Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rojstnodnevna praznovanja, spontana druženja, sprehod s psom, omizja prijateljev in znancev … stiki in srečevanja z ljudmi so del našega vsakdana, ki pa mu pogosto ne posvetimo pozornosti. Prav te podobe pa naseljujejo slike Jurija Kalana, ki svet okoli sebe upodablja z mešanico realizma, ekspresije in rahlega humorja ter popačenih perspektiv. V Mestni galeriji Ljubljana na ogled postavljajo njegovo doslej najobsežnejšo predstavitev z naslovom Drobci.
Foto: Oblaki so rdeči, 2021, vir: MGML (izrez fotografije)
Rojstnodnevna praznovanja, spontana druženja, sprehod s psom, omizja prijateljev in znancev … stiki in srečevanja z ljudmi so del našega vsakdana, ki pa mu pogosto ne posvetimo pozornosti. Prav te podobe pa naseljujejo slike Jurija Kalana, ki svet okoli sebe upodablja z mešanico realizma, ekspresije in rahlega humorja ter popačenih perspektiv. V Mestni galeriji Ljubljana na ogled postavljajo njegovo doslej najobsežnejšo predstavitev z naslovom Drobci.
Foto: Oblaki so rdeči, 2021, vir: MGML (izrez fotografije)
V razstavišču Kraljeve palače v Milanu je na ogled razstava z naslovom Hieronymus Bosch in neka druga renesansa. Eksponati zanjo so prišli domala iz vse Evrope, med njimi pa zbujajo pozornost zlasti redka dela samosvojega Holandca, ki je na prelomu v 16. stoletje sprožil pravo modo grozljivih in sanjskih motivov. Oziroma: "neko drugo" renesanso – pravijo kustosi razstave. Foto: Janko Petrovec
Nekje med domišljijo in faktografijo se nahaja Obris mojega časa, kot je svojo avtobiografijo naslovil Aleksander Bassin, kritik, kurator in funkcionar, ki že več desetletij pomembno sooblikuje domači umetnostni prostor, predvsem likovni, bil pa je tudi mednarodno dejaven. Oče je mislil, da bo zdravnik, a je šel po drugi poti. Svoje prve kritiške komentarje si je že v srednji šoli zapisoval v beležko. V mladosti je bil še aktiven športnik, vaterpolist. Knjiga, ki je izšla pri Slovenski matici, ni linearno kronološka. V njej se posveti tudi svojemu dedu, ki je imel, kot pravi, nos za nove umetnike, na primer za mladega Zorana Mušiča. Foto: Žiga Bratoš
Osrednja sekcija Liffa so Perspektive. Tekmovalna sekcija združuje prvence ali druge filme režiserjev in režiserk z vsega sveta. Tokrat je programski direktor Simon Popek izbral deset filmov iz Kanade, Islandije, Belgije Bolivije Švice, Francije, Hrvaške in Avstralije; v Perspektivah je za glavno nagrado, vodomca, poteguje tudi prva slovensko-avstralska koprodukcija Moja Vesna. Celovečerec francoskega režiserja Erica Gravela Prezaposlena, ki smo ga lahko videli v sredo, je zanimiv in močan žanrski hibrid. Je socialna drama in prav tako triler. Julie, mati samohranilka (igra jo Laure Calamy) z otrokoma stanuje na podeželju, medtem pa vse dneve dela v Parizu kot vodja sobaric v hotelu s petimi zvezdicami. Kdor ima izkušnje z jutranjim prebijanjem v slovensko prestolnico, ve, da že na običajni dan naloga ni preprosta. Že na običajen dan je njen urnik natrpan in do minute odmerjen. Že najmanjša zamuda lahko vse postavi na glavo. Julie vstaja ponoči in po otroka se vrne, ko njeno podeželsko vas že zagrne tema. S podmladkom se čez dan ukvarja starejša soseda, ki ni najbolj navdušena nad svojimi zadolžitvami: predlaga ji, naj si raje poišče službo v vasi, lahko je prodajalka v trgovini, pomagala ji bo dobiti službo. Toda Julie ima druge karierne načrte. Bolj kot ambicije jim botruje preprosta računica: ima stanovanjski kredit, nekdanji partner ne plačuje redno preživnine, pa tudi otroka imata – kot vsi drugi – svoje želje in potrebe. Julie torej potrebuje novo službo, boljšo službo; to je njen cilj, za katerega je tako odločena, da se zdi, da bi bila pripravljena zanj tudi umreti. V svoj natrpan urnik, iz katerega sta kortizol in adrenalin eliminirala vsakršno sled morebitnega »razvajanja« ali »časa zase«, Julie torej doda novo nalogo. Če k tej »eksplozivni zmesi« dodamo še scenaristično odločitev, da se nemogočega podviga loti ravno v trenutku splošne stavke, ko je javni prevoz ustavljen, promet v Parizu pa blokiran, si hektičnosti in šprinta iz filma Teci Lola, teci ni težko predstavljati. Odločitev, da se razpoloženjsko in žanrsko težišče s socialne drame premakne na triler je pri filmu Prezaposlena ključna. Pogoji za triler so izpolnjeni. Julie se nenehno in hitro giblje med nalogami, brezkompromisno je osredotočena na doseganje ciljev, bije bitko s časom, z ovirami, zanje najde ustvarjalne rešitve in med prevoznimi sredstvi prehaja z lahkoto, kakor bi bila na begu pred gangsterji ali na kakšni tajni misiji. Če postavimo sarkazem v oklepaje, je Julie preprosto na lovu za boljšim življenjem in pri tem ni pripravljena popustiti niti za milimeter. Film je premišljeno odmerjen na 88 minut, kajti več od tega bi zaradi njegovega visokega témpa, ki ga utrjuje zahtevnejša in temačnejša elektronska glasba – ki spominja na tisto iz trilerja Nikoli zares tukaj Lynne Ramsay – bi tudi gledalec težko vzdržal. Pod črto: če bi se film namesto na zunanjo akcijo bolj osredotočal na doživljanje junakinje, bi se namesto Prezaposlena lahko imenoval tudi Izgorela. A to bi bil povsem drug film. Po svetovni premieri na Berlinalu in uspešni predstavitvi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je Sara Kern prejela vesno za najboljšo režijo, njen celovečerni prvenec Moja Vesna prihaja na redni spored naših kinematografov. Sara Kern je ustvarila doživeto nasprotje med mlado sestro Mójo, ki prezgodaj prevzema breme odgovornosti, in starejšo sestro Vesno, ki te odgovornosti ne sprejema in je izrazito romantičen, tragičen lik, je zapisala mednarodna žirija v utemeljitvi nagrade, sama režiserka pa pravi takole: Po eni strani je ogromno mojega otroštva v tem liku Moje oziroma sem praktično to jaz v otroštvu. Nekako sem vzela samo to emocionalno plat svojega otroštva in sem jo potem spremenila v fiktivno zgodbo. Film ni avtobiografski, vendar je hkrati zelo oseben, ker temelji na občutjih iz mojega otroštva. Mójo igra slovenska Avstralka Loti Kovačič in v Portorožu so jo nagradili z vesno za najboljšo žensko vlogo. Z besedami žirije: »s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo nas je očarala mlada Loti Kovačič. Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja,« je dodala žirija o liku Moje. Njena sestra je noseča dvajsetletna Vesna. Igra jo Mackenzie Mazur in o njej Sara Kern: Vesna je nekakšen outsider v tej družini in v filmu nekako išče pot ven; ona je precej drugačna, ona ima umetniško žilico, ker pač piše slam poezijo in se izraža ta način, ampak skozi ves film v bistvu želi razumet, zakaj je mama umrla ali je to bil samomor ali ne. To je njeno veliko vprašanje, ki ga Moja nima. Za Vesno je žalovanje bolj kompleksno. To me je zanimalo; v moji družini je bilo skozi leta veliko žalovanja, zato me ta tema nekako zanima, kar sem videla, kako se vsak človek na drugačen način spopada s tem. Žalovanje je že samo po sebi kompleksna stvar, polna nasprotij. O temnejši plati življenja, smrti in z načini soočanja z njo, govori nekaj filmov letošnjega Liffa. Med njimi izpostavljamo film Sin režiserja Floriana Zellerja, pa tudi hrvaški Varen kraj režiserja Juraja Lerotića. Varen kraj je gotovo eden od izstopajočih naslovov sekcije Perspektive in o njem bomo podrobneje govorili prihodnji teden.
V Dvorani Ondine Otta Klasinc Opere in Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor bodo nocoj uprizorili operni muzikal Tesla. Gre za novost skladatelja Slavka Avsenika ml. in libretista Nejca Gazvode v režiji Aleksandra Popovskega in pod taktirko Simona Krečiča. V naslovni vlogi bo nastopil Klemen Slakonja.
novega slovenskega dela, ki so ga krstili v SNG Maribor
Nič novega ni, da smo dandanes po večini preobremenjeni z delom, še zlasti pa to velja za prekarne delavce, torej pogosto tudi za delavce in delavke v kulturi. Kako to spremeniti in kako si zamišljati boljše razmere, se sprašuje razstava "Delo v nastajanju. Razmišljanje onkraj kapitalizma" v galeriji Škuc. Umetnici Ana Čigon in Vesna Bukovec ter vodja galerije Škuc Tia Čiček razmišljajo o pogojih deljenja znanja in iskanja alternativnih družbenih ter organizacijskih ureditev. "Kdo izmed vas se veseli ponedeljka? Kdo izmed vas prejema minimalno plačo? Kdo izmed vas misli, da vašega dela ne bo nihče opazil?" Tako nas sprašujejo risbe Ane Čigon, ki izrišejo tudi, kako je osebno življenje in doživljanje ujeto v strukture dela in zaslužka. Rada bi izklopila delo, ko neham delati, piše na risbi osebe, ki misli izklaplja s stikalom na glavi. Tudi v nekaterih risbah Vesne Bukovec se boj za delavske pravice združuje z osebno perspektivo. Umetnici in kulturni delavki Ana Čigon in Vesna Bukovec se na razstavi predstavljata s svojimi umetniškimi deli, a ključnega pomena je, da je razstava nastala v sodelovanju vseh treh – ob umetnicah je tu še vodja galerije Tia Čiček. Sodelovanje nam omogoča, da se spobujamo, delimo različne poglede in se morda hitreje premaknemo, ko se zataknemo v procesu dela. Obstoječe strukture pa sodelovanja ne spodbujajo, je prepričana Tia Čiček. Pa se prav drug od drugega lahko največ naučimo, zato je del razstave tudi video s tremi intervjuji, ki so ga pripravile vse tri v sodelovanju. K pogovoru so povabile sindikalistko Teo Jarc (Sindikat Mladi plus), dr. Svetlano Slapšak (upokojena redna profesorica, klasična filologinja, antropologinja in pisateljica) ter Jadranko Vesel (Rise, raziskovalni inštitut za socialno ekonomijo). Tudi obiskovalci so povabljeni k sodelovanju na razstavi, saj prostori med drugim omogočajo delo in počitek. Sicer pa vsaka izmed sob galerije poudarja določen vidik: gre za prostor upora, prostor počitka in prostor (od)učenja ter diskurzivni prostor dela. Ključni pa niso le razstavljena dela in povabilo obiskovalcem k počitku in ustvarjanju, temveč tudi proces. Še pred nastankom razstave so ustvarjalke zasnovale bralni krožek, posvečen deljenju znanja in prebiranju književnosti, povezane s teorijo dela, skrbi, postkolonializma in delavskih gibanj. Premisleku o delu, sodelovanju in grajenju skupnosti pa je posvečen tudi obrazstavni program. Z razstavo v galeriji Škuc zdaj že drugi november razmišljajo o drugačnih načinih delovanja, Tia Čiček pa se zaveda, da gre za težko rešljive probleme, a moramo se vsaj pogovarjati o boljši prihodnosti. Foto: risba Ane Čigon na rastavi Delo v nastajanju. Razmišljanje onkraj kapitalizma, avtor fotografije: Iza Pevec
S tremi razstavami na različnih prizoriščih v Novi Gorici in Gorici se popoldne začenja 23-i mednarodni festival sodobnih umetniških praks Pixxelpoint. Njegova nosilna tema je Zaupanje & tveganje, festival pa so razdelili v dva sklopa in bo trajal do 26. novembra. Pixxelpoint je po uspešni prijavi na razpis znova pod finančnim okriljem ministrstva za kulturo, prvič pa sredstva zanj prispeva tudi Zavod GO!2025 v okviru Evropske prestolnice kulture. Več v prispevku Valterja Preglja.
Jože Plečnik je skrivnosten in večen. Razmišljujoč in praktičen. Prav zato ga lahko vedno znova odkrivamo. Plečnikovo leto se končuje, a čas je še za eno razstavo z vprašanjem: kako ga vidimo danes? V Plečnikovi hiši so sodobnemu poklonu umetnikov njegovemu opusu dali naslov Sicer sem samo gospodinja, ampak ne vem ... Direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane Blaž Peršin je k sodelovanju povabil dva kuratorja, iz Italije Luca Lo Pinta in iz Nemčije Olafa Nicolaia. Navdih za razstavni koncept sta črpala iz fiktivnega pisma, ki naj bi ga gospodinja Urška pisala Plečniku. Predmeti, ki jih je 25 domačih ter tujih umetnikov in umetnic umestilo na mize, tla, stene hiše in še kam, delujejo na prvi pogled kot del stalnega inventarja. Ko jih opazimo, pa nas povabijo, da prostore hiše opazujemo na neki nov način. Razstavo si lahko ogledate do 8. januarja. Foto: Matevž Paternoster / MGML
Predstavniki društev, ki združujejo ustvarjalce v kulturi, so opozorili na po njihovem mnenju sporno delovanje državne volilne komisije. Ta je v nasprotju z dosedanjo prakso izločila večino elektorjev iz društev kot interesnih organizacij za volitve v državni svet, saj naj ne bi dokazali, da se poklicno ukvarjajo z umetnostjo. Predstavniki društev so ogorčeni, sklepe o zavrnitvah so jim vročili kar detektivi. DVK od društev zahteva, da ji dokazujejo, da se profesionalno ukvarjajo z umetnostjo, kar je za področje kulture izjemno sporno, saj so oblike zaposlitve v kulturi različne. Še bolj bode v oči spreminjanje dosedanje prakse, opozarja Tone Peršak. Klemen Dvornik iz Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev pa je opozoril, da so se pravila začela spreminjati, ko so bili postopki že v teku. Z državne volilne komisije so nam pisno sporočili, da so jasno sledili določenem kriterijem, ki jih morajo izpolnjevati poklicne organizacije za določitev števila elektorjev. Ti kriteriji izhajajo tako iz Zakona o volitvah v državni svet, kot tudi iz odločitev Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča. Zakon določa, da predstavnike negospodarskih dejavnosti – volijo le organizacije, ki se poklicno ukvarjajo s posamezno dejavnostjo, oziroma imajo volilno pravico osebe, ki poklicno delujejo v določeni negospodarski dejavnosti. Poklicne organizacije torej pri oblikovanju skupnega volilnega telesa, ki nato izvoli člana Državnega sveta, ne volijo elektorjev glede na število celotnega članstva, temveč le glede na število članov, ki poklicno delujejo na področju posamezne dejavnosti. A predstavniki društev ob tem postavljajo vprašanja ali ustvarjalci na kulturnem področju, ki so lahko člani društev, ki jim zakon priznava status članov, so pa sicer amaterski ustvarjalci, nimajo pravice svojega zastopstva v državnem svetu? In ali upokojeni člani umetniških društev, ki so celo življenje delovali profesionalno, lahko pa tudi neprofesionalno, in ki so pogosto še zelo aktivni, ne morejo imeti svojega predstavnika v državnem svetu? Predvsem pa; zakaj se je državna volilna komisija odločila, da sistem, ki je veljal doslej, ne velja več? Foto: Posnetek s skupne novinarske konference predstavnikov Društva slovenskih pisateljev, Društva oblikovalcev Slovenije in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Vir: ZDSLU
Avstrijski film Korzet, ki prinaša nov pogled na življenje avstrijske cesarice Elizabete, širše znane kot Sisi, bo drevi odprl Ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe v 33. izvedbi. Po dveh pandemičnih letih se festival v celoti vrača pred občinstvo, nekaj filmov pa bo mogoče videti tudi v spletnem sistemu videa na daljavo. Letos prinaša Liffe 90 celovečernih in približno 30 kratkih filmov. Za nagrado vodomec bo tekmovalo deset filmov. Kar pet jih je povezanih s temo odraščanja.
Tako antična ginekologinja Agnodika, rešiteljica svetilnika Giorgina Reid kot tolmačka živali Temple Grandin so ženske, ki so zaznamovale svet, a se jih še vedno premalo pozna. V predstavi Neustrašne, ki je nastala na podlagi stripovskih vinjet francoske avtorice Penelope Bagieu, sedem žensk z besedami ansambla SNG Nova Gorica znova pokaže svoj pogum, s tem ko si drznejo biti drugačne in samosvoje. Zaigrajo Radoš Bolčina, Ana Facchini, Lara Fortuna, Arna Hadžialjević, Helena Peršuh, Dušanka Ristić, Marjuta Slamič in Andrej Zalesjak. Grafika: SNG Nova Gorica
S sobotnim odprtjem razstave Staging Plays in uprizoritvijo predstave Samice, se v Cankarjevem domu začenja festival Sad Sam manifestacija. Gre za dneve, posvečene hrvaškemu plesalcu in koreografu Matiji Ferlinu. Poleg Samic, ki jih bodo odigrale članice Mestnega gledališča Pulj, bosta na sporedu še dve solo predstavi v Ferlinovi izvedbi: Sad Sam Revisited – prvi solo iz cikla Sad Sam ter Sad Sam Matthäus, ki je lani – po mnenju Društva gledaliških kritikov Slovenije – prejel nagrado za najboljšo uprizoritev sezone 2021/2022. Matijo Ferlina je še pred začetkom festivala pred mikrofon povabil Matic Ferlan.
Poglobljeno raziskovanje fenomena videoiger v digitalnem prostoru je že več let v ospredju umetniške prakse Petre Mrša. Ta gledalcu z različnih vidikov približa medij in kontekst videoiger ter poudari razširjeno rabo tehnologije, od njene uporabne do socialne funkcije, pove kustosinja Maja Hodošček. Petra Mrša se je v najstniških letih zaljubila v film in to je tudi eden od glavnih razlogov, da je kasneje začela proučevati svet videoiger. "Kot pravi so se ji filmi vedno zdeli vznemirljivejši kot življenje samo. Ko je odraščala, se je vsebinam filmskega medija podobno prepuščala kot se večina mladih videoigram danes. Ta moč video igric se je sicer že začela v njeni mladosti, nje sicer takrat niso navdušile, so pa njene vrstnike, po letu dva tisoč pa so te preplavile svet." Eno od glavnih vprašanj, ki si ga je zastavila umetnica je: kako medij videoiger vpliva na odraščanje in na osebnost posameznika. Meja med fikcijo in realnostjo je s pojavom tega fenomena postala zabrisana. "Na začetku je družba narekovala vsebino videoiger, te so posnemale življenje, uresničevale so zabavnejšo ter enostavnejšo obliko stvarnosti." Petra Mrša pravi, da smo vse bolj priča obratnemu procesu, videoigre so začele oblikovati družbo. "Igre postajajo kompleksnejše od resničnega sveta. Da jih ljudje obvladajo morajo razviti posebne nove veščine, ki so lahko koristne v resničnem svetu. Z zamislimi iz fantazijskega sveta oblikujemo stvarnost, za katero si želimo, da bi bila enostavnejša, z bolj jasnimi pravili." Mrša se izogiba moraliziranju. Videoigre lahko imajo škodljiv vpliv, predvsem na ranljive skupine kot so otroci, a te so na udari že same po sebi. Gre za skrajne pojave. Ti pa so običajno najbolj odmevni. "Nasilje povezano z videoigrami in, ko se otroci zaradi njih manj učijo, je najbrž bolj odraz hitrega načina življenja. Po njeno ni nič narobe, če najstniki nekaj ur namenijo kakovostnim igram, kot je sama nekoč kakovostnim filmom." S ponudbo videoiger je enako kot s ponudbo knjig ali filmov. Veliko je šunda, do katerega pa je najlažje priti, saj ga industrija najbolj oglašuje. "Te igre seveda niso slabo narejene, gre za vrhunsko grafiko in tako naprej, a posameznik poleg zabave od njih nima veliko. A obstajajo tudi take igrice, ki skozi zabavo, tako kot nekateri filmi, lahko marsikaj povedo in se, da od njih tudi marsikaj naučiti." A kot pojasnjuje Petra Mrša, take videoigre niso na dlani, včasih je potrebno veliko truda, da se jih poišče, a se splača. Foto: Likovni salon Celje
Pred kratkim je založba Mladinska knjiga izdala knjigo Živi ogenj gledališča. Prvoosebna pričevanja in zapiski, razmisleki ter osebni spomini Saše Pavček, velike igralke, pesnice, dramske pisateljice in pedagoginje, so tako dobila svojo trdno snovnost in obliko, ki jo lahko prebiramo in se vanjo potapljamo tudi drugi. V polpreteklem času, času epidemije, so se gledališča zaprla. Tako za ustvarjalce kot za gledalce je bil to sprva šok, poln dvomov in negotovosti, pozneje pa so gledališke, pa tudi druge umetniške in kulturne ustanove z gledalci in obiskovalci navezale drugačen stik, posredovan preko ekranov. V takem razpoloženju Saša Pavček osebno in iskreno začenja svojo novo knjigo. V obdobju, ki ga poimenuje Gledališče v zastalem času, kakršen je naslov prvega dela, se ji je ponudila priložnost, da je zbrala in dopolnila spominske zapise iz različnih življenjskih obdobij, povezanih tudi z različnimi gledališkimi dejavnostmi. Med naslovi: O otroštvu in prvem stiku z gledališčem, Še nekaj misli o disleksiji, O študiju na AGRFT, Novo leto v gledališču, O režiserjih, Kultura med ljudmi in drugimi, beremo temeljite premisleke o videnju in razumevanju sebe in lastnega položaja, predvsem pa dejavnega in čutečega človeka sredi širše sredine, večinoma gledaliških ljudi. Drugi del knjige Živi ogenj gledališča predstavlja portrete umetniških sodelavcev, ki jih avtorica osebno in strokovno motri; med njimi Poldeta Bibiča, Dušo Počkaj, Ivanko Mežan, Borisa Cavazzo, Jerneja Šugmana, Janeza Škofa in druge. To je nedvomno pomemben prispevek pri ohranjanju spomina na umetnike te, materialno tako hitro minljive umetnosti, in prispevek v pokrajini slovenske teatrologije. Foto: Mladinska knjiga
V predstavah mladega režiserja Aljoše Živadinova Zupančiča so pogosta tema človek v okviru razmerij moči, družbene strukture, ki določajo hierarhije, in politika, ki je, bi rekli, organski del tega in se ji torej ne moremo izogniti. Tu so še vprašanja razmerij med spoli – kakšno vloge, naloge in pravice jim pripadajo. V Mini teatru predstava Amsterdam ob holokavstu odpira vprašanja krivde, spominjanja in kolektivnih travm. Nastala je po besedilu izraelske dramaturginje in pisateljice Maye Arad Jasar. Nastopajo Nika Korenjak, Luka Bokšan, Borut Doljšak in Timotej Novaković. Foto: Asiana Jurca Avci
S slavnostno podelitvijo nagrad se je v nedeljo v portoroškem Avditoriju sklenil jubilejni 25. Festival slovenskega filma, na katerem je bilo od torka prikazanih več kot sto celovečernih in kratkih filmov vseh žanrov. Glavno nagrado, vesno za najboljši film, poleg tega pa še za fotografijo Simona Tanška in za scenarij Matevža Luzarja, je prejel celovečerni igrani film Orkester. Kot je zapisala mendnarodna žirija v utemeljitvi nagrade za najboljši film, so liki iz Orkestra "v svojih življenjih bolj ali manj razglašeni. V tem uglaševanju in razglaševanju filmske zgodbe so vsi umetniški, tehnični in produkcijski segmenti filma še kako uglašeni. Pod suvereno dirigentsko paličico nam Orkester zaigra resno glasbo o malih ljudeh, v kateri se lahko zaslišimo tudi sami". Na fotografiji: Režiser in scenarist Orkestra Matevž Luzar, producentka Petra Vidmar in direktor fotografije Simon Tanšek. Avtorja fotografije sta Katja Goljat in Matjaž Rušt.
Nagrado Kristine Brenkove za najboljšo izvirno slovensko slikanico je letos prejela slikanica Kako objeti ježa, ki sta jo ustvarila pisateljica Jana Bauer in ilustrator Peter Škerl, izšla pa je pri založbi KUD Sodobnost International. Nagrado podeljujejo vsako leto v času rojstnega dne znamenite pisateljice in pesnice, ki se je rodila 22. oktobra 1911 v Horjulu in je kot urednica pri Mladinski knjigi uveljavila slikanico kot vodilni žanr literature za najmlajše. Nagrajena slikanica Kako objeti ježa je jezikovno-likovna pripoved o ježevi želji, da bi nekoga objel. Žirija v sestavi dr. Igor Saksida, dr. Barbara Zorman ter dr. Robert Potočnik je pregledala vseh 31 na razpis prispelih slikanic in jih za nagrado najprej nominirala šest. Soglasno so se odločili, da nagrado prejme slikanica Jane Bauer, ter v utemeljitvi zapisali, da je besedilo mogoče brati na več ravneh: kot pripoved o želji in njeni humorni uresničitvi, kot tematizacijo osamljenosti ter kot razmislek o drugačnosti, ki to v resnici sploh ni. Omenili so tudi ilustracije Petra Škerla, ki bralčevo pozornost pritegnejo na več načinov, in sicer z domišljeno izbiro perspektive ter množico likovnih podrobnosti, ki dograjujejo sporočilnost besedila. V sklopu nagrade Kristine Brenkove so podelili tudi posebno nagrado za kakovostno povezovanje umetnostnih zvrsti. Prejela jo je slikanica Sofijini baletni copatki, ki sta jo ustvarili Helena Kraljič in Tina Dobrajc, izšla pa je pri založbi Morfemplus d.o.o. Gre za realistično pripoved, ki prikazuje življenje Sofije in njene babice, ki je bila nekoč balerina. Foto: KUD Sodobnost International, izrez fotografije
Pesnica Nataša Velikonja se je v zbirki Prostor sred križišč, za katero je prejela Jenkovo nagrado, vrnila k intimnosti. Izraža vztrajanje kljub prizadetosti in negotovosti, osrednje teme pa so ljubezen, samota in občutek tujosti, pa vendar tudi sprejetosti. "Živim v družbi, pišem o samoti," je zapisala v eni izmed pesmi, v drugi pa »za samoto je potreben pogum«. Utemeljitev poleg zaokrožene in premišljene zgradbe poudarja, da … "pretočen pesniški jezik bralca/bralko ponese na svojih brzicah v slikovite prostore intime, kjer ljubimka lirski subjektki ves večer popravlja rdeč šal. Kjer ljubezen 'lovi' ali 'odloži trenutek' in se bohoti v vsej svoji silovitosti, tuzemski kompleksnosti in presežnosti." Za Jenkovo nagrado so bile nominirane še pesniške zbirke Braneta Mozetiča Aktivistovi zapisi, Jerneja Županiča Orodje za razgradnjo imperija in Kristine Kočan Selišča. Žiriji je predsedovala Alja Adam, drugi člani pa so bili Franci Novak, Klarisa Jovanović, Ivan Dobnik in Nina Dragičević. Foto: DSP, kolaž in izrez fotografij
"Dobr s se tole u MGLC zmenu, ejga!", "Do 12. februarja 2023 mava preskrblen ogrevan brlog … nč skrbi za ceno plina, pa to …" tako se o razstavi Črtomirja Freliha pogovarjata lika lisic na risbi, ki jo je objavil na Facebooku. "Lisice lahko povedo marsikaj, česar sami ne moremo" pravi Frelih o svojih hipnih risbah, s katerimi komentira dnevno dogajanje. Vsaj na videz povsem drugačna pa so dela, s katerimi umetnik v Mednarodnem grafičnem likovnem centru predstavlja zadnjih 40 let svoje umetniške prakse. Ko se sprehajamo med približno stotimi deli Črtomirja Freliha na razstavi, vidimo predvsem temnine in nekaj beline. Boj med svetlim in temnim, je likovna govorica eksistencializma, pravi umetnik o svojem barvnem svetu. Iz Frelihove zajetne likovne bere izluščimo domala vse klasične ikonografske teme od akta do tihožitja in krajine, ki jo navdihuje skrivnostni bohinjski kot, v katerem je odraščal in kjer še danes v prostem času išče svoje ustvarjalno zatočišče, je zapisala kustosinja Breda Ilich Klančnik. V likovnem smislu pa poleg dvojnosti med temnim in svetlim, opazujemo tudi napetost med abstrakcijo in berljivimi podobami, ter pogosto stapljanje figure z ozadjem. Eksistencialna nota zaznamuje tudi njegove upodobitve domačih krajev, ki niso podobne turistični idili, temveč jih prej določajo dolga deževna obdobja, značilna za območje. Na ogled so njegove risbe v tehniki akrila, pastela in voska na papirju, prevladujejo pa grafike. Prav grafični medij je namreč Frelihu najbližji. Grafika govori z minimalno količino likovnih sredstev, a zelo jasno in na nek način na glas, pravi umetnik, ki je že v času študija poglobljeno raziskoval njene tehnične možnosti. Frelihovi lisici se znajdeta tudi na grafikah in risbah v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, a skorajda ne gre za isti lisici, kot sta tisti dve s Facebooka, saj sta na razstavljenih delih obravnavani bolj likovno in ne komentirata dnevnega dogajanja. A vendar so tudi razstavljena novejša dela bolj humorna in sproščena. Ves čas pa je zanj ključna predvsem kvaliteta likovnega jezika, poudarja Črtomir Frelih, ki bo dela iz 40ih let svojega opusa v Mednarodnem grafičnem likovnem centru predstavljal še do 12. februarja. Na fotografiji: Črtomir Frelih, Regen, foto: Iza Pevec, izrez
Na slovenski Obali, kjer so pred nekaj tedni snemali tujo filmsko produkcijo z zvezdniškimi, oskarjevskimi imeni, se je še uradno odprl Festival slovenskega filma, njegova jubilejna 25. izdaja. V portoroškem Avditoriju in piranskem Gledališču Tartini ter v Razstavišču Monfort, ki je na pol poti med njima, se bo do nedelje odvrtel pregled najnovejše slovenske filmske produkcije. Otvoritveni večer je bil v znamenju naše igralske dive Milene Zupančič, ki je – kot prva med igralci in igralkami – prejela Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti. Foto: Katja Goljat in Matjaž Rušt
Neveljaven email naslov