Alkohol britanskim indie-rock/nu rave zvezdnikom, ki so v soboto nastopili na Žuru z razlogom, nedvomno ni neznanka. Tudi v štajerski prestolnici se niso ravno zadrževali v tem pogledu.
Večer pred koncertom, ki so ga izpeljali z visoko stopnjo energije in zanosa, naj bi opiti obležali v nekem lokalu, govora je bilo tudi o razbijaštvu. A gre le za skupino, ki je lani na festivalu na Poljskem v svoj hotel pripeljala trumo oboževalk (govora je bilo o orgiji), na Harteri na Reki so iskali "nekaj za zadet", na podelitvi britov so nastopili na LSD-ju, album pa snemali v neki šamanski omami.

Ob vsem tem je Reynoldsov predintervjujski komentar "za danes smo se že dovolj osramotili" postavljen v novo luč. Kljub začetnemu prijaznemu kramljanju pa je štiričlanska skupina očitno vseeno malce bolj občutljiva, kot bi izdajal njihov življenjski slog.

Na koncu intervjuja sta se Reynolds ter pevec in klaviaturist James Righton samo še zgovorno spogledovala in malodane zavijala z očmi. Očitno bi ju vprašanja o vremenu in lepotah Lenta bolj osrečevala.

V preteklosti ste izvedli "My Love" Justina Timberlaka in z Rihanno igrali Umbrello. To malce kvari vašo podobo "hipsterjev", mar ne?
Jamie: Da, res je. (smeh).

Ste na to merili?
Jamie: Preprosto cenimo dobre pesmi, veste, dobre pesmi so dobre pesmi. Včasih nas prosijo, da zaigramo skladbe drugih izvajalcev, in hočemo, da so to med boljšimi.
Nekoč ste bili označeni za "nu rave" in vaši nastopi v živo dajejo res vtis enega samega velikega 'žura'. Je včasih težko razgreti občinstvo? Spominjam se namreč vašega nastopa na lanskem festivalu Frequency v Avstriji. Skoraj boleče je bilo gledati, kako neodzivno je bilo občinstvo na vaša prizadevanja ...
James: Ja, hvala, no.
Ne, vi ste že bili odlični, avstrijsko občinstvo malo manj.
James: Meni se je zdelo dobro, mar ni bilo?
Jamie: V bistvu se ne spomnim zares.
James: Ne spomnim se, da bi šel na oder in si mislil to o občinstvu ... So se prerivali in skandirali?
Bili so precej umirjeni, neodzivni.
James: Tisti festival na prostem? Poleti? Tisti velik? Spominjam se, da je album ravno izšel in Avstrija je bila prva država, v kateri je bil izdan. In zdelo se nam je, da nam gre res dobro v Avstriji ...
Jamie: Očitno nam ne gre zares.
James: Ne vem, takrat se mi res ni zdelo tako ... Je to za avstrijsko televizijo?
Ne, za slovensko.
Jamie: Ne smem reči nič slabega čez Avstrijo.
Izvolite.
Jamie: Ne, ne morem. Ampak ne spomnim se, da bi bili tako slabi.
Nazaj k osnovnemu vprašanju - je torej včasih težko razgreti občinstvo?
James: Navadno ne. Razen, če smo v Avstriji, očitno.
Je drugačen občutek, drugačna energija, drugačen odziv občinstva, ko igrate brezplačni koncert, kakršen je današnji, v primerjavi z običajnim koncertom?
Jamie: To bomo pa še videli.
Niste še nikdar igrali brezplačnega koncerta?
James: Ne, mislim, da dejansko še ne. Morda enega?
Pri HMV-ju so vas opisali kot "LSD-rave-znanstvenofantastični punk-funk", medtem ko vaša MySpace stran navaja "psihadelični". Točno kako veliki ljubitelji substanc ste?
(Precej dolg odmor)
Jamie: Ehm ... Glasba, ne droge, veste.
James: Veliki ljubitelji. (smeh)
Seks, droge in rock'n'roll - se to nanaša na vas?
Jamie: Mislim, da gre za zastarelo idejo, za zastarel način gledanja na svet glasbe.
V recenziji vašega zadnjega albuma so pri NME-ju zapisali: "Morda bi se lahko zdelo, da bo zgodba o porodnih mukah drugega albuma Klaxonsov zasenčila album sam. A, za čuda, s tem da so fantje že od samega začetka serijske čveke, so si zagotovili, da je občinstvo njihov niz neuspehov dokumentiralo, prebavilo in ovrglo, dolgo preden je ta zadeva dejansko prišla na police." Se nameravate za vaš tretji album zateči k isti taktiki?
(Tišina).
Jamie: To je moj odgovor na to vprašanje - da dejansko nič ne rečem.
James: Tako je. (smeh)
Vašo uspešnico Golden Skans so uporabili v TV-oglasih, v napovedniku za 'pocukrano' ameriško TV-serijo ...
James: Res, za katero?
Bratje in sestre.
Jamie: Je dobra?
Niti ne, precej solzava, 'pocukrana', za žensko demografijo.
Jamie: Bi bila hipsterjem všeč?
Dvomim. Premalo humusa v njej. Skratka, ko slišite te stvari, vaša glasba v TV-oglasih, v priljubljenih serijah ... Kako se ob tem počutite? Si mislite, "vau, zdaj smo pa res veliki", ali "sra***, prodali smo se"?
Jamie: Ne.
James: Ne, sploh ne. To je neumna predpostavka, da če tvojo glasbo uporabijo za TV-oglas, si se pa prodal. Mislim, da so to hipsterji govorili pred 10, 15 leti o Mobyju in podobno sra***. Poleg tega velikokrat nimamo nobenega nadzora nad tem. Za Brate in sestre, recimo, sploh vedeli nismo.
Jamie: Veste, moje mnenje je, da je cilj, da glasba doseže čim širše občinstvo. Da se širi. Na kakršen način že, je pozitivno.

"I'll live for you, I'll die for you, Do what you want me to" ("Živel bom zate, umrl zate, počni z mano, kar hočeš"), pojete v It's Not Over Yet. To je ena izmed vaših redkih skladb, ki bi jo lahko označili kot "ljubezensko pesem" ob vseh odah prostoru in času. Mar ljubezen za vas ni dovolj velik navdih?
Jamie: Mislim, da ljubezen teče skozi vse, kar delamo. Ljubezen je največji navdih, kar jih je. Gre za nekaj, kar čutim, in o tem pišem.
Ko že govorimo o ljubezni in ženskah - James, pred nekaj leti sem delala intervju z vašim dekletom, Keiro Knightley. Na vprašanje o slavi je odgovorila, da ni nikdar razumela fascinacije s trači in voajerstvom. Da ne razume zvezdniške kulture na splošno. Kaj vi vidite kot pluse in minuse zvezdništva?
James: Iskreno povedano, jih ne vidim.
Nobenih plusov, nobenih minusov?
James: Ne vem, na neki način preprosto živimo naša življenja in se vsak dan nasmejimo v tem čudnem, nenavadnem obstoju. Zvezdništvo in slava ... ne vem, ne vidim ju.
Zdaj je za vami že kar lepa kariera. Vas turneje, spoznavanje novih krajev in ljudi, nastopanje še navdušujejo? Je še vedno enako razburljivo kot na začetku?
James: Seveda.
Jamie: To je bistvo vsega.