Elektrofiltrski pepel je snov, ki nastaja ob sežiganju v termičnih obratih in se ujame v filtre. Kvalificiran je kot nenevarni odpadek, ki pa vsebuje snovi kot so na primer težke kovine, ki ne bi smele zahajati v okolico. Zato je pomembno kako in s kakšnimi dovoljenji z njim ravnajo podjetja, ki ga ustvarjajo, zbirajo, predelujejo, vgrajujejo ali na primer odlagajo. Zgolj v lanskem in letošnjem letu smo lahko na različnih koncih Slovenije zasledili nekaj spornih načinov ravnanja s tem odpadkom ali iz njega izdelanih materialov.

Bukova gora – vgrajevanje odpadka ali gradbenega materiala

Sporne so bile za različne strani že definicije tega materiala: ali gre pri elektrofiltrskem pepelu z dodanimi drugimi primesmi za gradbeni material ali odpadek? Namreč, odpadek elektrofiltrskega pepela lahko z dodanimi snovmi in hkrati z določenim postopkom vlaženja ter z dovoljenjem državnega Zavoda za gradbeništvo (ZAG), postane proizvod, ki se ga sme vgraditi v tla z namenom sanacije degradiranih površin.

Tako je Rudnik Trbovlje-Hrastnik (RTH), zdaj v likvidaciji, na nekdanjem kopu Bukove gore s tem materialom iz Vipapa Krško zadnja leta saniral to območje. Kot pravi donedavni likvidacijki upravitelj RTH, pred tem od leta 2016 direktor, dr. Janez Žlak, do njegovega prihoda niso analizirali, kaj vse se je vgrajevalo v to območje. Je pa v času njegovega direktorovanja RTH naročil več poročil o vgrajenem materialu različnih institucij in praktično vsa so ugotavljala to, na kar so opozarjali tudi domačini – da material večkrat ni bil vgrajen po predpisanem postopku.

Prašenje ob vgrajevanju materiala iz elektrofiltrskega pepela na kadunji Bukova gora. Foto: Osebni arhiv/Prebivalec Trbovelj
Prašenje ob vgrajevanju materiala iz elektrofiltrskega pepela na kadunji Bukova gora. Foto: Osebni arhiv/Prebivalec Trbovelj

Poročila pokazala pogost pojav previsokih vrednosti težke kovine

Prvo poročilo iz leta 2016, izdelal ga je Inštitut za okolje in prostor (IOP), je ugotovilo, da niti iz dokumentacije niso razvidne lastnosti vgrajenega materiala – tudi sam RTH je sicer navedel, da so količine pripeljanega materiala ugotavljali z občasnim tehtanjem, ne rednim, čeprav na območju vgrajevanja stoji tehtnica – obenem pa, da so se zaradi nezadostne navlaženosti materiala v analizah pokazale previsoke vrednosti barija glede na dovoljene.

Iz dokumentacije, ki nam je bila na razpolago, nismo mogli preveriti lastnosti proizvodov ob vgrajevanju (zapolnjevanju kadunj). Izmerjena suha snov pa pri vseh treh vzorcih močno odstopa od optimalnih vlažnosti navedenih v Slovenskem tehničnem soglasju (STS) za posamezne proizvode. Posledično (zaradi prenizke vlage) pa se v dveh od treh izlužkov pojavljajo posamezne koncentracije Ba2+ (barija), ki presegajo kriterije.

Poročilo Inštituta za okolje in prostor, julij 2016

Presežke barija je istega leta v poročilu ugotavil tudi Regionalni tehnološki center Zasavje (RTCZ) in v naslednjih treh letih v svojih poročilih tudi sam izdajatelj dovoljenja, Zavod za gradbeništvo. Zapisal je, da je bila v prvih centimetrih odloženega materiala, torej na površju, vlažnost zadostna, kar pomeni, da se je material dobro vezal, »prihaja pa do večjega odstopanja z večanjem globine.«

Omenjeni izvajalci pa so RTH-ju kljub podobnim rezultatom analiz predlagali različne ukrepe. IOP je predlagal kar prenehanje vgrajevanja materiala, ZAG je v vsakem poročilu znova predlagal strojno mešanje ob vgrajevanju, torej vgrajevanje po predpisih, dovoljenja pa kljub vedno znova ugotovljenim nepravilnostim ni odvzel. RTCZ pa je navedel, da ugotovljene prevelike vrednosti barija ne presegajo vrednosti določenih za nenevarne snovi v Uredbi o odlagališčih odpadkov, torej, da pri tem ne gre za nevaren odpadek. A tu gre za utemeljitev, v kateri se skriva protislovje – namreč, nekaj, kar so izvajalci izrecno definirali kot material za vgrajevanje in ga vozijo na območje, ki ni registrirano kot odlagališče, so vrednotili na podlagi predpisov za odpadke.

Vgrajevanje ali odlaganje – od tega odvisno, kdo je pristojen za nadzor

Rudnik Trbovlje-Hrastnik, v likvidaciji je decembra 2019 končal sanacijo kadunje Bukove gore. Foto: TV Slovenija
Rudnik Trbovlje-Hrastnik, v likvidaciji je decembra 2019 končal sanacijo kadunje Bukove gore. Foto: TV Slovenija

Načinu vgrajevanja, kot ga razberemo iz analiz in iz fotografij, bi domačini poimenovali bolj kot odlaganje. Za odlaganje pepela pa RTH nikoli ni imel dovoljenj. Od tega, kako smatramo ta material in postopek – odpadek ali gradbeni material, odlaganje ali vgrajevanje – pa je odvisen nadzor. Če gre za odpadek, je pristojna okoljska inšpekcija, če gre za material, ki ga vgrajujejo v okviru rudarskega projekta, rudarska. Okoljska inšpekcija kršitev v štirih pregledih na območju Bukove gore ni zaznala, saj da ni pristojna za preverjanje gradbenih proizvodov. Po še enkrat več pregledih rudarske inšpekcije pa je ta novembra 2019 prvič ukrepala drugače kot zgolj z opozorili. Zahtevala je prenehanje vgradnje materialov v kadunjo Bukova gora in pričetek rekultivacije območja. To je RTH tudi storil in sanacijo zaključil konec leta 2019. Ob dejstvu, zakaj rudarska inšpekcija ni tako ukrepala že prej kljub znanim rezultatom poročil, pa ta prst usmeri v Zavod za gradbeništvo, da očitno niso bile ugotovljene nepravilnosti takšne, da bi zaradi njih razveljavil dovoljenja. Tako so si tri nadzorne institucije podajale nadzor nad isto zadevo, nobena pa ni uspela reagirati tako hitro, da bi bil nekaj let pred zaprtjem sanacije Bukove gore RTH primoran izvajati obljubljeno in predpisano vgrajevanje, kar bi pomenilo manj prašnih delcev, vrednosti težkih kovin znotraj predpisanih in vse to v dobrobit okolja in okoliških prebivalcev.

Saga ljubljanske toplarne s prevzemniki pepela, pri katerih odkrite nepravilnosti

Precej težav s podjetji, ki so prevzemala elektrofiltrski pepel, je imela predlani in letos Energetika Ljubljana oz. njena Termoelektrarna toplarna Ljubljana (Te-Tol). V obdobju po juliju 2019, ko pepela niso več mogli oddajati v Termit v Moravčah, saj je izgubil dovoljenja, torej v zadnjem letu in treh mesecih zamenjali štiri prevzemnike pepela, pri dveh pa so domačini opozarjali, nato inšpekcija tudi odkrila nepravilno ravnanje oz. odlaganje.

HSE-EDT trenutno hrani še elektrofiltrski pepel, ki so ga lani tja pripeljali iz ljubljanske toplarne Te-Tol. Foto: TV Slovenija
HSE-EDT trenutno hrani še elektrofiltrski pepel, ki so ga lani tja pripeljali iz ljubljanske toplarne Te-Tol. Foto: TV Slovenija

Sprva v Trbovljah, malo višje nad prej omenjenim območjem Bukove gore, na nekdanji deponiji premoga Lakonce, danes del državnega Holdinga slovenskih elektrarn – Energetske družbe Trbovlje (HSE-EDT). Ta je imela dovoljenje za zbiranje in shranjevanje elektrofiltrskega pepela na asfaltiranem in prekritem območju, a je okoljska inšpekcija poleti 2019 ugotovila, da so pepel nepravilno odložili oz. skladiščili na prostem, na neutrjenih površinah poleg objektov. Družbi je naložila odstranitev pepela, ta je to tudi storila v roku 48-ih ur. Do zdaj pa inšpekcija še ni zaključila prekrškovnega postopka v tej zadevi. Družbi tako še vedno preti kazen od 10 do 30 tisoč evrov in odgovorni osebi, direktorju Ervinu Renku, 2 do dobrih 4 tisoč evrov. Podjetje je sicer nato pepel ljubljanske toplarne sprejemalo še do decembra 2019.

Od decembra 2019 do maja 2020 pa je pepel v zbirnem centru Zalog pri Ljubljani prevzemalo podjetje ML Surovine v solastništvu Roka Urbanca in Aljoše Alkhatiba Saida. Tu se je ponovila trboveljska zgodba – pepel je stal v sprva tudi nepokritih kupih na prostem v nasprotju z izdanim dovoljenjem in je prašil okolico. Oglasili so se domačini in okoljske organizacije, nato pa še inšpekcija. Slednja je spomladi z odločbo odredila, da ta pepel ustrezno odstranijo. ML Surovine so to storili v roku, po teh nepravilnostih pa je Te-Tol s podjetjem prekinil sodelovanje.

Zdaj je na podlagi javnega razpisa k prevzemu pepela iz Te-Tola ponovno pristopil Termit, ki bo do marca 2021 prevzemal največji delež njihovega elektrofiltrskega pepela – 6.265 ton v vrednosti 288.155 evrov. Poleg njega pa bosta nekaj malega prevzeli še podjetji CEP (1.790 ton) in Lumarci (895 ton).

Termit, Moravče – če tal ni, jih ne moreš onesnažiti

Nedaleč od Ljubljane, v Moravčah svoj boj proti lokalnemu podjetju Termit bijejo okoliški prebivalci. Rudarsko podjetje Termit deluje že od 60-ih let prejšnjega stoletja, ukvarja se s proizvodnjo kremenovih peskov, obenem pa s predelanimi odpadki sanira tudi nastale odkopne jame, ki se nahajajo v bližini hiš, tudi vodnega zbiralnika.

Termit je v zadnjih letih sprejela odpadke od okoli 80 podjetij, med njimi so Cinkarna Celje, Jub, Kolektor, Saubermacher, Istrabenz, Kemis. V letu 2018 je moravško podjetje sprejelo skoraj 89 tisoč ton odpadkov, lani dobrih 42 tisoč ton, letos do sredine oktobra okoli 4 tisoč ton.

Termit je v letu 2018 prejel skoraj 89 tisoč ton odpadkov, predelane vgrajuje v takšne jame. Foto: TV Slovenija
Termit je v letu 2018 prejel skoraj 89 tisoč ton odpadkov, predelane vgrajuje v takšne jame. Foto: TV Slovenija

Pregledi ne pokažejo nepravilnosti, analize pač ja

Vsi odpadki so nenevarni, podjetje deluje skladno z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem, zatrjuje vodstvo Termita, okoljska inšpekcija v pregledih, samo lani jih je bilo 10, ne ugotavlja nepravilnosti. So pa to ugotovile nekatere analize, ki jih je naročila Občina Moravče, na koncu pa še analiza, ki jo je po naročilu okoljskega ministrstva izdelala Agencija za okolje.

Analizni rezultati nakazujejo, da se je na teh lokacijah odlagal material, ki ni skladen z določili Uredbe o obremenjevanju. Enako je iz terenskih opisov razvidno, da se je na nekaterih lokacijah odlagal neprimeren material (npr. keramične varovalke (talilni vložki), električne žice, strelovod, železna cev ...

Agencija RS za okolje, julij 2019

Iz narave v boj besed na papirju

Na podlagi zadnje analize je Termitu julija lani okoljska inšpekcija prepovedala obratovanje naprave za predelavo odpadkov. A Termit je tudi potem sprejel še najmanj 959 ton odpadkov iz javnega podjetja Marjetica Koper, ljubljanske toplarne in Eti Elektroelement. Termitova naprava spet deluje od konca avgusta letos. Podjetje se je namreč pritožilo zoper poročilo Agencije za okolje in uspelo ponovno odpreti presojo ugotavljanja okoljske škode, to je tudi zadržalo odločbo o prepovedi, ki jo je izdala okoljska inšpekcija. Termit je zdaj eden izmed izbranih na javnem razpisu ljubljanske toplarne za prevzem in odvoz 6.265 ton pepela in žlindre med oktobrom 2020 in marcem 2021.

V upravnem postopku na ARSO, ki je še v teku, se sedaj presoja o formalno pravnem pojmovanju tal. Ker je peskokop Drtija rudnik v zapiranju, tal v pravnem smislu še ni, saj se material odlaga v kamnine, ki se bodo s tlemi pokrile šele na koncu sanacije rudnika. Tako je trdilo vodstvo Termita ob izidu poročila ARSO v 2019 in tako je trdil dr. Senko Pličanič, pravni izvedenec v postopku na ARSO v 2020.

Gre za rudnik in sanacija še ni končana, zato ni mogoče govoriti o tem, da so tam tla. Tla bodo nastala šele po zaključeni sanaciji. Zato okoljska škoda tlom ni mogla nastati. Je pa čisto možno, hipotetično, da produkt, ki se vgrajuje, negativno vpliva na okolje. A to je treba to preveriti na zakonit način.

Dr. Senko Pličanič, izvedenec za varstvo okolja

Za Termitom tudi gradbeniki, ki so dobavljali maske

Direktor podjetja je Anton Serianz, ki je preko podjetja Holtermit solastnik Termita. Največji lastniški delež v Holtermitu ima Alenka Šešek Pavlin, ki je svetovalka upravi. Prek Holtermita je solastnik podjetja tudi Roman Capuder, tehnični vodja površinskega odkopavanja v Termitu, ki je sorodnik Franca Capudra, nekdanjega poslanca NSi, danes zaposlenega na Zavodu za gradbeništvo, kjer je vodja Službe za tehnične ocene in soglasja – slednja odloča, kdaj odpadek postane material za vgradnjo, tudi v primeru Termita.
Četrtinski lastnik Termita je transportno in gradbeno podjetje Hmezad TMT, znano zaradi več milijonskega posla za dobavo mask v prvem valu epidemije novega koronavirusa – njegova lastnika sta Domen in Miloš Prešeren. Hmezad je bil preko podjetja Gorenjc povezan z Dragom Isajlovićem.
Kriminalisti so julija letos kazensko ovadili odgovorne v Termitu. Sumijo jih, da naj bi kar devet let delali mimo okoljevarstvenega dovoljenja. Tožilstvo je ovadbo poslalo v preveritev in dopolnitev policiji.

Vgrajen ali odložen elektrofiltrski pepel?