pletenja, se je s pomočjo norveške policije lotila malce resnejšega projekta - preiskave 46 let starega, nikdar pojasnjenega primera t. i. ženske iz Isdalna.

Novembra 1970 so sprehajalci v dolini Isdalen blizu Bergna, na odročnem območju, zaradi samomorov znanem kot Dolina smrti, našli močno ožgano truplo neznane ženske. Truplo je bilo delno skrito med kamenjem, z oblačil je nekdo odstranil vse etikete, z osebnih predmetov pa spraskal vse znake, po katerih bi lahko kdo žensko prepoznal.

Ko je policija začela primer preiskovati, so se počasi po vsej Norveški razkrivale sledi za žensko, ki pa so porodile samo še več vprašanj – kodirana sporočila, lažne identitete, krinke ... Zaradi vsega tega so mnogi menili, da je šlo za vohunko, a do odgovora nikdar niso prišli in primer ženske iz Isdalna je bil potisnjen globoko v predal. Norvežane pa je vseeno vsa ta leta begal in vznemirjal. NRK se je odločil, da bo skrivnosti prišel do dna.

"Truplo je bilo precej s poti, tam, kjer ljudje običajno ne hodijo. Po sprednji strani je bilo popolnoma ožgano, vključno z obrazom in lasmi, začuda pa ne tudi po zadnji strani. "Videti je bilo, kot da bi se vrgla nazaj z ognja," se za BBC spominja Carl Halvor Aas, policist, ki je bil eden prvih na prizorišču in se še vedno spominja močnega vonja po ožganem mesu. Policija je na prizorišču našla vrsto predmetov, vključno z nakitom, uro, polomljenim dežnikom in nekaj steklenicami.

Po sledeh skrivnostne ženske
Tormoda Bønesa, enega od forenzičnih preiskovalcev, najbolj bega položaj predmetov – nakita in ure niso našli na ženski, ampak so bili ti predmeti skrbno položeni ob njej. "Položaj in lokacija
predmetov okoli trupla sta bila čudna – videti je bilo kot kakšen obred," pravi. Policija je našla tudi ostanke gumijastih škornjev in najlonskih nogavic, vse oblačila pa so bila skoraj povsem zgorela. Ker na ostankih ni bilo niti enega znaka, iz katerega bi lahko ugotovili identiteto ženske, je policija izdala poziv morebitnim pričam, žensko pa opisala kot 164 centimetrov visoko z dolgimi temnimi lasmi, okroglim obrazom in rjavimi očmi. Stara naj bi bila med 25 in 40 let.

Zgodba vnese precej razburjenja v Bergen, idilično obalno mestece z nizko stopnjo kriminala. Čez nekaj dni policija najde prvi ključ – dva kovčka na bergenski železniški postaji. V enem so očala (brez recepta), kozmetika, oblačila, več lasulj, denar v različnih valutah (nemški, norveški, belgijski, britanski in švicarski) in kodirana sporočila, na kovčku pa prstni
odtis, ki se ujema z ženskinim.

A tudi kovčka kaj več ne povesta, saj so bili tudi s teh predmetov odstranjeni vsi prepoznavni znaki, s stekleničke kreme proti izpuščajem pa spraskana etiketa z receptom. Še največ sreče imajo s plastično vrečko iz trgovine s čevlji v Stavangerju, kjer se lastnik spomni, da je prodal par gumijastih škornjev "lepo oblečeni, čedni ženski s temnimi lasmi". V spominu mu je ostala, ker je zelo dolgo izbirala škornje, govorila je zelo mirno in tiho, v angleščini, a z naglasom.

Uporabljala lažna imena
Po tem opisu policiji uspe izslediti, da se je ženska prijavila v bližnjem hotelu St. Svithun kot Fenella Lorch, kar pa ni bilo njeno pravo ime. Izkaže se, da je ženska bivala v več hotelih po Norveški, a povsod pod drugim, lažnim imenom in – očitno – z več ponarejenimi potnimi listi. Marca je bila tako v Oslu kot Genevieve Lancier iz belgijskega Louvaina, nato v Bergnu kot Claudia Tielt iz Bruslja, oktobra v Stavangerju kot Claudia Nielsen iz Ghenta, v Bergnu pa kot Alexia Zarne-Merchez iz – pozor – Ljubljane. Novembra, v dneh pred smrtjo, je prenočevala v Trondheimu kot Vera Jarle iz Antwerpa, nato kot Fenella Lorch v Stavangerju, v Bergnu pa kot Elisabeth Leenhouwfr iz Ostenda.

Skrivnostna neznanka je pustila močen vtis na Alvhild Rangnes, takrat 21-letno natakarico v hotelu Neptun v Bergnu. "Moj prvi vtis o njej je bil, da je zelo elegantna in samozavestna. Videti je bila tako modna – želela bi si posnemati njen slog. Spominjam se, da mi je pomežiknila –očitno je opazila, da sem preveč strmela vanjo. Ob neki priložnosti, ko sem ji stregla v jedilnici, je sedela tik ob dveh pripadnikih nemške mornarice, a se z njima ni pogovarjala." Ženska je v hotelu občasno uporabljala tudi nekaj nemških fraz, poleg tega je večkrat prosila za menjavo sobe.

V tistem času v Bergnu ni bilo veliko turistov, ona pa se je zdela bogata in z dolgo potovalno kilometrino. Edini logični sklep se zdi, da je bila vohunka – še posebej, ker je bil čas hladne
vojne, na Nprveškem pa je bilo takrat kar nekaj špijonov, vključno z ruskimi vohuni in izraelskimi agenti. Kodirana sporočila, ki so jih našli v kovčku, so se izkazala za datirane oznake krajev, ki jih je neznanka obiskala oz. skozi njih potovala, policija v tistih krajih pa o ženski podatkov nima, tako da preiskava ponovno obstane v slepi ulici.

Mnogi ne verjamejo, da je šlo za samomor
Medtem je končana obdukcija trupla – ženska je imela nepojasnjeno modrico na desni strani vratu, njena smrt pa je bila po vsej verjetnosti boleča, saj so bila pljuča napolnjena z dimom, kar pomeni, da je živa gorela. Poleg tega so našli ostanke goriva kot netiva, v krvi visoko vsebnost ogljikovega monoksida, v želodcu pa kar 50-70 uspavalnih tablet, čeprav pred smrtjo še niso bile absorbirane v njen krvni obtok.

Vzrok smrti? Kombinacija zastrupitve z ogljikovim monoksidom in velikega odmerka uspavalnih tablet. Najverjetneje samomor, piše na uradnih dokumentih, kar je zagovarjal tudi takratni bergenski policijski načelnik, čemur pa mnogi ne verjamejo. "Na policiji smo govorili smo o tem, a le malo jih je menilo, da je šlo za samomor – tako zaradi metode domnevnega samomora kot kraja, kjer je bilo truplo najdeno," se za BBC spominja Carl Halvor Aas.

Ključ je v zobeh
Primer nazadnje zaprejo, žensko pa februarja 1971 pokopljejo na lokalnem pokopališču. A primer je mnoge še naprej begal - med njimi preiskovalca Haralda Oslanda, ki je obdržal več dokumentov in albumov s pogreba, če bi morebiti kdaj le našli svojce "ženske iz Isdalna". Nikdar se ni mogel sprijazniti, da so primer zaključili. Njegov sin Tore je nazadnje napisal knjigo o primeru, ki je navdihnil tudi celo vrsto avtorjev kriminalk.

Možnost, da bi se morda dalo vseeno v primeru ženske iz Isdalna narediti še kaj več, se je pojavila lani. Neznanka je namreč imela – še zlasti za svoja leta – precej neobičajno zobovje: 14 zalivk, več zlatih kron, delo pa neobičajno za norveško zobozdravstvo. Čeljust je shranila profesorica zobozdravstva Gisle Bang, po njeni smrti pa so vsi menili, da je bila čeljust uničena, a jo je NRK-ju uspelo (skupaj s še drugimi vzorci tkiv) najti globoko v kleti univerzitetne bolnišnice Haukeland. S forenzičnimi tehnikami, ki jih v 70. letih še niso poznali, pa so se zdaj preiskovalci dokopali do novih podatkov o identiteti ženske. Tako so s pomočjo izotopske analize zob ugotovili, da je odrasla na območju nemško-francoske meje.

"Rezultati so precej bolj specifični, kot bi lahko kadarkoli sanjali," so povedali preiskovalci, ki so z analizo zobovja ugotovili tudi, da je zelo verjetno, da se je z območja, kjer se je rodila, preselila tik pred ali med drugo svetovno vojno.