Propaganda na poti v reciklažo. Foto:
Propaganda na poti v reciklažo. Foto:
Jure Brankovič
Jure Brankovič je novinar Tarče.

V največji občini je prišla volit samo četrtina meščanov. Z dobrimi štirideset tisoč glasovi je "zmagal" Zoran Janković. Težko bi mu verjeli, ko govori, da mu Ljubljančani zaupajo. Z osmimi leti dela je letos le za tretjino prehitel izid prišleka iz Cerknice Franceta Arharja (27.225 glasov), ki ga je desnica poslala na tnalo ljubljanskih volivcev leta 2006.

Povprečno ob pet tisoč glasov letno
Janković je v teh osmih letih dela izgubil približno pol glasov v primerjavi z letom 2006 (82.251). V povprečju bi lahko rekli, da z vsakim letom županovanja izgubi najmanj pet tisoč glasov. Tudi tokrat bo z mestnim svetom, kjer prvič ne bo imel večine, vladal Ljubljani. Jasno pa je, da večina Ljubljančanov ne mara ne njega in ne drugih politikov.

"Ne v mojem imenu"
Nizka volilna udeležba v Ljubljani (31,3-odstotna), Celju (27,8-odstotna), Kopru (37,6-odstotna) in Mariboru (37,8-odstotna) kriči glas ulice "Ne v mojem imenu". Tolažba, da je prišlo na volitve manj ljudi, ker je bil izid samoumeven in favoriti tako vnaprej zmagovalci, je jalova. Večni župan Zagorja Matjaž Švagan ima ne samo bistveno višjo podporo, temveč mu je uspelo privabiti na volišča tudi večji delež ljudi od bolj izpostavljenih kolegov. Ker mu ljudje verjamejo in ga spoštujejo. Seveda ne več pod zastavo Liberalne demokracije kot prvih nekaj mandatov, temveč s svojo listo.

Zmagovalci slabega spomina
Nekoliko v senci pravih zmagovalcev so ostali zmagovalci slabega spomina. Drugi krog Franca Kanglerja se zdi kot pojav iz vzporednega sveta. Podobno uvrstitev Ivana Vogrina v drugi krog s 45 odstotki podpore. Človeka, ki je ob vseh drugih napakah državni denar nakazoval življenjski sopotnici, si skoraj polovica prebivalcev Lenarta želi za župana. Podobno je na Obali, kjer so pot v drugi krog odprli Sebastjanu Jeretiču. Tokrat v boju za sedež Pirana, iz katerega bi spravil Petra Bossmana, ki mu sedež je pomagal prevzeti prav Jeretič. Dobro se spominjam besed "Petra krasi izjemna kombinacija življenjskih in političnih izkušenj", ki mi jih je Jeretič tedaj še o svojem političnem prijatelju in projektu v kamero povedal ob Bossmanovi izvolitvi pred štirimi leti. Zdaj o njem govori vse kaj drugega. Besede so hitro pokvarljivo blago. Če kdo, ve to Jeretič. Spomenik slabega političnega spomina Slovenije je postal njegov prejšnji politični prijatelj in projekt Borut Pahor. Če se kdo spominja, je to človek, ki je moral zaradi nizkega zaupanja in padca na predčasne volitve, ki jih je brutalno izgubil. Leto dni pozneje je isti Borut Pahor na listi iste stranke postal predsednik republike.

Še naprej bežimo od strank
Slab spomin imajo tudi stranke, ki slavijo svoje relativne uspehe. Tako so včeraj (ne)namerno spregledale, da se nezaupanje vanje še naprej stopnjuje. Če so samostojni kandidati in tisti s podporo volivcev na prejšnjih lokalnih volitvah dobili v prvem krogu 48 ob 134 izvoljenih mandatov, so jih tokrat 81 od 155. To kaže, da utegnejo kar polovico občin voditi "nestrankarski" kandidati. Še sramotneje in neumneje je, če se stranka ali stranke hvalijo z izidi volitev v občinske in mestne svete. Tudi tu so največji zmagovalci predstavniki "skupin volivcev in samostojni kandidati" s približno 800 mandati, kar je približna tretjina vseh sedežev v občinskih parlamentih. Nič kaj praznični podatki za strankarsko elito vseh barv.

Neskončno zmagovalcev in manipulacij
Lokalne volitve dopuščajo neskončno razlag in manipulacij. Tudi na tokratni volilni dan so bili vsi zmagovalci, nekateri celo s tako bizarno razlago kot predsednik DeSUS-a Karel Erjavec, da jih županska mesta za uresničevanje njihovega programa ne zanimajo. Tudi zato je vse več tistih, ki jih je preprosto sram politikov in politike. Odpor gre celo tako daleč, da so volilno pravico raje opustili, kot da bi komu dopustili vladanje tudi v njihovem imenu. Bolj pragmatično bi bilo, če bi volilno pravico izkoristili - tako v obliki izbirati kot biti izbran. "Ne smemo se odpovedati boju za zmago, čeprav smo bili pred začetkom boja že stokrat tepeni," je zapisala Harper Lee še v času, ko se je zdelo, da v ZDA izločitve temnopoltih iz javnega življenja nikoli ne bo mogoče odpraviti.