Vaša ocena: 
Ocena 4,2 od 18 glasov
Ocenite to novico!
Za nami je sedma izdaja največjega hrvaškega open-air festivala INmusic. Letos so na Jarun obiskovalce poskušali pritegniti s skupinama New Order in Franz Ferdinand.
Na "ničti" dan festivala, torej v četrtek, je organizatorje po Cranberriesih, ki so jih nato nadomestili z New Order, doletela še ena odpoved: zaradi bolezni so odpadli Plan B. A so nato množico baje čisto spodobno zadovoljili domači dežurni provokatorji Let 3.
| V galeriji si oglejte fotografske utrinke s festivala. |
Po podatkih organizatorjev je zasedba Bernarda Sumnerja, ki je pred tremi desetletji zrasla na pogorišču Joy Division po samomoru karizmatičnega, a z osebnimi težavami obteženega Iana Curtisa, pritegnila le dobrih 15.000 ljudi, kar je nekaj tisoč manj kot na večernih vrhuncih prejšnjih nekaj let.
Gotovo je mogoče del osipa obiskovalcev pripisati vsesplošni gospodarski krizi in dejstvu, da organizatorjem ni uspelo dobiti glavnega pokrovitelje, a roko na srce, tudi line-up celotnega festivala v primerjavi s prejšnjimi leti ni bil ravno sanjski.
Pa vendar smo imeli od New Order precej visoka pričakovanja, saj uživajo že prej omenjeni status legend in veljajo za zasedbo, ki naj bi jo vsak dobro ozaveščeni "indie fan" enkrat v življenju slišal, dokler še "migajo".
A ravno jedli jim nismo iz roke. Zdelo se je, da so New Order pač prišli opravit svoje delo, Bernard Sumner tako ali tako ne slovi kot najboljši vokalist, tudi glasbena spremljava ni bila v svoji najboljši podobi, dobro vzdušje pa so (poleg kakšnega piva preveč) zagotovile tudi nekatere skoraj zimzelene uspešnice, kot so The Perfect Kiss, Blue Monday, Crystal, Isolation ...
(Ob ironiji tega, da se večina "mladičev", ki so poskakovali na Ceremony, leta 1981, ko je singel izšel, niti še rodila ni, je morda bolje zamižati na eno oko).
Čeprav se nam je pri hipnotični, antologijski Love Will Tear Us Apart - pesem, ki najbrž ni mišljena za stadione - ježila koža, pa se je ob tem na trenutke težko izogniti občutku, da poslušamo neke vrste "tribute band" ... Ampak za to konec koncev morda ne moremo kriviti Sumnerja in kolegov: narava nostalgije je pač taka, da v ustih rada pusti grenak priokus, v človeku pa občutek praznine.
Že pred New Order so Jarun ogrevali (izraz morda ni najbolj primeren glede na dejstvo, da je bila temperatura te dni v Zagrebu tudi tik pred zoro okrog 27 stopinj) Britanci: bluesrockerji Archie Bronson Outfit, pa folkrockerji Dry The River. Vmes so se "vrinili" newyorški gypsypunkerji Gogol Bordello, ki so, pričakovano, razigrano zastavili svoj nastop, ki so ga pred tem izvedli že na Rock Otočcu v vlogi zvezd (a tudi tam je bil baje obisk bolj boren).
Dogajanja na world stageu nam žal ni uspelo preveriti, sta nas pa navdušila domislica o "človeškem jukeboxu" v predelani prikolici za kampiranje in oder Tko pjeva zlo ne misli, na katerem je od mrtvih vstal "kralj" Elvis (izdaja Elvisa iz poznih let, ki pa ga je zelo doživeto - vključno z belim dresom in trzajočo ustnico - oponašal Mario Kovač).
(Vseeno bi bilo morda bolje, če "Elvis" ne bi v svoj repertoar vključil takih zimzelenih hitov, kot je denimo Break On Through Doorsov.)
Da je bil ta odročni, za kako vaško veselico primerni šotor resnično središče petkovega dogajanja, so nato v poznih urah dokazale karaoke, ki jih je pred pijansko "fušajočo" razpuščenostjo, ki je značilna za tovrstne dogodke, reševal predvsem entuziazem sodelujočih. Ko se izkaže, da na vrsto za svojo impersonacijo Jarvisa Cockerja ne boš prišel zato, ker se na odru (ob taktih Cher in njene štance Believe) zvira brkati mladenič v tangicah in s tetovažo Hello Kitty na boku, se pravzaprav ne moreš zares pritoževati ...
Simpatična domislica je bil tudi oder Ko to tamo peva, kjer se je bilo mogoče stlačiti v avtobus Krstića in sina iz kultnega "jugo" filma z istim naslovom, v skladu z jugonostalgijo pa so bili tudi nastopajoči na tem odru.
V soboto nam je bilo, ko smo stopili na razbeljeni zagrebški beton, žal za vsako odvečno kapljo v petek popitega "gemišta", a po neuspešnem poskusu ogledovanja mestnega središča, ki je bilo pač prenaporno, smo se raje odločili za jarunski vetrič in senco dreves. Kar od tam smo poslušali Islandce Retro Stefson, ki so dobro razigrali množico pred prihodom švedskih lepotcev Mando Diao.
Ti so s svojim videzom in spevnimi melodijami navdušili predvsem dekleta pod odrom, ki so se opremila tudi s transparenti, na katerih so izlivala ljubezen nastopaškemu frontmanu Gustafu in njegovim izlivom ljubezni do Hrvaške in njene diaspore na Švedskem (pričakali so ga tudi transparenti z vabili, naj "načevlja Glorio" (iz istoimenske pesmi).
Fante je treba občudovati, da so tudi v nečloveški vročini upravičili sloves svojega naroda in na oder prišli v lepo ukrojenih oblekah - obenem pa je čisto razumljivo, da so svoj enourni set končali zgoraj brez in v potokih potu - ter seveda s svojo obvezno uspešnico Dance With Somebody, ki v tokratni "karaoke" različici, roko na srce, ni izzvenela tako eksplozivno, kot bi lahko. Nasploh se zdi, da so se Mando Diao iz energičnega indie rocka, ki je včasih dišal po The Hives, nekje spotoma prelevili v veliko bolj nevznemirljiv bend, katerega singli najbolj prav pridejo ob kakem tabornem ognju.
In nato je končno napočil trenutek, na katerega je naša skupinica čakala dva dni - Franz Ferdinand! Da fantje niso izgubili svojega smisla za humor, je že v naprej dokazovalo odrsko ozadje (ogromen portret Gavrila Principa; šale nam verjetno ni treba posebej razlagati), dokončno potrdila pa pojava tršatega Alexa Kapranosa. Vedno dobro rapoloženi frontman si je namreč omislil hipsterske brke in pričesko "na kahlo" - a verjamemo, da bo tudi ta faza minila (kajne, Alex?).
Že od začetnih taktov prve pesmi Michael je množica divje poskakovala, pivo je letelo po zraku, sredina spredaj je dobila celo nekakšen "mosh pit" - skratka, hrvaško občinstvo je znova dokazalo, da ima odličen posluh in glas ter občutek za to, kdaj je treba sodelovati, kot je ugotavljal tudi Kapranos ("Aha, vidim premikanje ... to nas rajca.").
Tudi tokrat so bili Škoti na odru polni energije, njihove stare uspešnice so še vedno slišati tako dobro in duhovito kot prej, izkazalo pa se je tudi, da njihova letošnja rotacija po festivalih ni le rutinska "best of" kompilacija, ampak dejansko premiera skladb s prihajajočega albuma. Še posebej veliko obeta komad Brief Encounters (pa čeprav boste, tako Kapranos, "tisti, ki ste bili na koncertu v Braziliji, morali priznati, da smo ga tam odigrali veliko bolje"), pa tudi Scarlett and Blue in Right Thoughts, s katerim so udarili že zelo na začetku.
Med Can't Stop Feeling so se poklonili nedavno preminuli diskodivi Donni Summer, koncert pa že tradicionalno zaključili z This Fire, v katerega nas je uvedel skupinski bobnarski vložek (ali, bolje rečeno, manično udrihanje cele četverice po vseh razpoložljivih tolkalih). Pogrešali smo Jacqueline, med katero bi lahko res iskreno pritegnili k "It's so much better on holiday!" ("Na počitnicah je veliko lepše!")
Priznamo, nismo popolnoma objektivni, a upamo se trditi, da so si FF zelo zaslužili vlogo glavnih nastopajočih, obenem pa upravičili rek, da gre v tretje rado: njihov tretji obisk INmusica je bil po našem mnenju tudi najintenzivnejši do zdaj.
Skratka - festivalu lahko očitamo le pomanjkanje kakšnega resnično vročega imena ta hip (lani, recimo, so organizatorji pripeljali Arcade Fire) - morda The Black Keys, Bon Iver, Best Coast, ali kakšnega britanskega "težkokategornika", kot so Morrissey, The Cure, Radiohead, Pulp ali Stone Roses (vsi trenutno na turneji), morda bi lahko zagotovili kak avtobus več, ki bi od vročine utrujene in dehidrirane obiskovalce peljal okrog jezera Jarun (verjemite, tistih nekaj kilometrov je pri teh temperaturah bolj kot prijetnemu sprehodu podobnih mučnemu romanju, varljivo ozki pas vode, ki te loči od "celinskega" Zagreba, pa se izkaže za preklemano nepremostljivega), in malo prenovili sistem kuponov za kupovanje pijač in hrane; občutek, da moraš, če hočeš tisti hot dog in "gemišt", najprej igrati nekakšno rošado z denarjem iz monopolija, je rahlo naporen.
Že odštevamo do Terranea!
Besedilo: Ana Jurc in Alenka Klun;
foto: Ana Jurc, Vedran Metelko in Silvijo Selman
Tej kritiki dodajam še resnično žaljiva/neumestna komentarja o mladini, ki posluša New Order (ob kar se je spotaknil že en komentator), ter tistem o dekletih pod odrom Mando Diao/Franz Ferdinand. ŽE MILIJONTIČ: DEKLETA NE HODIMO NA KONCERTE ZATO, DA BI GLEDALE 'KARIZMATIČNE' PEVCE. Je takšno stereotipiziranje res potrebno? Če to počnete avtorice tega članka (glej neumesten komentar o frizuri pevca FF: "kajne, Alex?"), ni nujno, da to počnemo vse.
Se pa strinjam s komentarjem, da bi lahko nabavili kakšno prevozno sredstvo za okrog Jezera v peklenski vročini tistih treh dni. In ja, New Order so težkokategorniki. In Let 3 so na nulti dan vžgali najverjetneje celo veliko bolj, kot bi Plan B.
Do nastopa glavnih bendov so stojnice s hrano in šanki bili prazni, pri dixijih ni bilo gneče, brez problema se je dalo priti blizu odra. Kul za nas, sploh v tej vročini, me pa zanima, kako bo s festivalom, ki ga že napovedujejo za naslednje leto.
Glede glavnih treh bendov lahko rečem, da se za New Order ravno ne strinjam, da so tribute band, ker za moje pojme spadajo v kategorijo britanskih "težkokategornikov", ki naj bi letos manjkali. Problem festivalov je, da gre veliko ljudi bend pač pogledat, ker je vključen v line up, potem pa čakajo na njihova 2 najbolj znana hita, vmes pa se pogovarjajo. Mando Diao so bili čisto kul, so pa proti Franz Ferdinandom izpadli kot amaterji.
Škoda, da so The Cranberries odpovedali.
Pa Dry The River so bili odlični.