Dylana Morana, "irskega mojstra godrnjavosti", je britanska televizija Channel 4 že pred leti uvrstila med petnajst najboljših britanskih komikov vseh časov, francoski le Monde pa ga je leta 2007 okronal kar za "največjega komika, bodisi med živečimi ali pokojnimi". Doma ima kar dve britanski odličji bafta za najboljšo situacijsko komedijo.

O začetkih svoje kariere Moran pravi takole: "Nikoli nisem imel uradnih kvalifikacij za kar koli drugega in za stand-up komedijo ni bilo treba izpolnjevati nobenih obrazcev, pa sem si rekel, da bom poskusil." Čeprav je po rodu Irec in na Škotsko "samo" priženjen, je v resnici Edinburg kraj, kjer je njegova zvezda začela vzhajati: pri 24 letih je leta 1996 postal najmlajši dobitnik nagrade perrier (edinburška nagrada za komike) v zgodovini. "Ko sem se loteval komedije, je bilo to tako, kot da bi pod alinejo 'poklic' vpisal 'gusar'," je o svoji veji šovbiznisa v osemdesetih pripomnil ob neki priložnosti. Med najmarkantnejša poglavja kariere, ki se je razvila iz teh skromnih začetkov, štejemo humoristično nanizanko Black Books, v kateri je igral maničnega, zapitega knjigarnarja Bernarda Blacka, pa tudi stranske vloge v britanskih filmih in serijah, med drugim v Notting Hill, Shaun of the Dead in Calvary.

Na aktualni turneji Brez vajeti (Off the Hook) se Moran v svojih šovih dotika tem, kot so ljubezen, politika, beda in partnerski odnosi – vse to pa pomeša z običajnimi absurdi življenja na prav po irsko poetičen način. V Cankarjevem domu bo - po dveh letih in pol od svoje prve postojanke v Ljubljani - nastopil v ponedeljek, šov pa je že kar nekaj časa razprodan.

V začetku tega meseca smo se z Moranom, ki se je takrat zaradi turneje mudil v Švici, pogovarjali po telefonu. Kot se s komiki "zunaj uradnih ur" rado primeri, tudi Moran v prostem času ne mara igrati klovna: deluje kot resen, zamišljen možak, ki šale hrani za na oder. Vljuden, a zadržan. Več pa v spodnjem pogovoru.

Evropski del turneje ste pravkar začeli v Švici, nato se boste podali proti Balkanu in Vzhodni Evropi, od Romunije, Bolgarije, Rusije in Slovaške pa do Srbije in Slovenije. Koliko se, po vaših izkušnjah, občinstva na različnih koncih Evrope med seboj razlikujejo? Je na stereotipu o "zategnjenih" Germanih in bolj sproščenem Balkanu kaj resnice, ali pa je to v resnici le predsodek?

Stereotipi seveda obstajajo z razlogom in človeku tudi pomagajo kot izhodiščna točka, preden lahko na lastni koži izkusi, kakšni so ljudje v določenem kraju. Vsak narod se tudi zaveda, kakšna je njihova percepcija v svetu: ko stopim na oder v Švici ali Nemčiji, je ljudem popolnoma jasno, kako tujci gledajo nanje, kar velja tudi za Beograd in Split. So pa tudi države, o katerih si ljudje še niso imeli priložnosti ustvariti predstave: vse, kar izvemo o Rusih, je na primer propaganda in del informacijske vojne, nimamo pa Zahodnjaki pogosto stika s "povprečnimi" Rusi. Zato je silno zanimivo ljudi spoznavati v resničnih situacijah, v lokalih in na ulici, in si z njimi izmenjavati mnenja, ker za kaj takega sicer ne dobiš priložnosti.

Moja predstava o Sloveniji je vezana na zelo kratek čas, ki sem ga prejšnjič tam preživel. Mislim, da svet o vas nima ravno izdelane predstave. Po moji izkušnji ste premišljujoči in obzirni do sogovornika, ampak to je seveda samo izhodiščna točka. Več lahko odkriješ šele na kraju samem.

Koliko se torej podučite o vsaki posamezni deželi, preden tam nastopite? Vedno se da zafrkavati na račun odnosov s sosednjimi državami, na račun konkretnega družbenopolitičnega položaja, in tako dalje.

Seveda skušam prebrati kaj o vsakem kraju, kamor sem namenjen. Na tej turneji na primer prvič nastopam v Bolgariji: o državi vem zelo, zelo malo in tam še nikoli nisem bil. Morda imam stereotipno zahodnjaške predstave, ampak ko se zazreš v evropsko, predvsem vzhodnoevropsko zgodovino, najdeš neverjetno temačne epizode, vojne tragedije in tako dalje. Ampak verjetno bi kak tujec lahko pogledal irsko zgodovino in prišel do enakega sklepa. Mogoče se pa vsakomur zdijo tuje zgodbe toliko bolj "intenzivne", ne vem. Ko se zazrem v vaše konce sveta, najprej vidim cela stoletja neizprosnih vojn, za katere je čudež, da jih je sploh kdo preživel. Poleg tega pa imate še tradicijo čudovitih mest in osupljive arhitekture in očitno znate ravnati s podeželjem: pustite ga, da malce podivja; taka narava mora biti, ne pa, da jo ljudje ves čas preurejajo in spreminjajo.

Roko na srce, zgodovina trenutno ni edina tragična stvar v Evropi. Obstajajo kakšne aktualne politične teme, ki bi se vam jih zdelo neokusno izkoristiti za stand-up komedijo? V mislih imam seveda begunsko krizo. Ali pa je (samo)cenzura smrt komedije?
Razumem, kaj me sprašujete. Po mojem mnenju ne gre za to, kakšne teme se lotiš, pač pa za to, kakšna obravnava te teme je primerna oziroma neprimerna. Nekaterih pristopov preprosto ne razumem in mi ni jasno, kako nekateri komiki ne dojamejo, kdaj jim je vse skupaj ušlo iz rok. Številni karikaturisti so, recimo, na neprimeren način uporabili fotografijo Aylana, utopljenega begunskega fantka – grozna, grozna ideja in nekaj res motečih risb. Ne vem, kaj se je pletlo v glavah ljudi, ki so to počeli.

Na neki način verjamem, da se lahko lotiš katere koli teme, ampak moraš si priznati, če ne funkcionira. Znotraj teme begunske krize je več točk, kjer se da najti humor, ker je položaj resnično osvetlil človeško naravo – njene najboljše in najslabše plati. Dežele, ki se delajo, da pomagajo, a si v resnici samo skušajo spraviti begunce s poti. Ampak pri vsem tem je komedija seveda v ozadju: v prvem planu je, kot vsi vemo, tragedija.

Kaj se je za vas osebno spremenilo od leta 2013, ko smo vas nazadnje videli v Ljubljani? Kakšna je rdeča nit vaše trenutne turneje?
Seveda v svojem nastopu govorim tudi o sebi in svojem življenju, ampak v resnici samo takrat, ko se to dvoje prekriva z drugimi ljudmi in dogodki. Razpravljanje o mojih lastnih izkušnjah me zanima samo, če je na njih nekaj univerzalnega, nekaj, v čemer se lahko vsak najde. Zato me seveda zanima vprašanje staranja in razmislek o tem, kaj skuša človek doseči … ko skuša doseči, kar je pač mislil, da počne! (Smeh.) Zanimivo je to sredinsko obdobje v življenju, ko se na neki način ustaviš in razmisliš o sebi. Nekatera življenja na tej točki resnično spremenijo smer: zakoni razpadajo, ljudje menjajo službe, izgubljajo iluzije, ki so jih za seboj vlačili celo življenje, ... Tam nekje sem trenutno.

Citirala vam bom U2, čeprav imam občutek, da je sovraštvo do njih na Irskem precej priljubljen hobi. "Every artist is a cannibal, every poet is a thief," je pred leti pel Bono. Se kdaj zalotite, da 'kanibalizirate' lastno življenje in življenje svojih bližnjih – da ste nenehno na lovu za duhovitimi anekdotami in opazkami, ki bi jih lahko uporabili v stand-upu?
Razumem, o čem govorite, ampak ni čisto tako. Ne gre za to, da bi iskal dodatne teme in material, iščem samo boljši izraz določenih univerzalnih tem: strah, pohlep, tesnobo, ljubezen, smrt – sile, ki nas premetavajo, ki ustvarjajo čustveno vreme naših življenj.

Mar ni v celem procesu turneje element nenaravnega? Naj pojasnim: bistvo humorja je sveža perspektiva, izviren pogled na svet, spontanost. Na turneji pa morate vsak večer na oder in ponavljati bolj ali manj iste zgodbe, ki so seveda nove za občinstvo, ne pa tudi za vas. Kako človek ostane v stiku s tem, kar počne, kako preprečite, da ne preklopite na avtopilot?
Zdajle, ko me kličete po telefonu iz Ljubljane, sedim v Baslu v Švici; z blokcem pred seboj skušam pisati nov material. To je edini način. Če ti že ne uspe pisati vsak dan, se moraš potruditi pisati, kolikor pogosto je le mogoče. Potem je treba ves material še pregledati in ugotoviti, kaj je vredno uporabiti in kaj boste vrgli stran. Preden ste načeli to temo, sem skušal pisati o begunski krizi, kar je, kot sva ugotovila, težka in čudna izkušnja.

Preden sem vas poklicala, sem vas seveda poiskala na Twitterju. Izkazalo se je, da družabno omrežje v resnici uporabljate samo za napovedovanje turneje in podobno promocijo. Številni komiki, na primer Ricy Gervais, Twitter uporabljajo kot platformo, na kateri delijo svoje vsakdanje opazke, pilijo material, iščejo navdih. Vam družabna omrežja gredo na živce?
Niti ne, nič bolj mi ne gredo na živce, kot recimo sloni ali zebre – z mano nimajo nobene zveze. Tukaj sedim, kot sem rekel, pred listom papirja in s pisalom v roki, kar počnem že od svojega dvanajstega leta. Odrasli ste, in prepričan sem, da veste, kakšno grozno zapravljanje časa so vse te platforme. V nedogled zapravljaš svoj čas in na koncu si mrtev.

Še pred nekaj desetletji je bil poklic stand-up komika, vsaj zunaj ZDA, skrajno eksotičen poklic: po navadi je pomenil, da si neuspešen umetnik, ki se komaj prebija iz meseca v mesec. Zdaj pa je naenkrat komikov povsod veliko: turneje, predstave, žari, zabavne oddaje v formatu okrogle mize … Postaja tržišče počasi prezasičeno ali pa se situacija izboljšuje za vse?
Ne zdi se mi prezasičeno … No, jaz na to ne gledam kot na "tržišče". S komedijo se ukvarjam že dvajset, dvaindvajset let, najbrž še več, in zame je napor še vedno enak … isti napor je pisati material, ga izoblikovati tako, da mi je všeč. Privoščim uspeh komikom, ki sodelujejo v oddajah tipa QI, ampak to res ni zame.
Poglejte samo, kako se je spremenila knjiga oz. založništvo. Vsi so nas strašili, da s prihodom e-knjige nihče ne bo več kupoval knjig in da v resnici ljudi dolgi format romana ne zanima več …, ampak ljudje potrebujemo zgodbe, potrebujemo pripovedništvo, prek njega osmišljujemo svoje življenje. Zato je novi, daljši format televizijskih serij tako priljubljen. Potrebujemo velike, dolge zgodbe, če želimo razumeti svoj čas na zemlji. In to skušam početi.

Komedija je bila tradicionalno prvenstveno "moški" posel, v zadnjih letih pa se je v ospredje prebilo nekaj pomembnih komičark, kakršna je, denimo, Amy Schumer. Vidite v tem, da se ženske trenutno posebej izpostavljajo, pozitiven napredek, ali pa je vsako ločevanje po spolih samo po sebi nesmiselno?
To se mi zdi absolutno pozitivna sprememba. Številne komičarke so mi všeč in njihov material – ne sicer ves – se mi zdi fantastičen. Skrajni čas je že bil. Tradicionalni predsodek, da naj ženske ne bi bile tako duhovite kot moški, se mi je vedno zdel butast, in poznam nekaj neverjetno duhovitih žensk. Če je material dovolj dober, hitro postane jasno, da so nekateri ljudje pač bolj nadarjeni za komedijo kot drugi, in to nima nobene zveze s spolom.

Ker ste odraščali na Irskem, ste morali najbrž že zelo zgodaj opredeliti svoj odnos do Katoliške cerkve. Je bila za mladega človeka formativna zavest, da je v tako fundamentalnem pogledu drugačen od večine?
Absolutno, kajti vera je na Irskem vseprisotna. Danes je drugače, ampak ko sem odraščal, je bila povsod: vpletena v šolstvo, politiko … Seveda ima to vpliv nate, vero vsrkaš prek osmoze. Že mogoče, da je ne prakticiraš, a je kljub temu v ozračju, in zaradi vsesplošne ozračja depresije določenih stvari ne smeš izreči na glas. Morda sem prav zaradi tega ozračja v poznejših letih lažje razumel določene dele Vzhodne Evrope.

Stari ste 44 let. To so leta, v katerih nekateri moški kupujejo športne avtomobile in se začnejo vesti zmedeno. Se vam zdi, da ste primeren kandidat za krizo srednjih let?
Če bi si kupil športni avto, bi moral biti zadovoljen s tem, da sedim za volanom in brundam vrum vrum - vozniškega izpita namreč nimam. Kar bi bila precej bedna kriza srednjih let. Mislim, da je moja kriza našla ventil v pisarniških pripomočkih: kupujem ogromno pisal in blokcev.

Zveni zelo ... milo.
Res je. Mogoče bom napisal knjigo ali pa res velik kup samomorilskih sporočilc.