Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kadar se odpravimo na potovanje, se danes pogosto obrnemo tudi k spletnim zapisom in ocenam. In če bi preverili, kaj so na Googlu o nekaterih znamenitostih Ljubljane zapisali tuji in domači obiskovalci, bi o Zmajskem mostu lahko našli takšna mnenja:
"Most z zmaji. Raje pojdite kam drugam."
"Nikoli nisem bil v Sloveniji, le sovražim zmaje"
Tudi Ljubljanski grad ali Tromostovje sta deležna kritik:
"Od slovenskega gradu pričakujem več"
"Trije mostovi? Resno? Naredili bi en res širok most in šli dalje z življenjem."
Podobnih absurdnosti je še več ob delu, v katerega so vključili kritike Ljubljane z eno zvezdico, pravijo ustvarjalci razstave Enozvezdične ocene – voden ogled v ljubljanski Aksiomi. To so Selena Savić, Gordan Savičić in !Mediengruppe Bitnik, ki jo sestavljata Domagoj Smoljo in Carmen Weisskopf. Sprašujejo se, kako naše dojemanje in izkustvo nekega kraja oblikujejo takšne ocene. Čeprav so pogosto zelo osebne in včasih absurdne, pa imajo namreč na turistično industrijo in naše doživljanje prostora realne učinke.
Foto: Aksioma
Kadar se odpravimo na potovanje, se danes pogosto obrnemo tudi k spletnim zapisom in ocenam. In če bi preverili, kaj so na Googlu o nekaterih znamenitostih Ljubljane zapisali tuji in domači obiskovalci, bi o Zmajskem mostu lahko našli takšna mnenja:
"Most z zmaji. Raje pojdite kam drugam."
"Nikoli nisem bil v Sloveniji, le sovražim zmaje"
Tudi Ljubljanski grad ali Tromostovje sta deležna kritik:
"Od slovenskega gradu pričakujem več"
"Trije mostovi? Resno? Naredili bi en res širok most in šli dalje z življenjem."
Podobnih absurdnosti je še več ob delu, v katerega so vključili kritike Ljubljane z eno zvezdico, pravijo ustvarjalci razstave Enozvezdične ocene – voden ogled v ljubljanski Aksiomi. To so Selena Savić, Gordan Savičić in !Mediengruppe Bitnik, ki jo sestavljata Domagoj Smoljo in Carmen Weisskopf. Sprašujejo se, kako naše dojemanje in izkustvo nekega kraja oblikujejo takšne ocene. Čeprav so pogosto zelo osebne in včasih absurdne, pa imajo namreč na turistično industrijo in naše doživljanje prostora realne učinke.
Foto: Aksioma
V Galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Marie Lassnig, leta 1919 rojene mednarodno priznane avstrijske umetnice, ki je med drugim za svoje življenjsko delo v Benetkah prejela zlatega leva, njena dela pa hranijo tudi v newyorški MoMi. Znana je predvsem po psihološko ekspresivnih avtoportretih, za svoje delo pa je uporabljala izraz slikarstvo zavedanja telesa. Avtoportret z možgani, ki lezejo iz lobanje ali pa telo, ki mu manjka kakšen del – Maria Lassnig je s svojimi popačenimi, včasih fantastičnimi podobami telesa danes, v času idealizacije na družbenih medijih, morda še bolj aktualna. V ospredju ni realen izgled, temveč občutje telesa, prek tega pa psiha, čustva, lastno doživljanje in ranljivost. Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma, je kot sokustosinja razstavo pripravila s Petrom Pakeschom, direktorjem fundacije Marie Lassnig. Na prvi samostojni razstavi umetnice v Sloveniji, ki zaznamuje deseto obletnico njene smrti, so na ogled predvsem risbe, nekaj oljnih slik in dva krajša animirana filma. Čeprav je znana predvsem po slikah s pogosto živahno pastelnim koloritom, so risbe številčen in pomemben del njenega opusa. Moje risbe so zanimivejše kot slike, je dejala Maria Lassnig, ki je svinčnik označila za most proti domu, ena od risb na razstavi pa ima naslov – Rišem, torej mislim. Foto: Maria Lassnig, Simultano slikanje / Slikanje z dvema rokama, 1991. Foto: Maria Lassnig Foundation / Bildrecht, Dunaj 2024, izrez fotografije
V svojem 77. letu je umrl Andraž Šalamun, slikar in filozof, nekoč član napredne konceptualna umetniške skupine OHO in potem eden osrednjih predstavnikov abstrakcije na slovenskem, ki ga zaznamuje pet desetletij neprekinjenega umetniškega delovanja. Na velikih slikarskih formatih, ki objamejo gledalca, se razteza barvna meglica na primer temno modre ali rdeče, ki kot oblaki tu in tam propušča črno. A Andraž Šalamun, rojen leta 1947 v Ljubljani, se je še pred tem ukvarjal s precej avantgardnimi pristopi, kot sta tako imenovana revna umetnost in body art – bil je del konceptualnega gibanja OHO. A diplomiral je na primerjalni književnosti. Po študiju se je kot samouk povsem posvetil jeziku likovne govorice. Po številnih priznanjih in tem, da so bila njegova dela vključena v jugoslovanske selekcije velikih svetovnih razstav, na primer na bienala v Sao Paulu in Benetkah, je leta 1993 prejel še nagrado Prešernovega sklada. Andraž Šalamun je raziskoval materialnost slike, a hkrati je vnašal poetičnost. In bil je samosvoj, težko uvrstljiv v tokove svojih sodobnikov. Kot eden osrednjih slovenskih slikarjev nove podobe se je izkazal v osemdesetih, ko je, kot je ob njegovi pregledni razstavi leta 2017 v Moderni galeriji zapisala kustosinja Martina Vovk, ''Šalamunovo slikarstvo tako rekoč eksplodiralo v podobi in koloritu.'' S serijo bizonov, ki je ob soncih zanj prelomna, je prav tam tudi zastopan na stalni razstavi slovenske moderne umetnosti 20. stoletje. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
V berlinski filmski palači bo v soboto eden izmed 20 filmov iz glavnega tekmovalnega programa prejel zlatega medveda. Žiriji, ki je zelo raznolika, predseduje igralka Lupita Nyong'o, in ker izrazitega favorita ni, pravi poročevalka iz Belina Ingrid Kovač Brus, bo sobotni večer še bolj zanimiv. Foto: Ingrid Kovač Brus
“Pregovorna modrost, da muze med vojno molčijo, se je v primeru cerkve sv. Jožefa v Soči izkazala za neveljavno, saj so v vojnih razmerah nastala umetniška dela za cerkev, kar je nekaj izjemnega ne le v slovenskem prostoru, temveč tudi širše.” S tem besedami se začne knjiga Cerkev svetega Jožefa v Soči, ki je izšla v zbirki Umetnine v žepu pri ZRC SAZU in predstavlja cerkev s prav posebno zgodovino. Obe svetovni vojni sta namreč v vas Soča privedli umetnika, ki sta zaznamovala cerkev – Josefa Vachala v času prve in Toneta Kralja pred, med in po drugi svetovni vojni, pove avtorica Andreja Rakovec. Od dela češkega slikarja Josefa Vachala se je ohranilo zelo malo, poslikavo Toneta Kralja, ki velja za enega od utemeljiteljev ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas, pa si lahko ogledamo še danes in je del njegovega primorskega opusa, v katerem je sakralno motiviko povezal z narodnostnimi vidiki in obsodbo nacizma ter fašizma – v negativcih tako pogosto uzremo prikrit portret denimo Mussolinija, svetnike ali Marijo, pa je rad odel v barve slovenske trobojnice. Posebnost soške cerkve pa je nabor slovanskih svetnikov. V času od dvajsetih do sedemdesetih let 20. stoletja je sicer Tone Kralj ustvaril dela kar za več kot štiridesetih primorskih cerkva. Foto: Andrej Furlan, ZRC SAZU, izrez fotografije
V Trstu bo do 30. junija na ogled razstava slovitega nizozemskega slikarja Vincenta van Gogha. V muzeju Revoltella so na ogled postavili več kot 50 del, ki v kronološki postavitvi ponujajo vpogled v razvoj umetnikovega izražanja: od črno belih risb ljudi iz socialnega roba, do prepoznavnih barvitih pokrajin in portretov. Razstava je v Rimu požela izreden uspeh, ogledalo si jo je 600 tisoč ljudi. Tržaška različica pa ponuja tudi zanimive novosti.
Bili smo na premieri nove slovenske milo rečeno provokativne črne komedije Jama, prepletene s kriminalko, slasherjem in špageti vesternom. Težko vas bo pustila ravnodušne, v katerikoli smeri že. Meja med duhovitim in banalnim pa je pri takih filmih precej tanka. Na katero stran se nagiba novi film režiserja Dejana Baboska, bodo na koncu presodili gledalke in gledalci. Lahko pa povemo, da je marsikdo vsaj tu in tam gledal v tla. Čeprav je skoraj nenehno tako ali drugače prisotna humorna nota, in kdor bo film vzel preveč zares, se z njim ne bo dobro razumel, pa so številni eksplicitni prizori, kjer kri teče v potokih, kar precej prepričljivi. A velja vedeti, da je film nastajal v gverilskih pogojih, posneli so ga v desetih dneh, po prvem koronskem valu.
Iz Berlina s 74. mednarodnega filmskega festivala se s priporočili oglaša Ingrid Kovač Brus: med njimi sta iranski film Moja najljubša torta in mehiški Kuhinja.
V Mestni galeriji Nova Gorica razstavljata prejemnika osrednje nagrade 23. mednarodnega festivala Pixxelpoint Janez Grošelj in Andrej Štular. Nagrado sta prejela za svojo ambientalno prostorsko instalacijo z naslovom Mesto-skica. Razstavo si je ogledala Simona Moličnik.
V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu predstavljajo novo premiero, nastalo po enem najbolj prepoznavnih literarnih del prejšnjega stoletja, romanu Tujec Nobelovega nagrajenca Alberta Camusa. Eksistencialne teme je francoski pisatelj in filozof z romanom odpiral sredi druge svetovne vojne. Dogajanje je umeščeno v Alžir, avtorjev rodni kraj. Absurden odnos med človekom in svetom, vprašanja etike in morale, pa tudi obsodba smrtne kazni so iztočnice, ki jih v pretres ponuja tržaški režiser Franco Pero. Z adaptacijo romana se ukvarja že dvajset let, tokrat prvič v slovenskem jeziku.
Zdenko Kodrič je večkrat nagrajen in nominiran avtor, ki je svojo književno pot začel kot pesnik. Njegovo bibliografijo sestavljajo radijske igre, drame, kratke zgodbe in zgodbe za otroke, sloves pa si je utrdil predvsem kot romanopisec. Leta 2019 je izšla njegova obsežna zgodovinska freska z naslovom Pet ljubezni, leta 2022 je izdal pesniško zbirko Slovenski Faust. Sinoči, potem se je spet lotil romana. Tudi tokrat ni ubral lažje poti; ob družbeni kritiki in psihološko izdelanih likih je zgodovinska dejstva pretopil v literarno fikcijo in na čezoceansko pot poslal Ladjo Maribor.
Začela se je 74. izdaja festivala Berlinale, ki je prvi od treh največjih evropskih, ki se zvrstijo v letu. Ingrid Kovač Brus je pripravila prispevek o dogajanju na festivalu, ki je letos obarvano izrazito politično.
O realnosti težko govorimo, ne da bi ob tem govorili o naši zaznavi in podobno velja tudi za vizualno umetnost. Umetniki so se v svojih delih že od nekdaj skušali približati našemu dojemanju resničnosti, kdaj pa se z našo zaznavo tudi poigrajo ali jo bolj neposredno tematizirajo. Izkušnja gledanja je v ospredju razstave Razširjeni vid, ki so jo včeraj odprli v ljubljanski Cukrarni. Dvajset umetnikov in umetnic z deli v časovnem razponu petdesetih let med drugim izkorišča vrzeli v naši percepciji, več o poudarkih razstave in temi zaznave pa je povedala kustosinja Alenka Trebušak. Foto: Nejč Slapar: GALAKSIJA, 1977, vir: Cukrarna, izrez fotografije
V času digitalnih podob in umetne inteligence so vse bolj pod vprašajem fizičen umetniški izdelek, avtorstvo in lastništvo. Vse to se bo v prihodnosti prav gotovo precej spreminjalo, umetnost pa bo, to že lahko sklepamo, kljub vsemu še obstajala. Grafični oblikovalec in umetnik The Miha Artnak v projektu z naslovom Last odpira te teme, zasledimo ga lahko na spletu in zdaj tudi na razstavi v galeriji Vžigalica. Spremno besedilo k tej je napisala Nika Jurman, kurira pa jo Jani Pirnat. Foto: Žiga Bratoš
V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so že tradicionalno na kulturni praznik v Grafičnem kabinetu Bogdana Borčića v dialog postavili dela tega slikarja in grafika. Hranijo namreč več kot tisoč njegovih grafičnih del in risb, ki jih je doniral galeriji, tokrat jih postavljajo v dialog s fotografom Tihomirjem Pinterjem. Oba umetnika sta v svojih delih z likovnimi sredstvi, bolj ali manj shematsko, upodabljala izkustvo modernega bivanja in sprememb v kulturni krajini. Tako kot je Pinter fotografiral detajle industrijskih struktur, jih je Borčić stilizirano upodabljal, je med drugim povedal kustos razstave Miha Colner. Foto: Tihomir Pinter, Detajl II / Detail II, Sisak, 1966, vir: Fb stran Galerije Božidar Jakac, izrez fotografije
Če se boste na današnji pustni torek mudili v središču Ljubljane, lahko zavijete v Slovenski etnografski muzej, v katerem je na ogled razstava zanimivih pustnih likov, imenovanih ponikovske mačkare. Tradicionalna pustna skupina iz Ponikev se na pustovanje pripravlja več tednov, vrhunec dogajanja pa bo prav danes, ko bo v središču Ponikev na ogled šaljiva predstava, po hišah pa bo ples v maskah. Razstava bo na ogled do 10. marca.
Festival gorniškega filma se je v skoraj dveh desetletjih od ustanovitve specializiral za gorniške in alpinistične teme, za filmske upodobitve narave in športnih podvigov v gorah. V Cankarjevem domu v Ljubljani ga letos odpirajo s projekcijo celovečerca Viharnik z roba s podnaslovom 100 let Skalašev. Film, ki je nastal v koprodukciji RTV Slovenija, je režiral Igor Vrtačnik. Z igrano-dokumentarnim pristopom predstavlja začetke slovenskega alpinizma in njegove pionirske osebnosti, kot je Joža Čop, pa tudi društvena prizadevanja tedanjih gornikov v Turistovskem klubu Skala. Festival gorniškega filma bo v Ljubljani, Domžalah, Radovljici in Celju do sobote ponudil projekcije 35-ih filmov z vsega sveta. Slovenskih bo letos kar sedem, je v pogovoru z Urbanom Tarmanom povedal alpinist in direktor festivala Silvo Karo.
Pred kulturnim praznikom je ministrica za kulturo Asta Vrečko poslala v javno razpravo predlog nacionalnega programa za kulturo. Resolucijo o njem je sicer sprejela že prejšnja vlada, prej pa je bilo področje kulture kar pet let brez tega temeljnega strateškega dokumenta. Zdaj ministrstvo za kulturo predlaga čisto novo resolucijo.
Nocoj, na večer pred kulturnim praznikom, bo v Cankarjevem domu v Ljubljani že tradicionalna Prešernova proslava. Na njej se bodo poklonili letošnjim nagrajencem ter literarni zapuščini Franceta Prešerna. Slišali bomo Prešernove verze in videli balet Povodni mož, ki ga je ustvaril Edward Clug. Neposredni prenos proslave bo ob 20ih na Prvem programu Televizije Slovenija, Prvem in Tretjem programu Radia Slovenija ter na portalu RTV Slovenija.
Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars in na Arsovi spletni strani bo nocoj ob 20.00, ko boste lahko poslušali 36. koncert v Komornem studiu. Nastopili bosta dolgoletni članici in priznani solistki Simfoničnega orkestra RTV Slovenija: harfistka Sofia Ristić in tolkalka Petra Vidmar na marimbi in vibrafonu. Podrobneje Tjaša Krajnc:
In vsi so očarani z mesečino (okrog pesmi) ter Zora in čriček sta naslova dveh knjig Milana Dekleve, ki skupaj predstavljata poetični diptih. Sta komplementarni: temna knjiga nas spominja na tradicionalno poezijo Daljnega vzhoda, svetla knjiga na zgodnjo liriko Stare Grčije. Z likovnimi deli je besedilo dopolnil akademski slikar, filozof in akademik dr. Jožef Muhovič. Razstavo teh risb na papirju, ki ji je dal naslov O minevanju in trajanju, si zdaj lahko ogledamo v Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana na Bregu 22.
Neveljaven email naslov