Vaša ocena: 
Ocena 3,0 od 20 glasov
Ocenite to novico!
Pričakovali smo (vsaj) tri ure virtuoznega muziciranja, dobili pa slabi dve. Dream Theater so mnoge zveste privržence tokrat pustili malce hladne.
Pred Halo Tivoli je že v soboto popoldne vladala črnina. "Metalci" vseh starosti, oblik in dolžin las so se v za pripadnike te subkulture značilnih temnih opravah zbirali v bližnjih lokalih in kar pred samo dvorano, ki je bila kljub zgodnji uri začetka koncerta kmalu polna. V sklopu turneje Progressive Nation (ustanovitelj in idejni vodja turneje je sam Mike Portnoy, bobnar skupine Dream Theater), ki se je letos prvič zgodila tudi na tej strani oceana, so halo ogrevali Bigelf in Unexpect, nato pa so okrog 20. ure oder zavzeli švedski prog death metal psihadeliki Opeth, ki menda veljajo za eno najbolj inovativnih skupin zadnjih let in so dvakrat že nastopili in navdušili na odru tolminskega festivala Metalcamp. Tokrat niso ravno navdušili, a jim je uspelo stopnjevati napetost pred težko pričakovanim DT-jem.
Nato pa so se po obveznem odmoru za pivo ali nakup majic z imeni skupin nekaj minut po pol deseti ugasnile luči in je iz zvočnikov zadonela znamenita glasbena podlaga iz Hitchcockovega Psiha. Za zaveso so teatralično skriti stali Dream Theater, in ko je zavesa švignila v zrak, se je ob za njihove nastope značilno dodelani osvetljavi začelo zares: z več kot dvajsetminutno izvedbo skladbe z nove plošče Black Clouds & Silver Linings, A Nightmare To Remember. Da, "Dreami" so znani po dolgih skladbah in še daljših improvizacijah. Za neljubitelje žanra lahko precej mučnih, za navdušence pa kar sanjskih. Skupina je znana tudi po izjemnem tehničnem obvladovanju instrumentov - trije ustanovni člani so se šolali na slovitem bostonskem kolidžu Berklee in dobili številne nagrade stroke.
Dream Theater, ki so nastali leta 1985, danes sestavljajo James LaBrie na vokalih - ki se je, kot so opazili številni člani občinstva, "izdatno poredil" -, John Myung na basu, John Petrucci na kitari in vokalih ter Mike Portnoy na bobnih in vokalih in Jordan Rudess na klaviaturah, ki se je za ljubljanski koncert potrudil celo z uvodnimi takti iz Golice. Najbrž niti ni treba dodajati, da je bila množica navdušena.
V tretje "ni šlo rado"
Dream Theater so v Slovenijo tokrat prišli že tretjič, a kot so se strinjali številni obiskovalci, niso dosegli spektakularnosti prejšnjih dveh nastopov. Sploh tisti v Križankah iz leta 2000 je bil menda nepozaben, tu pa je bilo čutiti, da so po dolgotrajni turneji morda že malce utrujeni - prav Ljubljana je bila njihova zadnja evropska postojanka, decembra pa se "selijo" na Novo Zelandijo in v Avstralijo -, saj so igrali namesto zanje značilnih dobrih treh ur le slabi dve, vmes pa v svojem slogu poskrbeli za nekaj "humornih" vložkov (res zabavno je videti, kako gruča "roadijev" metalcev zapleše na eurodance uspešnico What Is Love?) in morda s pretiravanjem, kot je ugotovil eden izmed obiskovalcev koncerta, postali nekakšna parodija samih sebe. "Progresivnost" v svojem žanru so pripeljali do skrajnosti.
Na seznamu odigranih skladb sta manjkali vsaj dve njihovi "klasiki": Metropolis in Pull Me Under z njihove druge plošče Images and Words, pohvalimo pa lahko izvedbo dvojčka Erotomania in Voices. Prikrajšani smo bili tudi za pravi bobnarski solo, čutiti je bilo nekakšno zdolgočasenost na odru, tudi občinstvo (predvsem na tribunah) je večinoma sedelo. K medlemu nastopu je pripomoglo tudi samo prizorišče, saj je Hala Tivoli znana po slabem ozvočenju in je tudi tokrat upravičila svoj "sloves".
Zaključimo lahko takole. Dream Theater so od svojih oboževalcev vedno zahtevali veliko mero potrpljenja, vztrajnosti, dovzetnosti za improvizacijo, domišljije, pričakovanja nepričakovanega in z vsem tem so nas preizkušali na sobotnem koncertu v Ljubljani. Žal so izgubili v lastni igri.
V videoposnetku spodaj si oglejte začetek koncerta.
fasciniral me je Rudess, da o Petrucciju sploh ne govorim! ja carja no!
svetovni so! in mela sem se ful dobro! se mi ni zdel prekratko, glede na to da so ble kar 3 predskupine. pol bi blo preprosto že preveč, da bi Dreami ene 3h igrali...
une animacije so mi ble ful posrečene.
pa LaBrie se je kar trudil komunicirat s publiko. pa ne sam s tistimi, ki smo bili na parterju pač pa tudi s tistimi na tribuni. sm bla že kar na nekaj koncertov svetovno znanih skupin pa tega še nisem doživela. pohvalno.
pol uni zabavni vložki so bli tut prav kul, njih zadnji špil je bil na tej turneji pa še halloween.
Golica je bla zlo lepo presenečenje.
pa folk ki je bil na tribuni desno (če si gledal proti odru) - ja skor vsi so stal no! na levi je blo pa res več sedenja...
žal mi je samo, da se basa praktično ni slišal, bobni prenaglas. pa osebno bi dala vse takt, da bi zašpilal iz Octavariuma Root of all evil! ja ta komad je pa čist nor no!:)
Zdolgočasenost na odru...pa kaj je s tabo model. Portnoy je skos delu žurko, James je skos spodbujeval folk. Petrucciju pa itak ni treba velik narest da folk znori..tko da tle si novinar spet zvisu...aja in da tebe skrbi bl to kdo se je zredu pa poredu kaže na veliko mero neprofesionalizma..petj delat na 24ur.com
aja in A Nightmare To Remember ni dolg več kot 20 min ampak tam okol 16
hvala adijo
To, da Dreamom v zadnjih letih ustvarjalni naboj pohaja, trdijo mnogi, sam pa se s tem niti ne strinjam niti ne mislim, da bi bil tega kriv Rudess. Konec koncev - z njim sta bila posneta Scenes From A Memory in Six Degrees of Inner Turbulence, ki sta za moje pojme perfektna albuma. Octavarium je tudi dovolj soliden, zadnji Black Clouds & Silver Linings pa prav tako zelo dober. Morda so nekoliko razočarali samo s Train of Thought in Systematic Chaos.
Po drugi strani pa so tudi pred Rudessom izdali Falling into Infinity, ki ni noben presežek, pa tudi prvenec ni bil nič posebnega.
Morda nikoli ne bomo več dobili Images & Words, ampak mislim da so še vedno sposobni več kot odlične muzike in niso v nobenih čudnih vodah.
In zato jih bom še kdaj prišel poslušat tud v živo, pa kak slabši koncert gor al pa dol ...
kar se zvoka tiče: v prvi vrsti (oz tudi tam,kjer sem sedel sam) je praktično nemogoče pričakovat dober zvok, če so pa zvočniki mimo centrirani, probajte to upoštevat vnaprej.
kdor hoče najboljši zvok naj se postavi direkt pred mešalko ali v sredino,velja za 90%koncertov.
ps: najbolj pa me je navdušilo to, da sem v backstageu Portnoya&LaBriea videl :) :P
A.K. in J.M.: vsaj preverita podatke o članih preden napišeta take bedarije.
DT je ustanovil Mike Portnoy skupaj z Petruccijem in Myungom. Rudess in LaBrie sta se jim pridružila kasneje, Rudes kot zadnji pred dobrimi 10 leti.
Kar se tiče igranja ostalih komadov t.i. hitov: na DT sm bil v soboto že 4. in če bi vsakič igrali te komade, potem bi zveneli dolgočasno. Tako pa Portnoy vodi playliste za vse koncerte, ki so bili igrani že prej v regiji in prilagajo komade ravno zato da se ne ponavljajo. Eden redkih bendov, ki to počnejo.
Glede pubilke... to ni death metal bend, niti koncert, in niti folk, ki jih pride poslušat se ne pride tja "razmetavat" pa nažret alkohola. Mi gremo tja bend poslušat. Tako, da ne pričakovat nonstop skakanja v parterju in na tribunah. V takšni vrhunski glasbi se uživa z poslušanjem.
Čeprav sm bil že 4. bom vsekakor šel še na naslednji koncert. kjerkoli v bližine slovenije že bo.
Na koncert pojdite sproščeno in vam bo tudi tak prejšnjo nedeljo z Vader in Marduk čist krasen.
Dream Theater: Res sm pričakoval malo daljši nastop, ampak so vseeno igrali kakšno uro in pol ali več. In v tem času so sodigrali vrhunsko. Tako vokal, kot soloti Petruccija in solo Rudessa. mogoče se je prav njega premalo slišalo pri nekaterih komadih. Bili so preprosto več razredov višje kot ostali bendi. Odigrali pa so same super komade... tudi recimo komercialen Hollow Years je bil tako odigran, da je bil taprav. Da ne govorim o The Count of Tuscany. Vmes komadov pa so se tut malo zabavali. To pri njih tudi pričakujem. Zato so mi tudi všeč. Nepredvidljivost.
Glede na to, da so bli 4je bendi, so Dreami bili zadovoljivo dolgi. Vsekakor se jih splača poslušat tut uro in pol. Vrhunsko.
Kar pa se bisa tiče - nobenega klicanja nazaj na oder ni blo. Blo je pač nekaj rajanja na odru, pol pa še en komad. Nobenga občutka nisi dobil (vsaj jaz ga nisem), da zdaj jih je pa treba nazaj priklicat. To je to.
Pa še to. A sem sam men zdi al pa je njeihova muzika zavila v neke čudne vode odkar je v bend prišel Jordan Rudess?
Na parterju ni noben sedel, mater ti novinarsko.. pa se sprašujem al si bil res na tem koncertu, seveda je folk na koncu sedel, če je bil pa koncert dolg pet ur!! Če bi DT igrali tri ure bi bilo več kot šest, tako da je logično, da niso. Če bi mel samostojen koncert pa po mojem bi. Fantje, na več koncertov bo treba da ne boste pisali takšnih bedarij
A Nightmare To Remember
A Rite Of Passage
Petrucci solo
Hollow Years
Erotomania
Voices
In The Name Of God
Count Of Tuscany
Če je bil avtor na koncertu ne vem, jaz pa sem bil in se z zapisanim v večini strinjam. Dreame se gre poslušat, ampak jaz sem bil tudi na tistem iz leta 2005 in vem, česa so v živo sposobni. Tokrat to pač ni blo to. In kar se tiče izogibanja vsem hitom, se moram strinjat. Dodal bi še Caught in a web, Fatal tragedy in Spirit carries on. Sej je jasno, da vsega ne more bit, ampak nič od tega ...? In moja glavna zamera: band njihovega slovesa (in konec koncev dovolj drage karte) si pač ne more privoščit, da bi končal brez bisa. Pika. Slabo pa kljub temu ni blo, saj z Dreami to pač ne more bit. Grenek priokus pa ostaja.
Aja, pa še popravek: izdatno se kajpak ni "poredil" LaBrie, pač pa njegovo veličanstvo Petrucci.
ps: zvok je biu pa res katastrofalen!!!!!!
Tisti ki smo bili tam vemo kako je bilo...
Je pa res da sem tudi jaz začutil, da je nekaj manjkalo, predvsem publika ni bila toliko radoživa kolikor bi lahko bila, set je bil malo reven (čeprav je vseboval bisere kot so In The Name Of God in The Count of Tuscany) in seveda ozvočenje bi lahko bilo precej boljše (komaj čakam, da Ljubljana dobi novo dvorano). Je pa bilo ogromo tehraznih humornih vložkov, ki so res popestrili vso zadevo in morem rečt da so bili špica. Jaz sem zelo užival ob tem. Skratka, bil sem že na boljših koncertih, ampak tudi ta je bil precej dober. Bo pa naslednjič ko pridejo še boljši.