Lobanja Homo floresiensisa v osrednjem indonezijskem muzeju v Džakarti. Dlan za ponazoritev velikosti. Foto: MMC RTV SLO/Aljoša Masten
Lobanja Homo floresiensisa v osrednjem indonezijskem muzeju v Džakarti. Dlan za ponazoritev velikosti. Foto: MMC RTV SLO/Aljoša Masten
Homo floresiensis
Simulacija videza ženske s Floresa na podlagi najdb in preučevanj. Foto: ANU/Katrina Kenny
Iz ostankov lobanje so znanstveniki naredili rekonstrukcijo glave in možganov.
Možgani človeka s Floresa naj bi bili dovolj veliki in kompleksni za uporabo orodja. Foto: MMC RTV SLO
Primerjava velikosti Homo floresiensisa (levo), povprečnega sodobnega pigmejca s Floresa (sredina) in povprečnega sodobnega Indonezijca. Foto: Serena Tucci, Department of Ecology and Evolutionary Biology, Princeton University


Človek s Floresa je ena večjih ugank zgodovine. To je vrsta Homo floresiensis, ki je živela vzporedno z našo, homo sapiens, na indonezijskem otoku Flores. Ostanke so našli leta 2004 in jih nemudoma poimenovali "hobiti" zaradi izjemno nizke rasti, ki je komaj dosegala meter. Izumrli naj bi vzporedno z neandertalci, kar obenem pomeni, da so živeli istočasno s pripadniki naše vrste. Človek s Floresa ostaja skrivnosten del naše zgodovine in znanost se trudi, korak za korakom, izbrskati še kaj.

V "pomoč" so jim bili pigmejci, torej ljudje nizke rasti (v povprečju 145 centimetrov), ki še danes živijo na omenjenem indonezijskem otoku. Mednarodna raziskovalna skupina se je vprašala, ali so sodobni Floresanci majhni zato, ker so lastnost gensko podedovali od slavnih prednikov – in so posledično v sorodu – ali pa se je majhnost evolucijsko dvakrat razvila na isti lokaciji? "Enostavno vprašanje, odgovor pa smo iskali leta in leta," piše v sporočilu za javnost univerze Princeton.
Izidi raziskave so objavljeni v reviji Science.

Kako analizirati DNK, če ga ni
Naloga je bila posebej zahtevna, ker še nihče ni našel DNK Homo floresiensisa. Težko je ugotoviti (ne)sorodstvo z nekom, čigar dednina ni dostopna. Arheologi so sicer izkopali kosti, toda molekule dezoksiribonukleinske kisline (DNK) so očitno že davno predtem razpadle, najbrž zaradi vročega in vlažnega podnebja.

Raziskovalci so zato naredili premeten obvod. Vzeli so DNK-vzorce 32 pigmejcev iz vasi, ki je v bližini slovite jame Liang Bua na Floresu, in jih analizirali. V genomih so označili predele, ki nedvomno pripadajo sodobnemu človeku, našli so tudi zaplate, ki z visoko verjetnostjo izhajajo iz neandertalskih ter denisovanskih teles (njih genetske informacije so že bili odkrili). Niso pa našli tistega, kar so si najbolj želeli. V DNK sodobnih pigmejcev s Floresa ni predelov, ki bi bili neznani, ki bi pripadali neki skrivnostni vrsti.

"Zagotovo imajo v sebi veliko neandertalskega, nekaj malega je denisovanskega. To smo tudi pričakovali na podlagi migracij, ki so se dogajale iz Oceanije na Flores, zato imajo populacije nekaj skupnih prednikov," je povedala Serena Tucci s Princetona.

"To bi lahko bila pot spoznavanja homo floresiensisa skozi genom sodobnega človeka. Toda sledi nismo našli. Nobenih indikacij nimamo, da so geni 'hobita' prešli naprej," je dodal soavtor članka, Richard Green z Univerze v Kaliforniji - Santa Cruz.
Dvakratna pritlikavost
"Na prvi pogled je izid dolgočasen, v resnici pa je zelo pomenljiv," je pojasnil Green. Iz raziskave so namreč izbrskali nekaj drugega. Floreški pigmejci z genetskega vidika niso bistveno različni od drugih populacij sveta. Ko so se raziskovalci osredinili na gene, ki vplivajo na višino, so pri pigmejcih našli veliko različic za nizko populacijo. "To pomeni, da so bile te različice prisotne v skupnem predniku tako Evropejcev kot floreških pigmejcev. Zadnji so postali majhni skozi zgodovinski proces naravne selekcije, ki je iz obstoječega nabora izbral gene za majhnost. Nobene potrebe torej ni za gene nekega arhaičnega človečnjaka."

Poenostavljeno, Homo floresiensis ni prišel na te otoke majhen, temveč velik in se tam – zaradi evolucijskih pritiskov okolja – skrčil. Gre za t. i. otoško pritlikavost. Na malem otoku ni prostora za celotno tropsko prehranjevalno verigo, zato veliki plenilci izginejo in živali na nižjih stopnicah postanejo manjše, saj jim to omogoča nekatere selektivne prednosti. Kar je velikega, se zmanjša, kar je majhnega, se poveča. Tako so denimo našli metrske slone na Siciliji, pa ogromne podgane ter ptiče, ki so jih našli ravno v jami Liang Bua.

Raziskava kaže, da se je proces na Floresu zgodil dvakrat; prvič s pradavnim Homo floresiensisom, drugič s sodobnimi ljudmi.

Ugotovili so tudi še nekaj o posebnostih sodobnih ljudi s Floresa. Našli so dokaze za selekcijo pri genih, ki so povezani z encimi za metabolizem maščob (encimi FADS). Takšne prilagoditve so bile poprej najdene tudi pri drugih populacijah, katerih prehrana temelji na ribi, denimo pri Inuitih na Grenlandiji, piše v sporočilu za javnost.
Homo floresiensisa so sprva šteli za Homo erectusa (pokončnega človeka), ki je prišel na otok in se zmanjšal. Lanska raziskava, v kateri so analizirali obliko okostij, pa je nakazala, da je najbrž "sestrska vrsta" Homo habilisa (spretnega človeka). Rezultati te raziskave sicer dopuščajo še eno alternativo možnosti. Homo floresiensis bi se lahko odcepil že precej bolj zgodaj, torej več kot 1,75 milijona let nazaj in še pred spretnim človekom, kar bi ga naredilo "resnično arhaičnega".