Ob vseh praktičnih vprašanjih, povezanimi z boleznijo in zaščitnimi ukrepi, ne smemo pozabiti na kritičen družbeni razmislek. Nenazadnje ima pandemija, zaradi katere se je tako rekoč ustavil svet, daljnosežne učinke. Ta hip razmere naplavljajo različne človeške lastnosti, od solidarnosti do sovražnosti, zaradi pomanjkanja dela, so se mnogi znašli na robu ekonomskega obupa, mnogi pa zaradi odsotnosti z dela v krizi identitete. Izkazalo se je, kako zelo (po)vezani smo tudi na globalni ravni in da je kriza za nekatere tudi priložnost z različnimi obrazi, ne nujno lepimi. Ob vsem tem si je mogoče zastavljata tudi lahkotnejša vprašanja, kot je na primer tisto o napovedanem »baby boomu« čez približno devet mesecev. O vsem tem v nadaljevanju, vabljeni k poslušanju in branju.

Natrgano družbeno tkivo
Filozof prof. dr. Friderik Klampfer s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru je povedal, "...da je kriza dala vedeti, kako krhek je ustroj sveta, in da smo prisiljeni sodelovati, če jo želimo premagati in to »z izmenjavo podatkov, pri iskanju cepiva, pri koordinaciji ukrepov, pri blaženju posledic. Kot pri čedalje večjem številu problemov, od lakote in migracij do okoljske krize«.
V časih, ko moramo ostati doma in imamo občutek, da smo odrezani od sooblikovanja družbene resničnosti, se počutimo nemočni in smo nezaupljivi, celo do virusa samega, zategovanje pasu demokratičnim načelom in ekonomsko preživetje vzbujata skrb, zbiranje in uporaba osebnih podatkov pa nelagodje. Na to dr. Klampfer odgovarja: Strah in tesnoba sta normalen odziv na grožnjo našemu zdravju, življenju in svetu, kot ga poznamo in cenimo. Z vsako krizo globalnih razsežnosti – in ta je po svoji brutalnosti, morda pa tudi samo po publiciteti edinstvena – prihajajo izredne, nenormalne razmere in z njimi pozivi k naglemu in učinkovitemu ukrepanju. Demokratično odločanje je iskanje konsenza, skupen razmislek in razprava o ponujenih rešitvah, in kot takšno antiteza učinkovitosti. Krize so zato naravno gojišče avtoritarnih tendenc. Ki bi znale biti v kombinaciji s prevladujočim populizmom in nezaupanjem v politiko in politike še kako nevarne. Zato bo treba biti nenehno na preži, da se nam ne zgodi postopno pohabljenje in končno evtanazija demokracije kot cokle in ovire učinkovitemu odločanju in ukrepanju. V takih razmerah je včasih tudi pretirana kritičnost do predlaganih ukrepov boljša kot dremež in boleče prebujenje v Krasni novi svet. »

Bomo po pandemski krizi boljši?

Odgovor na vprašanje, ali je pandemska kriza priložnost za resetiranje sveta in odlična učna ura za človeštvo, ali se bomo zgolj vrnili v stare tirnice, ni enostaven. Tu je poskus dr. Klampferja: »Sem prej pesimist kot optimist. Mogoče je seveda tako eno kot drugo, precej bolj verjetno pa je, da se bo svet poleti ali najkasneje jeseni vrnil v stare tirnice. Da si bodo podjetja in posamezniki še nekaj časa lizali rane, a da bo kmalu nazaj »business as usual« – množična proizvodnja za trg, finančne špekulacije in mahinacije, potrošniška mentaliteta, uničevanje naravnega okolja, geostrateški konflikti. Tudi ukrepi, ki jih prinaša interventni zakon, gredo enoznačno v to smer – njihov cilj je t.i. normalizacija, torej minimizacija škode, ki je nastala zaradi izpada proizvodnje, in čim prejšnja in čim bolj neboleča vrnitev v stanje pred krizo. Nekaj potencialno prelomnih nastavkov ti ukrepi sicer vsebujejo, recimo helikopterski denar za podjetja in posameznike, pa nekakšen zametek UTD-ja za samozaposlene in študirajoče, a je vse to zasnovano izrazito kratkoročno, z namenom premostitve kriznega obdobja, in ne kot dolgoročna rešitev oz. protiutež vsesplošni prekarizaciji dela za preživljanje. Epidemijo Covid-19 dojemamo kot motnjo, kot tujek v sistemu, kot zagozdo v dobro naoljenem stroju, nič več in nič manj, ki jo bo treba odstraniti, da si bomo lahko spet privoščili stare, škodljive razvade. Za razmislek, ali se jih ne bi raje znebili, ter za pozitivne vizije o boljšem svetu nam bo v vsesplošni psihozi in zaposlenosti s kriznim managementom skoraj zanesljivo zmanjkalo časa in energije. Realni so kvečjemu manjši popravki – utrditev javnega zdravstva ter okrepitev in spodbuda znanosti, da se bosta učinkoviteje spopadla s prihodnjimi zdravstvenimi grožnjami, ter obramba demokratičnih ustanov in človekovih pravic in svoboščin pred nenasitno oblastjo in oblastniki.«

Čas ugibanj, tudi lahkotnejših

Pandemija je sprožila veliko ugibanj in napovedi, celo takšne, da naj bi ji sledil tako imenovani »baby boom«. Vprašanje je, če nenehno sobivanje lahko vodi v večjo spolno željo, sploh če vključimo številne skrbi, ki tarejo ljudi. Antropolog dr. Andrej Naterer s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru: «V človeški zgodovini so demografski premiki sledili večjim socialnim dogodkom. Baby boom generacije so tiste, ki se pojavijo predvsem v kontekstu druge svetovne vojne. Ampak tam so sodelovali drugi dejavniki, npr. pojav socialne države, večji premiki socialnih transferjev, ki so omogočili, da imajo ljudje več otrok ipd. Glede izolacije, ki smo ji priča, ne gre pričakovati večjih demografskih premikov. Socialna izolacija ne pomeni več spolne aktivnosti, sploh pa ne take, ki bi povzročila več potomcev. Dejavniki, ki so pri intepretaciji takšnih dogodkov izpuščeni ali niso domišljeni, so uvrščeni na mejo lahkotnejšega in trivialnega. /…/ Prej bodo na preizkušnji številni odnosi, prišlo bo do soočenj, razvez, ponovnih zvez, marsikaj se bo prečistilo in potem bomo lahko govorili o tem, kakšen učinek je imela izolacija na naše odnose.«

Zdaj so v ospredju druga relevantna vprašanja, pojasnjuje sogovornik – koliko časa ljudje lahko shajajo v omejenem fizičnem in socialnem okolju, kako bomo ponovno vzpostavili socialno življenje, vprašanja zaupanja, spoštovanja avtoritete, dolgoročne stabilnosti in ekonomska vprašanja. Dr. Naterer je še prepričan, da bi ob vsem naštetem morali za zagotovitev nove »korona baby boom« generacije izklopiti internet ali odklopiti elektriko.

Daljšemu zvočnemu prispevku z dodatnimi vprašanji sogovornikoma in z njunimi pojasnili lahko prisluhnete tukaj: