Na nacionalni konferenci v okviru evropskega projekta Children Rough Sleepers na Brdu pri Kranju je predstavila nekaj izsledkov o brezdomstvu med otroki in mladoletniki. Kot je pojasnila, se je za sodelovanje odločila, da bi strokovni in laični javnosti predstavila delček slovenske stvarnosti.

Pravite, da je zmotno prepričanje, da v Sloveniji ni brezdomnih otrok. To je potrdila tudi manjša raziskava, ki ste jo naredili med pacienti v vašem centru.
Res je. Nekaj naših pacientov je bilo na ulici do 18. leta le po nekaj dni, drugi pa kar več tednov, mesecev ali celo več let. Najdlje je bila na ulici pacientka, ki je bila na cesti od 11. do 21. leta. Zgodba te družine je zelo boleča: oče in mama sta se spoznala v vzgojnem zavodu. On je bil star še ne 20 let, ona pa 18, ko se jima je rodila deklica. Življenje v dvoje sta začela praktično na cesti. Oče je bil hud alkoholik, poleg tega je jemal še heroin, mama je prav tako veliko pila. Pri dveh letih so deklico mami vzeli. Na tisto obdobje našo pacientko veže spomin na slan okus maminega lica, po katerem so tekle s krvjo pomešane solze, ko je od partnerja pretepena držala v naročju svojo malo punčko. Potem so jo dali očetovi mami, a tudi tam so bile razmere nevzdržne. Stari oče je umrl, babica, ki je zbolela za rakom, pa se je morala preseliti v cenejše stanovanje. K sebi je poleg vnukinje vzela tudi oba sinova. Deklica je v tej skupnosti doživljala vse vrste nasilja. Oče jo je močno pretepal, ji zlomil nos, jo enkrat zbrcal do nezavesti, v kateri je bila kar osem ur. Za strica pa je deklica v dobi odraščanja postala objekt spolne zlorabe. In da bi ta dogajanja prekinila, od doma ni odslovila sinov, ampak vnukinjo. Pri enajstih letih! In tako govorimo o brezdomstvu v Sloveniji. Takšne in podobne zgodbe vodijo v brezdomstvo slovenske otroke.

Na misel, da bi podrobneje pogledala, kaj se je do 18. leta dogajalo z našimi pacienti, so me navedle vsebine življenjskih zgodb ljudi, ki se vključijo v našem centru v program zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog. Večinoma zdravimo odvisnike od heroina, saj heroin povzroči ljudem najhujše telesne težave in ga je zato tako zelo težko nehati jemati.

Naredili smo raziskavo, ki je jasno potrdila moj predhodni vtis, da so bili naši pacienti pogosto že kot otroci zavrnjeni, da jih je družina zavrnila, da so bili zlorabljeni, fizično in psihično, odklanjani, pretepeni in da so odšli od doma, da bi se rešili, ker jih je bilo domačega nasilja preveč strah. Družba v splošnem ne opazi, da ti otroci prenočujejo zunaj doma, da se zatekajo v opuščene hiše in živijo na cesti.

Koliko pacientov je sodelovalo v anketi?

Anketo je izpolnilo 83 pacientov, od teh pa jih je bilo na cesti do 18. leta kar 21. Povprečna starost anketirancev je bila 35 let. Bistvo zdravljenja z opioidnimi zdravili je, da je dolgotrajno. Ljudje, ki so jemali prepovedane droge ali pijejo alkohol, potrebujejo dolgotrajnejši proces za urejanje svojega življenja do stopnje, ko lahko živijo brez mamil.

Kako so sploh ustanovljeni tovrstni centri, konkretno logaški?

V centru v Logatcu delam že od leta 1995, ko je država prek ministrstva za zdravje sprejela odločitev o ustanovitvi takih centrov. Prej so nekateri zdravniki že zdravili v posameznih bolnišnicah oz. zdravstvenih domovih, bili so pionirji. V ljubljanski zdravstveni dom je tak program vpeljala kolegica Branka Čelan Lucu, ki je lani žal preminula. Leta 1995 smo ustanovili center tudi v Logatcu, kjer sem v zdravstvenem domu leta 1978 začela svojo strokovno pot kot splošna zdravnica, nato pa sem se specializirala za delo pediatrinje. V svojih prvih dežurstvih sem naletela na prve logaške odvisnike. Moja mama je namreč pred 55 leti ustanovila prvi logaški vrtec in občina je v vrtičkarsko kolonijo poslala tudi otroke iz socialno ogroženih družin. Ko sem končala specializacijo, sem naletela na dejstvo, da je bilo na heroinu mnogo otrok, ki so bili takrat v koloniji, socialno ogroženih. V Logatcu smo imeli takrat eno najvišjih stopenj odvisnosti v državi, višjo kot v Kopru, Ljubljani in Mariboru.

Metadonsko zdravljenje ima zagovornike in nasprotnike. Kako vi kot strokovnjakinja gledate na to dilemo?

Spominjam se, da me je pred več kot 15 leti na kongresu medicine odvisnosti na Bledu neki italijanski zdravnik vprašal, ali mislim, da je metadon zdravilo. Takrat sem imela za sabo šele nekaj let prakse zdravljenja in sem bila malo presenečena nad vprašanjem. Po kratkem premisleku sem odgovorila: “Če pomislim, kakšni so videti pacienti, ko pridejo po pomoč, in kakšni so čez dva tedna, je moj odgovor nedvomno - da, metadon je zdravilo.” Ko paciente sprejmemo v program zdravljenja, moramo razumeti, da zdravljenje ne pomeni le dajanja metadona, je pa to zdravilo bistveno za reševanje življenj. Da se človek s ceste pobere in se vključi v urejeno življenje, moramo terapevti pomagati na vseh področjih. Nujno je spremljati pacienta na njegovi življenjski poti in ga podpirati v telesni, čustveni in duhovni razsežnosti. Prepotreben pogoj za rehabilitacijo je tudi podpora socialnega okolja. Na tem področju pa Slovenija še vedno ali pa celo vedno bolj šepa.

Jemanje nekega zdravila, pa naj gre za tablete proti visokemu krvnemu tlaku, inzulin, ščitnične hormone ali katero koli zdravilo za zdravljenje neke kronične bolezni, večkrat primerjam z nošnjo očal, pa čeprav se mogoče zdi čudno. Nosim očala, in če hočem dobro videti s svojo motnjo vida in takšnimi očmi, kot jih imam, potrebujem pripomoček. Tako je mogoče razumeti tudi metadon: to je zdravilo, ki prinaša v telo tisto, kar človeku zaradi njegove bolezni manjka, nikakor pa to ni nadomestek za drogo. To so napačna razumevanja, ki pa so včasih prisotna tudi pri pacientih in zdravstvenem osebju, ne le v glavah drugih ljudi.

Vzporedno z jemanjem zdravil mora potekati pacientova rehabilitacija. In zakaj je tako zelo težka? Ravno zato, ker se je večina ljudi, ki zaidejo med prepovedane droge, enako velja za alkohol, že srečala s socialnim dnom. Mnogi v svoje življenje vključujejo različna škodljiva vedenja, katerih podlaga so možganske motnje. Za obvladovanje nekaterih možganskih motenj v medicini uporabljamo tudi nekatera zdravila, na primer antidepresive ali antipsihotike. V sklopu pomoči moramo terapevti izvajati motivacijski intervju, kognitivno-vedenjsko terapijo, lahko gestaltno psihoterapijo ali pa realitetno terapijo, transakcijsko analizo ali kaj drugega. V raziskavah iz tujine se je izkazalo, da za uspeh zdravljenja heroinske odvisnosti ni pomembno, katero psihoterapevtsko šolo obvlada terapevt, ali je moški ali ženska, prav tako ni pomembna njegova starost. Pomembna je bila uporaba dovolj visokih dnevnih odmerkov opioidnih zdravil, ki morajo biti zelo visoki predvsem pri pacientih z dvojnimi diagnozami, predvsem pa je bil uspešen prijaznejši pristop s poslušanjem, razumevanjem in sprejemanjem pacienta namesto uveljavljanja “trde roke” in kaznovanja pacientov za neprimerno vedenje s tem, da jih iz terapije izključijo.

Kako uspešno je zdravljenje z metadonom?

Odvisno od tega, kaj razumemo kot uspešno. Uspešno zdravljenje si ljudje radi predstavljajo, kot bi šlo za zdravljenje angine ali pljučnice: dobiš antibiotik ali pa le malce počivaš in popiješ nekaj čaja ter si zdrav. Ampak v primerih odvisnosti, tudi t. i. nekemičnih odvisnosti, gre za kronične motnje, ki onesposabljajo ljudi za kakovostno življenje kar precej let. Podstat neke hude bolezni odvisnosti so največkrat nasilje in

neugodne življenjske razmere v otroštvu. V knjigi Znanost o vzgoji Margot Sunderland piše o vplivu adrenalina, ki v primeru prestrašenosti malih otrok v veliki količini obliva njihove možganske strukture. Sčasoma pride do uničenja teh nežnih možganskih struktur. Na zunaj se pri otroku to seveda ne vidi. Nove slikovne preiskave možganov pa to že jasno dokazujejo. A če ta oseba pride v stik s heroinom, se lahko začne sprožati neko bolezensko dogajanje, ki lahko vodi v bolezen odvisnosti. Enako velja tudi za nikotin in kokain: že enkratno, torej prvo uživanje ene od teh drog lahko povzroči odvisnost.

Poznam gospo, ki je prvo cigareto pokadila pri 50. letu in me nato pri 51. letu spraševala, kaj naj naredi, da bo nehala kaditi. Gre za genetsko podstat, na katero kvarno vplivajo družinske zlorabe, ki pa jih včasih dolgo ne moremo odkriti. Družina je namreč poseben, zaprt sistem, v katerem tudi otroci do konca ščitijo starše in prevzemajo njihovo breme nase ter prikrivajo travme. Seveda to ne pomeni, da bo vsak otrok z zlorabo postal odvisnik, daleč od tega.

Tako je na primer Angležinja, ki je ustanovila prvo varno hišo za zlorabljene ženske z otroki, pripovedovala, da je živela v zelo bogati družini, v kateri sta oba od staršev pila in bila zelo agresivna, kruta do otrok, prav tako pa se je vedla tudi skoraj vsa služinčad. Ta punčka se je že pri petih letih odločila, da bo ona, ko bo velika, pomagala trpečim ljudem in predvsem otrokom.

Otroci, ki živijo v družinah, v katerih je veliko alkohola in nasilja, žal velikokrat ne zmorejo moči, da bi se izkopali iz tega vzorca, ki se potem nadaljuje v njihovih lastnih družinah. In vzorec se ponavlja.

Žal je res tako. Vzorec gre iz generacije v generacijo, tako nasilje kot alkohol. To se spremeni samo, če se v tem družinskem nizanju zgodb najde nekdo, ki nekako zmore v sebi vzgib, da pride na zdravljenje. To se zgodi, če dobi oseba pravega partnerja, ki ga motivira in sodeluje v zdravljenju. Ali pa če sam človek v sebi začuti, da tako ne more več. To dno je pri vsakem drugačno. Zelo se priporoča, da se ljudje z odvisnostjo ne mučijo in trpinčijo v želji, da dosežejo dno, ampak jim je treba pomagati prej, da se grejo prej zdravit, sicer padajo iz brezna v brezno. Potem je škoda manjša, potrebno je manj časa in manj denarja za zdravljenje.

Dejstvo pa je, da mora odvisnik sam privoliti v zdravljenje, kajne? Načeloma družina odvisnika zelo trpi: znane so številne zgodbe, ko starši ne vedo, ali bi otroka vrgli iz hiše, potem ko je ta pokradel vse, kar se je pokrasti dalo. To odvisnika pahne na ulico, kar je še korak naprej v brezno, na drugi strani pa se odvisniku ne zdi, da potrebuje pomoč.

Že pokojni dr. Rugelj je govoril, da tiste, ki naj bi se vključili v zdravljenje, najlažje za zdravljenje motivira partner. Dr. Rugelj je v svoji knjigi Pot samouresničevanja odlično napisal napotke, kako naj poteka postopek pridobivanja odločitve za začetek zdravljenja. Njemu je bila pripisana izjava, da so slovenske ženske “krive” za alkoholizem svojih mož. Ni čisto tako, a na neki način povezava je. Žena je v takem zakonu ukleščena v sindrom soodvisnosti in v odnosu z alkoholiziranim možem ni suverena in svobodna, kot bi morala biti.

Že od začetka deluje v zvezi tako, da je v psihološkem trikotniku: ali je žrtev ali preganjalec ali rešitelj. V te odvisniške odnose potiska tudi druge družinske člane. Tako ne gre dolgo. Odvisniku svojci pogosto rečejo, naj se gre zdravit. Tako žene rade rečejo: "Saj on pije. Kaj bom jaz počela na zdravljenju?" Moj odgovor je: "Sodelovala, ker ste del odvisniškega odnosa." In samo tam, kjer res razumejo, da se morajo zdraviti vsi, se stvari premaknejo na bolje. O tem odlično piše gospa Verena Perko v knjigi Poletje je dalo na glavo klobuk. V knjigi je zbrala vse pomembne zapise, ki sta jih z možem sestavila med zdravljenjem pri dr. Ruglju. Pri tretjem otroku, takrat starem dva meseca, je bila na robu obupa, saj je boleče čutila, da njen zakon ni bil tisto, kar si je predstavljala kot dober zakon. In namesto ločitve je možu predlagala poskus obnovitve zakona po zahtevni socialno-andragoški metodi dr. Ruglja.

Zaupanje je ključno v partnerskem odnosu in tudi v odnosu s terapevtom. Kako ga gradite?

Kot terapevtka včasih zelo težko pridobim zaupanje. Zelo težko. Za zdravljenje pa je zaupanje bistveno. Pri pacientih z boleznijo odvisnosti pogosto opažamo, da je njihov pogled nekje za steklom. Ni pravega pretoka energije. Odvisnosti namreč niso samo kemične, so tudi nekemične. Človek je vedno v neki vlogi, nikoli ni čisto sproščen, nikoli ne zaupa, vedno ima neke rezerve in na dolgi rok je partnerstvo nemogoče, če ni popolne iskrenosti. To je težava partnerstev na splošno. Če je imel moški slabo izkušnjo z žensko osebo, ne more zaupati. Ker mu v podzavesti vedno kljuje podoba mame, ki ga je zanemarjala, z njim grdo ravnala ali ga celo zlorabljala. Enako je pri ženski, ki jo je na primer oče tepel, zato praviloma dobi partnerja, ki je grob do nje, kot je bil njen oče. To se brez terapije nadaljuje v nedogled.

Terapija je torej več kot jemanje zdravil. Zdravila so seveda del zdravljenja, a le njegova podlaga. Potem je treba iti dalje. Najpomembnejši dejavnik dobre terapije je čas. Ker morajo ljudje vse te patološke vzorce predelati in opustiti laži. Otrok se v družini navadi, da mora lagati, da oče ne bi pretepel mame. Ali pa vidi, da če se ne zlaže “dobro”, jo oče vseeno pretepe. In čuti krivdo. S to krivdo odrašča in pozneje v življenju bo precej verjetno, da bo v tobaku, alkoholu in drugih drogah našel – seveda lažno – pomoč za spopadanje s temi bolečimi čustvi in strahovi.

Praviloma si ljudje želijo pomoči, a pri tem izberejo napačne metode in tudi nimajo prave podpore. Žena tako še vedno samo kritizira moža, ki se zdravi zaradi odvisnosti od alkohola. Neka gospa mi je povedala, da je eno leto hodila k anonimnim alkoholikom, preden je prepoznala svojo vlogo v moževi odvisnosti.

Terapevti moramo znati pacienta tako spremljati skozi življenje, da sprejme odgovornost za svoja dejanja, ne da samo posluša naša navodila, zato sta tako pomembni zaupanje in razumevanje med pacientom in terapevtom. Sicer pride do medsebojnega obtoževanja, ko se zdravniki jezijo, da so njihovi pacienti grozni, in pacienti, kako grozni so njihovi terapevti.

Če se vrnemo k brezdomstvu med mladimi. To dekle je bilo na cesti med 11. in 21. letom - deset let! Ali ni nobenih institucij, ki bi lahko v takih primerih ukrepale?

Na zdravljenje smo jo sprejeli pri 18. letu. V tem času smo zanjo poskusili urediti nastanitev, a je nikjer niso želeli sprejeti, ker se je zdravila z metadonom. Tudi v varno hišo je niso sprejeli prav iz tega razloga. Nikjer ni dobila pomoči v obliki možnosti za bivanje.

Veliko otrok je imelo to težavo. Nekateri pristanejo v rejniških družinah ali pa v vzgojnih zavodih. Če imajo zaposleni v zavodu potrpljenje, se ukvarjajo z njimi. Če pa ugotovijo, da je to zanje prevelik zalogaj, jih odslovijo in jih pošljejo v prevzgojni dom v Radeče, torej stopnjujejo kazensko obravnavo. Gre za to, da je izbor “ali si priden ali pa te odpustimo” zelo omejen, in otrok lahko iz vzgojnega zavoda pristane na cesti. Takih ni malo. To so lahko potem mladi odvisniki. Zato so pomembne strukture v družbi, da imajo mladi vsaj možnost kje prenočiti, pomembno pa je tudi, da imajo možnost dobiti sterilne igle, dokler si droge vbrizgavajo v žile. To je nujno tudi v zaporih.

Pri nas je narobe tudi to, da se strahotno odklonilno gleda na zdravljenje z opioidnimi zdravili. Ljudem kar mrak pade na oči, ko slišijo za metadon, in to ne samo v laični javnosti, tudi nekateri strokovnjaki tako mislijo.

Z leti je sicer bolje. V našem centru zdravimo marsikoga, ki je danes na pogled popolnoma urejen. Ko pa je k nam prišel prvič, je bil izpit, bledo siv, sestradan, s polovico kilogramov, kot jih ima danes. Takšni so pacienti ob vstopu v program: bolni. Zelo bolni. Čudovito jih je spremljati, ko se uspešno zdravijo. Na začetku teh programov je veljalo, da terapijo čez mnogo let postopno uspešno konča do 10 odstotkov udeležencev. Danes je odstotek tistih, ki uspešno abstinirajo tudi brez nadaljevanja zdravljenja z opioidnimi zdravili, že med 30 in 40 odstotki - v centrih, ki strokovno dobro delajo, v katerih poleg zdravil omogočijo ljudem tudi ustrezno psiho- in socioterapijo.

V zadnjih letih se veliko govori o lahki dostopnosti benzodiazepinov?

Na seznamu najhujših je alprazolam, najpogosteje so to tablete helex in xanax. Veliko ljudi umre zaradi zlorabe teh dveh zdravil, saj povzročata motnje srčnega ritma. Problem teh “drog na recept” je velik tudi v Sloveniji in podobno je tudi drugje po svetu. Svetovna zdravstvena organizacija je začela široko akcijo ozaveščanja zdravnikov, da ne bi predpisovali tovrstnih zdravil nekritično, saj so pogosto predmet zlorab.

Medicinska sestra, ki je prej delala v nekem domu za ostarele, zdaj pa dela v našem centru, je povedala, da je tovrstna zdravila tam prejemala večina oskrbovancev. Sploh se ni zavedala, da je to tako velika težava, in šele v našem centru se je seznanila s tem. Stari ljudje pogosto postanejo ob teh zdravilih še bolj nemirni in še bolj verjetno se poškodujejo s padcem.

Problem je, da zdravniki, izbrani ali dežurni, namesto da bi sočutno poslušali stiske svojih pacientov, raje predpišejo zdravila. Primer: 15-letnica, ki je ostala brez mame, z očetom pa sta bila odtujena, je ob mamini smrti doživela živčni zlom. Zdravnica, ki je prišla, ji je dala injekcijo apaurina. In deklica si je rekla: Nisem si mislila, da je na tem svetu neka stvar, ki tako zlahka odvzame hudo bolečino.

To je ta katastrofalna napaka, ki jo lahko naredimo zdravniki. Zdravnik si mora v takih trenutkih nujno vzeti čas za pogovor. Da privede prizadetega na pot normalnega žalovanja. Da se spopade z izgubo, z žalovanjem, ne da ji ponudi kemično tolažbo. Ljubljena oseba je umrla, proces žalovanja pa je treba pravilno preživeti skozi vse faze žalovanja in pri tem stati ljudem ob strani.

Tako je bil neki pacient v našem programu že tri leta, imel je službo in uspešno je abstiniral, ko sva se nekega večera zaklepetala in takrat me je vprašal, ali tudi jaz mislim, da je njegov oče ponoči umrl zaradi infarkta zato, ker se je popoldne razjezil nanj, ker ni imel napisane domače naloge?! Mislila sem, da se bom sesedla. Ta pacient je že od 10. leta živel z občutkom, da je povzročil očetovo smrt.

Otroci, ki si ne znajo pojasniti, zakaj in kako nekdo umre ali zakaj je na primer mama odšla in se ločila, to kanalizirajo v svojo krivdo. Ali pa krivdo projicirajo v mamo, če je na primer odšel oče! In ostanejo jezni ali prestrašeni.

Kako je z možnostjo zdravljenja odvisnosti pri nas? Je dovolj možnosti za pomoč?

Evropske raziskave kažejo - Slovenija je v tem povprečju - da obstaja le 10-odstotna pokritost potreb po zdravljenju odvisnosti od alkohola, pri prepovedanih drogah pa se ugotavljajo, da so pokrite potrebe po zdravljenju med 50 in 60 odstotki.

Najhujši problem pri zdravljenju je sekundarna odvisnost od alkohola. Četrtina oz. tretjina ljudi, ki se zdravijo zaradi heroinske odvisnosti, je odvisnih tudi od alkohola, najpogosteje tisti, ki imajo tudi starše s sindromom odvisnosti od alkohola.

Koliko časa pa je lahko nekdo na metadonskem zdravljenju?

Dokler je to potrebno. Ravno lani sem v našem zdravstvenem domu srečala mlajšo gospo, ki me je zelo prijazno pozdravila, a je nisem prepoznala, nisem vedela, kam naj jo dam. Opazila je mojo zadrego in povedala, da je pred petimi leti pri nas uspešno končala sedemletno zdravljenje z metadonom. Zadnjič sem gospoda s podobno uspešno zgodbo srečala, ko je stal ob rdeči luči. Nekateri pacienti bodo morda potrebovali metadon vse življenje.

Kako pa je, kadar vidite, da se pacient ne bo izvil iz pekla omame?

Težko. Med 123 pacienti, ki se ta hip zdravijo z opioidnimi zdravili, je morda med 3 in 5 res še vedno hudo bolnih, ki jim ne gre dobro. Profesor David Deitch iz Kalifornije, ki je pred več kot 15 leti učil prve slovenske strokovnjake, nam je takrat položil na srce: "Nikoli ne pozabite, da imajo ljudje, s katerimi imate opraviti, strta srca in zlomljena krila." Meni je to za vedno ostalo v spominu. In to je tisto, zaradi česar bi morali biti terapevti – mislim na zdravnike, medicinske sestre, psihologe, psihiatre - pravilno empatični, ne pa “rešitelji”. Paciente moramo razumeti, jih podpirati. Ampak ne gre pa pri vseh. Če ima pacient na primer disocialno osebnostno motnjo, so stvari včasih skoraj nerešljive. Taka oseba praktično ni dostopna za naša prizadevanja, kajti vse ljudi okoli sebe vidi kot slabe, jih kritizira in tudi terapevta odklanja in kritizira. Pacient ostaja v svoji zaklenjeni skrinjici in konec. Včasih pa, žal, tudi terapevti ne znamo in ne zmoremo ravnati po pravilih najboljše prakse.

Najhuje je pri tistih, ki imajo težke družinske zgodbe. Ene težjih so takrat, ko gre za patologijo hudega alkoholizma in nasilja obeh staršev. Če pacienti ne morejo čustveno predelati teh zlorab, se na neki način vse življenje vračajo k patološkim družinam in se zapletajo v vedno nove konflikte.

Ni terapevt tisti, ki nekoga ozdravi, temveč je pacient tisti, ki se ozdravi. Terapevti, pacientovi bližnji in širša družba pa moramo pri tem pomagati. V slovenski družbi se na tem področju dogajajo katastrofalne krivice: ljudje, ki so več let na cesti, v zavetiščih za brezdomce ali pri nunah in jim sčasoma le uspe najeti sobo, pogosto naletijo na zelo nepoštene odnose. Ko v najeti sobi ali stanovanju vse uredijo, počistijo, pobelijo ali položijo ploščice ali tapete, čez dva meseca stanodajalec reče, da potrebuje stanovanje, ker bo notri namestil šest albanskih zidarjev, ali pa se stanodajalcu naenkrat zdi družina preglasna ali pa je narobe, ker imajo psa, še težje pa je, če imajo otroka … In tako se v nekaj letih kar po večkrat znajdejo spet na cesti. Seveda brez povračila varščine. Tako zamenja stanodajalec v enem letu tudi po tri ali štiri podnajemnike! Samo iz nepovrnjene varščine se nabere v zasebnem žepu do 2000 za državo neobstoječih evrov na leto, saj hitro zaznamujejo podnajemnike.
Ljudje mislijo, da tisti, ki jemljejo droge, ne delajo. Imeli smo paciente, ki so ves čas ob drogiranju še delali, so pa skoraj celo plačo zapravili za heroin. Pa niso nič kradli. Potem pridejo k nam, ker ne morejo več tako živeti. Slika nekoga, ki ima bolezen odvisnosti od drog, je v tej družbi katastrofalno zapisana. Zaradi tistih nekaj, ki so v zelo slabi koži in jih vidimo na ulicah ali v zaporih, napačno sklepamo, da je to običajna podoba odvisnikov.

Omenili ste sekundarno odvisnost od alkohola, ki je lahko velik dejavnik tudi pri nezmožnosti prenehanja omamljanja s heroinom.

Pacient mora razumeti: če res želi biti zdrav, mora nujno sprejeti odločitev o 100-odstotnem nepitju alkohola. To ni 99,9, ampak 100 odstotkov, sicer alkohol pri zaužitju vsakokrat prebudi bolne dele možganov na podoben način, kot če bi pacient zaužil heroin. Če to počne, pa čeprav občasno, je le vprašanje časa, kdaj se mu bo stanje poslabšalo. Sploh sta tako alkohol kot tobak za možgane zelo toksični substanci. Nove slikovne opredelitve stanja možganov pri uživalcih prepovedanih in dovoljenih drog, med katere sodita tobak in alkohol, kažejo na katastrofalno uničujoče učinke.

Tako nekateri pacienti v programih zdravljenja z opioidnimi zdravili umirajo prej kot ljudje iz splošne populacije prav zato, ker niso opustili pitja alkohola in kajenja, čeprav prepovedanih drog že dolgo ne jemljejo več.

Terapevtske skupnosti, ki zahtevajo popolno abstinenco, torej tudi od tobaka in alkohola, so uspešnejše od tistih, v katerih lahko dobijo na primer dvakrat tedensko kozarec vina ali tri cigarete na dan, zato pri sodobnem zdravljenju sindroma odvisnosti od alkohola terapevti predlagajo, da pacienti ob prenehanju pitja nehajo tudi kaditi.

Splošna podoba v javnosti je, da pomoč pri odvajanju poiščejo tisti, ki so že fizično sesuti. Ali je to res?

K nam pridejo tudi na zunaj še dokaj urejeni ljudje, ki se jim ob prihodu “ne vidi”, da trpijo zaradi bolezni odvisnosti. Tako se je pri nas oglasil gospod, star malo manj kot 40 let. Imel je svoje podjetje, alkohol je užival zelo redko in popil ga je malo, tobaka pa ni nikoli kadil. Nekajkrat je službeno obiskal kolega, ki mu je nekoč ob takem obisku ponudil, da bi skupaj "folirala" heroin, a ga je zavrnil in le opazoval. Pozneje pa je pomisli, da to početje sploh “ni nič posebnega” in je “samo poskusil”. In tako se je v trenutku začela njegova zgodba. Konec svobodnega odločanja!

Ponavljam, heroin, kokain in nikotin se pri tistih ljudeh, ki imajo določeno genetsko strukturo, po epigenetskem principu navežejo na kromosome in do odvisnosti lahko pride že ob prvem uživanju.

Pri nekaterih pacientih se res izkaže, da so bili zgolj radovedni in da niso imeli drugih dejavnikov tveganja.

Kaj je največja težava, da metadonsko zdravljenje ni uspešnejše?

Gre za bolj ali manj dolgotrajno zdravljenje, ki poteka po enakem principu kot zdravljenje astme, sladkorne bolezni, visokega krvnega tlaka itd. Napaka je, da so centri za zdravljenje odvisnosti preveliki in da je v njih preveč pacientov oz. premalo usposobljenega osebja. Po mojih izkušnjah in po mojem poznavanju nekaterih programov v tujini je bolje, da je center umirjen in dovolj majhen. Da se med pacientom in zdravnikom oz. medicinsko sestro lahko razvije zaupen, dober odnos vzajemnega spoštovanja in prijaznosti. Saj se človekovi možgani zaradi nevroplastičnosti oblikujejo v vse bolj zdrav organ ne le z nekaterimi zdravili, ampak s splošno “zdravim slogom življenja”, z gibanjem, pitjem vode, ne alkohola ali sladkih pijač, brez tobaka, z uživanjem za možgane zaščitne hrane, z dovolj spanja oz. počitka, ob tem pa tudi z doživljanjem lepote in ljubezni. Za Ljubljano sem prepričana, da bi bilo mogoče uspešneje pomagati več ljudem, če bi bil sedanji center razpršen na 3 ali 4 manjše lokacije v različnih ljubljanskih zdravstvenih domovih. Posamični program za največ 150 ljudi bi vodil splošni zdravnik, ki bi imel za del delovne obveznosti tudi svojo polovično splošno ambulanto, medicinska sestra s specialnimi znanji s področja zdravljenja odvisnosti pa bi bila zaposlena za polni delovni čas. Oba bi morala dobro poznati tudi življenjske razmere vseh pacientov, tvorno sodelovati z zavodom za zaposlovanje, centri za socialno delo, zavetišči, visoko pražnimi programi, predvsem pa omogočati varno in ljubeče okolje, v katerem bo pacient rad pripovedoval o tem, kako živi, ali se je zaljubil, je dobil službo, je njegov otrok zdrav … Ponavljam - dobro zdravljenje zajema predvsem veščine “poslušanja, razumevanja in sprejemanja”.

Kako pa takšno zdravljenje poteka drugje, na primer pri Hrvatih?

Hrvaška ima drugačen program. Oni imajo zdravljenje heroinske odvisnosti organizirano tako, da pacient prejema zdravila pri izbranem zdravniku, zdravljenje pa vodi zdravnik v večjem specializiranem centru. Dr. Sakoman je že pred 20 leti razvil zelo širok program zdravljenja. Začel je šolati vse splošne zdravnike. Če je nekdo pacient tega in tega zdravnika in se ugotovi, da gre za bolezen odvisnosti od heroina in da potrebuje metadon ali buprenorfin, ga bo dobil pri tem zdravniku, ki je bil seveda ustrezno šolan. Danes skoraj 60 odstotkov pacientov zdravijo z buprenorfinom, ki je dolgo delujoči opioid v obliki podjezičnih tablet, zato se ti dve zdravili jemljeta le enkrat na dan. Ko v pravem dnevnem odmerku pacient popije tekočino metadona ali pod jezikom raztopi tableto buprenorfina, nima več potrebe po heroinu in se normalno počuti ves dan. Lahko dela, gre smučat, bere knjige, gre v šolo ali v kino … Seveda imata zdravili, tako kot vsa zdravila, tudi nekatere stranske učinke. Predvsem so mogoči izdatnejše potenje, zaprtje, zobna gniloba, zmanjšana ostrina čustev, kar je bolj izrazito pri metadonu, in še kaj.

Ali imajo ta zdravila tudi kakšne stranske učinke?

Drugače od metadona buprenorfin ne vpliva na center za dihanje. Če bi ga zaužil otrok oz. druga oseba, ki nima opiatne odvisnosti, ne bi nastopila blokada dihalnega centra. Smrti ob uporabi metadona so navadno povezane s kombinacijo alkohola, tablet in metadona. Vpliv vseh teh na dihalni center se sešteva in ljudje postopno nehajo dihati. Slovenija ima kar veliko smrti, ki nastopijo s takšnimi kombinacijami. Pogosto gre za paciente, ki se zdravijo z metadonom ali buprenorfinom. V Sloveniji je od leta 2005 na voljo tudi počasi sproščujoči se morfin. Ta je v obliki kapsul. Ob teh zdravilih nekateri pacienti uživajo še benzodiazepine, pogosto pa še velike količine alkohola. Ali pa gre za paciente, ki jim je uspelo ob zdravljenju že vzpostaviti življenje brez drog in tudi brez zdravil, ko pa se jim začnejo znova oglašati želje po heroinu, jih skušajo najprej umiriti z alkoholom ali benzodiazepini. Ko ne zmorejo več, od kolegov izprosijo še “en zamašek metadona”, kar pa je pri seštevku vpliva na dihalni center že preveč. Namesto da bi takoj prišli v center in začeli ponovno zdravljenje, kot je potrebno ponovno zdravljenje vsake kronične bolezni, če dobi nov zagon.

Ali imate veliko povratnikov?

Težko bi rekla, da jih je veliko. Nekaj pa, vsekakor. Recimo, na zdravljenju imamo gospoda, ki je bil pet let zdravljen z metadonom. Dnevni odmerek je postopno zmanjševal do ničle, alkohola pa ni užival. Ves čas je imel svoje, uspešno podjetje. Potem ko je s postopnim nižanjem dnevnega odmerka metadona zdravljenje končal, je bil kar pet let popolnoma v redu. Uspešno je delal, nato pa je nastopila gospodarska kriza in pojavilo se je vprašanje, ali bo njegovo podjetje sploh obstalo. Vse noči je tuhtal, kako rešiti podjetje in zaposlenim ohraniti delovna mesta. Sam ima namreč ženo in dva otroka ter močno razvit socialni čut. Ko zaradi neprespanosti “ni več mogel živeti”, si je rekel: “Samo dva dima, da se bom končno lahko umiril in vsaj malo naspal.” In takoj ga je spet povleklo v svet odvisnosti. Žena je to kmalu opazila in mu svetovala, naj gre čim prej spet v center: “Če so ti takrat lahko pomagali, ti bodo tudi zdaj.” In res. Prej kot mesec dni po recidivu je prosil za pomoč in se zdravi. Ob prvem zdravljenju je prejemal metadon, ob drugem pa buprenorfin. In njegovo podjetje dalje uspešno posluje, otroci rastejo in se razvijajo, žena je v službi uspešna in njuna zveza je, kot pravi sam, iz leta v leto boljša. Takšno je uspešno zdravljenje!