"To, da me je k sodelovanju povabil nek kulten bend, ki je v osemdesetih pognal celo gibanje, mi je predvsem v veliko čast, daje pa mi tudi potrditev za moje delo. Nazadnje pa seveda odpira nova vrata." Foto: osebni arhiv/ promo
Sare in Steve Strange, frontman zasedbe Visage. Foto: osebni arhiv/ promo

To še nikoli ni bilo tako preprosto kot zdaj: greš na YouTube, vzameš dol komada, daš malo bolj potiho original in čez to svoje bobne. A to v resnici ni remiks, to je preprodaja. Saj za domačo rabo, za zabavo, da se malo pohvališ pred svojo punco – to je nekaj normalnega, a ljudje se dejansko tudi finančno okoriščajo na račun že obstoječih uspešnic.

o delanju remiksov
Naslovnica albuma Escape machine iz leta 2012 Foto: osebni arhiv/ promo
"Jaz sem od nekdaj bolj užival v studiu, nikoli nisem zares čutil želje po tem, da bi bil didžej, čeprav sem in še vedno počnem tudi to. A menim, da največ lahko izrazim s studijskim delom." Foto: osebni arhiv/ promo

Raziskave kažejo, da ljudje v resnici nimajo več želje po lastništvu glasbe, do nje želijo le dostopati neomejeno. To pomeni, da si jih večinoma niti ne snemajo več ilegalno iz spleta, saj to zavzame prostor na računalniku. Na YouTubeu pa lahko do svetovne glasbene zakladnice dostopajo neomejeno in selektivno.

Naslovnica albuma Visage z naslovom Hearts and knives. Foto: promocijsko gradivo

Na sceni slovenske elektronske glasbe že dolgo dobro vedo, kdo je. Še naš didžej superzvezdnik Umek ga omenja kot enega izmed tistih Slovencev, od katerih se je v svojih kariernih začetkih veliko naučil o produkciji glasbe. V skoraj dvajsetih letih ustvarjanja se je pod različnimi imeni lotil marsikakšnega projekta. V devetdesetih je pod imenom »Sare muratore« sooblikoval slovensko house in tehno sceno, pred desetimi leti pa se je brez posebnega pompa mimogrede podpisal tudi pod dve največji slovenski plesni uspešnici vseh časov. Z »If i fell in love« in »Stop the world« smo postali zasvojeni po tem, ko smo se z njima srečali v televizijskih oglasih za mobilnega operaterja, obe pesmi pa sta tudi prejeli nagrado na slovenskem oglaševalskem festivalu.

Začutil je, da se bo glasbeno najbolje izrazil z melodičnim disko zvokom in tako je leta 2010 pri britanski založbi izdal svoj prvi samostojni album z naslovom Toscana nights, čez dve leti pa še drugega, ki nosi ime Escape machine. Pravi, da pri svoji glasbi prisega na analogne zvoke (njegov studio je pol različnih zgodovinskih primerkov sintesajzerjev) in izogibanje »semplanju« že znanih melodij.

O tem, kako je prišlo do sodelovanja s kultno zasedbo Visage (Fade to grey), o slabem slovesu diska in zakaj se ljudem dandanes niti piratskih glasbenih datotek ne ljubi več snemati s spleta, smo se pogovarjali v njegovem ljubljanskem studiu, ki ga bo moral v primeru vedno bolj intenzivnega sodelovanja z Londonom morda kmalu preseliti bolj proti zahodu.

Kako slovenski producent dobi priložnost za produciranje albuma britanske zasedbe Visage?
Basist in kitarist skupine Simple minds je delal pri projektu, ki je izšel pri isti založbi kot moja plošča in tako so me povabili, da naredim remiks njihovega komada Book of brilliant things. Moja verzija jim je bila všeč, beseda je prišla okrog. Človek, ki je delal pri tem projektu, je tudi pri Visage in tako so me povabili zraven. Do zdaj so delali s producentom Human league, a je žal umrl.

Kaj vam ta projekt pomeni osebno? Glede na to, da imate v ospredju avtorske projekte, je to za vas predvsem dober posel?

Kje pa, na ta album sem zelo ponosen. Glasbe nikoli ne jemljem kot obrt, v njej moram nekaj videti in začutiti, da lahko temu dodam neko vrednost. To, da me je k sodelovanju povabil neki kulten bend, ki je v osemdesetih pognal celo gibanje, mi je predvsem v veliko čast, daje pa mi tudi potrditev za moje delo. Nazadnje pa seveda odpira nova vrata.

Album je izšel pred dobrim mesecem, sintetični pop je trenutno zelo v trendu - so se že kakšna nova vrata odprla?
Seveda takoj po izidu nestrpno čakaš reakcije. Veliko zasedb je skušalo priti nazaj s svojim originalnim zvokom tako kot Visage, čeprav smo ga prilagodili na sodobni čas. Presenetilo me je, da se je prvi oglasil David Bowie, ki je na BBC-ju povedal, da se mu zdi album super. Potem so se pridružili še drugi, na primer člani glasbeno sorodne zasedbe Spandau ballet, prišla pa je tudi priložnost, da sem naredil uradni remiks skladbe od Human league.

Zdi se, da je na spletu raznih remiksov ogromno, od tega pa je verjetno le en odstotek uradnih.
Seveda, zdi se, da to še nikoli ni bilo tako preprosto kot zdaj: greš na YouTube, vzameš dol komad, daš malo bolj potiho original in čez to svoje bobne. A to v resnici ni remiks, to je preprodaja. Saj za domačo rabo, za zabavo, da se malo pohvališ pred svojo punco – to je nekaj normalnega, a ljudje se dejansko tudi finančno okoriščajo na račun že obstoječih uspešnic. To se mi ne zdi v redu in povsem prepričan sem, da se tisti, ki imajo resen namen delati glasbeno kariero, tako ne igračkajo.

Kakšne uradne avtorske pravice pa ima tisti, ki prispeva remiks?
Če to verzijo vključijo na ploščo, dobiš delež od prodaje, kar v teh časih pomeni, da dobiš za eno kavo (smeh). Avtorske pravice ostanejo povsem njihove, razen, če vključiš veliko novosti in dodaš še kakšno novo melodijo – potem dobiš tudi ta delež.

Digitalna prodaja elektronske glasbe je tudi slaba?
Vsa prodaja pada. Raziskave kažejo, da ljudje v resnici nimajo več želje po lastništvu glasbe, do nje želijo le dostopati neomejeno. To pomeni, da si jih večinoma niti ne snemajo več ilegalno iz spleta, saj to zavzame prostor na računalniku. Na YouTubeu pa lahko do svetovne glasbene zakladnice dostopajo neomejeno in selektivno.

Mislite, da je bila v preteklosti res potreba po lastništvu ali pa je bila to edina možnost, da si lahko do želene glasbe dostopal nemoteno kadarkoli?
Ja, bila je logika, da hočeš imeti neki komad, tudi če ga snameš piratsko. Zdaj, ko tega ni več, se je vse spremenilo. Ljudje, glasbeniki in producenti o glasbi razmišljajo povsem drugače in iščejo nove načine, kako distribuirati glasbo.

Kakšna je rešitev?
Prej si imel omejen promocijski material, ki je šel didžejem in novinarjem, ko pa je komad izšel, pa je prišel v digitalne trgovine. Zdaj je navadno tako, da avtomatično naložiš pesem brezplačno na splet, ponudiš degustacijo. Ljudje so se tega navadili.

Pa vinilke? Zdi se, da so v zadnjih letih "retromanije" spet postale priljubljene.
V zadnjih letih prodaja res malo raste, a uporaba med didžeji je na splošno upadla. Že zaradi logistike – sveženj plošč je težek in če potuješ po svetu kot didžej, je to sploh zoprno. Je pa izdaja na vinilu določen prestiž in meni osebno je super vzeti v roke ploščo, ob poslušanju občudovati grafiko, s katero ti koncept in zgodba postaneta bolj jasna. Dvanajst mega bajtov ne moreš vzeti v naročje. Takšnih ljudi, ki v tem vidijo čar, je kar nekaj, vidim, da tudi med tistimi, ki šele zdaj vstopajo v glasbo.

Pa koncerti? Svojo avtorsko plesno elektronsko glasbo predstavljate v živo kot didžej?
Od nekdaj sem bolj užival v studiu, nikoli nisem zares čutil želje po tem, da bi bil didžej, čeprav sem in še vedno počnem tudi to. A menim, da največ lahko izrazim s studijskim delom. Biti didžej je v resnici težko delo. Ob petkih in sobotah si na nogah, potem dva dni prihajaš k sebi, kakšen dan delaš, potem pa se spet pripravljaš na nov nastop. Sem iz generacije, ki je gledala Umeka in Kanzyanija, ko sta postajala didžeja, in pri takšnih se res vidi razlika med temi, ki glasbo samo vrtijo, in temi, ki dejansko didžejajo. Onadva vesta, kako se stvarem streže, to obvladata. Tudi sam vrtim, predvsem v tujini, če me povabijo na kakšno zanimivo lokacijo, na primer v Ukrajino, Brazilijo ali ZDA. Tam je predvsem veliko možnosti za vzpostavljanje novih stikov, za mreženje v živo.

Zvrsti alternativne elektronske glasbe so za laika zaradi razvejanih poimenovanj lahko precej konfuzne. Vaša počasnejša, melodična zvrst se imenuje "Indie dance" oziroma "nu disco" ali "space disco", po drugi strani pa imamo pri nas še "astro disco", ki pa nima z omenjenim nobene zveze in je nekakšna mešanica tehna, elektra in še česa.
Ko sem začel delati takšno glasbo in presedlal iz tehna in housea, se nisem zavedal obstoja žanra "nu disca", preprosto začel sem delati nekaj, kar sem začutil, da mi je všeč. Disko mi je bil všeč že kot otroku in od tam sem izhajal. Predalčkanje v zvrsti in podzvrsti pa je predalčkanje, ki ga ljudje verjetno potrebujejo in teh imen se večinoma domislijo založbe oziroma novinarji, da zadevo s pomočjo asociacij lažje z besedami približajo ljudem in jih nenazadnje tudi v digitalnih trgovinah uvrstijo v določen žanr.

Disko v zgodovini glasbe nima najboljšega slovesa.
To je bila cela propaganda proti temu, ki se je okronala s slavnim napisom "Disco sucks" (disko je zanič, op. p.) baseball navijačev na stadionu v Chicagu. Posledično so se zvrsti takrat veliki izvajalci izogibali kot kuge, a pravi privrženci so ostali. Poglejte samo Michaela Jacksona, Princea. Disko iz sedemdesetih je bil navsezadnje inspiracija za house, ki je njegov neposredni potomec.

Vaša glasba je precej melodična, stereotipno bi ocenila, da je v okviru odjemalcev elektronske glasbe bližje ženskim poslušalkam. Se strinjate?
To, morda pa je namenjena tudi malce starejši generaciji. Glasba, ki jo delam, je po moji oceni primerna tudi za srednješolca, ki piše nalogo, za med sončenjem ali pa med branjem knjige. Konzumacija pa je seveda drugačna, če jo primerjamo s tehnom. To ni "mainroom" glasba, s katero boš petnajst tisoč ljudi pripravil do ekstaze in skakanja v zrak, vseeno pa je to v osnovi klubska glasba. Takrat jo zagotovo doživiš najbolj v popolnosti.

Dokazali ste, da obvladate tudi komercialo – vaše uspešnice iz televizijskih oglasov »If I fell in love« in »Stop the world« sta po približno desetih letih še vedno priljubljeni.
To, da sem popularen, mi ne pomeni nič, če to ni glasba, za katero mislim, da jo lahko delam najboljše in da jo najbolj čutim.

Če pride do vas neki slovenski pop izvajalec in prosi za pomoč pri produkciji pop albuma, bi se tega lotil?
Saj tega sem v preteklosti že veliko počel. Če bi mi bilo všeč in bi se mi zdelo dobro, seveda, a to je pogoj. Obrtništva se ne grem. To je potem tako, kot bi do mene nekdo prišel s prošnjo, naj mu skrajšam eno desko.

No, če bi vas kontaktirala na primer Rihanna, bi morda kljub vsemu stisnili zobe, če vam vse skupaj ne bi bilo všeč.
(Smeh) No ja, res bi se veliko bolj potrudil, da bi mi bilo. Saj delam s pop izvajalci, a morajo se strinjati z mojo vizijo. Delal sem z ljudmi, s katerimi nismo bili na isti valovni, in to je brez veze. Sicer sem pa za, saj pop je lahko odličen. Zanimivo je, da svoje poglede lahko vnesem v neko glasbo, ki sicer ni moja prva na spisku.

Vaše pesmi so izključno v angleščini. V resnici ste osredotočen predvsem na zunanji trg, o slovenskih besedilih verjetno še niste razmišljali?
Klasičen odgovor bi bil, da angleščino vsi poznajo, a gre tudi za to, da moj segment elektronske glasbe slovenskega občinstva preveč ne zanima. Morda bi kakšno skladbo s slovenskim besedilom opremil za štos, a tukaj v resnici res nimam tržišča.

Če bi želeli delati kariero pred petnajstimi leti, ko smo životarili brez komunikacijske tehnologije, bi se najbrž morali v tem primeru avtomatično preseliti v tujino, v London.
Res je. Pa tudi zdaj je v bistvu dobro biti tam, kjer scena je, in če bi vedno več sodeloval z Veliko Britanijo, bi bila selitev res smotrna. Tukaj manjka ta »vibe«, niti ne veš, ali te kdo razume, kako si te razlagajo, dogodkov v okviru mojega žanra praktično ni. Že ko grem ven iz studia, tega sveta glasbe v bistvu ni več.

Kaj te pri tvojem delu na splošno najbolj zadovoljuje?
Uf, to je težko odgovoriti, ne da bi filozofiral. Morda to, da sem sam sposoben ustvariti komad, ki bi si ga želel poslušati, ki mi je pisan na kožo. Meni se ljudje smejijo, ko jim to povem, ampak ko delam glasbo, se dejansko počutim, kot bi se potopil v neko barvo. Glasbo tudi vidim in čutim. Pa tisto, ko ti nekdo iz Bostona piše, da je tvojo pesem izbral za svoj poročni ples in si srečen, ker veš, da to glasbo tudi drugi doživljajo enako močno.

Sare Havlicek Ft. Hannah Mancini - Vibe On You

Visage - Shameless fashion

Sare Havlicek feat. Mitja - Too far ahead

To še nikoli ni bilo tako preprosto kot zdaj: greš na YouTube, vzameš dol komada, daš malo bolj potiho original in čez to svoje bobne. A to v resnici ni remiks, to je preprodaja. Saj za domačo rabo, za zabavo, da se malo pohvališ pred svojo punco – to je nekaj normalnega, a ljudje se dejansko tudi finančno okoriščajo na račun že obstoječih uspešnic.

o delanju remiksov

Raziskave kažejo, da ljudje v resnici nimajo več želje po lastništvu glasbe, do nje želijo le dostopati neomejeno. To pomeni, da si jih večinoma niti ne snemajo več ilegalno iz spleta, saj to zavzame prostor na računalniku. Na YouTubeu pa lahko do svetovne glasbene zakladnice dostopajo neomejeno in selektivno.