Pred kratkim ste v tej rubriki lahko brali o prizadevanjih za porod po meri ženske, saj je anketa akcije Za humanizacijo poroda razkrila, da veliko Slovenk ni zadovoljnih s svojo porodno izkušnjo. Osrednja težava naj bi bil grob odnos osebja v porodnišnicah, porodi pa naj bi bili hipermedikalizirani. V okviru tematike, ki vedno sproži burne odzive in razprave, smo se odločili, da vam predstavimo tudi drugačne oblike obporodne podpore in drugačne izkušnje porodnic.

Pogovarjali smo se s Taro Henigman, vodjo programa Čustvena priprava na porod, diplomantko psihoterapevtske znanosti na Univerzi Sigmunda Freuda (SFU) na Dunaju, ki se je osredotočila na delo z nosečnicami, porodi in poporodnim obdobjem. Sama ima dva sinova in je doživela dve porodni izkušnji, ki si med sabo ne bi mogli biti bolj različni …

"V znanju je moč, pravijo. In tudi pri porodu je naša psihična opremljenost pogosto tista, ki nas 'nese' naprej, ko se telesu zdi, da ne zmore več," je prepričana sogovornica, ki poleg vodenja skupin za čustveno pripravo na porod, na kateri se porodnice prelevijo v "porodne boginje", predava na temo doživljanja porodne bolečine.

Kakšne so prednosti čustvene priprave na porod? Se je sploh mogoče resnično pripraviti na dogodek, ki velja za precej nepredvidljivega?
Velika prednost, ki prinaša pomirjenost in samozavest, je možnost, da se nosečnica in njen partner že pred porodom naučita, kako čim bolje prispevati svoj delež k razvoju porodnega procesa. Celostni pristop v ospredje postavlja neizbežno povezavo med čustvi in telesom, ki posameznike vabi v stik s telesom, umom in dušo s pomočjo različnih psihoterapevtskih tehnik. Tako dogodkov ne prepuščamo več "samo naključjem", čeprav še vedno ostajajo nepredvidljivi. Biti pripravljen na porod pomeni razumeti sebe dovolj dobro, da se znaš zaščititi pred morebitnimi stresorji in si omogočiti čim tesnejši stik s svojim porajajočim telesom in otrokom.

Kako potekajo priprave na porod v vaših skupinah?
Priprave potekajo v manjši skupini, ki jo navadno sestavlja (do) pet parov. Vsako srečanje nosi "okvirno" temo, znotraj katere se potem glede na potrebe članov delo razvija naprej. Vsaka delavnica vključuje povezavo vaj s pogovornim delom, ta kombinacija prispeva k boljši integraciji novih spoznanj. Tako včasih rišemo, drugič preizkušamo porodne položaje in metode lajšanje bolečin, se prepuščamo vizualizacijam in glasbi ... Zame je pomembno, da starši razumejo oziroma vsaj bolje prepoznavajo izvore svojih čustev in dobijo informacije, kako v porodni sobi ohranjati podporno vzdušje za porod.

Torej so na pripravah nepogrešljivi tudi partnerji? Kako lahko sodelujejo?
Nujno! Kar predstavljate si, kako na porodnico deluje partner, ki jo spremlja ves prestrašen, zdolgočasen ali zaskrbljen ... ali pa jo suvereno in samozavestno podpira na način, kot ga ona potrebuje. Očetje imajo kot porodni spremljevalci ogromen vpliv na proces, saj lahko kot po navadi izjemno pomembni liki v porodničinem življenju ponudijo neskončno ljubezni, občutkov varnosti in intime, zato je, če poznajo potrebe, pričakovanja, strahove ... svoje partnerice (in ona njegove), verjetnost, da bo njuno sodelovanje pri porodu učinkovito, veliko večja. In ne nazadnje, pomembno je, da poskrbimo tudi zanje. Ni redko, da se tudi očetje počutijo zelo izključeni in nemočni pri porodu, ker ne znajo pomagati svoji partnerici in so jo primorani "le opazovati". Skupaj sta ustvarila otroka in skupaj ga lahko prikličeta na svet.

Nosečnice in porodnice, s katerimi delate, imenujete porodne boginje ... Kakšna je definicija porodne boginje?
Porodna boginja je vsaka ženska, ki pod srcem ponudi prostor novemu človeku. Nagovarja našo prvinskost, naravo v nas, ki že tisočletja skrbi za naš obstoj in zagotavlja, da imamo vse potrebno znanje, ki ga za porod potrebujemo, uskladiščeno v telesu. Treba je le vzpostaviti stik z njim.

Najbrž pa vendarle čisto vse nosečnice niso primerne kandidatke za porodne boginje, denimo tiste z določenimi zdravstvenimi težavami?
Vnaprejšnje definiranje "neprimernih" kandidatk bi bilo zame krivično, saj priprava na porod ozavešča žensko in moškega o možnostih, med katerimi sicer ne bi mogla izbirati in pred katerimi morda razmišljata povsem drugače. Tudi preden se odločimo za določeno fakulteto ali nakup vozička, raziščemo svoje možnosti v enake namene – da bi čim bolje zagotovili, da bo potešenih kar največ naših potreb. Se pa, zanimivo, najpogosteje same izločijo ženske, ki imajo vnaprej dogovorjen carski rez ali ne čutijo nobenega strahu pred porodom. Sama se z njimi ne strinjam. Tudi takšnim bolj ozaveščen pristop k porodu koristi, včasih še bolj. Še največja kontraindikacija je zame porodnica, ki ni pripravljena resno delati pri pripravah.

Pogosto ste kritični do načina, na katerega medicinsko osebje pristopa k porodnicam. Kaj so poglavitne napake, s katerimi po vašem mnenju preprečujejo dobro porodno izkušnjo?
Ne bi rada preveč posploševala – imam namreč pare, ki doživljajo izjemno lepe, doživete in medicinsko dobro podprte porode, kot tudi tiste, ki imajo za sabo izjemno težke, travmatične in zlorabljajoče izkušnje. Zato nikar ne bi želela metati vseh v isti koš kot tudi ne promovirati, da medicinska pomoč kdaj ni nujna. Nič ni črno-belo. Vsekakor pa opažam, da je preveč porodov "umetnih" , tj. sproženih, spodbujenih in zaključenih s pomočjo epiziotomije (prerezom presredka). Zdrava porodnica takih intervencij ne potrebuje, zato lahko vsaka nova njeno izkušnjo še dodatno ogrozi. Tudi preoblačenje v porodne halje (ki lahko vpliva na dojemanje – iz nosečnice v pacientko), onemogočanje gibanja, preprečevanje stika z več kot enim spremljevalcem ... veča možnosti, da bo porodnica težje vzdrževala svoje dobro in sproščeno počutje, ki je nujno za odprto telo.

Kakšno je vaše stališče do medicinske pomoči pri porodnih bolečinah?
Načeloma zagovarjam, da se že pred porodom osredotočimo na ustvarjanje pozitivnega pristopa do bolečine, da jo pogledamo in razumemo znotraj konteksta, v katerem se dogaja. Ni le "grozna bolečina, pred katero je treba čim prej zbežati", temveč smiseln in nujen občutek za stik (s konkretnim in duševnim). Zato medicinske pomoči a priori ne podpiram, še posebej če porodnica pred tem ni dobila možnosti alternativnih metod lajšanja bolečin (premikanje, tuširanje, masaže ...) Če že, mora priti odločitev iz porodnice same, ko začuti, da je prišla do svoje meje. Obstajajo pa določene ženske in primeri porodov, brez katerih si dodatne pomoči sploh ne predstavljam.

Sami imate dva sinova. Kakšni sta bili vaši porodni izkušnji, kako sta se razlikovali med seboj?
Izkušnji sta povsem drugačni – prva je bila "klasična", druga pa se je precej nenačrtovano končala fiziološko, torej naravno, brez vseh intervencij. Kot prvorodka in takrat študentka psihoterapije sem verjela, da pretiranih priprav ne potrebujem, kar me je pošteno stalo. Nezavedno sem se pustila zapeljati svojemu strahu, ki je moj porod vodil od prvega trenutka, ko se je pokazala možnost, da se uresniči. Tako sem podlegla "klasičnim" napakam, ki jih omenjam že zgoraj. Bila sem izjemno prestrašena, osamljena in nemočna čez ves svoj porod. Uresničili so se vsi strahovi, ki se jih takrat nisem niti zavedala. Še najbolj me je prizadel vpliv protibolečinskih sredstev, zaradi česar sem navezovanje in stik s sinom doživela zelo oteženo in "mlačno". To me boli še danes.

Medtem ko je bil moj drugi porod transformativen. Izkušnja aktivnega sodelovanja s procesom, prilagajanja in sledenja telesu, potrjevanja svoje intuicije, je v meni sprožila osebnostni premik. Od takrat razumem, da moram zaradi sebe včasih odložiti počutje drugih na stran in si dovoliti živeti svojo resnico, v svojem tempu. Vseeno pa vedno znova izpostavljam, da brez prvega poroda ne bi bila tukaj, kjer sem danes. Zato sem sinu globoko hvaležna, da je z mano prestal to hudo preizkušnjo.

Se večina porodnic na vas obrne prav po eni slabi izkušnji ali so pretežno prvorodke?
Precej uravnoteženo je, morda je malo več prvorodk. Lahko pa potrdim, da ko in če pridejo k meni drugorodke, njihova prva izkušnja (navadno) ni bila povsem zadovoljujoča. Kar pa še vedno ne pomeni, da je bila zelo slaba.

Ali kot doule, porodne spremljevalke, na željo porodnic tudi prisostvujete pri porodu? Sodelujete z doulami?
Bila sem že in tudi v prihajajočem poletju načrtujem prisotnost pri porodih. Krasna izkušnja. Ni pa to moje primarno poslanstvo, saj se osredotočam na psihoterapijo in delam tudi individualne priprave na porod ali “navadne” individualne terapije. Poznam veliko čudovitih doul, ki sem jih že tudi priporočila svojim parom, sodelujemo pa (še?) ne.

Eden izmed vaših zapisov na strani Čustvene priprave na porod na Facebooku se glasi: "Pri splavu ne gre vedno za to, da mamino telo ne zmore obdržati otroka, temveč se lahko tudi otrok odloči iti iz svojih razlogov." Medicinska stroka se najverjetneje ne bi strinjala z razmišljanjem o celični duši zarodka. Kako svoje - upam si ga označiti za precej kontroverzno - stališče utemeljujete vi?
Naša družba se pogosto nagiba k temu, da izključi širši kontekst, ko skuša vse pojave razumeti linearno in konkretno. Sama pa življenje na Zemlji in ogromno procesov v povezavi z njim razumem bolj hermenevtično spiralno. V naših celicah in genih je zapisano toliko informacij in znanja, ki smo ga podedovali od naših prednikov, da enostavno ne morem mimo misli, da skupek razvijajočih se celic, ki prepoznava neugodne napovedi za svojo uresničitev, ne bi reagiral v smeri samozaščite. Tudi telo (celice) ima spomin, ne le možgani. In če v to pripoved vključim še dušni aspekt, ki sega v bolj ontološke vode, lahko celo trdim, da ni telo tisto, ki oblikuje dušo, temveč obratno. Žarek življenja, ki nas "oživi", nas hkrati močno determinira in oblikuje že (vsaj) od trenutka, ko smo spočeti.