Terkaj rad nastopa pred mladimi, kot so osnovnošolci, dijaki, bruci ... Foto: BoBo
Terkaj rad nastopa pred mladimi, kot so osnovnošolci, dijaki, bruci ... Foto: BoBo
Rok Terkaj
Na predstavitvi svoje knjige Živ!, ki je zbirka njegovih kolumn, objavljenih v prilogi Ona. Foto: MMC RTV SLO

Ta "naša Matilda" je zelo dobra motivatorka.

Rok Terkaj
Prvi album V času enga diha je izdal že leta 2003, sledili so še Rapostol (2007), Pasož (2010) in Vse je OK (2013). Foto: BoBo

Starši in učitelji, ki smo jih imeli za verodostojne, so nam kar naprej govorili, naj se učimo in da bomo po končani fakulteti dobili službo in nekaj pomenili. A nenadoma je ta maska padla in v resnici ni več tako.

Rok Terkaj
S polno paro naprej, polaga na srce mladim. Foto: Katja Uran

Rad bi imel velik kreativni center, kjer se zbirajo, urijo mladi talenti in kjer ti talenti delajo spremembe v svetovnem smislu.

Terkaj zasebno, Trkaj na odru, v bistvu pa en in isti človek, ki rad nastopa in kljub komaj 30 letom deli življenjske nasvete, ki zaprejo usta marsikateremu izkušenejšemu. V začetku tedna je predstavil svojo knjigo z zanj značilnim naslovom - Živ!, s pozivom k jemanju življenja s polno žlico. Najbolj priljubljena beseda Rok Terkaja je nedvomno - ustvarjalnost.

Kaj vse lahko z njo naredimo, je razlagal tudi v pogovoru za MMC.

"Biti živ v času, ko večina ljudi zgolj obstaja," ste zapisali ob predstavitvi svojega knjižnega prvenca Živ! Kako želite živeti, da boste pri 80 letih, ko se boste ozrli nazaj, imeli občutek, da ste izkoristili življenje? Gre bolj za dosežke ali način?
Za menoj je zelo divje obdobje, skorajda ni stvari, ki je nisem doživel. Zdaj pa prihajam v obdobje, ko mi najbolj ustreza mir. Srečen sem, da veliko delam, da veliko ustvarjam, osrečujejo me tiste majhne stvari, drobni trenutki, kot je nasmeh ali odmor za kavico za 15 minut. V zadnjem delu življenja, od 50. do 60. naprej, pa bi se pa rad pripravljal na odhod. To pomeni, da si pomirjen sam s seboj, da stvari razčleniš, ne skrbiš samo zase in v strahu, kaj bo, ampak pomagaš tudi naslednji generaciji, da pride do kruha. Da potem, ko daš na tehtnico vse skupaj, ugotoviš, da si veliko naredil in da je bilo več stvari dobrih kot slabih.

Torej razmišljate tudi o smrti?
Seveda. Ampak ne na način "Ojoj, ojoj, kaj bo pa zdaj?", saj ta drama ne pomaga, saj vsakdo izmed nas gre. Raje jo vidim tako, da je ta "naša Matilda" zelo dobra motivatorka, da smo bolj živi. Če ne bi bilo nje, bi bili vsi nezainteresirani, saj bi verjeli, da smo "za zmeraj".

Kakšen pa je namen vaše knjige Živ!? Da bi svoje bralce prepričali o nekih življenjskih premikih, jim spremenili pogled na svet, je verjetno preveč pretenciozno, velikopotezno pričakovati?
Ko sem bil malo mlajši, v srednji šoli, sem vedel, da lahko spremenim svet. Velikokrat si vesel, ker ti uspe, velikokrat pa tudi razočaran, ko vidiš, da ne gre vse po tvoje. Zdaj pa vem, da še vedno lahko spreminjam svet, a z majhnimi koraki. In da ne smem pričakovati preveč.

Torej še upate sanjati, ne sodite v tisto "izgubljeno" generacijo 30-letnikov, ki ne ve, kaj točno bi sama s seboj? Želite zbuditi mlade, menite, da so preveč apatični do vsega, kar se dogaja okoli njih?
Prva stvar, ki jo lahko reče ta naša generacija, je: "Saj nismo za to sami krivi." Starši in učitelji, ki smo jih imeli za verodostojne, so nam kar naprej govorili, naj se učimo in da bomo po končani fakulteti dobili službo in nekaj pomenili. A nenadoma je ta maska padla in v resnici ni več tako. A čeprav je do tega prišlo, je treba prevzeti odgovornost za svoja dejanja in se zaradi položaja, kakršna je, še bolj potruditi. Svet nam je na dlani, in samo od tebe in ljudi okoli tebe je odvisno, do kod greš. Cilj je seveda biti čim bolj ustvarjalen in inovativen. Živimo pod pritiskom, to je res. Ampak imamo dve poti - da kar naprej razmišljamo, kako slabo nam je, ali pa si mislimo, da smo zdaj sicer v gnoju, ampak tudi iz gnoja lahko zrastejo rožice. Se pravi, prav zdaj se moramo še bolj potruditi, se motivirati. In to si želim od mladih. Pričakujem, da jim bo ta kriza dala "bum", da bodo rekli: "Gremo, akcija!"

Ampak to je težko. Ni vsak rojen s poslovno žilico, ni vsak genij, ki je sposoben iz nič ustvariti nekaj velikega ...
Je, je. Vsak izmed nas ima v sebi ustvarjalnost. Če pogledaš v šoli otroke, ki rišejo - vsak neko stvar nariše po svoje. Se pravi, da vsak vidi svet drugače, le v sebi je treba najti, kaj je to. In če si dolgo ustvarjalen, pride to samo po sebi. Živimo v sistemu, v katerem so nam poskušali zatreti - niso nam popolnoma zatrli, poskušali pa so - to ustvarjalnost. Na primer - bolj kot je pomembna vsebina knjige, je to, kaj lahko iz te knjige narediš - kapo, kaj drugega. Sistemu pa je pomembneje, da otroci na pamet vedo, koliko je 20 x 20, vsi isto, vsak dan enak "dril" ... Ker stalno to počnejo, jim postane navada, s tem pa pridemo do tega, da sploh ne gledamo več na široko. Ne dojamemo, kaj lahko iz položaja, ki jo imamo, potegnemo dobrega.

Bila sem na vašem nastopu v neki osnovni šoli, ko so otroci predstavili svoje kreacije na modni reviji. Odrapali ste dve pesmi, a vsaj toliko časa kot za glasbo ste namenili tudi za to, da ste otroke pohvalili, jih spodbujali k ustvarjalnosti in iskanju sebe. V vsem vidite nekaj dobrega?
Ne. Ničesar dobrega ne vidim v pohlepu, v neskončnem pohlepu, da več, ko imaš denarja, bolj si srečen, in v celotni iluziji, ki pride s tem. To ni res. Seveda je treba imeti nekaj denarja, da lahko preživiš in da imaš neki standard, da pa s tem nadomestiš neke luknje, ki jih imaš v sebi, to pa ni dobro. Tega absolutno ne podpiram.

Ste vi poskrbeli zase, lahko dostojno živite s tem, kar delate? Če govorimo o materialnih stvareh, imate stanovanje, avto?
Kar se tiče materialnosti, sem na poti do tistega, kar si želim. Nikoli mi ni bil cilj imeti dober avto ali lepo stanovanje. Rad bi imel velik kreativni center, kjer se zbirajo, urijo mladi talenti in kjer ti talenti delajo spremembe v svetovnem smislu. V bistvu neko "tovarno", v kateri talenti vse dneve iz svojega entuziazma delajo nore izume in stvari, na katere pred tem ni še nihče pomislil. To je moja vizija.

In vi bi bili mecen teh talentov?
Ne, ne mecen, samo nekdo, ki postavi zgradbo in jim da možnosti. Nisem pa tisti, ki jih bo podpiral in usmerjal. Ne, sami naj si ustvarijo, izmislijo, kaj želijo. S tem se bodo največ naučili in tudi najbolj cenili svoje delo.

Vi ste že prišli do točke, na kateri ste zadovoljni s svojo ustvarjalnostjo, s svojim delom?
Da, čeprav ustvarjalci nikoli nismo popolnoma zadovoljni, pa so stvari, za katere lahko rečem, da so uspele. Ni pa to postelja, na kateri lahko udobno spim. Vedno lahko naredim še kaj drugega, boljšega, več. In to je ta ustvarjalen pohlep, ki je boljši od tistega, ki sem ga prej omenil ... Z njim ne narediš nobene škode, kvečjemu samemu sebi, saj ponoči ne spiš, ker razmišljaš.

Ste raper, popotnik, novinar, univerzitetni diplomirani teolog, avtor knjige in še kaj. Kaj ste najraje in v čem mislite, da ste najboljši?
Samozavestno bi lahko rekel, da sem najboljši v javnem nastopanju. Koliko ljudi je strah tega, meni pa je to v čisti užitek. Dober sem tudi v pisanju rim, v bistvu kar v pisanju nasploh, v izražanju.

Saj ste že v prvi glasbeni uspešnici Dihi z mano govorili o "moči verbalnega prepiha". Tega se torej držite, to je vaša rdeča nit?
Da, zanimivo, res. Zanimivo je pogledati nazaj svoja besedila ali slišati iz vaših ust kaj takega ... Tako vidiš, da se nekatere stvari v tebi ne spreminjajo, in če sem že takrat to mislil - pa sploh nisem razmišljal tako, kot razmišljam zdaj -, spoznam, da je res nekaj bilo v meni, kar je v meni še zdaj.

Torej ste že v osnovni šoli radi pisali domišljijske spise in se igrali z besedami?
To se je v meni zbudilo, ko mi je prijatelj, stric Marko, poslal razglednico, na kateri mi je besedilo napisal v rimah. Takrat sem bil čisto "uau", kar strmel sem vanjo in bil čisto fasciniran, tako dobro se mi je zdelo. Posnemati sem ga začel in vedno, ko sem tudi sam napisal kakšno preprosto rimo, sem dobil zelo dober občutek. Kako bi to logično vedel, če ne bi bilo to že v meni? Lahko bi se me dotaknila fotografija na drugi strani, če bi bil rojen za fotografa, mogoče barve, ampak ne, mene se je rima.

Kaj se vas bo "dotikalo" naprej?
Za naprej je tako: kreativni center, ki ga imamo, postavljamo naprej. Dva sta že v Ljubljani, eden je v BTC-ju, drugi v Šiški. V to trenutno vlagam največ svojega časa in vizij. Glede glasbe je tako, da mi je bolj kot neko dokazovanje in izkazovanje postala bolj zasebna stvar, delam jo bolj zase. Ko pridem domov in čutim, da moram nekaj povedati, to povem, lahko tudi samo za hobi ali sprostitev.

Ta "naša Matilda" je zelo dobra motivatorka.

Starši in učitelji, ki smo jih imeli za verodostojne, so nam kar naprej govorili, naj se učimo in da bomo po končani fakulteti dobili službo in nekaj pomenili. A nenadoma je ta maska padla in v resnici ni več tako.

Rad bi imel velik kreativni center, kjer se zbirajo, urijo mladi talenti in kjer ti talenti delajo spremembe v svetovnem smislu.