivalskih odrih, saj jih je mednarodna komisija na Slovenskem tednu glasbe (STG) izbrala med 111 prijavljenimi. Tako so se jim povečale možnosti, da letos nastopijo vsaj na enem izmed partnerskih festivalov STG-ja, med katerimi so srbski Exit, madžarski Sziget, hrvaški Terraneo, makedonski Taxirat ter avstrijska Waves Vienna in Springfestival. "Veliki odri in obilica dobre konkurence je odlična prilika, da skupina doseže zrelost. Zdi se mi, da v takem okolju dobro funkcioniramo in upam, da bomo iz tega iztržili kar največ. Poleg tega je za skupino, ki večinoma prepeva v londonsko-newyorškem narečju, to precej domače okolje. Tam nikogar ne bo motilo, da ne pojemo v maternem jeziku in mislim, da bomo zato publiko še lažje prepričali," je prepričan Hamo. Sam pravi, da ni izbirčen, kar se tiče želja o nastopih na tujih odrih. "Sziget, Exit, Avstrija ... Spodnji Duplek ... Here we go*," je dodal v smehu.

S Hamom smo izmenjali nekaj besed pred njegovim nastopom s Tribute 2 Love 6. februarja v Kinu Šiška v okviru STG-ja.

Preteklo leto je bilo precej pestro za vas kot samostojnega izvajalca. Če izpostavimo le zmago na Slovenski popevki in potem projekt z DaJohnom - kaj vas je pognalo k raziskovanju različnih žanrskih možnosti?
Lani je bilo res pestro. Poleg omenjenih sem sodeloval še s Pando (Pogledala si me v oči), pa z Escape string quartetom, naredil glasbo za serijo Paradise hotel, aranžiral par komadov za Ditko, bil hišni band v oddaji Ugani, kdo pride na večerjo. Jaz temu pravim glasbeni 'multitasking', oziroma glasbena šola. Več muzike več tumorjev. Žanr je v bistvu samo narečje za isti jezik. Bolj ko obvladaš narečja, bolj obvladaš jezik. Če želiš biti dober glasbenik, moraš govoriti čim več jezikov. To je to. Še veliko mi manjka.

Na začetku leta 2011 ste se z Vija vaja ven "spoprijeli" s slovenščino v glasbeni zvrsti, ki jo številni povezujejo z angleško besedo, kaj je sprožilo ta zasuk?
Pri Vija vaja ven gre predvsem za zgodbo. Gre za slovenskega vojaka v Afganistanu, ki se mu toži po domovini in se sprašuje o potrebnosti njegove udeležbe v tem mednarodnem 'zajebu'. Odloči se, da ne bo več sodeloval in s tem nekako deli svoje stališče ljudem, ki so ga tja poslali. Ker so ti ljudje iz slovensko govorečega območja, je besedilo namenjeno njim, zato slovenščina. Po drugi strani pa bi lahko priznal, da gre za oportunizem v odnosu z radijskimi postajami. Čeprav vrtijo bistveno več angleško-ameriške produkcije, kot je slovensko jezične, se z angleškimi singli nismo znašli v njihovem etru. Priznam, zadeva se je obrestovala. Že gradim vilo v Murglah (smeh).

Nadaljevalo se je s singlom Gremo se igrati boga. In s tem je bil za številne odpravljen dvom, da je vaše sodelovanje s Tribute 2 Love postranska dejavnost. Kaj je tista stvar, ki poganja skupino, jo veže skupaj?
Moj bend je od nekdaj na prvem tiru. Res pa je, da je prostora za pop/blues/soul/rock/country bend malo - žanrsko smo precej omejeni. Nimamo televizijskih oddaj, kjer bi lahko predstavljali svoje single, nimamo pretirano veliko klubov, kjer bi lahko nastopali, predvsem pa nimamo pravega mainstreama, kjer bi bend tega tipa lahko uspešno ali manj uspešno funkcioniral. Jok in stok, jok in stok.
Tako je edina stvar, ki nas žene, optimizem, zaljubljenost v glasbo in mladost. Saj se ne mudi, bo že prišel naš čas (smeh).

Glede na to, da primanjkuje zadnje čase res dominantnih mladih skupin - v svetovnem in slovenskem merilu - na glasbenem prizorišču. Zakaj se danes izplača vztrajati ob kitarskem oz. "live" zvoku?
Izplača se zagotovo ne. Vzgib je pa isti, kot je bil pred petdesetimi leti, ko se je to še izplačalo. To je najbolj surova oblika komunikacije med glasbenikom prek glasbe z občinstvom. Gre za svojevrsten skupinski f**, če sem najbolj preprost. Tega se pa težko naveličaš (smeh).

Kaj lahko pričakujemo od Hama & Tribute 2 Love v letu 2013?
Začelo se je s koncertom na demonstracijah, od tu naprej gre lahko samo še navzgor. Mislim, da bo to naše leto. V naslednjih tednih bomo končno postregli z albumom, sledi promocija in seveda čim več koncertov. Zelo verjetno se bomo opremili z novim članom, morda celo dvema, ampak o tem kdaj drugič.

*Here we go = gremo