Visoki komisariat Združenih narodov za begunce vsako leto objavi številke razseljenih oseb. Do konca preteklega leta se je število notranje razseljenih oseb in beguncev po svetu dvignilo na skoraj 71 milijonov. Številka je najvišja, odkar jo od svoje ustanovitve spremlja omenjeni komisariat, množični beg iz države pa so beležile med drugim Venezuela, Južni Sudan in DR Kongo.

Zaradi vojn in preganjanja zaradi verskega, rasnega in političnega prepričanja je bilo lani 37.000 ljudi prisiljenih zapustiti svoj dom– vsak dan (!), obenem pa se je zmanjšalo število ljudi, ki so se vrnili na svoje domove; teh je bilo 2,5 milijona, leto prej pa enkrat več. Breme za oskrbo beguncev pretežno nosijo najrevnejše države sveta, saj se je vanje doslej zatekla tretjina vseh beguncev. Državi, ki sta jih lansko leto sprejeli največ, sta Turčija (soseda Sirije) in Pakistan (soseda Afganistana), sledijo Uganda, Sudan in Nemčija.

Pri nas je lani 2.886 oseb zaprosilo za mednarodno zaščito. Kar je še vedno malo, ocenjujejo v Slovenski filantropiji, četudi se je številka zvišala v primerjavi s prejšnjimi leti. V Sloveniji živi trenutno 678 oseb s priznano mednarodno zaščito, od tega na Mariborskem približno 200, število oseb, ki so vložile prošnjo za mednarodno zaščito ali pa jo še bodo, pa se nenehno spreminja, te dni je prosilcev od 400 do 450. Največ ljudi s statusom begunca prihaja iz sirsko arabske republike, Eritreje, Somalije, Iraka, Irana in Afganistana. Za golo statistiko pa se skriva veliko več – imena in usode.

Tri zgodbe in ena želja: Živeti v miru

Pogovarjali smo se s tremi ljudmi, ki so našli svoj novi dom v Sloveniji. Vsi so zaposleni, se pripravljajo na vozniški izpit in se intenzivno učijo slovenščino. Alhajali Nur prihaja iz Iraka, del njegove družine živi v Turčiji, drugi del v Grčiji, svoje najbližje, ženo in otroka ima ob sebi. »Sem iz Iraka, v Sloveniji živim tri leta, zaposlen sem v čistilnem servisu in delam dve uri na dan. Pred štirimi meseci sem dobil hčerko, imam prijatelje, težav nimam. Slovenija je lepa, tu je vse dobro in Slovenija je moja druga država.«

Haftom iz Eritreje živi v Sloveniji dve leti, zaposlen je pri občinskem javnem podjetju, pri integraciji pa mu pomagajo v Središču medkulturnega dialoga v MKC-ju. Njegova osebna integracijska svetovalka je Doris Špurej, Haftom jo zelo ceni. »Doris je moja učiteljica, 24 ur, vedno, ko kaj potrebujem, jo lahko pokličem. Ljudje so odprti. Rad imam Pohorje, narava je lepa in tja se odpravim ob vikendih. Tudi berem v slovenščini, po službi vsaj pol ure«. Haftom je že zelo zgodaj doživel begunsko izkušnjo. Z mamo je, star enajst let, zbežal iz Eritreje v Sudan, a tudi v tamkajšnjih konfliktih enostavno ni bilo mogoče živeti. Zdaj nestrpno pričakuje, kako bo odločilo pristojno ministrstvo glede prošnje, da bi se mu v Sloveniji lahko pridružila žena z otrokoma.

Tudi Arif iz Sirije je zase in za svoje štiri sinove želel lepšo prihodnost. »Tam je vojna, bilo je težko. Zdaj sem zaposlen kot krojač v Brezju, v Mariboru. Otrokom je všeč, hodijo v šolo, dobro se učijo in dobro govorijo slovensko, veliko boljše kot jaz (se opraviči). Tu je dobro. Hvala, država Slovenija.«

Pomembna je integracija - v njej vsi odigramo svojo vlogo

Priseljenci se v novi državi počutijo dobro, kadar tudi njihova integracija poteka tako. To pa vključuje ustvarjanje socialne mreže, zaposlitev in znanje jezika. Begunsko zakonodajo smo pri nas sprejeli konec 90-ih let in jo postopoma spreminjali in prilagajali, pravi Franci Zlatar, vodja programa Migracije pri Slovenski filantropiji, doda še, da se vlada zdaj ukvarja s celovito strategijo migracij, ki se ne bi dotikala zgolj prisilnih migracij, reševanja begunskih vprašanj in azilne politike, temveč bi te ljudi povezala s potrebami države. Upa, da bo strategija končana še letos in si želi več pristojnosti občin pri vključevanju priseljencev. »Da bi recimo občina pripravljala dogodke dobrodošlice, zelo dobro pa je tudi, da imajo priseljenci možnost izraziti svoje mnenje, da lahko vplivajo na dogajanje v lokalni skupnosti«, pove Zlatar. Martin Nedelko iz Urada za oskrbo in integracijo migrantov pa, da je primer zelo uspešne integracije »pridobitev državljanstva. Oseba pride v Slovenijo, se nauči jezika, usposobi za delo, si najde zaposlitev za nedoločen čas in ni odvisen od socialne pomoči.«

Dogodki ob svetovnem dnevu beguncev

Različne ustanove, organizacije in društva se s svojimi programi trudijo spodbuditi priseljence pri vključevanju v novo okolje, ki ga soustvarjamo vsi. S prireditvami, kot je današnja na Glavnem trgu v Mariboru, med 15. in 19. uro domačine in prišleke nagovarjata Mladinski kulturni center Maribor in ZRC SAZU v sodelovanju z Mestno občino Maribor in Slovensko filantropijo, ki pripravljajo sejem organizacij za izvajanje aktivnosti na področju integracije različnih skupin tujcev. Dogodek bodo popestrile ustvarjalne delavnice za otroke in kulinarična pokušina. Tudi nocoj se bo v Mariboru ustavil potujoči del 10. Festivala migrantskega filma, ki ga pripravlja Slovenska filantropija. V GT 22 v Mariboru bo ob 20-ih na ogled italijanski dokumentarni film Neobičajen ulov. O čem govori film? O tem, da se z zapiranjem evropskih meja pot za vse več beguncev konča v Sredozemskem morju, prebivalci ribiške vasice v južni Tuniziji pa pomagajo tistim, ki jim še lahko pomagajo, in se trudijo za dostojen pokop tistih, ki jih naplavi morje.

Medtem ko ste prebirali članek, svet ni obstal. Novi konflikti povzročajo nove valove beguncev, čeprav še niti stari niso razrešeni, je ob objavi poročila UNHCR opozoril visoki komisar ZN za begunce Filippo Grandi.

Svetovni dan beguncev smo včeraj zaznamovali v dnevnem sporedu: