Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars bo nocoj ob 20.00 koncert v Komornem studiu. V okviru cikla oddaj Komorni studio bo v studiu 13 gostoval mednarodno uveljavljeni čembalist in organist Tomaž Sevšek, ki bo igral na čembalo in klavikord.
Čembalist in organist Tomaž Sevšek, po rodu iz Šoštanja, se kot koncertni solist in komorni glasbenik posveča glasbi za različne instrumente s tipkami od pozne renesanse do glasbene avantgarde 20. in 21. stoletja. Ob igranju se raziskovalno poglavja tudi v izvajalsko prakso glasbo iz preteklih obdobij, ki jo izvaja. Klavir in orgle se je začel učiti v Glasbeni šoli v Velenju. Orgle je študiral na Visoki šoli za glasbo v Freiburgu pri Zsigmondu Szathmaryju in čembalo pri Robertu Hillu. Dodatno se je izobraževal pri Davidu Higgsu in Arthurju Haasu na glasbeni akademiji Eastman v Rochestru v ameriški zvezni državi New York.
Tomaž Sevšek je specialist za različne, predvsem zgodovinske instrumente s tipkami:
''Izbral sem dve po tipu različni glasbili, torej ta velik 16-čeveljski čembalo in pa klavikord. Znano je, da je Johann Sebastian Bach že leta 1719 poskrbel, da so na dvoru v Köthnu, kjer je deloval, naročili velik, 16-čeveljski čembalo. Očitno so ga navduševali: polnost registra, ki igra oktavo nižje, in pa veliko število različnih zvočnih kombinacij. Bachov prvi biograf Johann Nikolaus Forkel je menil, da je Johann Sebastian najraje igral prav na klavikord, saj mu je ta omogočal prav posebno spevnost klavirske igre – in ta naj bi bila za velikega skladatelja najpomembnejša. Klavikord je bil verjetno najpomembnejše glasbilo s tipkami v Nemčiji v 2. polovici 18. stoletja, kar je takrat zaznamoval glasbeni ''slog občutenja.''
Čembalist Tomaž Sevšek je leta 2005 soustanovil uspešni ansambel za staro glasbo Musica cubicularis in nato še Zavod za umetniško poustvarjanje in izobraževanje na področju stare glasbe Harmonía Antíqua Labacensis.
Tomaž Sevšek bo nocoj igral na baročni dvomanualni čembalo, izdelan po modelu nemškega izdelovalca Hassa iz leta 1734 kot kopija čembala s 16-čeveljskim registrom, ki je največji čembalo v Sloveniji. Ob tem čembalu bo predstavil klavikord, pri nas manj znani instrument s tipkami po izvirnem Hubertovem modelu iz leta 1789, ki je kopija vezanega klavikorda.
Podrobneje o obeh glasbilih bo čembalist predstavil v pogovoru med koncertom, na katerem bo izvedel pester spored skladb iz 18. stoletja: Toccato v D-duru in dva Dueta v e-molu in F-duru Johanna Sebastiana Bacha, Sonato v F-duru Carla Philippa Emanuela Bacha ter dve priredbi za čembalo: arije iz opere Rinaldo Georga Friedricha Händla v priredbi Williama Babella za čembalo in Koncerta v F-duru za violino in godala Giuseppeja Tartinija, ki ga je kot čembalski Koncert v D, št. II, priredil Tartinijev mlajši sodobnik Leonhard Frischmuth. Koncert si boste ob 20-ih lahko tudi ogledali na Arsovi spletni strani.
Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars bo nocoj ob 20.00 koncert v Komornem studiu. V okviru cikla oddaj Komorni studio bo v studiu 13 gostoval mednarodno uveljavljeni čembalist in organist Tomaž Sevšek, ki bo igral na čembalo in klavikord.
Čembalist in organist Tomaž Sevšek, po rodu iz Šoštanja, se kot koncertni solist in komorni glasbenik posveča glasbi za različne instrumente s tipkami od pozne renesanse do glasbene avantgarde 20. in 21. stoletja. Ob igranju se raziskovalno poglavja tudi v izvajalsko prakso glasbo iz preteklih obdobij, ki jo izvaja. Klavir in orgle se je začel učiti v Glasbeni šoli v Velenju. Orgle je študiral na Visoki šoli za glasbo v Freiburgu pri Zsigmondu Szathmaryju in čembalo pri Robertu Hillu. Dodatno se je izobraževal pri Davidu Higgsu in Arthurju Haasu na glasbeni akademiji Eastman v Rochestru v ameriški zvezni državi New York.
Tomaž Sevšek je specialist za različne, predvsem zgodovinske instrumente s tipkami:
''Izbral sem dve po tipu različni glasbili, torej ta velik 16-čeveljski čembalo in pa klavikord. Znano je, da je Johann Sebastian Bach že leta 1719 poskrbel, da so na dvoru v Köthnu, kjer je deloval, naročili velik, 16-čeveljski čembalo. Očitno so ga navduševali: polnost registra, ki igra oktavo nižje, in pa veliko število različnih zvočnih kombinacij. Bachov prvi biograf Johann Nikolaus Forkel je menil, da je Johann Sebastian najraje igral prav na klavikord, saj mu je ta omogočal prav posebno spevnost klavirske igre – in ta naj bi bila za velikega skladatelja najpomembnejša. Klavikord je bil verjetno najpomembnejše glasbilo s tipkami v Nemčiji v 2. polovici 18. stoletja, kar je takrat zaznamoval glasbeni ''slog občutenja.''
Čembalist Tomaž Sevšek je leta 2005 soustanovil uspešni ansambel za staro glasbo Musica cubicularis in nato še Zavod za umetniško poustvarjanje in izobraževanje na področju stare glasbe Harmonía Antíqua Labacensis.
Tomaž Sevšek bo nocoj igral na baročni dvomanualni čembalo, izdelan po modelu nemškega izdelovalca Hassa iz leta 1734 kot kopija čembala s 16-čeveljskim registrom, ki je največji čembalo v Sloveniji. Ob tem čembalu bo predstavil klavikord, pri nas manj znani instrument s tipkami po izvirnem Hubertovem modelu iz leta 1789, ki je kopija vezanega klavikorda.
Podrobneje o obeh glasbilih bo čembalist predstavil v pogovoru med koncertom, na katerem bo izvedel pester spored skladb iz 18. stoletja: Toccato v D-duru in dva Dueta v e-molu in F-duru Johanna Sebastiana Bacha, Sonato v F-duru Carla Philippa Emanuela Bacha ter dve priredbi za čembalo: arije iz opere Rinaldo Georga Friedricha Händla v priredbi Williama Babella za čembalo in Koncerta v F-duru za violino in godala Giuseppeja Tartinija, ki ga je kot čembalski Koncert v D, št. II, priredil Tartinijev mlajši sodobnik Leonhard Frischmuth. Koncert si boste ob 20-ih lahko tudi ogledali na Arsovi spletni strani.
Bežigrajski galeriji obujata našo bogato a kdaj tudi manj znano slikarsko dediščino 20. stoletja, zaznamovano z avantgardnimi umetniškimi gibanji. Po dobrih desetih letih se v Bežigrajsko galerijo 2, kot nadaljevanje, vrača veliko ime, France Mihelič, slikar groteskne likovne fantastike, v opusu katerega pa še vedno najdemo kaj zastrtega. Razstava ima enostaven naslov Nekoč. Foto: Žiga Bratoš
Med najstarejšimi še delujočimi ljubljanskimi kinodvoranami sta današnja Kinodvor in Slovenska kinoteka na Kolodvorski in Miklošičevi, ki sta lani praznovali okrogli obletnici – in to v času, ko se način gledanja filmov močno spreminja. Pandemija koronavirusa je leta 2020, kot vemo, grobo zarezala v družbene in intimne navade posameznika in temeljito pretresla ne samo filmsko industrijo, temveč tudi filmsko kulturo – sta zapisali Anja Banko, sicer urednica filmskega programa v Slovenski kinoteki, in Ana Šturm, urednica revije Ekran, ki uredniško podpisujeta zbornik Mednarodnega simpozija filmske kritike in teorije Jesenska filmska šola. Tega so lani oktobra ravno zato posvetili mnogoterosti filmske izkušnje in spreminjajoči se kinokulturi v sodobni družbeni krajini ter ga podnaslovili »Mi gledamo film, film gleda nas«. Zbornik besedil domačih in tujih filmskih teoretičark, kritikov, kuratorjev in ustvarjalk, ki so sodelovali na simpoziju, prinaša premisleke o novih načinih gledanja filma v času, ko filmskemu platnu predstavljajo močno konkurenco ne le najrazličnejši zasloni, temveč tudi vsebine na zahtevo.
Za obsesivno-kompulzivno motnjo, ki se razvije pri približno dveh odstotkih ljudi, so značilne prisilne misli, torej obsesije, in/ali prisilna dejanja, kompulzije, ki prinesejo začasno olajšanje. Med pogostimi simptomi so na primer pretiran strah pred okužbami, pred raznimi odločitvami in napakami, težnja po nenehnem urejanju in preverjanju bodisi predmetov ali odnosov, hoja po točno določeni poti, misli o poškodovanju. A to je le nekaj primerov, saj je obsesivno-kompulzivna motnja zapleten pojav, ki se globoko zažre v življenje. V današnji vse bolj tesnobni družbi se zastavlja vprašanje, kako se o teh stiskah pogovarjati. Akademskemu ali na drugi strani senzacionalističnemu diskurzu alternativno predstavlja sodobna umetnost, ki raziskuje prostor subtilnega, osebnega in ustvarjalnega izraza. Prav to je namen dveh povezanih razstav z naslovom False Magic v galerijah Škuc in Alkatraz v Ljubljani, kjer se predstavlja akademski slikar Jaka Vatovec. Z njim ter kuratorkama Tio Čiček in Anabel Černohorski se je prav tam pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Simao Bessa
Danes se v Ljubljani začenja prva edicija mednarodnega festivala performansa in drugih izvedbenih praks, ki so ga poimenovali Neskončna sedanjost. V dveh dneh se bo v gledališču Glej in v Cukrarni skupno odvilo deset performansov, dve delavnici in predavanje.
Znane so nominacije za nagrado oskar. Najbolje se je odrezal film Christopherja Nolana Oppenheimer s 13imi nominacijami, takoj pa mu sledijo filmi Nesrečna bitja, Morilci cvetne lune in Barbie.
22. januarja pred dvajsetimi leti smo Slovenci izgubili dva velika umetnika: pesnika in prevajalca Janeza Menarta in Rudija Šeliga, pisatelja, dramatika, esejista, ki pa je bil tudi visokošolski profesor statistike in politik, odigral je pomembno vlogo pri osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji družbe. Ob tej obletnici je založba Beletrina izdala novo knjigo izbranih novel Rudija Šeliga z naslovom Ohranjeni spomin in pripravila predstavitev, obogateno s spomini njegovih prijateljev, sodelavcev, tudi sina Aleša in branjem odlomkov iz novel. Interpretirala jih je Nataša Barbara Gračner, tudi igralka v filmu Triptih Agate Schwarzkobler, nastal po istoimenskem Šeligovem romanu leta 1997. Na večeru v Društvu slovenskih pisateljev v Ljubljani je bila tudi Tadeja Krečič Scholten.
Gledališki režiser Tomi Janežič se je po končanem študiju s samosvojo in izrazito raziskovalno predano gledališko poetiko kmalu po končanem študiju dodobra uveljavil v slovenskem gledališču, z začetkom novega tisočletja pa se je vse bolj in bolj uveljavljal tudi v gledaliških pokrajinah zunaj Slovenije, predvsem v državah nekdanje Jugoslavije in onkraj: v Italiji, Rusiji, Litvi, Romuniji in na Norveškem, njegove predstave so gostovale in še gostujejo na vseh prestižnih evropskih festivalih. Kako orisati režiserjev portret so se ob nastajanju knjige Kot bi bil tukaj začasno, V dialogu s Tomijem Janežičem, spraševali v Slovenskem gledališkem inštitutu, kjer je pod uredniškim vodstvom Primoža Jesenka nastajala knjiga izbranih intervjujev, ki so jih z režiserjem opravili različni novinarji, kritiki in teatrologi. Knjiga Kot bi bil tukaj začasno, V dialogu s Tomijem Janežičem poleg besedil vsebuje množico fotografij uprizoritev o katerih teče beseda in celovito predstavi "Janežičevo kreativno platformo, ki se razvije v interakciji z dramsko pisavo avtorjev, treh ključnih Antona Pavloviča Čehova, Milene Marković, Simone Semenič, in drugih. Še zlasti v predstavah, ki so nastale na prostorih nekdanjih jugoslovanskih republik, se zgodi postopni avtorski premik režijske pisave, njene obravnave dramskega teksta in igralca," so med drugim zapisali v predstavitvi knjige. Knjigo Kot bi bil tukaj začasno, V dialogu s Tomijem Janežičem je v pogovoru s Petro Tanko na kratko predstavil Primož Jesenko. na fotografiji: naslovnica knjige, izsek, vir: slogi.si
V Trstu se se je s filmom romunskega režiserja Raduja Judeja Ne pričakujte preveč od konca sveta začel 35. festival vzhodno- in srednjeevropskega filma. V treh kinodvoranah v središču mesta bodo do konca prihodnjega tedna zavrteli tudi pet slovenskih filmov, v tekmovalnem programu kratek film Morje med nama Luna Sevnika, celovečerec Opazovanje Janeza Burgerja in dokumentarec Cent´anni, Sto let Maje Doroteje Prelog, v spremljevalnem delu pa Kako sem se naučila obešati perilo Barbare Zemljič in povsem svež dokumentarno-igrani film Kino Volta, ki ga je svojemu mestu posvetil režiser in scenarist Martin Turk. Martin Turk je v pogovoru z Ingrid Kovač Brus predstavil film Kino Volta, ki med drugim osvetljuje dogajanje v Trstu v začetku 20. stoletja, ko je tam bival tedaj še učitelj James Joyce.
Razstava v prostorih nekdanje prodajalne obutve na Čopovi ulici je nekakšen pop-up, začasna postavitev, ki jo je organiziral David Rjazancev, direktor blejske Galerije Deva Puri. Ta ni avtorizirana, take v Sloveniji najverjetneje ne bomo dočakali, pravi, je pa na ogled več kot 100 del Banksyja in umetnikov, ki so zaznamovali njega ali on njih. Foto (izrez): BoBo
Nedeljski koncert Ars in Drama - Nina Strnad Jazz Band v ljubljanski Drami je zaradi bolezni žal odpovedan. Že kupljene vstopnice veljajo za nadomestni termin, ki bo v nedeljo, 25.2. Kdor bi želel lahko dobi povrnjeno vstopnino na blagajni Drame. Program Ars in SNG Drama Ljubljana se vsem iskreno opravičujeta.
V 95. letu starosti se je poslovil Jurij Souček. Slovenski gledališki, filmski, radijski in televizijski igralec, iskalec in inovator, ki je s svojo ustvarjalno energijo zgradil izjemno obsežen opus v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana, ob tem pa še na Televiziji in Radiu Slovenija, vloge v radijskih igrah ter glasovne upodobitve domišljijskih bitij v risankah za otroke, ki jih je mnoge tudi sam predlagal in prevajal.
Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana bo po skoraj stoletju uprizorjena Molièrova igra Skopuh. Znamenito komedijo o stiskaču Harpagonu, ki je za denar pripravljen žrtvovati vse, je režiral makedonski režiser Slobodan Unkovski, eden najprepoznavnejših režiserjev nekdanje Jugoslavije. Igro je prevedel Aleš Berger, v glavni vlogi pa nastopa Bojan Emeršič.
V razstavišču UGM Studio Umetnostne galerije Maribor in hkrati v Galeriji Loža v Kopru v tem času svoja dela predstavlja Mladen Stropnik. Avtor, ki je v svoji umetniški praksi samosvoj in pogosto pronicljiv odslikovalec sveta, v katerem živimo, je prvo razstavo naslovil Pristava–Gaberke–Veleje in pri njej sodeluje z ustvarjalci Natašo Berk, Bojanom Mijatovićem in Dominikom Štibernikom, drugo, pri kateri sodeluje s Sašo Bezjak, Sinišo Labrovićem in Natašo Skušek, pa je poimenoval DUNAJC POMFRIT.
Eden od najbolj nagrajevanih in nadarjenih slovenskih režiserjev, Igor Šterk, se v svojem sedmem celovečercu Šterkijada s podnaslovom Okoli sveta, mimo doma vrača v obdobje svojega odraščanja od 70. let prejšnjega stoletja naprej. S skrbno izbrano scenografijo Marca Juratovca, doživetimi igralskimi nastopi in brezkompromisnim scenarijem se spominja svoje ožje družine: pokojnih staršev, mame Vojke, ki ga je pred kratkim zapustila, in očeta Jureta, legendarnega jadralca, ki se je pred 15 leti brez slovesa poslovil na svoji zadnji plovbi okoli sveta. O filmu so po premieri v ljubljanskem Kinodvoru spregovorili igralci: Janez Škof, Silva Čušin in Jernej Gašperin.
V Slovenski kinoteki so v sodelovanju s SCCA-Ljubljana gostili ameriško režiserko, producentko, filmsko kuratorko in pisateljico Alexandro Halkin. S predavanjem in projekcijo kratkih filmov je predstavila svoje delo: začetke sodelovanja z zapatističnimi skupnostmi in vzpostavitev projekta distribucije kubanskih neodvisnih filmov.
V Slovenski kinoteki v Ljubljani z Rezervnimi deli odpirajo cikel filmov, posvečenih igralcu Petru Musevskemu. Na velikem platnu si bo mogoče ogledati njegove vloge od prve v študentskem kratkem filmu Lojze se je zbudil, tako kot ponavadi vse do njegove zadnje filmske vloge v celovečercu Zastoj in dokumentarno-esejističnem portretu Pero, s katerim se je Damjan Kozole poklonil spominu na velikega igralca in prijatelja. Ob tem je Kozole zapisal, da so »gledalci, ne samo slovenski, v Musevskem vedno znova prepoznavali sebe«.
35. grafični bienale Ljubljana je skoraj pri koncu. Letos sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta z deli vse od klasične grafike do videov, instalacij in začasnih stenskih poslikav. Umetniški vodja, ganski umetnik Ibrahim Mahama, ga je naslovil Iz praznine so prišli darovi kozmosa in med drugim za temo ponudil razmislek o oživljanju pozabljenih in zapuščenih prostorov. Na bienalu je tako s svojimi grafikami kot prostorom sodeloval tudi ljubljanski kolektiv Sreda v sredo, ki je prejel letošnjo nagrado občinstva. Foto: MGLC/Urška Boljkovac
V ljubljanskem Kinodvoru so pripravili premiero novega igranega celovečerca režiserja in scenarista Igorja Šterka. V svojem sedmem celovečercu Šterkijada se je Igor Šterk posvetil svoji družini. V filmu s podnaslovom Okoli sveta, mimo doma je predstavil svoje odraščanje v družini, ki so jo zaznamovali jadralski podvigi očeta Jureta Šterka. Premiera se je odvila v posebnem ozračju. Potem ko je pred 15 leti na jadranju okoli sveta izgubil očeta Jureta Šterka, se je nedavno poslovila njegova mati, Vojka, in njej je bila posvečena sinočnja projekcija. V vlogi Vojke Šterk je zaigrala Silva Čušin: "Kot mi je govoril Igor, je imela zelo rada igralski poklic, ampak ji nikoli ni uspelo priti bližje zraven. Bila je zelo postavna, lepa in je zelo skrbela zunanji videz pod vso to nesrečo, ki jo je najbrž nosila pod sabo glede na vsa ta leta, ko je čakala na moža." Igor Šterk se v Šterkijadi neizprosno spominja svojih staršev, pogosto odsotnega in nase osrediščenega očeta, ter mame, ki je moževe avanture nemočno opazovala. Režiser se samokritično spominja tudi samega sebe. V njegovi vlogi je zaigral Jernej Gašperin: "Igorjeva želja je bila, da igralci v filmu ne prevzamemo vloge negativca ali pozitivca; da smo vsi krvavi pod kožo. Je pa res, da je Igorjev lik opazovalec in poslušalec v filmu; ne razvija lastne zgodbe, ampak je bolj priča temu, kar se dogaja mami in očetu in seveda to pušča na njem sledi." Razlog za film niso bili jadralski podvigi in tragično izginotje očeta; kar ga je pritegnilo, so bili trenutki v njihovi družini: žalostni, trpki, a hkrati komični in absurdni, takšni, ki odslikavajo kompleksnost odnosov, pa je o filmu, ki prihaja na redni kino spored, pred premiero zapisal Igor Šterk. Foto: SFC
Slovenija bo v začetku aprila častna gostja na mednarodnem knjižnem sejmu otroške in mladinske književnosti v Bologni. Čeprav gre za veliko manjši dogodek, kot je bilo lansko častno gostovanje v Frankfurtu, bo gostovanje v Bologni v vrhu letošnjih slovenskih kulturnih dogodkov v tujini. Sejem je namenjen strokovni javnosti in prodaji avtorskih pravic, dogovor za častno gostovanje pa je bil sklenjen pred petimi leti. Kaj pa je naša posebnost, po kateri smo prepoznavni in bomo z njo v Bologni stopili v ospredje? Posebnost slovenske ilustracije je njena visoka umetniška vrednost (foto:spletna stran festivala).
Kratka radijska igra Vrt je nastala v mednarodni koprodukciji, v partnerstvu gledaliških institucij z Nizozemske, Češke in Slovenije, ki jo zastopa gledališče Glej. Tridelni projekt, ki ga sestavljajo odrska uprizoritev in zvočna realizacija v angleškem jeziku ter večjezična radijska različica, izpostavlja dihotomijo med iluzijo o rajskem vrtu ter pretnjo naravnih in človeških katastrof, kar oboje spremlja naše trenutno bivanje na planetu Zemlja. Več o kratki radijski igri Vrt pa Petra Tanko v pogovoru z režiserjem Borom Ravbarjem.
Neveljaven email naslov