Nasveti

Slovenska pomoč afriškim nosorogom: največja težava še vedno krivolov

Pogovor z Evo Tasič

9. februar 2017 ob 22:30
Ljubljana - MMC RTV SLO
Nosorog
Populacija nosorogov se je zaradi krivolova drastično zmanjšala. Foto: Reuters

Prav je, da pomagamo živalim v naši okolici. Vendar trpijo tudi živali v divjini. Človek jim uničuje življenjski prostor, pobija jih za zabavo ali zaradi delov teles.

Ob začetku 20. stoletja je v Afriki in v Aziji živelo več kot pol milijona nosorogov, a ta številka se je zaradi povpraševanja hitro rastočega srednjega razreda po njihovih rogovih v Aziji in zaradi divjega lova, ki je sledil, drastično zmanjšala.


Celo do te točke, da so nekatere vrste nosorogov danes zelo ogrožene ali pa celo na robu izumrtja. Mi smo se povabili na obisk k Evi Tasič. Odpravila se je v Afriko, kjer pomaga nosorogom.


Kaj vas je pravzaprav odpeljalo, popeljalo v Afriko na pomoč nosorogom? Kakšen je bil ta prvi stik, prvi poziv?
Nosorogi so me vedno zanimali, vedno so mi bili nekaj posebnega. Tri, štiri leta nazaj smo šli, tudi v okviru fakultete, v Južno Afriko, in tam sem potem spoznala organizacije. Začela sem se še malo bolj zanimati za to problematiko. Lani sem vedela, da imam še nekaj časa pred začetkom iskanja službe. Enostavno sem pač poslala e-pošto tej organizaciji, ki sem jo spremljala že kar nekaj časa, in vprašala, ali jemljejo prostovoljce, da me zelo zanima, ali se lahko udeležim njihovega programa ali kakor koli. Sporočili so mi, da lahko pridem in da jemljejo prostovoljce za tri mesece. S tem se je vse začelo.

Za katero organizacijo gre?
Ta konkretna organizacija je The Rhino Orphanage, se pravi sirotišnica za nosoroge. Je ena izmed treh sirotišnic za nosoroge, ki dejansko obstajajo, in je tudi prva sirotišnica, ki so jo ustanovili ravno s tem namenom.

Kje je?
V Južni Afriki v regiji Limpopo. Točnega naslova se nikoli ne izda ravno zaradi varnosti nosorogov. Ampak ja, regija Limpopo.

Kakšne so pravzaprav razmere v Afriki? Kako zelo ogroženi so nosorogi?
Nosorogi so zelo ogroženi, predvsem zaradi tega, ker se problematika ne manjša. Čeprav si konkretno prizadevajo za to, težava še vedno ostaja ista. Poznamo pet vrst nosorogov. Recimo beli nosorogi; njihova populacija je največja. Ocenjuje se, da jih je v naravi okoli 20 tisoč, ampak če primerjamo to z zgodnjim 20. stoletjem, mislim, da je bilo število nosorogov okoli 500 tisoč. V zelo kratkem času se je število drastično zmanjšalo, če bo šlo tako naprej, je izumrtje za njih neizogibno. Potem poznamo črne nosoroge, ti so tudi afriški, imajo kar ogromno podvrst - in tri podvrste so že izumrle. Mislim, da se je o tem kar govorilo v medijih nekaj let nazaj. Leta 2011 je uradno izumrl zahodni črni nosorog.

Kaj jih pravzaprav ogroža?
Največja težava je krivolov, zaradi tega, ker je na azijskem črnem trgu ogromno povpraševanja za njihove rogove, kar je zelo žalostno in ironično, ker je sestava roga približno enaka kot sestava naših nohtov, las. Nič posebnega, no. Ampak na azijskih trgih - in v tej kitajski tradicionalni medicini - še vedno veljajo kot zdravila, ki praktično zdravijo skoraj vse: od raka, slabosti, glavobole. Uporabljajo praktično za skoraj vsako bolezen. Vem, da v zahodnem svetu velja prepričanje, da jih kupujejo za afrodiziak, kar ni res. Ampak zato, ker je to prepričanje tako uveljavljeno v zahodnem svetu, je začela ta novica prodirati tudi v Azijo in so začeli ljudje rogove tudi s tem namenom kupovati. Se pravi, to prej ni veljalo. Problem je velik! Cena teh rogov na črnem trgu je enaka ceni zlata. Se pravi, teža roga in teža zlata staneta isto.

S kakšnimi težavami, s kakšnimi živalmi se vi srečujete v tem zavetišču?
Zavetišče je sirotišnica, kar pomeni, da smo dobili mladiče zaradi krivolova. Pri nosorogih je tako, da mladiči ostanejo z mamo do dveh let, dveh let in pol. Do takrat niso samostojni. Predvsem niso samostojni tam do 15, 16 mesecev, saj do takrat še vedno pijejo mleko in morajo biti ob mami. V naravi nimajo možnosti preživetja, zato je bilo potem treba ustanoviti sirotišnico. V tem času, ko sem bila jaz tam, smo sprejeli sedem nosorogov. Najmlajša je zdaj trenutno stara tri mesece. Ko je prišla, je bila stara malo več kot dva meseca. Dobili smo tudi recimo leto in pol, dve leti stare, in tiste, ki so že samostojni. S tistimi nimamo kaj dosti dela, saj se jih da v čredo z drugimi, potem se pa poskušaš ne preveč ukvarjati z njimi oziroma se sploh ne ukvarjamo z njimi, da se jih lahko vrne v divjino, da se ne navadijo na človeka. Ko pa so mlajši, je pa treba z njimi delati redno. Treba jih je predvsem hraniti s stekleničko, še vedno morajo dobivati mleko do 15. meseca, takrat se jih začne potem odstavljati. Če ni drugih živali primerne starosti, da bi jih dali skupaj za družbo, smo mi tisti, ki jim zagotavljamo družbo, bližino, ki jo potrebujejo, ker to so res zelo taktilne živali in v naravi se bodo mladički ves čas dotikali. Ves čas bo nekje v bližini, in če nima mame, smo mi morali to zagotavljati. To pomeni, da tudi ponoči spiš z njimi, čez dan jih vodiš na sprehode, praktično živiš z njimi.

Kako jih vi doživljate, kakšne živali so nosorogi? Ne nazadnje so divje živali, ampak zdaj ste jih spoznali s čisto drugega vidika.
Nosorogi so nekaj zelo posebnega. So divje živali, morale bi ostati divje živali. So ogromni. Bel nosorog je drugi največji kopenski sesalec. Dosega tudi tam do dve toni, celo čez dve toni gredo samci. Ampak so izredno nežne živali. Zavedajo se svoje velikosti, zavedajo se svoje teže - in tisti, ki so navajeni ljudi, ne bodo ničesar naredili. Se pravi, prav pazijo nate, da te ne poškodujejo. Še vedno se pač seveda zgodi, še vedno dobiš udarce, še vedno te popraskajo, te butnejo. Pač to je naravno, to je del te službe. Recimo, česar nisem vedela, preden sem šla tja: so zelo zgovorni. Imajo en kup različnih glasov, ki jih oddajajo. Za velikost telesa imajo zelo nežne glasove, kar je bilo meni res zelo presenetljivo. So zelo igrivi, sploh ko so mladiči. Igrajo se, skačejo okoli, so radovedni, res so posebne živali.

Nemalokrat se pri tem svojem delu srečate tudi s poškodovanimi živalmi. Kako to vpliva na vas in kaj pravzaprav si želite v prihodnje?
Od teh sedmih živali, ki smo jih dobili v sirotišnico, trije niso preživeli. Ena, ki jo imamo, je v sirotišnici in še vedno okreva, ima sterilno rano skozi telo, skozi ramo. Nesreče so predvsem pri divjih živalih, ki imajo zelo dobro sposobnost regeneracije. Če ni prepozno, če so pravi čas pripeljane noter in dobijo ustrezno pomoč, je regeneracija ozdravitev za njih. Težava je pri mlajših, ki sami lahko hodijo okoli tudi teden ali dva. Potem ko so najdeni, ko so končno pripeljani v sirotišnico, je zanje dostikrat prepozno.

Kako dolgo boste tam še pomagali? Kje se vidite? Kaj si želite?
Za zdaj sem končala svoje delo v sirotišnici. Vsekakor nisem končala dela z nosorogi. Izobraževanje bi moralo biti na prvem mestu. Vsaj za nas, ki nismo v Afriki, ki nismo dejansko tam, da lahko fizično delamo z živalmi, ampak o tem je treba govoriti, o tem je treba razlagati ljudem, kaj se dogaja, predvsem pa je treba nekako prodreti s temi informacijami v Azijo, na te trge, do ljudi, ki dejansko še to kupujejo. Ker načeloma tisti, ki to kupujejo, verjetno niso slabi ljudje, ampak oni se enostavno tega ne zavedajo. Oni enostavno tako zelo verjamejo v moč roga, v zdravljenje, da so pripravljeni res plačati ogromne količine dejanja - in to je glavna zadeva trenutno: izobraževanje, ozaveščanje na vsak način.

Oddajo O živalih in ljudeh lahko spremljate vsako soboto ob 13.25 na TV SLO 1.

M. L., Mojca Recek Prijavi napako
 

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 1

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • vegan 10. februar 2017 ob 16:08
    Spoštovana gdč. Eva Tasič!

    Pozivam vas k resnemu razmisleku o tem, da postanete veganka. Zakaj? Dovolite, da pojasnim ...

    Prav je, da nasprotujete ubijanju nosorogov. Za to, da ubijemo drugo čuteče bitje, potrebujemo tehten razlog, ki pa ga v tem primeru (kot ugotavljate tudi sami) nimamo. Toda enako ga nimamo v primeru načrtnega ubijanja katerihkoli drugih živali. To, kar delajo divji lovci z nosorogi, ni nič bolj narobe od tega kar delamo VSEM živalim, ki jih uporabljamo za hrano (ali katerekoli druge namene). Tudi za prehranjevanje z živalmi namreč ne moremo podati prav nobenega tehtnega razloga, saj jih nikomur ni treba jesti za svoje optimalno zdravje (to je znanstveni konsenz in uradno stališče vseh največjih prehranskih organizacij na svetu).

    Nosorog je precej težji od malega piščanca, čigar telo se prodaja v trgovini za nekaj evrov. Toda z moralnega vidika imata še zadnji preživeli nosorog na svetu in vsak izmed milijarde piščancev ENAKO težo. Sleherni nosorog ceni svoje življenje enako kot vsak piščanec ceni svoje. In oba cenita svoje življenje enako kot vi cenite vaše. Življenje je ljubo vsem.

    Če torej nasprotujete ubijanju nosorogov, a niste veganka, vedite, da ni nobene moralne razlike med živaljo, za katero mislite, da je "posebna" in živaljo, ki jo jeste in s tem naročite njen uboj na daljavo. In nobene razlike ni med mesom in ostalimi živili živalskega izvora (mleko, mlečni izdelki, jajca): VSA vsebujejo trpljenje, VSA vsebujejo smrt in VSA predstavljajo nepravičnost. Razpoznajte moralno vrednost vseh čutečih bitij in postanite veganka. To je edini razumni odgovor na VAŠO ugotovitev, da živali ne bi smeli ubijati po nepotrebnem. Postati in ostati vegan je zelo enostavno. Obiščite www.howdoigovegan.com

    Moralna načela ne zavisijo od števila obstoječih osebkov tvoje vrste, od tvoje prikupnosti, telesne teže, inteligence ali česarkoli drugega, kot zgolj in samo od sposobnosti občutenja. Če si bitje, ki je čuteče, to zadostuje, da nisi obravnavan kot potrošno blago, lastnina ali vir za potešitev interesov drugega.

    Vljudno vabljeni k spoznavanju abolicionistične teorije pravic živali oz. abolicionističnega gibanja za odpravo živalskega suženjstva. Obiščite:
    http://www.abolitionistapproach.com/
    - slovenski prevodi so dosegljivi na:
    https://leonkralj.blogspot.si/

    Za vsa pojasnila (tudi za morebitne ugovore ali pomisleke) sem dosegljiv na:
    abolicionizem@gmail.com

    Lep pozdrav,
    Leon Kralj
    0
    0
 

Avdio & Video

  • Nemški volčji špic

  • Živalski blues: Noemi in Ksena

  • Živalski blues: Delfini

  • Živalski blues: Akupunktura za živali

Facebook

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!