Vojak s pomočjo sistema XOS 2 brez napora izvaja sklece. Foto: Raytheon
Vojak s pomočjo sistema XOS 2 brez napora izvaja sklece. Foto: Raytheon

Če bo vse večja pozornost namenjena pehoti (ki je najštevilčnejši rod v večini držav) in če se bo nadaljeval prepad med zahtevami politike in državljanov, kaj naj vojske počnejo; potem bomo v naslednjem desetletju vse pogosteje videvali eksoskeletne sisteme v dejanski uporabi.

Uroš Svete, strokovnjak za sodobne oborožitvene sisteme, katedra za obramboslovje na FDV-ju
Iron Man
Tudi junak znanstvenofantastičnega filma Iron Man nosi eksoskelet. Povsem verjetno pa je, da vojaki v prihodnosti ne bodo navzven izgledali preveč različno od pričujoče podobe.

Če zdaj pripadnik posebnih sil nosi 40-kilogramski nahrbtnik, bi ob uporabi eksoskeleta zlahka nosil dvakrat ali trikrat težje breme. Avtonomija vojaka na terenu se s tem precej poveča. Drugi razvojni programi se posvečajo motoričnim sposobnostim. S pomočjo eksoskeleta bi vojak, recimo, lahko preskakoval nekaj metrov visoke ovire.

Svete
HULC
Lockheed Martinov HULC (Human universal load carrier) nosilcu omogoča, da si pri hoji ali teku pomaga z njegovimi titanovimi, z motorjem opolnomočenimi nogami. Kot trdijo v podjetju, lahko vojak na ta način nosi 100-kilogramsko breme na dolge razdalje. Foto: Lockheed Martin

Večina zahodnih vojsk že deluje v popolnoma virtualnem okolju. Ne mislim na to, da imajo medmrežje, merim na dojemanje vojne. Operater brezpilotnega leta, ki z razdalje 4.000 kilometrov deluje po ciljih na Zemlji. Pehotni vojak, ki ga vodi satelit in ga usmerja višje poveljstvo, ne da bi sam moral poznati navigacijo. Realno zaznavanje prostora in časa je vse manjše in vse bolj je povezano z virtualnim prostorom.

Svete

V vsaki vojni se rodi nov sindrom (zalivske vojne ali kakšne druge), zato, ker poskušajo vojske z raznimi kemičnimi substancami povečati zmogljivost vojaka. Da je bolj skoncentriran, bolj zmogljiv, da potrebuje manj spanja. Vojaški "doping" je razširjen in seveda ima svoje posledice na veteranih. Če bi šli v povečanje zmogljivosti človeka na zunanji način, bi bilo to pozitiven premik.


"Lahko sploh sam hodi? Če se premakne, se bo zvrnil na tla?" se v zloglasni pesmi Iron Man sprašujejo Black Sabbath. Sodobna različica Iron Mana, kot so jo množice videle v istoimenskem filmu, pravzaprav postaja del človeškega življenja.

Seveda popolnoma zunaj znanstvenofantastičnih okvirov. Eksoskeletni sistemi so že razvita elektromehanska pomagala, ki si jih lahko človek nadene in z njimi počne prej težko dosegljiva opravila. Lahko hodijo in se ne zvrnejo.
Eksoskeletni sistem je treba razlikovati od proteze. Sestavljen je iz treh glavnih komponent. Prvo je ogrodje, ki se pritrdi na človeka in vzdolž njegovih udov. Drugi del so elektromotorji, ki pomagajo pri gibanju. Tretji del pa so računalnik in senzorji, ki zaznavajo ali krčenje določene mišice ali pa signal iz možganov v mišico ter v realnem času pomagajo pri istem gibu s primernim zagonom elektromotorjev.

Koristi bi bile tudi v gospodarstvu. Kot poroča BBC, sedem evropskih držav financira razvoj eksoskeleta Robo-mate. V treh letih naj bi ga nosila večina delavcev v avtomobilski industriji, s tem znatno zmanjšala število poškodb pri delu, pa tudi olajšala ponavljajoča se prenašanja več 10 kilogramov težkih bremen.
Na Japonskem z robotom HAL opremljajo medicinske sestre, ki lahko lažje prenašajo negibljive bolnike. Še več, marsikatera na voziček priklenjena oseba je zaradi teh sistemov spet okusila hojo.
Razvoj hitreje napreduje v vojski. Primer na videu:

Kljub temu je razvoj eksoskeletnih sistemov najmočnejši na vojaškemi področju, kjer se je pred desetletji tudi začel.

Dandanes sta najvidnejša modela, Lockheed Martinov HULC in Raytheonov XOS 2, v fazi testiranja pri vojski.

Kot trdijo razvijalci XOS 2, lahko z njegovo pomočjo oseba ponavljajoče dviga 100-kilogramsko breme, ne da bi se utrudila, in s pestjo prebila več kot 7 centimetrov lesa.

Kam pelje ta razvoj, smo na MMC-ju povprašali strokovnjaka za za sodobne oborožitvene sisteme Uroša Sveteta.
Vabljeni k branju intervjuja.
_________________________
Kako je videti uporaba eksoskeletnih sistemov v vojaške namene?

Zlasti na Zahodu je precej podjetij, ki se ukvarjajo z razvojem eksoskeletnih naprav, kot recimo eno poglavitnih podjetij vojaške industrije, Lockheed Martin. Težko pa govorimo, da bi bilo to že na ravni operativne uporabe v vojski.

Kar je pri eksoskeletnih napravah bistvenega, je to, da se zahodne vojske spet zelo posvečajo vojaku. Če se je v zadnjih 30 letih ogromno dalo na boj iz daljave - na letalske, na raketne sile - se je zdaj pokazalo, da vojne še vedno odločajo vojaki.

Glede na to, da je na Zahodu človek iz etičnih, ekonomskih in drugih vidikov zelo cenjen - tudi kot vojak - so začeli razvijati eksoskeletne naprave, ki bi pomagale ali pri vzdigovanju ovir ali pa pri vzdigovanju bremen. V razvoju je precej sistemov, tudi v okviru razvoja koncepta vojaka prihodnosti. Splošna uporaba v vojski pa to ni.

Kakšne zmožnosti vojaku podeli najsodobnejši eksoskeletni model? O kakšnih številkah govorimo?

Če zdaj pripadnik posebnih sil nosi 40-kilogramski nahrbtnik, bi ob uporabi eksoskeleta zlahka nosil dvakrat ali trikrat težje breme. Avtonomija vojaka na terenu se s tem precej poveča.

Drugi razvojni programi se posvečajo motoričnim sposobnostim. S pomočjo eksoskeleta bi vojak, recimo, lahko preskakoval nekaj metrov visoke ovire.

Imamo torej dvojni razvoj, eden gre v smeri večje nosilnosti, drugi pa k premagovanju fizičnih ovir.

Ali je kakršna koli enota vojske na svetu ta trenutek opremljena tudi z eksoskeletnimi sistemi?

Po mojem vedenju ne obstaja nobena enota, v katero bi bila taktično uvedena uporaba eksoskeletov. Sistemi so v fazi preizkušanja, kar pa pomeni, da številne vojske (in enote) te sisteme preizkušajo. ZDA, Izrael ...

Prej kot bi lahko začeli množično opremljati vojske z eksoskeletnimi sistemi, je treba izvesti razvojni cikel.

Kje so ovire?

Obstajata dve doktrini, ki na isto vprašanje gledata z dveh zornih kotov. Pehotni vojak bi moral biti vse bolj zmogljiv, vse bolj sposoben in nositi bi moral vse več opreme. Doktrina pravi: ker je človek fizično omejen, mu pomagajmo z eksoskeletnimi sistemi.

Druga doktrina pravi, da je bistveno bojevanje in naj zato vojak ima čim manj opreme. Logistika naj mu opremo dostavi, vojaka izkrca na nalogo in ga nato tudi umakne. Vojak ne potrebuje toliko bremena s seboj ves čas.

Druga problematična točka, ki se pojavi ne samo pri eksoskeletnih sistemih, temveč tudi pri t. i. vojaku prihodnosti; je pogonska energija. Današnji pehotni vojak je digitaliziran. On potrebuje vir energije za head-up prikazovalnike, za nočnoglede, ima jurišno puško, ki potrebuje energijo, ima medmrežje. Na eni strani imamo vse večje potrebe po energiji na ravni posameznega vojaka, na drugi strani pa napredek na področju energetike ne sledi temu tempu.

Če bi vojaku poveznili še eksoskelet, ki bi "požrl" še dodatno energijo: kaj potem, ko bi je zmanjkalo za vse? Človek bi ostal s 150 kilogrami bremena, ki ga ne bi mogel premakniti.

Nekaj ovir je torej tehničnih, nekaj pa jih je doktrinarne narave.

Pri predstavitvah vojaka prihodnosti, pa tudi že pri najnaprednejših obstoječih specialnih enotah, že navadnemu laiku pade v oči zapletena elektronska oprema. Od okularjev, ki omogočajo vse vrste pogledov (nočni, termični). Gre torej za zelo napredno in zapleteno opremo. Kaj vse omogoča in kaj še prihaja?

Cilj zasnove vojaka prihodnosti je v informacijsko mrežo povezati vse pripadnike pehote. Dejansko bi bili vsi ves čas povezani v neko hrbtenico, prek katere bi iz poveljniškega središča prejemali ukaze in obenem bi sami bili senzor ter neprestan vir podatkov za višje poveljnike. Ne samo, da je tak vojak sposoben delovati v slabih vidljivostnih razmerah, večji poudarek pride tudi na njegovo avtonomijo.

Opremljen je s taktičnim medmrežjem, oblečen je v t. i. pametno uniformo, ki je sposobna spreminjati vzorce in izvesti kompresijo v primeru strelnih ran, kar prepreči izkrvavitev; in je sposobna zaznati kemično ter biološko orožje. Celotna oprema takšnega vojaka je "pametna", digitalizirana in povezana z višjimi centri. V uporabi so tudi označevalniki, s katerimi vojaki lahko usmerjajo ogenj nepehotnih enot; ti vojaki imajo opremo za strel mimo vogala, t. i. corner-shot. Skratka, vizija večine naprednih vojska je, da postanejo omrežene.

Ob predpostavki, da ob hitrem tehničnem razvoju najdejo rešitev tudi za omenjeno energijsko oviro; lahko pričakujemo, da eksoskeleti postanejo standardna oprema sodobnih vojska?

Mislim, da lahko. Če mednarodna skupnost doseže soglasje, da samodejnih bojnih robotov ne razvija, da človeka ne smejo nadomeščati stroji, potem bo človek ostal bistven nosilec pehote. Eksoskeletni sistemi bodo v tem primeru zelo priročen način, da se človeku poveča moč, sposobnost in znižajo omejitve.

Še nekaj je treba vedeti. V današnjih vojnah od Iraka do Afganistana se kaže, da je pehotni vojak pod izjemnim pritiskom. V vsaki vojni se rodi nov sindrom (zalivske vojne ali kakšne druge), zato, ker poskušajo vojske z raznimi kemičnimi snovmi povečati zmogljivost vojaka. Da je bolj skoncentriran, bolj zmogljiv, da potrebuje manj spanja. Vojaški "doping" je razširjen in seveda ima svoje posledice na veteranih.

Če bi šli v povečanje zmogljivosti človeka na zunanji način, bi bilo to pozitiven premik.

Še vedno smo stopnjo pod t. i. kiborgom - človekom, ki ima vgrajene elektronske sisteme.

Bionika je izjemno razvita. Nekateri celo govorijo o vojaški bioniki, ki poskuša prenesti delovanje živih organizmov na tehnične stvari. Zelo napreduje medicina, recimo protetika, ki invalidnim osebam omogoča normalno delovanje. Imamo že proteze, ki komunicirajo s telesom.

Naposled pridemo do variante pol človeka, pol stroja. Tukaj pa so države previdne - že pri robotih so. Uporaba kiborgov bi bila srednjeročno zagotovo mogoča, vendar jih bodo zavirali etika, politika, navsezadnje tudi principi delovanja in tradicija. To je pač sporno.

Ko postavimo vse te novosti skupaj - pa naj bodo to kiborgi, eksoskeletni sistemi ali protetična pomagala za vojaka - se izkaže, da postaja tehnološki vidik bojevanja poglavitni dejavnik. Vojske oz. države za njimi, ki ne bodo izjemno veliko vlagale v tehnološki razvoj, bodo lahko nenadomestljivo zaostale. Če karikiram: v 2. svetovni vojni so Rusi lahko na bojišče proti strašnim nemškim Tigrom lahko pošiljali množice tankov T34 in jih preplavili kljub splošni tehnološki manjvrednosti. Če se postavimo v čas 50 let od zdaj v prihodnost, če ne boš na tehnološkem področju sledil napredku, se kot narod ali družbena skupina skoraj ne boš mogel upirati?

S to tezo se strinjam. Morate pa vedeti, da je lahko vsako orožje simetrično ali pa asimetrično. Mi lahko na neko tehnologijo odgovarjamo na enak način ali pa na popolnoma drugačen način. Lahko razvijamo tank kot odgovor na tank ali pa protitankovsko raketo.

Če govorimo o vojaku prihodnosti, ima Zahod zagotovo veliko prednost. Obenem so oborožene sile vse manjše, od njih pa se zahteva toliko, kot se je nekoč. Nadalje, na področju zanimanja za vojaško tematiko je na Zahodu opazen trend upadanja, torej bo treba tisto, kar v vojski še ostane, toliko bolj opremiti, da bo učinkovito in uspešno.

Na drugi strani so seveda t. i. asimetrični uporniki. Ti nimajo ničesar. Nimajo ne denarja ne tehnologije ne resursov, imajo pa ogromno motivacijo in ogromno ljudi. To so družbe, ki nimajo težav ne z rodnostjo ne s pripravljenostjo poseči po orožju. Globalno bo vse bolj opazen ta asimetrični prepad med tehnološko prevladujočimi državami in tistimi, ki bodo poskušale odgovarjati na drugačne načine.

V zahodnih državah bo človek s tega zornega kota vse večji kapital. Izurjen vojak bo vse redkejši, vse dražji in država mu bo morala omogočiti vso tehnologijo, da bo lahko opravil svoje naloge.

Ampak ob tako veliki tehnološki razliki obstaja bojazen, da bo tudi asimetričen odgovor vse manj mogoč. Zopet karikiram: pred 50 leti so lahko ljudje v roke prijeli puške, šli v v gozdove ter se bojevali proti okupatorju. Dandanes ali kmalu v prihodnosti bi območja preletavali, denimo, helikopterji ali celo roji brezpilotnih trotov s senzorji za toploto ter hitro končali takšne podvige.

Gre v to smer. Vzemimo zelo futurističen razvoj, da bo človek nekoč postal del medmrežja in da bo dejansko mogoč skoraj popoln nadzor. Bojazen je tu na mestu.

Je pa res tudi nekaj drugega. Tehnološki razvoj ni vedno linearen. Imamo eksponencialna obdobja in imamo valove. Na področju informatike poznamo Moorov zakon, ki pove, kako hitro se podvaja procesorska moč, ampak to se bo nekje začelo ustavljati.

Vendar preprosto ne vidim možnosti, da bi ustavili zlorabo zlasti teh tehnologij na področjih, ki jih navadno imamo za dobre: medicina ali bionika. Človek je pač tak, da ima dobro in slabo naravo in vsako tehnologijo je mogoče tudi na vojaškem področju uporabiti.

Omenili ste etične zadržke do kombinacije človeka in stroja. Zanimivo je, da se marsikateri Japonec poroči - z robotom.

Marsikdo ima še v videoigri svojega prijatelja ali svojega ljubljenčka, ki se ga hrani. Spomnimo se samo teh tamagočijev ... Znanstvena fantastika ni vedno fantastika, ima tudi 'znanstveno' zraven in neko podlago. Virtualni svet, ki bo težje ločljiv od realnega, je bližje, kot si mislimo.

Kako se že danes vojak bojuje, kaj vidi? Večina zahodnih vojska že deluje v popolnoma virtualnem okolju. Ne mislim na to, da imajo medmrežje, mislim na dojemanje vojne. Operater brezpilotnega leta, ki z razdalje 4.000 kilometrov deluje po ciljih na Zemlji. Pehotni vojak, ki ga vodi satelit in ga usmerja višje poveljstvo, ne da bi sam moral poznati navigacijo. Realno zaznavanje prostora in časa je vse manjše in vse bolj je povezano z virtualnim prostorom.

Če se eksoskeletni sistemi izkažejo za uporabne, v kakšnem časovnem okviru bi po vašem mnenju prišli v splošno uporabo?

Odvisno od postavljenih nalog. Če bo vse večja pozornost namenjena pehoti (ki je najštevilčnejši rod v večini držav) in če se bo nadaljeval prepad med zahtevami politike in državljanov, kaj naj vojske počnejo; potem bomo v naslednjem desetletju vse pogosteje videvali eksoskeletne sisteme v dejanski uporabi.

Najprej jih bodo dobili tisti, ki so najbolj izpostavljeni: posebne sile. Te potrebujejo večjo avtonomijo delovanja in prenašajo večja bremena. Vojna proti terorizmu je izpostavila pomen specialnih sil v kopenskih vojskah, in če se bo ta trend nadaljeval, jih te enote ne bodo več le preizkušale, temveč jih že v tem desetletju tudi potrebovale.

Je pa jasno to tudi stvar financ. Tudi koncept vojaka prihodnosti so morale številne države ali zavrniti ali oklestiti, vse skupaj pa precej vpliva na tempo uvajanja novosti.

Minimalne cene najnovejših vojaških modelov so okoli 100.000 evrov na enoto. Minimalno. Kakšna je ta cena v okviru vojaka prihodnosti?

Če pogledamo vse stroške opreme, torej tudi ves razvoj, je eksoskelet v primerjavi z vso drugo opremo relativno majhen strošek. Že če vzamemo kompletno menjavo uniforme, jurišne puške, bojnih postaj, in to preračunamo na posameznega vojaka, potem pridemo na čez milijon evrov.

Japonski HAL, ki ga uporabljajo medicinske sestre, stane nekaj čez 10.000 dolarjev. Ko bodo prišle, recimo poplave in bodo morali vojaki dneve pri polni hitrosti prenašati peska polne vreče, bodo lahko že takšni sistemi precej olajšali in pohitrili priprave na katastrofo.

Japonska je sploh dežela robotike. Ampak dejstvo je, več kot bo zanimanje za zadevo, več bo odjemalcev, cena bo padla in uporaba bo postala splošna.

Če bo vse večja pozornost namenjena pehoti (ki je najštevilčnejši rod v večini držav) in če se bo nadaljeval prepad med zahtevami politike in državljanov, kaj naj vojske počnejo; potem bomo v naslednjem desetletju vse pogosteje videvali eksoskeletne sisteme v dejanski uporabi.

Uroš Svete, strokovnjak za sodobne oborožitvene sisteme, katedra za obramboslovje na FDV-ju

Če zdaj pripadnik posebnih sil nosi 40-kilogramski nahrbtnik, bi ob uporabi eksoskeleta zlahka nosil dvakrat ali trikrat težje breme. Avtonomija vojaka na terenu se s tem precej poveča. Drugi razvojni programi se posvečajo motoričnim sposobnostim. S pomočjo eksoskeleta bi vojak, recimo, lahko preskakoval nekaj metrov visoke ovire.

Svete

Večina zahodnih vojsk že deluje v popolnoma virtualnem okolju. Ne mislim na to, da imajo medmrežje, merim na dojemanje vojne. Operater brezpilotnega leta, ki z razdalje 4.000 kilometrov deluje po ciljih na Zemlji. Pehotni vojak, ki ga vodi satelit in ga usmerja višje poveljstvo, ne da bi sam moral poznati navigacijo. Realno zaznavanje prostora in časa je vse manjše in vse bolj je povezano z virtualnim prostorom.

Svete

V vsaki vojni se rodi nov sindrom (zalivske vojne ali kakšne druge), zato, ker poskušajo vojske z raznimi kemičnimi substancami povečati zmogljivost vojaka. Da je bolj skoncentriran, bolj zmogljiv, da potrebuje manj spanja. Vojaški "doping" je razširjen in seveda ima svoje posledice na veteranih. Če bi šli v povečanje zmogljivosti človeka na zunanji način, bi bilo to pozitiven premik.