Nouvelle Vague so se po navdušenju občinstva na oder vrnili po dveh bisih. Foto: MMC RTV SLO
Nouvelle Vague so se po navdušenju občinstva na oder vrnili po dveh bisih. Foto: MMC RTV SLO
Predelave v izvedbi Nouvelle Vague so našle svoje mesto v številnih filmih in oglasih. Foto: MMC RTV SLO
Med občinstvom smo opazili številne znane Slovence, med njimi glasbenega poznavalca Miroslava Akrapoviča, marketinškega guruja Aljošo Bagolo z igralko Ivo Krajnc, medijskega poznavalca Marka Milosavljeviča in druge. Foto: MMC RTV SLO
Nastop je bil prava šola v kabarejskem, ezoteričnem, čutnem performansu. Po francosko. Foto: MMC RTV SLO

Včeraj so v razprodani dvorani Kina Šiške Nouvelle Vague pokazali, kako je mogoče izključno z doživetim nastopom spraviti v ekstazo slovensko občinstvo.
Performansa z veliko začetnico francoski skupini, ki je zaslovela leta 2004 z albumom predelav, ni mogoče oporekati. V uri in pol jim niti za trenutek ni zmanjkalo energije, interakcije in flirtanja s poslušalci, ki so jim dobesedno jedli iz roke.
Vendar, nekako se nisi mogel znebiti občutka, da se za fasado seksi francoskega naglasa, 'bleščičastih oblek' in kabarejskega nastopa skriva bore malo prave vsebine.
Novi val
Nouvelle Vague. Tako se glasi uradna razlaga imena skupine: besedna igra, ki v francoščini pomeni novi val, kar se istočasno nanaša na njihovo "francoskost", na vir njihovih pesmi (predelave punkovskih, postpunkovskih in New Wave uspešnic) in na njihovo rabo sloga bossa nova aranžmajev iz 60. let.
Strinjala bi se s prvo in zadnjo točko, a Nouvelle Vague kakor koli povezovati z zapuščino Joy Division in Iana Curtisa ter z, denimo, The Cure, se zdi za glasbene puriste skorajda bogokletno. Neuradna uradna himna New Wave glasbe, v izvirniku prelepa Love Will Tear Us Apart, v predelavi Nouvelle Vague tako zveni povsem razmesarjeno in plehko - vsaj tistim, ki goreče prisegajo na Joy Division.
Od Sex Pistols do Depeche Mode
A Nouvelle Vague se je nekako uspelo uveljaviti kljub vsem tem očitkom, čeprav je bil njihov prvenec sprejet z določeno mero skepticizma in - da, čeprav sta idejni vodji projekta Marc Collin in Olivier Libaux k sodelovanju povabila brhke francoske pevke, ki originalov baje sploh niso slišale.
Če vemo, da so med nekaterimi njihovimi izvedbami Guns Of Brixton (The Clash), Too Drunk To Fuck (Dead Kennedys), A Forest (The Cure), This Is Not a Love Song (Public Image Ltd.), Just Can't Get Enough (Depeche Mode) in God Save The Queen (Sex Pistols), to pevkam v mojih očeh ne daje ravno neke prepričjive glasbene kredibilnosti.
Svetlo-temen duo fatalk
Koncert sam je bil učbeniška lekcija v (zelo francoskem) zabavljaštvu. Glasbeniki na glasbilih so bili potisnjeni v senco, medtem ko sta bili izpostavljeni mični pevki, stilistično dodelani do zadnje zlate bleščice na mikrooblekici. Ena (Nadeah Miranda) fatalka s svetlo, bujno pričesko, norim razmetavanjem po odru in seksi, globokim, izjemnim vokalom, druga (Daniella D'Ambrosio) njena temnolasa protiutež, ki se je bolj zadržano pozibavala ter poskušala prepričati s francosko eteričnostjo. Rezultat je bil neuravnotežen nastop, saj je svetlolaska močno prekašala temnolasko, ki ji je uspelo ubiti ne le Love Will Tear Us Apart, temveč tudi drugo uspešnico Nouvelle Vague, Dance With Me.
A občinstva to očitno ni zmotilo, saj je napolnjena Kino Šiška družno padla v nekakšen "new age trans loungy" glasbe v izvedbi seksapilnih deklet na odru. Ti sta očitno močno frankofilsko občinstvo ujeli na vsak gag, od pozdravov v slovenščini ("Čudoviti ste!") in poceni medklicev "When I say Na zdravje, you say Fuck!" ("Ko rečem Na zdravje, zavpijte 'fak'!") do bzzz-ajočega oponašanja velkanske muhe na halucinogenih drogah.
Šov za frankofile?
Bil je doživet šov, nedvomno. A ob navdušenem odzivu na nekatere resnično nekakovostne predelave je na mestu vprašanje, ali so ljudje pozdravljali izbiro skladbe ali izvedbo?
Ali pa je bilo med poslušalci preprosto pač veliko takih (to bi izdajale baretke in francoska izbrana garderoba, ki so jih nosili), ki gredo vsako jutro v Leclerc po francoske rogljičke, imajo doma celotno zbirko francoskih komedij tipa Marseillska trilogija Marcela Pagnola in se jim kot taki sliši dobro vse, kar je odpeto v francoskem naglasu.
Nouvelle Vague so lahko prijetna, nemoteča glasbena podlaga v dvigalih, so lahko slikovita popestritev kakšnega filmskega prizora (Davidu Lynchu je tako uspelo plasirati Julee Cruise) in so prepričljivi zabavljači v živo. A jemati jih resno kot glasbenike v pravem pomenu besede je pač težko.