Dijakinja gimnazije Moste Neža Gregorič po obisku Onkološkega inštituta še več premišljuje o študiju medicine. Želi pomagati najtežjim bolnikom. Foto: Saša Banjanac Lubej
Dijakinja gimnazije Moste Neža Gregorič po obisku Onkološkega inštituta še več premišljuje o študiju medicine. Želi pomagati najtežjim bolnikom. Foto: Saša Banjanac Lubej
Tako kot cepljenje je pomembna osebna higiena, je pred okužbo z virusom HPV, ki se prenaša s spolnimi odnosi in povzroča raka, gimnazijce posvaril profesor Matjaž Zwitter. Foto: BoBo
Kar 70 otrok in mladostnikov vsako leto v Sloveniji zboli za rakom. "Preprečevanje je znanje," so dijaki ljubljanske gimnazije Moste slišali na predavanju na Onkološkem inštitutu. Foto: BoBo

Sčasoma spoznaš, da je tvoja prioriteta to, da pozdraviš pacienta, da pacient čuti tvoje potrpljenje ob njem. Zgodi se tudi, da trpiš s pacientom. Ko vidiš triletnega otroka, ki mu obsevaš glavo in ima slabo prognozo … Ko greš domov ... Na to ne pozabiš, ko zapreš vrata Onkološkega inštituta.

Maja Vukša, inženirka radiološke tehnologije, Onkološki inštitut
Na pustni torek je na Onkološkem inštitutu "zdravila" tudi letalska posadka: Mateja Pangerc, Jaka Škraba in Mateja Zaletelj Foto: Saša Banjanac Lubej

Moraš s pacienti vzpostaviti stik, na podlagi katerega bodo vedeli, da tukaj niso številke, da vedo, da jih tukaj opazimo in jim pomagamo.

Mateja Pangerc, medicinska sestra

Izvedeli so, da vsako leto rak v Sloveniji napade 70 otrok in mladostnikov. "Celice se v človeškem telesu nenehno delijo in obnavljajo, rak nastane ko se pri njihovem 'copy-pastanju' zgodi napaka," je v računalniškem jeziku digitalni generaciji pojasnjeval profesor Matjaž Zwitter. Strupi, sevanje, virusi jih pri tem spodbujajo, še posebej to velja za virus HPV, ki se prenaša s spolnimi odnosi in povzroča raka materničnega vratu, je tveganja našteval Zwitter in zagovarjal cepljenje deklic.

"Nobena stvar v medicini ni stoodstotna"
Študije so dokazale manjše število obolelih za tovrstnim rakom v primerih, ko so bile deklice cepljene. "Kaj pa dekle, ki je zaradi cepiva postalo hromo?" se je glasilo vprašanje iz dobro obveščenega občinstva. "Nobena stvar v medicini ni stoodstotna," je priznal Zwitter. Tako kot cepljenje je pomembna osebna higiena, je poudaril in dal zelo nazorna navodila dekletom, ki jih tukaj ne bomo povzeli, čeprav so izzvale salve smeha v predavalnici.

"Nismo na tržnici, smo v zdravstvu"
Manj smešno je bilo kakšnih deset minut pozneje, ko so skupino živahnih dijakov gostitelji popeljali po podzemnih hodnikih do naprav za obsevanje z rakom obolelih ljudi. Kar 6.000 jih letno opravijo radiološki inženirji.

"Sem pridejo bolni ljudje, težko je, najtežje je z otroki. Vsak človek, ki je bolan, je občutljiv, smo v zdravstvu, nismo na tržnici," nam pove inženir radiološke tehnologije Marko Kračun. Tudi njegova kolegica Maja Vukša priznava, da je delo stresno. "Vsakega normalnega človeka prizadene, če cel dan sprejemaš ljudi, ki imajo raka. Psihično je bolj izčrpajoče kot fizično delo," opisuje Maja, ki dobri dve leti dela na obsevanju. Ko je začela delati, si ni predstavljala, kaj jo čaka in kako jo bo to čustveno prizadelo.

"Ko zapreš vrata onkološkega inštituta, na to ne pozabiš"
"Ampak sčasoma spoznaš, da je tvoja prioriteta to, da pozdraviš pacienta, da pacient čuti tvoje potrpljenje ob njem. Zgodi se tudi, da trpiš s pacientom. Ko vidiš triletnega otroka, ki mu obsevaš glavo in ima slabo prognozo … Ko greš domov ... Na to ne pozabiš, ko zapreš vrata onkološkega inštituta," pripoveduje Maja.
So pa tudi ljudje, ki se pozdravijo. Ki jih pozdravijo. "Nimamo povratnih informacij, kaj se s posameznim pacientom dogaja. Ko pa nas pridejo pozdravit, ko imajo kontrolni pregled, je to za nas 'feedback' – pomeni, da smo nekaj dobrega naredili," se nasmehne.

Prihodnosti za inženirje v Sloveniji ni
Na hodniku srečamo študenta radiološke tehnike Benjamina Duha z zdravstvene fakultete, ki na onkološkem inštitutu spoznava delo radiološkega inženirja, ki ga zanima še od srednje šole. Upa, da se bo odprlo več delovnih mest. "Prihodnost je v tem poklicu, a trenutno ne v Sloveniji, mogoče čez mejo," pravi.

Pacienti niso številke

Diplomirana medicinska sestra Mateja Pangerc dela na teleradioterapiji oddelka za obsevanje onkološkega inštituta že 21 let. "S tukajšnjimi pacienti moraš imeti izkušnje, vedeti in znati moraš, kako z njimi ravnati, komunikacija je navsezadnje pomembna," poudarja. "Moraš z njimi vzpostaviti stik, na podlagi katerega bodo vedeli, da tukaj niso številke, da vedo, da jih tukaj opazimo in jim pomagamo," izpostavlja.

Na pustni torek "zdravi" tudi posadka letala
Izrečeno še najbolj podpre njena zunanja podoba stevardese – ob pustu se Mateja že deset let napravlja v pustno šemo. "Da malo popestrim dan sebi, pacientom in kolegom, odzivi pacientov so vedno pozitivni," se hudomušno nasmeji stevardesa s potovalnim kovčkom. In kot da ena stevardesa ni dovolj, naletimo na njeno kolegico, stevardeso, pardon, medicinsko sestro, soimenjakinjo Matejo Zaletelj, hip za tem pa se na hodniku sprehodi še "pilot" Jaka Škraba. Smeh mimoidočih se razširi po hodnikih, vse do čakalnice pred ambulanto.

"Vzamejo me, tudi če nisem naročena"
"Tukaj so vsi zelo prijazni, ni nobenih težav," nam pred ambulanto, kjer vsak dan čaka na obsevanje, pove pacientka Darija Strojan. "Če je kaj narobe, grem do zdravnika, ki me sprejme, tudi če nisem naročena. Zelo sem zadovoljna, je pozitivna izkušnja v vsakem primeru. Redkokdaj moram čakati, ob uri, ko smo naročeni, pridemo na vrsto," pohvali Strojanova.

Najtežji bolniki so največji izziv
Kar 130. 000 pacientov se letno ambulantno zdravi na onkološkem inštitutu. So najtežji bolniki. In ravno to dejstvo postavimo naši prvi sogovornici, gimnazijki Neži. "Vem, da so najtežji bolniki, ampak to me najbolj zanima, to je tudi največji izziv," pove bodoča študentka medicine.

Sčasoma spoznaš, da je tvoja prioriteta to, da pozdraviš pacienta, da pacient čuti tvoje potrpljenje ob njem. Zgodi se tudi, da trpiš s pacientom. Ko vidiš triletnega otroka, ki mu obsevaš glavo in ima slabo prognozo … Ko greš domov ... Na to ne pozabiš, ko zapreš vrata Onkološkega inštituta.

Maja Vukša, inženirka radiološke tehnologije, Onkološki inštitut

Moraš s pacienti vzpostaviti stik, na podlagi katerega bodo vedeli, da tukaj niso številke, da vedo, da jih tukaj opazimo in jim pomagamo.

Mateja Pangerc, medicinska sestra