Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Gradcu se je iztekla nova izdaja Diagonale – festivala avstrijskega filma, na katerem se je odvil tudi za slovenske ustvarjalce pomemben strokovni dogodek o možnostih boljše povezave med Avstrijo in Slovenijo, kar zadeva koprodukcije. Poudarek festivala je bila seveda na novi beri avstrijskih filmov vseh žanrov in dolžin, festival je letos dobil tudi novo vodstvo.
V Gradcu se je iztekla nova izdaja Diagonale – festivala avstrijskega filma, na katerem se je odvil tudi za slovenske ustvarjalce pomemben strokovni dogodek o možnostih boljše povezave med Avstrijo in Slovenijo, kar zadeva koprodukcije. Poudarek festivala je bila seveda na novi beri avstrijskih filmov vseh žanrov in dolžin, festival je letos dobil tudi novo vodstvo.
Upravni odbor Prešernovega sklada je razglasil prejemnike najpomembnejših državnih nagrad na področju kulture za leto 2024. Prešernovo nagrado za življenjsko delo bosta na predvečer kulturnega praznika prihodnje leto prejela pesnica in prevajalka Erika Vouk in baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist ter pedagog dr. Henrik Neubauer. Pisava Erike Vouk nagovarja zadržano, vendar estetsko dovršeno, vrednost njene poezije pa izkazuje 11 pesniških zbirk, ki so izhajale med letoma 1984 in 2018. Njeno pisanje pa, še beremo v utemeljitvi, označujeta težnja h kultiviranju jezika in želja po osmišljanju sveta. Prejela je več prestižnih pesniških priznanj, med drugim leta 2015 Glazerjevo nagrado za življenjsko delo. Henrik Neubauer je kot baletni solist odplesal skoraj vse pomembnejše vloge, nato je deloval še kot koreograf in operni režiser, bil umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega baleta, pedagog in publicist. In še bi lahko naštevali. Razglasili so tudi nagrajence Prešernovega sklada - to so pesnica Milljana Cunta, igralka Jana Zupančič, mezzosopranistka Nuška Drašček, stripar Ciril Horjak, scenaristka in režiserka Sara Kern in grafični oblikovalec Tomato Košir.
Festival animiranega filma, ki v prestolnici prikaže aktualno svetovno produkcijo in še posebej Srednje in Vzhodne Evrope, je ponudil filme, ki so bili na primer posneti v računalniški igri, pa družbeno angažirane na temo vojne, družinskih stisk in pravic živali. V retrospektivi so se ozrli v zgodovino kolaža, podelili pa so tudi nagrade. Največjo, mednarodne žirije, je prejel Neporavnani – film Poljakinje Marte Magnuske, ki "z domiselno metaforiko prikaže rutinske premike v stanovanju, dokler ti ne postanejo mučni".
Decembrski čas je za obdarovanje in ilustracije so eno lepših daril. Deveti sejem ilustracije se bo odvijal na Stritarjevi 7 v centru Ljubljane. Tam namreč gostuje Vodnikova domačija, ki se na svoji lokaciji v Šiški prenavlja. Kot je v navadi, si lahko ogledate in kupite originalna dela, podpisane printe omejenih in neomejenih serij, razstavljene so tudi ilustrirane knjige sodelujočih – teh je letos 32.
Animirani filmi so pogosto vizualni eksperimenti, dinamične vsaj polabstrakcije, zasanjane, spominjajo na glasbene spote in še kaj, a to ne sme zamegliti njihove pronicljive družbeno kritične vloge. Pogosto so polnokrvni vizualni komentarji, a s primesjo ekspresije in umetniške svobode. Prav to se letos dobro vidi v glavnem tekmovalnem programu Animateke. V njem so dela priznanih pa tudi manj uveljavljenih ustvarjalcev, filmi, ki svojo pot šele dobro začenjajo, in taki, ki smo jih lahko videli že v izbranih selekcijah v Cannesu, Benetkah, Locarnu.
Med filmskimi festivali, ki sodijo med najbizarnejše, je Mednarodni filmski festival v Pjongjangu v Severni Koreji. Leta 2018 ga je obiskal nemški režiser Martin Hans Schmitt in ustvaril animirani dokumentarni film z naslovom Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu. Z režiserjem smo se pogovarjali ob njegovem obisku festivala Animateka.
Začenja se jubilejna, 20. izdaja Animateke. Spremlja jo razstava Gianluigija Toccafonda, v središču pozornosti bo tehnika kolažne animacije, festival pa bodo posvetili nedavno preminulemu umetniku na tem področju, Paulu Bushu. Glavni tekmovalni program se osredotoča na srednjo in vzhodno Evropo, v ospredje pa postavlja avtorski animirani film. Na festival je prišlo nekaj več kot 600 filmov, od teh so za tekmovalni program izbirali med 140imi deli, od ponedeljka do nedelje pa bodo prikazali tudi sedem celovečernih animiranih filmov. Vir fotografije: spletna stran festivala Animateka
V Klubu Cankarjevega doma se je sklenil festival Forum nove glasbe. Festivalski ansambel pod vodstvom Leonharda Garmsa je nastopil s skladateljico in vokalistko Agato Zubel, ki je tudi oblikovala festival, za konec pa je kot solistka med drugim predstavila eno svojih ključnih del Ne Jaz – Not I na besedilo Samuela Becketta.
Da imajo pravljice in bogastvo ilustracije pri nas poseben pomen morda kaže izbor knjige leta na 39. Slovenskem knjižnem sejmu. To je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani postala knjiga Sto slovenskih ljudskih, ki ob pripovedih z vseh koncev in krajev Slovenije prinaša dela petindvajsetih priznanih ilustratorjev. Za nagrado se je sicer potegovalo deset naslovov. Pravljice so dediščina, ki jo je treba varovati pravi Helena Kraljič iz založbe Morfem, kjer je izšlo Sto slovenskih ljudskih. Bogat zgodovinski pripovedni izvir priznani slovenski ilustratorji na različne načine bližajo sodobnemu času, med drugim preberemo v utemeljitvi. Večina ilustracij je nastala na novo, izbor pravljic pa je opravila Dušica Kunaver in je regijsko širok. Način glasovanja je letos nekoliko drugačen in ob spletu vključuje tudi strokovno žirijo in obiskovalce sejma, je povedal Vladimir Kukavica, direktor Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev.
V Novem mestu je bila sinoči premiera novega slovenskega filma režiserja Nejca Gazvode z naslovom Vzornik. Film tematizira absurdno obdobje v času koronakrize, ko so se leta 2021 otroci spet vrnili v šole.
Živa izvedba radijske igre v dvorani Alme Karlin Cankarjevega doma v ponedeljek, 27. novembra 2023, ob 19.30. Premiera pa isti večer ob 22.05 v terminu radijske igre na Arsu. Sartre dogajanje drame Zaprta vrata postavi v sodoben »pekel«. Vanj so umeščeni tisti, ki ne priznajo svoje svobode in odgovornosti. Medsebojna soodvisnost v zamejenem prostoru brez oken in naravne svetlobe pa jih prisili v izpovedi in avtorefleksije. Človek je torej »obsojen« na svobodo in kriv za usodo, ki si jo je izbral sam. Prevajalka Draga Ahačič Režiser in avtor radijske priredbe Klemen Markovčič Tonska mojstra Urban Gruden, Sonja Strenar Avtorja izvirne glasbe Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Lektorica Saša Grčman Fonetičarka Suzana Köstner Fotografinja: Nada Žgank Ines Nina Valič Garcin Matija Vastl Estelle Saša Pavlin Stošić Sobar Matija Rozman Koprodukcija 3. programa Radia Slovenija - programa Ars in Cankarjevega doma, november 2023
CoFestival se bo odvijal v Ljubljani na več mestih, v Kinu Šiška, Stari mestni elektrarni, Plesnem teatru, Cukrarni, Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Cirkulaciji 2, Mestnem muzeju in Lutkovnem gledališču. Do 30. novembra bo postregel 18 dogodkov sodobnega plesa.
Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je danes svoja vrata odprl 39. Slovenski knjižni sejem, ki letos poteka pod geslom Besedo besedi. Skupno bo ponudil 266 dogodkov, obiskali ga bodo številni slovenski in tuji književniki, v okviru sejma pa bodo podelili tudi več nagrad. Na sejmu z vsemi tremi programi sodeluje tudi naš radio.
V soboto se je s podelitvijo vodomca in drugih nagrad sklenila 34. izdaja ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala ali krajše Liffa. Liffe je v dvanajstih festivalskih dneh v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Celju pripravil skoraj 300 projekcij več kot 100 celovečernih in kratkih filmov z vsega sveta. Glavno nagrado – vodomca, ki ga mednarodna žirija podeljuje najboljšemu prvemu ali drugemu filmu – je prejela madžarska provokativna satira 3000 oštevilčenih opek režiserja Adama Csaszija. Z vodomcem nagrajena satira na neizprosen in redek način spregovori o zagatah politične korektnosti, o rasizmu in mejah umetniškega ustvarjanja. Tri tisoč oštevilčenih opek je drugi film madžarskega režiserja Adama Csaszija, ki bo v izziv gledalcem z različnimi predsodki, je povedala članica mednarodne žirije Iza Strehar, ki je filmu podelila vodomca: "Pri filmu nas je najbolj prepričalo, da je precejšen izziv za gledalca: ne samo za tiste, ki imajo določene predsodke do manjšin. Film namreč preizprašuje določene trenutne pretirano politično korektne smernice, s katerimi naj bi obravnavali in prikazovali manjšine, čeprav jih s tem v resnici tudi eksploatiramo." Svoboda ni absolutna; kot vemo ni takšna niti svoboda govora ali ustvarjanja: čeprav so določene z zakoni ali predpisi, smernice delujejo predvsem neformalno; politična korektnost se opira na neizrečeni občutek za to, kaj je primerno in dopustno reči in narediti v javnosti, da s svojo svobodo ne posegamo denimo v dostojanstvo in dobro ime drugih. In 3000 oštevilčenih opek dregne natanko v to šibko in hkrati močno točko sodobnih družb. V enem od madžarskih gledališč režiser, ki sam sebe vidi kot naprednega in liberalnega, pripravlja predstavo z naslovom Madžarski Rom. Z njo želi na odru »čim bolj avtentično« in »pretresljivo« predstaviti vsakdanje življenje Romov. Za igralce, ki naj uprizarjajo sami sebe, svojo bolečino in izključenost, izbere še posebej stigmatizirane Rome: nekdanjega preprodajalca drog, tatiča in nasilneža, brezdomca, žrtev posilstva. Nastopajoči hitro spoznajo, da predstava izkorišča njihovo stigmo. Sodelovanje želijo prekiniti, a vendarle vztrajajo. Gledališče se namreč opravi na gostovanje v Berlinsko mestno gledališče, kjer si vsi skupaj obetajo velik uspeh. Na oder gledališča bodo celo preselili pristno madžarsko romsko hišo, razstavljeno in sestavljeno iz 3000 oštevilčenih opek. Drži, da je podobno storil Marcel Duchamp s pisoarjem v galeriji, toda to je storil pred stoletjem; premestil in razstavil je vsakdanji objekt, ne ljudi. Film režiserja in soscenarista Adama Csaszija ima oster in satiričen pristop, ki spominja na Kvadrat Rubna Östlunda in filme Raduja Judeja. Z njim prek tematizacije politične korektnosti pokaže na vsebinsko izpraznjenost določenih del sodobne umetnosti; da poleg formalne provokacije, škandala, subverzivnosti ne ponujajo ravno obilja inovativnega. Med igralci v predstavi je naturščik Edmond Oláh, pripadnik romske skupnosti, sicer zaposlen kot računalničar v eni od madžarskih bank. Film ne govori samo o Madžarski, temveč širše o rasizmu, je opozoril ob prejemu vodomca: "Film je kot zrcalo, drugačno zrcalo in v njem vidimo, kako nekateri vidijo Rome, a ne samo njih: priseljence, temnopolte, vse drugačne." Z vodomcem nagrajeni film Tri tisoč oštevilčenih opek si lahko ogledate še nocoj ob 19. uri v Cankarjevem domu v Ljubljani. Film zaenkrat še nima zagotovljene distribucije pri nas, čeprav bi si jo – ne samo zaradi Liffove nagrade – brez dvoma zaslužil. V soboto so podelili tudi nagrado občinstva. Obiskovalci so najvišje ocene namenili dokumentarcu Poljubi prihodnost o prebivalcih obleganega Sarajeva, ki so upanje našli v glasbi, in o težko pričakovanem koncertu rokovske zasedbe U2, ki je po koncu vojne končno nastopila v bosanski prestolnici. Če omenimo še ostale nagrajene filme 34. Liffa: najboljši kratki film je Dežela gora režiserke Olge Kosanović; kritiška nagrada fipresci žirije svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev je pripadla filmu Lola režiserja Andrewa Leggea. Mladinska žirija programa Kinotrip je nagradila ameriški film Sladki vzhod v režiji Seana Pricea Williamsa, medtem ko je nagrada žirije Art kino mreže Slovenije šla v roke ustvarjalcem finskega filma Štirje mali odrasli. Foto: Liffe
V Jasenovcu, največjem koncentracijskem taborišču v južni Evropi med drugo svetovno vojno, je bilo ubitih okoli 100.000 ljudi, večinoma Srbov, Judov in Romov. V taborišču so bili tudi Slovenci in njihovo usodo je raziskal Slavko Alojz Kramar. Njegovo Knjigo imen in obrazov Slovenski taboriščniki v Jasenovcu sta izdala Slovenski dom v Zagrebu in Svet slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb, na predstavitvi pa je bil Vlado Motnikar.
Predstava Anatomija zamolka – Smrekar versus Cankar je nastala po motivih besedil Ivana Cankarja in risb Hinka Smrekarja ter v režiji Juša Zidarja. Kot so zapisali v napovedi, "Hinko Smrekar in Ivan Cankar, sodobnika, prijatelja, umetnika, kronista, kritika in vizionarja svoje dobe, ponujata pronicljiv vpogled v genotip naroda in naše kolektivne narodne zavesti, tako rekoč v epicenter slovenske identitete in mentalitete same."
V sekciji predpremier 34. Liffa je tudi nov 82-minutni triler Opazovanje Janeza Burgerja. V svojem šestem igranem celovečercu odpira žgočo temo naše osebne odgovornosti pri uporabi družbenih omrežij, ograjevanja od tujih problemov in pomanjkanje empatije. Na letošnjem Festivalu slovenskega filma je Opazovanje prejelo vesni za najboljšo scenografijo in najboljši zvok, vesna za najboljšo glavno žensko vlogo pa je šla v roke Diani Kolenc. Igra 27-letno reševalko Laro, ki si v času službenega odmora na Facebooku ogleda videoprenos brutalnega pretepanja mladega fanta Kristjana na ulicah Ljubljane. Ne odreagira – tako kot tudi tisoči drugih ne, ki so spremljali dogajanje po spletu. Se pa na kraju tega dogodka v kratkem znajde z reševalno ekipo.
Kaj se zgodi, če po travmatičnem dogodku ne stopimo v dialog, ampak se zapremo, se sprašuje Hanna Slak v svojem novem celovečercu Niti besede – intimni drami o odnosu med materjo in sinom, ki po nasilnem dogodku v bližini ne zmoreta pravega pogovora. Idejo za film Niti besede je črpala iz resničnega dogodka ob katerem se je spraševala, kako otroci, ki berejo o nasilju, to čustveno procesirajo. Osnovna premisa filma je, da kot družba vedno bolj drsimo v monologe. Že v prvih prizorih je odtujenost med mamo in sinom očitna, ko se po sinovi nesreči za nekaj dni umakneta v hišo na otoku pa neizgovorjeno in nepredelane travme vodijo v vse večje konflikte med njima. Mama, dirigentka Nina, je obremenjena z zamujenimi vajmi za bližajoči se koncert in ne zna pristopiti k sinu Larsu, ki je vse bolj razdražljiv in zaprt. Želela sem, da se Mahlerjeva peta simfonija z vsemi emocijami prelije v film, še pravi Hanna Slak. In res je glasba tista, ki ob pečin polni obali in neizprosnemu zimskemu vremenu izraža dramatično težo zamolčanega in neizrečenega. Narava je eden od likov tega filma, izpostavlja režiserka. Maren Eggert v vlogi Nine in Jona Levin Nicolai kot Lars odlično interpretirata pogovora nezmožna in obremenjena mamo in sina, eno od vlog v filmu, ki se dogaja predvsem v nemškem govornem območju, pa je odigral tudi Marko Mandić. Celovečerec je sicer bil predvajan tudi v tekmovalnem programu poleti festivala v Torontu, na Liffu pa bo v Ljubljani prikazan še v petek. Foto: SFC/Mitja Ličen
Leta 2006 je Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink v Prvačini uredilo muzej, ki ga polnijo fotografije aleksandrink in predmeti, ki so jih njihovi potomci ohranili. Zaradi dotrajanosti hiše si je društvo več let prizadevalo tudi za njeno obnovo. Skupaj z mestno občino Nova Gorica in Regijsko razvojno agencijo Severne Primorske pa so pretekli teden le odprli prenovljeno Hišo aleksandrink. Sredi Prvačine zdaj stoji pomlajena hiša, v kateri so ujeti spomini Alojzije, Justine, Tereze, Jože, Milene in vrste drugi žensk, ki so v ubožnih časih odhajale v Aleksandrijo in druga egiptovska mesta po zaslužek. Njihovi vnuki, med njimi je tudi Vidojka Vekjet, ohranjajo spomin nanje. Pri prenovi so sledili trajnostnim principom obnove z minimalnimi posegi in z uporabo lokalnih naravnih materialov, je poudarila Nataša Kolenc z novogoriške mestne občine. Življenje muzejske hiše aktivno sooblikuje tudi Društvo žena Prvačina, ki v oblačilih aleksandrink pospremi obiskovalce. Kot pove predsednica Andrejka Humar, so si njihove prednice kruh služile pri družinah različnih jezikov, ver in narodnosti, zato se je tudi njihov jezik precej razlikoval od domačega narečja. Slavnostni govornik ob odprtju prenovljene hiše Aleksandrink je bil državni sekretar na Ministrstvu za kulturo Marko Rusjan, ki je v svojem nagovoru poudaril, da so aleksandrinke tako kot današnji migranti iskale priložnost za boljše življenje svojih družin. Izredne zgodbe žensk tako ostajajo zapisane v srcih potomcev in vseh, ki obiščejo njihov dom v Prvačini. Foto: Ana Rojc/Občina Nova Gorica
V sekciji Predpremiere na festivalu Liffe tudi letos najdemo najboljše filme, ki so svoje premiere doživeli na velikih festivalih, med njimi Zeleno mejo Agnieszke Holland in Nesrečna bitja Yorgosa Lanthimosa, ki sta bila nagrajena na festivalu v Benetkah, pa tudi nove filme Hirokaza Kore-ede, Christiana Petzolda in drugih. Nekaj si jih je ogledala Petra Meterc.
Ljubljano je obiskal Dragan Bjelogrlić, priznan srbski igralec, scenarist, režiser in producent. Imel je dober razlog – z njegovim novim filmom Varuhi formule, ki je v Sarajevu prejel nagrado občinstva, v Locarnu, kjer je doživel svetovno premiero, pa nagradi za najboljši film tako posebne kot kritiške žirije, so odprli 34. Ljubljanski filmski festival. Tudi na tej projekciji je prejel stoječe ovacije občinstva. Sloni na resnični, a dolgo zamolčani nesreči leta 1958 v raziskovalnem reaktorju v Vinči v Srbiji, kjer so domnevno razvijali jedrsko orožje – torej v času hladne vojne.
Neveljaven email naslov