Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rojstnodnevna praznovanja, spontana druženja, sprehod s psom, omizja prijateljev in znancev … stiki in srečevanja z ljudmi so del našega vsakdana, ki pa mu pogosto ne posvetimo pozornosti. Prav te podobe pa naseljujejo slike Jurija Kalana, ki svet okoli sebe upodablja z mešanico realizma, ekspresije in rahlega humorja ter popačenih perspektiv. V Mestni galeriji Ljubljana na ogled postavljajo njegovo doslej najobsežnejšo predstavitev z naslovom Drobci.
Foto: Oblaki so rdeči, 2021, vir: MGML (izrez fotografije)
Rojstnodnevna praznovanja, spontana druženja, sprehod s psom, omizja prijateljev in znancev … stiki in srečevanja z ljudmi so del našega vsakdana, ki pa mu pogosto ne posvetimo pozornosti. Prav te podobe pa naseljujejo slike Jurija Kalana, ki svet okoli sebe upodablja z mešanico realizma, ekspresije in rahlega humorja ter popačenih perspektiv. V Mestni galeriji Ljubljana na ogled postavljajo njegovo doslej najobsežnejšo predstavitev z naslovom Drobci.
Foto: Oblaki so rdeči, 2021, vir: MGML (izrez fotografije)
Vsebine Programa Ars
Komedija Dedek gre na jug v režiji Vincija Vogue Anžlovarja je zgodba o prijateljstvu in ljubezni, pravi režiser, ki je tudi napisal scenarij za film - slaba tri desetletja po tem, ko je v slovensko-japonski koprodukciji nastal prvi celovečerni film v samostojni Sloveniji, Babica gre na jug. V Dedku Vlado - ki ga igra Vlado Novak - iz bolnišnice ugrabi svojega prijatelja, Borisa (Boris Cavazza). Napotita se proti Makedoniji - tam upata, da bosta našla Borisovo dolgoletno ljubezen Nedo, s katero jima je usoda pred leti prekrižala načrte za skupno življenje. Vendar pa na poti srečata Romkinjo Esmo in zgodba se zaplete ... Po ljubljanski premieri bo ekipa filma obiskala še druga slovenska mesta. Z Vincijem Vogue Anžlovarjem se je pogovarjala Tina Poglajen. Foto: Miloš Srdić/SFC (izrez fotografije)
Leto 2023 je tudi leto praznovanja šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija - Programa Ars. Danes je praznovanje sprožil prvi v nizu dogodkov in sicer izid nove zvočne knjige in prvega poglavja predvajanja Odprte knjige To noč sem jo videl Draga Jančarja. V studiu 1 naše radijske hiše, kjer je zvočna knjiga nastajala, so jo predstavili pisatelj Drago Jančar, interpret: dramski igralec Branko Jordan, režiser Klemen Markovčič in urednik igranega programa Alen Jelen, med navzočimi pa je bila tudi Tadeja Krečič.
Mestno gledališče ljubljansko bo stopilo v novo leto v znamenju gledališke klasike, prilagojene za današnji čas. Monoprojekt bo premierno utelesil igralec Sebastian Cavazza, ki si je zamislil, prevedel in interpretiral dramsko besedilo Shakespeare angleškega avtorja Stevena Berkoffa. V besedilu Shakespeare Berkoff v središče postavi le zlobne dramske osebe v Shakespearjevih besedilih. Britanski filmski režiser, dramatik in igralec je med drugim tudi eden izmed predstavnikov gledališča "v fris". Monoprojekt ima tri vsebinske ravni, zadnji dve, torej avtorjev odnos do besedila in osebni odnos do negativnih dramskih likov, so med procesom dela morali spremeniti, saj Sebastijan Cavazza v predstavi izraža svoja stališča in se odmika od izvirnega besedila. Tudi humor je spremenjen in prilagojen slovenskemu občinstvu. V uprizoritvi so se odločili za kombinacijo verificiranega besedila ter pogovornega jezika, scenski elementi pa so stilizirani. Shakespeare Stevna Berkoffa je prva uprizoritev v Sloveniji, Shakespearovi zlobneži pa zaradi svoje kompleksnosti soustvarjajo prav poseben gledališki žanr. Foto: Peter Giodani / MGL
Začenja se nov cikel nedeljskih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija – Mozartine 2023. Rdeča nit Mozartin so solisti iz orkestra ter sodelovanja z mladimi dirigenti. O letošnjih koncertih je z umetniško vodjo orkestra, Majo Kojc, spregovorila Katarina Radaljac. Foto: RTVSlo
Ljubljanska Cukrarna bo nocoj prvič odkar so jo odprli, zaživela v gledališki podobi. Ob 20ih se namreč tam obeta premiera predstave Gibanje v zasnovi SNG Drama Ljubljana. Dramsko besedilo, ki ga je napisal srbski dramatik Dimitrije Kokanov se izmika vsem žanrskim oznakam. Ustvarjalci so ga opredelili kot meditacijo o tem, v kakšnem stanju se nahaja sodobni človek.
Osrednji spletni portal slovenskega jezika, portal Fran, je po osmih letih od nastanka dopolnjen in obogaten. Leta 2014 je bilo na njem 20 slovarjev, zdaj jih je 44. Kdo vse stoji v ozadju tega dela, v čem je portal Fran med prvimi v Evropi, pa tudi o tem, da morajo imeti slovaropisci do vseh besed enak odnos, smo se pogovarjali s predstojnikom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Kozmo Ahačičem. Naš sogovornik pravi, da morajo slovaropisci imeti enak odnos do vseh besed, tako kot morajo uradniki imeti enak odnos do občanov. Vsaka beseda naj bi imela torej enako vrednost, še posebno pa tiste, ki pristanejo na portalu Fran. Zanimanje zanje ni majhno. V osmih letih so pri Franu našteli kar 300 milijonov iskanj. Na ugotovitve inštituta še posebno nestrpno včasih čakajo novinarji. Ob smrti britanske kraljice Elizabete Druge so se pri Franu ukvarjali z vprašanjem, ali naj se novi kralj imenuje Charles ali pa Karel, do desetih zvečer. Od tega je bilo namreč odvisno, kako bo britanski kralj zapisan v slovenskih časopisih prihodnji dan.
Želja po vračanju k naravi je v tem divjem in zapletenem kapitalističnem svetu, ki spodmika vsak občutek varnosti, vse močnejša. A kaj to zares pomeni? Fizični umik vanjo ali iskanje zgléda za ravnovesje in zmernost? Lahko od narave kar zahtevamo, da bo naša prijateljica, ko nam to paše? Lahko njeno divjost ujamemo v stekleno kletko? Smo jo že dovolj uničili, da bo pohlevno sklonila glavo? Morda pa je še vedno čas, da z njo vzpostavimo iskreno, sodelovalno vez – a vprašanje, če bomo to zmogli samo z razumom. "Naravo zapišem z veliko začetnico in jo razglasim za svojo cerkev," je leta 1957 zapisal ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright. S to mislijo so pospremili skupinsko razstavo Naravna vera v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Štirinajst umetnic in umetnikov je s fotografijami, slikami, videom in prostorskimi instalacijami prepletlo tri nadstropja Švicarije, mogočne starinske vile pod vznožjem Rožnika. To je bil od nekdaj prostor gostoljubja in sobivanja, tudi z gozdom v okolici, povesta kustosa Dušan Dovč in Yasmin Martin Vodopivec. Naravno vero bo pospremil obrazstavni program, tudi glasovni performans Irene Tomažin Korenine glasu # odmev, ki ga pravkar slišimo. Foto postavitve Marka Pogačnika: Žiga Bratoš
Vse tiste pa, ki boste preživeli silvestrski večer v zavetju toplega doma in pred radijskimi sprejemniki pa vabimo, da se nam na Tretjem programu pridružite pri spremljanju silvestrovanja, ki bo potekalo od 20. ure pa vse do 10 minut čez polnoč. Dogodek, ki bo potekal v radijskem studiu 01 in bo v dobršni meri temeljil na improvizaciji, bodo soustvarjali voditelj Aleksander Golja, dramski igralec Blaž Šef in pianist radijskega orkestra Klemen Golner. Letošnji program so zastavili kot preplet glasbenih vsebin, primernih utripu in času.
Poslastica za vse ljubitelji sedme umetnosti, slavnostna premiera nove izvirne glasbene partiture za znameniti nemi film Nosferatu, ki ga je posnel velikan nemškega ekspresionizma Friedrich Wilhelm Murnau. Ob stoletnici premiernega predvajanja te nesmrtne neme grozljivke – prvič so jo predvajali 4. marca 1922 v Berlinu – je Slovenska kinoteka skladatelju in pianistu Andreju Goričarju, ki je lani prispeval novo glasbo za film Erotikon z Ito Rino v glavni vlogi, letos naročila, da na novo ozvoči tudi ta film.
Če smo v prejšnje leto vstopili z zaprtimi vrati galerij in muzejev in se je nato zdelo, da organizatorji kar hitijo z izvedbo prej zastalega programa, lahko rečemo, da je letošnje leto morda prineslo manj izstopajočih razstav. Nekaj poudarkov leta na področju vizualne umetnosti je zbrala Iza Pevec.
Letošnje parlamentarne volitve so budno spremljali tudi umetnice in umetniki in ostali delavci v kulturi. Sklenil se je eden izmed najburnejših mandatov v slovenski kulturni politiki. Ni skrivnost, da z ministrovanjem Vaska Simonitija, kljub rekordnemu proračunu za kulturo, mnogi niso bili zadovoljni. Največ prahu je dvigovalo razdeljevanje sredstev, kadrovanje in odnos do resorja. Kljub razdrobljenosti kulturnega sektorja pa so bili ustvarjalci v pričakovanjih do nove politike enotni: zagotavljanje pogojev za kakovostno umetniško produkcijo bi morala biti ena od prioritet nove vlade in ministrstva za kulturo, zato si želijo strokovnih kriterijev pri dodeljevanju sredstev in da se ustrezno reši položaj samozaposlenih v kulturi. Tudi za novo garnituro na Maistrovi je bil začetek novega mandata buren, izzivov pa toliko, da jih bodo težko razrešili v štirih letih težko razrešili (foto: BoBo).
Kateri so bili najbolj gledani filmi letošnjega leta, tako na svetovni ravni kot na naših platnih? Kateri so dobili prestižne filmske nagrade in katera zaveza, h kateri so večkrat pozivali tako slovenski filmarji kot izvoljeni predstavniki ljudstva, bo, kot kaže, tudi letos ostala neizpolnjena? Pregled filmskega leta 2022 je pripravil Urban Tarman. Foto: EFA/Sigurjon Ragnar Foto: EFA/Sigurjon Ragnar
Slovenska koreografa in plesna pedagoga Pia in Pino Mlakar sta vse življenje skupaj plesala, ustvarjala in si delila tudi zasebni svet. Par, ki je poletja preživljal na jadrnici Galeb PI314, je zdaj navdihnil tudi plesno predstavo Stopi iz moje sence PI314 režiserke Nede R. Bric. Foto: MMC / Drago Videmšek
Angleški naslov nove skupinske razstave v ljubljanski galeriji Equrna ima dvojen pomen. Meantime si lahko razlagamo kot čas vmes – pokaže namreč, kaj se je v slikarstvu pri nas dogajalo v zadnjih dveh letih – in pa tudi kot zloben čas, tako spomni na težko obdobje za umetnost med pandemijo. Predvsem pa razstava prikaže raznolikost tehnik in motivov štirinajstih slikark in slikarjev. Sprehod po Equrni ponudi na prvi pogled povsem poljuben izbor slikarskih del, težko bi jim našli veliko skupnih točk, in ravno to je bil namen kustosa Arneja Brejca. Želel je razpreti čim bolj široko pahljačo pristopov, slogov in poetik ter hkrati vliti optimizem v to, kot pravi, analogno, človeško umetnost, kjer še naredimo kaj s svojimi rokami. Optimizem zato, ker slike niso utrujene, prežvečene. Razstavljajo: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger in Jure Zadnikar. Kolaž slik: Equrna
Leto 2022 je v najrazličnejših oblikah in formatih preizpraševalo našo družbeno, politično in umetnostno sedanjost, prezrlo pa ni niti bivanjskih vprašanj in vprašanj, ki se posamezniku porajajo ob gradnji in preverjanju identitete, tako lastne kot tudi skupnostne. Dva največja slovenska festivala, Borštnikovo srečanje in teden slovenske drame sta minila v znamenju postepidemičnih razmer in radosti ob ponovnem zagonu gledališkega vrveža na odru in nasproti njega, v avditoriju. Več o nagrajenih predstavah, dramskih besedilih ter zaslužnih posameznikih pa v prispevku Petre Tanko. Foto: Bitef/Jelena Janković
Prvi slovenski božični film Kapa režiserja Slobodana Maksimovića je ob prvi zlati roli prejel še glavno nagrado beljaškega festivala K3. Zgodba o Eriku, dečku, ki zaradi neurejenih družinskih razmer živi v mladinskem domu, in Lučki, deklici iz premožne družine, ki se srečata za božič, je nastala po scenariju Saše Eržen. Pred mikrofon jo je povabila Tina Poglajen. Foto: Promocijsko gradivo
Nocoj bodo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v sodelovanju s Slovensko kinoteko prikazali nemo filmsko klasiko Nosferatu – Simfonija groze, »nesmrtno grozljivo-romantično klasiko«, ki jo je nemški ekspresionist F. W. Murnau posnel pred stotimi leti. Izvirna glasbena partitura Hansa Erdmanna se je v tem času izgubila, nocojšnjo projekcijo bo spremljala partitura skladatelja in pianista Andreja Goričarja z Orchestra of the Imaginary. Poleg Goričarja v vlogi pianista in dirigenta so to še Ana Julija Mlejnik, violina; Nejc Mikolič, viola; Milan Hudnik, violončelo; Janez Avšič, kontrabas; Jan Gričar, saksofon; Jakob Bobek, klarinet in Primož Zemljak, rog. Dogodek nastaja v sodelovanju z RTV Slovenija, glasbo bomo neposredno prenašali na Programu Ars. Foto: MMC / IMDB
V galeriji Photon so odprli razstavo Toma Brejca po njegovem daljšem premoru od ustvarjanja in razstavljanja umetniških fotografij. Vrhunski modni in portretni fotograf, ki svoj pečat pušča na naslovnicah svetovnih revij, po izobrazbi pa je diplomirani filozof in sociolog kulture, se namreč potaplja tudi v intimne svetove umetniške fotografije s pridihom dokumentaristike. Prizor mladih, ki se razigrano družijo na zelenici ob mogočni stavbi londonske Narodne galerije, umirjena, skoraj zenovska panorama nad gladkim morjem ob miramarskem gradu proti večeru in voajerski pogled od zgoraj v čolniček, s katerim družina pluje po jezeru v Newyorkšem parku. In še kaj, seveda. Če je na eni strani vrlina tehnična dovršenost, pa je bistvo dobre fotografije tudi v metafizičnem, neizrekljivem, nam je namignil Tomo Brejc ob obisku v našem studiu. Foto: Tomo Brejc, Vezalka / Shoelace, 2022
Dobrih štiristo strani dolga in nekaj kil težka je nova monografija slikarja in grafika Andreja Jemca, umetnika luči in geste, nekoč profesorja in dekana ljubljanske likovne akademije, akademika in med drugim leta 1994 tudi prejemnika Prešernove nagrade za življenjsko delo. Avtorji spremnih besed za knjigo, ki je izšla pri Slovenski matici, so Tonko Maroević, Niko Grafenauer in Milček Komelj. Rezultat zahtevnega, 10 let trajajočega zbiranja gradiva za knjigo, ki je izšla ob Jemčevi 85. letnici, je pregleden izlet skozi izjemen opus, vse od kubističnih podob in postopnega razpadanja oblik, razpredmetenja predmetov v ploskev, pa raziskovanja abstrakcije, v kateri se kdaj le rahlo izrisuje figuralika in spet izginja do popolne odsotnosti predmetnega. V zgodnejšem obdobju so zanj značilne ostro, grafično zamejene in melodično valovite forme, med seboj v izrazitih barvnih in svetlostnih kontrastih, barva vedno žari, tudi ko je slika v molovskih hladnih tonih, še bolj pa, kot rdeče in rumene izstopijo na črni ali beli podlagi. Hkrati že takrat, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, slika tudi ekspresivno, z izrazito vidno slednjo čopiča in silne poteze. Če preskočimo v novo tisočletje, nas Andrej Jemec predrami s še več barvne drznosti, vedrine, polivanja, kot bi se njegova energija stopnjevala. Niko Grafenauer ga označi za lirika v slovenskem modernističnem prostoru, ki na marsikateri sliki, zlasti iz zadnjega časa, kar prekipeva od sle in vitalne radoživosti. Foto: Žiga Bratoš
Neveljaven email naslov