Ko komentiramo knjigo, torej tekmujemo z avtorjem v opisovanju sveta, ki ga odstira. Ko s strastnim zaupanjem v knjigo drsimo po njeni papirnati površini, hitrost nevarno narašča, ustrašimo se in se ustavimo, podobno kot neizkušen smukač. Stvari in pomeni, ki jih razbiramo za tekstom ali onkraj njega, so nevidni in nemogoči. Zato so skladni z našimi željami - in zato jih varajo.

V strahu pred duhovi se poskusimo obenem reflektivno in realistično ozreti po neki strani. Tedaj opazimo, da besedilo vsebuje tudi nekaj vidnega, dejanskega: črke, besede, povedi. V tem svetu bi morda lahko zaživeli mirno in nesebično življenje. Čudovito. Ampak življenje v tem svetu besed in povedi pomeni njihovo takojšnjo interpretacijo, pa čeprav jih dojemamo zgolj kot ploščati svet, v katerega ni treba padati. Takoj ko začnemo nekaj tolmačiti, si začnemo tudi marsikaj domišljati in sanjariti. Svet besed se v tistem trenutku tudi sam izkaže za nemogočega in varljivega. Besedilo, ki ga tolmačimo kot strukturo, tj. kot "zgradbo", se v resnici izkaže za grad v oblakih.
'Guliverjeva potovanja' so besedilo, ki bere samega sebe. Bolj kot bralec pada vanj, bolj se dviga, vedno višje nad površino. Bolj kot dodaja komentarju nova nadstropja, bolj se naivno seseda v globine. Označevalec in označenec zamenjata vlogi. V vsakem od tekstov o Guliverju se njuno razmerje na koncu izteče v grotesko, kar povzroči, da celotna konstrukcija razpade, junak in bralec pa pobegneta.

Branje, ki ga razgrinjamo v tem tekstu, gradi na vzporednih in vzročnih odnosih med štirimi potovanji. Po eni strani lahko vsa štiri potovanja združimo z nekakšnim "z drugimi besedami" Štiri dežele so nanizane na poti svojega izgona, in sicer iz ene in edine države: Anglije, toda to je Anglija duha. Štiri potovanja odkrijejo štiri bistvene plati (vidike) oziroma štiri posebnosti te države, ki nastopa kot katera koli država. Vidiki so drug od drugega neodvisni, združijo pa se v fenomenološki opredelitvi države. A ker se vsak izmed njih izmika na poseben način, obstaja med njimi tudi vzročno-posledična povezava, ki jo lahko izrazimo z omenjenim "z drugimi besedami". Guliverjeva "potovanja" druži t. i. "serijska forma" (gl. Gilles Deleuze, Logika smisla): vsako naslednje poimenuje in dopolni vsa predhodna v celoto ter tako razkriva nemi mehanizem, ki proizvaja in ruši podobo države. Naslednja potovanja se približajo državi, tako da zanikajo predhodna; zato se plati državnosti obenem borijo med seboj in plastijo druga na drugo.

Besedlo teži k svoji lastni površini, prizadeva si postati svoj lastni označevalec. In se venomer izmika. To vodi, v vrtoglavo in monotono "višino" in "globino" besedlia ter v vse težje razlikovanje med znakom in telesom, med knjigo in državo, ki jo opisuje, med bralcem in junakom.

Sledi torej izkušnja političnega branja. Na eni strani bomo poskusili prikazati proces naknadnega samopoimenovanja, ki poteka v besedilu, tj. udejanjanje preobrazb znaka, na drugi strani pa bistvene vidike države, ki jih razgrne določeno potovanje.

Prvo potovanje. Družba kot udobje.
(Imenovati in vztrajati.)

Guliver pobegne iz Anglije in se znajde na neznanem otoku. Zbudi se in ugotovi, da ga k tlom držijo izjemno tanke niti in da po njem tekajo množice majcenih bitij. Ta bitja tvorijo izredno organizirano državo, ki jo gradi mnoštvo smešnih dogovorov. Guliver (čigar prvi del imena je skrajšana oblika angleškega gullible, tj. naiven) očarano in s strahospoštovanjem opisuje te formalnosti. Vzdušje, ki vlada v prvem delu, bi res najbolje opisali z besedo očaranost (govorimo o tisti vrsti očaranosti, ki prevzame mikroskopista-entomologa). Država se razgrinja kot sfera zaprtega pomena. V svojem bistvu je neločljiva od besedila, njeni drobceni prebivalci s skoraj nič globine in debeline pa od črk. Guliverja očara ta miniatura države, sfera imanentnih pomenov. Miniatura je zamejena in zoperstavljena opazujočemu očesu; je neizmerno bogata (pozorna analiza nam razkriva vedno nove detajle; navedene številke so groteskno velike in udobne, ker nudijo določeno varnost (ljudje živijo med nebom in zemljo, Liliputanci pa med zemljo in ljudmi).

Po svoji zgradbi je prvo potovanje antiteza med kompaktnim, zaprtim, sterilnim besedilom in nesmiselnim, neizmernim proizvodnim telesom. Guliver si želi to državo-besedilo, želi si živeti tam, država pa na drugi strani očitno potrebuje Guliverja in poskuša uporabiti njegovo telo v politične in gospodarske namene. Država dodeli telesu ime: Kvinbas Flestrin. Vendar gre za ime, ki vsebuje antitezo in vprašanje: čigavo meso (ang.: Whose flesh? - lat. Cuibus - meso). A obstaja tudi rešitev te uganke. S pomočjo površinskih premestitev, kakršne si lahko privoščimo samo v državi črk, lahko v tem imenu preberemo drugo ime: Kvinbas + Flestrin = Swift. Ime, ki odpira besedilo ter knjigi zagotavlja enotnost in identiteto, razpade v antitezo. Prvi del knjige ni tudi začetni, vsaj ne v pravem pomenu besede. Predhodno se zgodita molčeča pridobitev države - ki se izteče v ime in knjigo kot otipljivo danost - in njena izguba, ki se zrcali v razpoki med razumom in njegovim udejanjenjem ter odzvanja v predgovorih, medtem ko ti skrivajo avtorjevo ime in preizprašujejo avtentičnost različice za tisk. Prvo potovanje poimenuje in udejanji prvi semiotski dogodek: odprtje knjige.

Telo in besedilo sta v antitetičnem odnosu. Liliputanci se ves čas bojijo, da jih bo posrkalo in zlilo z nesmiselno telesnostjo. Guliver se boji, da ga bodo oslepeli (ker je vid edino, kar mu ponuja dostop v deželo besedila). Liliputanci si prizadevajo pretvoriti telo v besedilo, tako da vanj zapičijo nešteto puščic. A ob tem sami nastopijo tako zgoščeno, da ustvarijo enotno telo - množico. Končno se odločijo, da od Guliverja pravzaprav potrebujejo le njegovo okostje. (Družba kot udobje sovpade z družbo (besedilom) kot strukturo; prav to je tisto, kar veže z nevidnimi nitmi in biva v panoptičnem pogledu). Guliver beži, ne da bi mu uspelo vstopiti v ta raj igrač; v državo, kjer ga ni. Zmedenemu bralcu, razpetemu med dobesednostjo in alegorijo, preostane le eno: da prevaran in zavrnjen obrne stran.

Drugo potovanje: država kot veličanstvo.
(Krčiti in raztezati.)

Drugo potovanje se vrti okoli leče. Leča, ki je v prvem delu knjige omogočila preobrazbo Guliverja ali njegove oddaljene domovine v Liliputance, je tukaj tematizirana in "razstavljena".

"Ta mož je bil star in slaboviden ter si je nataknil naočnike, da me bolje vidi, čemur sem se moral zelo prisrčno nasmejati, zakaj njegove oči so bile kakor polna luna, ki sije v izbo skozi dvoje oken." (Swift, Guliverjeva potovanja, 1986, Ljubljana: Cankarjeva založba, str. 126).
Najpreprostejši teleskop (in zapleten mikroskop) sestavljata dve leči z nasprotnima funkcijama. To se odraža v "astronomskih" motivih, ki jih je prepoznati v opisih velikanov. Polteni hribi in doline nagih dam, ki jih z grozo opisuje Guliver, so površje Lune, kakor ga je na grozo svojih sodobnikov, ki so menili, da je vir svetlobe, ugledal Galilej. V vsakdanjo rabo s tem preide izraz "nebeško telo", bistroumni nesmisel, ki spominja na antično "politično telo" in na Swiftove hrapave krasotice.

"Najbolj neprijetno mi je bilo med temi dvornimi damami, ko sem videl, kadar me je moja pestunja odnesla k njim na obisk, kako ravnajo z menoj brez sleherne obzirnosti, kot da sem čisto brezpomembno bitje. Zakaj slačile so se pred menoj do kože in si nadevale nočne srajce, medtem ko sem stal na njihovi toaletni mizi prav pred njihovimi golimi telesi, ki so zame bila gotovo vse prej kot zapeljiv pogled in mi niso vzbujala nobenega drugega občutka razen groze in gnusa. Njihova koža je bila videti tako groba in hrapava, tako raznobarvna, če sem jo pogledal od blizu, z znamenji tu in tam, velikimi kakor mlinčnica." (str. 149)

Podoba se izkrivi, ko jo raztegnemo po površini leče.

Šele drugo potovanje pravzaprav tematizira velikost kot tako. "Velikost" v bistvu pomeni nekaj velikega ("ta reč je opazne velikosti", "veličastna je", prim. Gaston Bachelard, Oblikovanje znanstvenega duha). V prvem potovanju so bile igre z velikostjo podrejene nasprotju telesa in znaka. Zdaj pa se izkaže, da mora biti tisto, kar je označeno in značilno, predvsem veliko. (Tudi črke namreč posamič nimajo pomena, njihova majcenost poudarja velikost teksta, ki ga sestavijo, ne glede na to, kako skromen je obseg obravnavane knjige.)

Čeprav državo velikanov proizvede obratna zrcalna preslikava Liliputa, imamo tu opravka z neko drugačno temo kot pri prvem potovanju; tu gre za državnost, ki se bori za neodvisnost. Država je tam, "zgoraj", kamor navadno pokažemo, ko govorimo o državnih zadevah. Slovesna pompoznost v tonu, ki odlikuje uradne govorce, pomeni: tu se dogajajo DRŽAVNE reči. "Veliko" in "pomenljivo" sta sopomenki; ob srečanju z dekanom nas pretrese njegova nenavadna velikost. Guliverja vleče v matriarhalni svet plodnih teles, ki se imenuje Brobdingneg. V državi želje se otrokovi prvi ljubezni, igrače in starši, prekrijeta.

Veliko je pomenljivo in obenem je veliko tudi telesno (telesno pomeni veliko). Guliver pa je skorajda breztelesen, vendar ostaja komična figura. Tako v njem kot v velikanih se plastijo lastnosti Liliputancev in Guliverja med Liliputanci.

Tu si nasproti stojita dva "kentavra": pritlikavec, ki označuje velikana, in velikani, ki nastopijo namesto pritlikavcev. Spet nobene skladnosti. Skrivnostno piskanje Liliputancev zamenja gromovniški telesni jezik Brobdingnegancev. Da bi lahko bral njihove knjige, Guliver potrebuje lestev, oni pa ga po aliteracijsko naslavljajo kot "Grildriga".

"Knjigo, ki sem jo hotel brati, so naslonili na steno. Jaz sem najprej stopil na zgornjo stopnico lestve in, obrnivši obraz h knjigi, začel na vrhu strani ter se prestopal na desno in levo po osem ali deset korakov, kakor so bile vrste dolge, dokler nisem prispel malo pod razino svojih oči; in potem sem se spuščal od stopnje do stopnje navzdol, dokler nisem dosegel spodnjega robu." (str. 167)

Guliver v tej deželi neprestano pada, se kotali in skoraj utone: v čebru, v pomorskem sodu, v ustih. Njegova nočna mora so luknje in jame. Nepronicljive ravnine Liliputa zamenja hriboviti Brobdingneg.

Jezik pretiravanj ne pozna označencev. Navpično branje, s katerim se ubadata Guliver in komentator, ki z gradnjo vse novih nadstropij v bistvu izravnava, vodi v brezno. Iskanje označenca za tekstom je zapeljiv in nevaren lov na prikazni.

Dokler smo daleč od teksta, ta ostaja nepronicljiv.

Bliže kot mu prihajamo, slabše prepoznavamo črke in pričenjamo padati v presledke med besedami.

Iz Pascalovih Misli:
"Kdor o svojem delu razmišlja, brž ko ga je končal, je še ves zavzet zanj; če pa mine preveč časa, ne pride več noter. Tako je tudi s slikami, če si jih ogledujemo preveč od daleč ali preveč od blizu; samo ena točka je, ki je v pravi razdalji: druge so preblizu, predaleč, previsoko ali prenizko. V slikarski umetnosti odloča o njej perspektiva. Kdo pa bo odločal o njej, če gre za resnico ali za nravnost?" (Pascal, Misli, Celje: Mohorjeva družba, #381 (str. 144), 1999)

Tretje potovanje. Družba kot kraj.
(Videti in biti viden.)

V Guliverjevem tretjem potovanju nam nasproti stojita leteči otok, kjer (kar je parodija platonizma) geometrijski liki - znaki brez teles - vladajo telesnemu življenju, in zemlja, kjer (kar je parodija materializma) prebivalci iščejo način proizvodnje idej s pomočjo telesnosti. Igra zlitij in razdorov se zaplete. "Kentavri" znova trčijo. Zoperstavljanje znova poteka navpično. Ampak osnovna tema tretjega potovanja ni povezana s tem, pač pa s "serijskim" poimenovanjem operacije, ki prevaja prvo potovanje v drugo. Fenomenološka "državnost" je tu neločljiva od simbola, ki komentira samega sebe. Laputa je zares država-zrcalo.

V ogledalu najdemo sebe in se znajdemo tam: dodeli nam mesto. Kot tako pa je obenem iztrgano iz sveta, ki ga obkroža, ni povezano z njim. Je mesto, ki nima mesta ("utopija"). Leteči otok Laputa nam predoči natanko ta vidik zrcalnosti.

Zrcalo omogoča videti, obenem pa pred nami skrije reči, tako da prekine pretok svetlobe. Laputanci, ki prevzeto motrijo nebeško resnico, zakrivajo pogled na nebo uporniškim zemljanom. Tu gre seveda tudi za opis sončevega mrka. Laputa ni le zrcalo, marveč tudi luna. Kot sem že omenil, je sodobnike odkritje, da Luna zgolj odbija svetlobo, močno pretreslo.

Diamantno dno letečega otoka sveti z enako, odbito svetlobo, njegov zgornji del pa je utelešenje vida. Tako se v novi antitezi ločita dve lastnosti zrcala: svetilnost in zmožnost upodabljati, "videti".

V zrcalu se "tisto, kar vidi" in "videno" združita v eni osebi. Laputa spominja na oko ali teleskop (v središču je globoka jama-observatorij; slepa pega v očesu ali luknja v nekaterih teleskopskih ogledalih sta nujni za posredovanje med dvema vidikoma zrcalnosti: gledanjem in projekcijo). A kot smo že izpostavili, je Laputa tudi Luna: sveti s svetlobo, ki jo odseva, in povzroča mrke. Zdi se, da je teleskopsko zrcalo Lapute vsrkalo Luno: označevalec je označenec.

Tretje potovanje uporabi obratno preslikavo (platonisti proti materialistom) na samem zrcalu. Dobimo neke vrste tekstualni teleskop (v Swiftovih časih so bili teleskopi sestavljeni iz dveh na poseben način sestavljenih ogledal, ki sta bili usmerjeni eno v drugo).

Tudi sicer je semiotični stroj "Guliverjevih potovanj", prav tako kot veliko podob, ki jih proizvaja, presenetljivo podoben tehnikama mikroskopije in teleskopije, ki sta bili v kulturnem kontekstu časa nastanka dela deležni precej pozornosti.

Podobnost med tehnikami so opazili že Swiftovi sodobniki. Nič manj očitna ni podobnost želja (znotraj odprtine v ključavnici mikroskopa in teleskopa poteka iskanje države in telesa želje) in uporabljenih retoričnih figur: gre za hiperbole, sinekdohe, antiteze. Osnovno načelo optične tehnike in Swiftove retorične tehnike je raba nasprotujočih si postopkov, ki pa se ne izničijo, temveč drug drugega nadgrajujejo.

Brobdingneg razkrije dvojnost leče, ki je povzročila preobrazbo v Liliputu. Laputa razgrne dvojnost zrcala, ki je povzročilo preobrazbo (iz Liliputa v Brobdingneg). V prvem delu je bilo razdvojeno ime avtorja, ki nas uvede v branje knjige.

Tako se gradi serija. Čas je za četrti del.

Četrto potovanje. Družba kot prisotnost.
(Čistost in zlitje.)
Tu se udejanja in tematizira operacija antiteze in sinteze označevalca in označenca, ki je narekovala predhodni potek branja. Kot vedno, imamo tudi tu opravka z dobesednim branjem metafore. Pred nami je kentaver. Natančneje, narobe obrnjen kentaver: s konjskim trupom in glavo ter človeškimi nogami (posebne pozornosti sta namreč deležni ravno ti razsežnosti). In vseprisotna antiteza ponovno razdira ta oksimoron na dva dela. Antiteza oksimoron, kar uteleša Swiftov kentaver, trči sama ob sebe.

Človek obvladuje domačo žival z absolutno oblastjo. Takšna je tudi paradigma politične oblasti (prim. E. Canetti, Množica in moč): kralj inavgurira družbeno telo, tako da deluje kot njegov podaljšek in dopolnitev. Vsako Guliverjevo potovanje nadgradi drugo, tako da ga dopolni do simetrične celote (krčenje - povečevanje; odsevanje - obratno odsevanje). Razkrije se tisto, kar je v vsaki izkušnji branja: posamične podobe in celote; fraze in odstavki, ki si prizadevajo zavreči, nadaljevati in spet okronati vse predhodno ("Končno razumem, za kaj gre v tej knjigi").

Swift uporabi kentavra kot znak, ki vlada knjigi, vendar ga raztrga in obrne na glavo.

Dežela Hauihnhnmov, izčiščenih teles (ali znakov), je dežela absolutne navzočnosti, ki ne pozna laži, pisave ali smrti (to preprosto spregledajo). Kot je opazil Hegel, je državnost sfera višje resničnosti (tj. realizacije znaka). Zato je država v njegovem razumevanju zoperstavljena sferi družine, ki je neločljiva od smrti in prikazni. Take države seveda ni, v praksi pa njeno iskanje vodi v fanatično ločevanje znakov in teles, kot se to dogaja v različnih Swiftovih delih in v nekaterih totalitarnih državah.

Leča, zrcalo, kentaver: vse to so seveda alegorije znakovnosti, alegorije reprezentacije. Skušali smo pokazati, da v jedru posebnosti znaka ali zapeljivosti reprezentacije leži neke vrste "državnost". Težnja države je neke vrste prvinska znakovna "snov". Takrat reči, ki jih navadno iščemo onkraj površine reprezentacije, najdejo stalni naslov v naših nihalu podobnih potovanjih - po besedilu ali po telesu.

Vojna znaka s telesom je boj čistega telesa z nečistim oziroma čistega znaka ali telesa z znakom-telesom (podobo), čistega vida z branjem. Takšno čistost doseže sosledje nasprotujočih si operacij, ki jih izvajajo "Potovanja". Tudi v optični tehniki združevanje nasprotujočih si funkcij omogoči, da se zdi, da ne gledamo telesa, ampak telesnost kot tako. Druga leča je usmerjena proti prvi, kar pomeni, da z njeno pomočjo vidimo vid kot tak: ne tistega, ki vidi, in ne predmet vida, pač pa videno telo, tj. telo, kakršno se vidi. Swift si v tej lastni retorični različici fenomenološke refleksije prizadeva za čistost teles in znakov. In to retoptično prakso vodi strast do dobesednega branja.