Večina študentov medicine se šele proti koncu dodiplomskega študija odloči, katero specializacijo bodo izbrali. "Klinične vaje se začnejo v drugi polovici študija in šele takrat vidiš, kaj ti je všeč," pojasnjujeta Ana in Špela, študentki petega letnika medicine, ki sta se v preteklem tednu udeležili kariernega kongresa medicinske fakultete v prostorih ljubljanske pravne fakultete.

Špela še ni odločena, katero specializacijo bo izbrala, a je v ožjem izboru tudi družinska medicina. Kot pravi, ji je všeč princip celostne obravnave bolnika na primarni ravni. "Na sekundarni ravni je obtok pacientov zelo velik, zato ne spoznaš celotne slike pacienta. Pri družinski medicini pa človeka spoznaš in ga obravnavaš skozi daljše obdobje." Da bi v Sloveniji zavarovanci imeli spodoben dostop do osebnega zdravnika, nam po oceni ZZZS-ja primanjkuje približno 220 družinskih zdravnikov. Vsako leto je razpisanih približno 90 prostih mest za specializacijo iz družinske medicine, kar je daleč največ med vsemi specializacijami. Letos jo je izbralo 23 diplomantov medicine. Prosta mesta ostajajo nezapolnjena že več let zapored.

"Če si "družinc", življenski slog menda ni tako slab"

Ker je po nekaterih ocenah v Sloveniji brez osebnega zdravnika že 133.000 ljudi, je zelo pomembno, da so diplomanti medicine dodatno motivirani za usmeritev v družinsko medicino. Bi Špelo prepričali višje plačilo, boljše razmere za delo, administrativna razbremenitev? "Zagotovo bi bila to pozitivna stimulacija." Tudi Ana meni, da bi se na podlagi takšnih spodbud več diplomantov odločilo za družinsko medicino. "S prisilo ne bo šlo. Če samo razpišejo več mest, to ne bo dovolj, študentje se ne bodo prijavili." Ana je sicer že odločena, da ne bo postala družinska zdravnica. "Imam zelo specifičen razlog – ker bi morala opravljati tudi mrliške oglede. Drugače menda življenjski slog ni tako slab, če si 'družinc'"…" Podobno razmišlja Marko, študent petega letnika. Čeprav je namenjen v predavalnico, v kateri bo potekala predstavitev specializacije iz družinske medicine, za zdaj ne razmišlja, da bi postal družinski zdravnik, zanima ga raziskovalno delo. "Vseeno je družinska medicina zanimiva. Lahko delaš tudi v kakšnem manjšem kraju, na periferiji. Bolj je združljiva z družinskim življenjem."

"Pri nas nismo tako skregani kot drugje," malo v šali, malo pa tudi zares študentom namigne Marko Kolšek, izredni profesor na katedri za družinsko medicino ljubljanske medicinske fakultete. Rdeča predavalnica pravne fakultete je skoraj zapolnjena, ko Kolšek s predstavitvijo poteka štiriletne specializacije družinske medicine skuša k vpisu privabiti čim več študentov. Med drugim poudari, da so specializanti družinske medicine uvrščeni v dva plačna razreda višje od drugih specializantov. Specializacija lahko poteka skoraj kjerkoli po Sloveniji, po koncu študija je delo več kot zagotovljeno, mladi specialisti bodo lahko celo izbirali, kje bodo delali. Potrebe po družinskih zdravnikih so praktično povsod.

Odnos pacient – zdravnik zagotavlja priložnost za osebno rast

Prvi razlog za specializacijo iz družinske medicine po Kolškovem mnenju tiči v samem bistvu odločitve za študij medicine in ne za kateri koli drugi naravoslovni študij – delo v splošni ambulanti omogoča vsakodneven stik z ljudmi. "Drugi razlog je, da te odnos, ki ga vzpostavljaš z bolnikom, bogati osebnostno in profesionalno. Pacient vpliva na zdravnika in zdravnik na pacienta, kar nam daje zadovoljstvo kljub nekaterim ne najboljšim platem naše specializacije. Tretji razlog je intelektualni izziv oziroma širina tega poklica. Družinski zdravnik mora biti zelo široko usmerjen v svojem razmišljanju, saj ni ozko usmerjen le v posamezni organ. Pred seboj ima človeka, ne le bolezni," za MMC pojasni Kolšek.

Kolšek pred študenti ne skriva "slabih" plati družinske medicine. Večkrat izpostavi, da je epidemija novega koronavirusa "popolnoma zmešala" oziroma "sesula" delo v splošni ambulanti. Pisanje e-sporočil, receptov in napotnic ne more biti osrednje delo družinskega zdravnika. A kot miri, se razmere po dveh letih vendarle izboljšujejo in bolniki se vračajo v ambulante. Poslanstvo družinskega zdravnika je pravzaprav osnovno poslanstvo medicine – zagotoviti človeku pomoč in si zanj, kadar je to potrebno, vzeti čas, je prepričan Kolšek.

Podobno je poudarila Ana Perdih, ki je kot družinska zdravnica zaposlena v ZD Ljubljana, enota Vič - Rudnik. Ker v Ljubljani primanjkuje več kot deset družinskih zdravnikov, je pritisk na tiste, ki vztrajajo, toliko večji. Ana Perdih opozarja, da zgolj negativne podobe o delu v ambulanti družinske medicine močno odvračajo diplomante od izbire specializacije družinske medicine. "Delo je takšno, kakršnega si ustvariš. Če s pacientom zgradiš odnos in te on sprejme kot svojega zdravnika, ni tako naporno. Četudi je obravnav veliko." Ana Perdih je ob tem poudarila, da ima svoj poklic rada in da ji ga ni težko opravljati, čeprav je hkrati tudi mati štirih otrok. "Učim se od svojih bolnikov, iz njihovih zgodb. Ko se spopadajo s težkimi situacijami, ko se pogovarjamo o težkih diagnozah," je poklic družinskega zdravnika lahko tudi neke vrste priložnost za osebno rast, je študente nagovorila Ana Perdih. "Včasih se zdi kakšna težava povsem banalna. Vsak od vas bi znal pozdraviti navadno streptokokno angino. A če pogledate z druge strani, je v ambulanto prišel človek s težavo, ki je sam ni mogel rešiti. Mi jo rešimo. Rešujemo jih iz dneva v dan in rastemo kot osebe, ker opravljamo tak poklic."

"Škoda te je za družinsko medicino"

"Škoda te je za družinsko medicino." To je pomemben predsodek o družinski medicini, ki naj bi še vedno krožil med prihodnjimi specialisti in njihovimi mentorji. Izpostavila ga je zadnja predavateljica, specializantka Alina Verdnik Tajki, ki se je, kot je pojasnila študentom, za družinsko medicino odločila po dveh letih specializacije na drugem področju. Nekateri kolegi so jo takrat želeli odvrniti od te izbire, češ da je je škoda za družinsko zdravnico, kar nakazuje na še vedno prisoten podcenjujoč odnos do medicine na primarni ravni. Problematiko je za MMC komentirala tudi Ana Perdih. "Zdi se mi, da se situacija na tem področju iz generacije v generacijo nekoliko popravlja. Ko so študirali naši profesorji, družinska medicina ni bila samostojna specializacija, temveč so v ambulantah splošne medicine delali zdravniki brez specializacije. Od tu pri marsikaterem kolegu starejše generacije izhaja prepričanje, da je družinski zdravnik 'ostal' tisti, ki ni bil sposoben za kaj več."

Alina Verdnik Tajki je študentom zagotovila, da je s svojo izbiro specializacije več kot zadovoljna, hkrati je poudarila, da je možnosti izpopolnjevanja in izobraževanja za družinske zdravnike skozi celotno kariero praktično neskončno. Podobno razmišlja Ana Perdih. "Na fakulteti pridobimo veliko znanja, družinski zdravniki lahko vso širino znanja ohranjamo in še nadgrajujemo med poklicno potjo." Delo v ambulanti ima tudi druge prednosti. "Družinski zdravniki imamo fiksen urnik in vemo, kdaj delamo dopoldan in kdaj popoldan. Dežurstva so razpisana en mesec vnaprej. Tako si lažje organiziramo družinsko življenje, morda dodaten študij ali delo na katedri."

A situacija na področju družinske medicine v javni zdravstveni mreži je kljub vsemu precej zapletena. Že pred epidemijo leta 2019 so družinski zdravniki v več krajih po Sloveniji grozili z množičnimi odpovedmi. Število opredeljenih pacientov na enega zdravnika je že takrat krepko presegalo evropsko povprečje, epidemija je težave le še poglobila. V Ljubljani, kjer je zaradi upokojitev ali odpovedi ogromno ljudi ostalo brez osebnega zdravnika, je nemogoče najti novega, medtem pa v Zdravstvenem domu Ljubljana prosta delovna mesta za ta poklic ostajajo nezasedena.

Težava preobremenjenosti družinskih zdravnikov ostaja, odgovarja Ana Perdih. "Če želiš vsakemu od svojih pacientov zagotoviti kakovostno oskrbo, je ne moreš zagotoviti prevelikemu številu ljudi. Obravnav pa je veliko, ker pacienti potrebujejo pomoč, kolegi pa se upokojujejo ali odhajajo. Sam se ob tem zavedaš, da ne moreš več kakovostno opravljati svojega dela. Živeti z idejo, da sem danes oskrbela toliko pacientov, da ne morem biti prepričana, da sem vse naredila pravilno in varno, v našem poklicu ni dobro. Prevelika obremenitev pomeni škodo za paciente. Mi delamo z ljudmi, zato ne smemo delati napak. To bi pomenilo, da povzročam škodo nekomu, ki bi mu morala narediti dobro."

A kakšna naj bo tolažba nam, ki smo v zadnjem času izgubili družinskega zdravnika in nas je vse več ter vemo, da ga v javni mreži nima smisla iskati, ker zdravnikov, ki sprejemajo nove paciente, ni? "Moj odgovor bi bil… Delamo na tem. Veliko nas je, ki z veseljem opravljamo ta poklic, smo navdušeni nad družinsko medicino in poskušamo to predajati tudi mlajšim generacijam. Covid-19 je morda dvema generacijama študentov odvzel možnost, da bi videli naše delo v ambulanti. A bolj kot nam bo naše delo uspelo predstaviti mlajšim generacijam takšno, kot je v realnosti, ne kot se govori v medijih ali na žalost tudi v kakšni kliniki, več se jih bo vpisalo na družinsko medicino. In ko jih bo več, bodo vsi Slovenci lahko imeli svojega izbranega zdravnika."