Družina/nosečnost
(9)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 29 glasov Ocenite to novico!
false
Na bregu reke Nina sedi na invalidskem vozičku in v naročju pestuje svojega sinčka Lea. Foto: Osebni arhiv Nine Wabra Jakič
false
Nina se sklanja k Leu, ki mirno spi. Foto: Osebni arhiv Nine Wabra Jakič

Dodaj v

Nina Wabra Jakič ob materinskem dnevu: Leo je uresničen čudež!

"Moja osnovna želja je, da ga vzgojim v dobrega, sočutnega človeka"
25. marec 2016 ob 17:25
Ljubljana - MMC RTV SLO

Nina Wabra Jakič je maja leta 2010 doživela prometno nesrečo. V njej je utrpela hude poškodbe, ki so jo prikovale na invalidski voziček. Maj je tako mesec njenega drugega rojstva, pa tudi mesec rojstva njenega sinčka Lea, ki bo kmalu dopolnil svoje prvo leto življenja.

Nina nam je prijazno odgovorila na nekaj vprašanj o tem, kako se spopada z izzivi materinstva.

Kako se znajdete v vlogi mamice?
Priznati moram, da se izredno dobro počutim in da mi gre materinstvo prav dobro od rok. Lahko bi celo rekla, da veliko bolje, kot sem pričakovala oziroma se bala, da mi bo šlo. Čeprav bo Leo dopolnil šele leto dni, se mi zdi, kot da sem že vse življenje mama. V tem času pa so se tudi vse skrbi, vsi strahovi, ki so me morda žulili med nosečnostjo, razblinili. Ko me ravno vprašate, kako se znajdem – pravzaprav sem čedalje bolj iznajdljiva! (smeh) Čisto običajne prijeme moram predelati čisto po svoje. (smeh)

Kakšni pa so bili ti strahovi?
Največja negotovost, lahko rečete tudi strah, je bila, kaj mu bom lahko v fizičnem smislu sploh lahko ponudila. Kako ga bom dojila, pestovala, ga prelagala, posedala, odlagala, se z njim igrala, saj dojenček potrebuje veliko nege in nisem bila prepričana, koliko bom lahko opravila sama, samostojno. K sreči dojenček raste počasi in se razvija postopoma, z njim pa tudi jaz. Sproti ugotavljam, da zmorem veliko več, kot sem si mislila. Leo je moj veliki učitelj, ob njem se učim novih prijemov in upam, da sem dobra učenka!

Videti je, da vas je materinstvo povsem okupiralo. Si vzamete tudi kaj časa zase?
V tem trenutku me je pravzaprav res, ampak ta okupacija je nekaj najlepšega na svetu. (smeh) Večino časa posvečam Leu, in to z največjim veseljem, sploh si ne znam predstavljati, da bi lahko bilo drugače. V tem trenutku je on glavni in nekako ni časa še za kake druge zgodbe. A počasi se že upam začeti vključevati tudi v druge zgodbe in projekte. Spet sem recimo začela plesati, kar mi zelo veliko pomeni, ker imam rada razgibano, dejavno, dinamično življenje.

Materinstvo je, kot sva že dejali, tudi fizično zahtevno. Kako pravzaprav z vozičkom premagujete vse fizične ovire? Kako Lea peljete k zdravniku, na sprehod?
Glede na moje poškodbe pač ne gre drugače, kot da imam skoraj vedno koga ob sebi. Med tednom vsak dan dopoldne prihaja osebna asistentka iz Društva paraplegikov, in to za štiri ali osem ur. Drugače pa mi veliko pomagajo tudi moji in Galovi starši, sploh moja mami so moje roke vsak dan več ur. Seveda si želim, da bi lahko čim bolj samostojno skrbela za Lea, toda svoje omejitve sprejemam in se trudim, da bi našla vedno nove načine, kako narediti čim več. Potrebne je veliko prilagodljivosti in iznajdljivosti.

Katere pa so največje ovire za mamico na invalidskem vozičku?
Zame je največja težava ta, da sem pri skrbi za Lea vedno odvisna od pomoči koga drugega. Ker v rokah nimam dovolj moči in mi prsti ne delajo, ga na primer lahko slečem, ne morem pa ga obleči, ga položiti v posteljico, tudi okopati ga ne morem sama in podobno. Ovira je tudi ta, da pri nas v Sloveniji ne obstajajo pripomočki, ki bi mamici na invalidskem vozičku pomagali pri premeščanju otroka po stanovanju ali da bi dojenčka lahko sama peljala na sprehod. V Angliji imajo na primer posebne otroške vozičke, ki jih je mogoče pripeti na invalidski voziček, in tako je mamica samostojno mobilna. Cene teh pripomočkov pa so tako astronomske, da si česa takega nismo mogli privoščiti. Pa smo se morali zateči k lastni iznajdljivosti in smo otroški počivalnik predelali tako, da sem ga lahko pripela na svoj voziček in sva z Leom lahko kolovratila po stanovanju in okoli hiše. Zdaj je ta svoj sedežek že prerasel in čakamo, da bo shodil in bo lahko sam hodil naokoli. Pa smo našli tudi rešitev za ta vmesni čas – dam ga v kengurujček in ga lepo pripetega nase vozim naokoli s seboj. Predvsem se moram večkrat opomniti, da je tudi vsa ta odvisnost začasna, Leo raste in bo čedalje večji, samostojnejši in tako bo tudi ta del fizične skrbi zanj čedalje lažji.

Ko ste že ravno omenili, da bo Leo shodil, vas je kaj strah, da bo stekel stran in ga ne boste mogli ujeti?
Tudi o tem večkrat razmišljam in verjetno bo tudi Leo kdaj preizkušal meje, do kod lahko gre in kaj si lahko dovoli. Vendar moram povedati, da opažam, da se Leo že zdaj, ko je še dojenček, vede drugače na primer do moje mame, svoje none, kot do mene. Nekako se mi zdi, da povsem naravno dojema, da pač z mano nekaterih vragolij ne more početi. Do mene, moje okornosti in počasnosti je zelo potrpežljiv. Prav zato se nekako ne bojim, da mi bo ušel. Mislim, da bo iz lastnega preživetvenega nagona, iz lastnega čuta za varnost poskrbel, da se ne bo spravljal v okoliščine, v katerih bi bil v nevarnosti.

Pa se vrniva še nekoliko k nosečnosti. Vas je bilo strah, kako bo vaše telo preneslo ta napor?
Pravzaprav je bilo bolj strah mojo mamo. Njo je zelo skrbelo, kako bo nosečnost potekala, kako bom prenesla porod, kako se bo moj organizem odzival na vse te spremembe, napore. Jaz pa sem tak človek, da se težav lotim, še preden se te sploh pojavijo. Preštudirala sem vso mogočo literaturo, si priskrbela tim zdravnikov za vse težave, ki bi se glede na moje poškodbe lahko pojavile, a na srečo nisem potrebovala nobenega. Nosečnost je potekala lepo, zaradi nevarnosti zapletov pri porodu pa sem imela načrtovan carski rez. Zadnji mesec sem preživela pod skrbnim nadzorom v bolnišnici in z Leom sva zdržala do načrtovanega datuma. In 15. maja ob 7.47 me je preletel Boeing 747, kot se je takrat pošalil Gal. Po treh urah na intenzivni pa smo bili že vsi trije skupaj v sobici.

Menite, da sta pri nas materinstvo in invalidnost še vedno nekakšen tabu?
Ne vem, ali bi rekla ravno tabu, ampak prav je, da bi se o tem več govorilo. Mislim, da si veliko ljudi sploh ne predstavlja, da je to mogoče. Še sama si nisem predstavljala, česa vsega je moje telo sposobno. In moram reči, da sem bila med nosečnostjo edinkrat v življenju resnično ponosna na svoje telo, na to, da vse to zmore.

Zdaj je pred vami vzgajanje novega človeškega bitja. V kakšnega človeka želite, da bi Leo odrasel?
Nimam kakega posebnega vzgojnega načrta, moja osnovna želja je, da ga vzgojim v dobrega, sočutnega človeka, takega, ki bo vedel, kaj so prave vrednote, kaj je prav in kaj ne, v človeka brez predsodkov. Rada bi, da bi znal ceniti življenje in se zavedal, koliko je vredno, ter da nikakor nič ni samoumevno.

Ali v starševstvu uživate?
Seveda. Neskončno! To je najlepše, kar mi je življenje lahko dalo. Zame je Leo nesporni čudež. Uresničena želja, ki se mi je ves čas zdela previsoko leteča, iluzorna. x

Veronika Rot
Prijavi napako
Komentarji
hrgotax
# 25.03.2016 ob 21:35
Čestitke, Nina!

Zgodba o pogumu in zmagi nad
neugodnimi okoliščinami.

Komentatorji pa se raje pričkajo,
kot da bi prepoznali pozitivne novice,
ki dajejo smisel bivanju ...
juk
# 26.03.2016 ob 10:50
Nina in Gal sta taka človeka da je človeku včasih nerodno da jamra. Nina fantastična mami boš, to mi je več kot jasno. Pa Srečno
Binder Dandet
# 26.03.2016 ob 09:54
Mesec in pol je partnerka bila na berglah med porodnisko in imam delni vpogled, kaj pomeni mati z omejitvami. Je potrebovala dodaten par rok cdz cel dan. Tako da nini in njenemu partnerju vse cestitke za pogum in srecno v prihodnje. Upam, da bo komu v inspiracijo ninina zgodba. Najvec omejitev je namrec v glavah ljudi. Nina dokazuje, da se da, ce je volja.
Robin Hud
# 26.03.2016 ob 10:58
Nina vsaka čast, kapo dol! Srečno :)
samogledam
# 22.04.2016 ob 18:45
Veliko smeha in veselih uric ti želim draga Nina z malčkom...materinstvo je najlepša izkušnja v življenju trdi moja žena ki je rodila štiri korenjake in ti sporoča...kadar boš v dilemi, prisluhni svojemu materinskemu srčku, ki vedno pozna pravi odgovor in rešitev.
Trol
# 09.04.2016 ob 15:56
cockatoo
# 26.03.2016 ob 20:26
juk

Nina in Gal sta taka človeka da je človeku včasih nerodno da jamra.

Zakaj bi bilo komurkoli sploh nerodno, da jamra? Jaz veliko jamram, ker imam res hude bolečine v vratnem delu hrbtenice. Pa kaj? Vsak nosi svoj križ in za vsakega je njegov problem največji in bolečina najbolj grozna. Jaz bom jamrala še naprej ne glede na tale sicer izjemno pogumen par, ki mu želim vse dobro pri premagovanju takšnih in drugačnih ovir. Ko mene boli je za znoret.
Kazalo