Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače
“Mi smo zdaj popolni ujetniki socialnega sistema: ker sem bila v času možganske kapi prijavljena na zavodu za zaposlovanje, nimam pravice do bolniškega nadomestila. Dva dni pred kapjo bi se morala obvezno oglasiti pri njih, a sem se zelo slabo počutila. Potem me je zadela kap in ker nihče od domačih ni vedel, da se tam nisem javila, niso pošiljali opravičila. Zato sem še v času, ko sem ležala v bolnišnici, izgubila pravico do nadomestila za čas brezposelnosti. S tem pa tudi dodatno zdravstveno zavarovanje. Sredi zdravljenja, tik pred tem, ko bi morala na rehabilitacijo!” družinsko brezizhodnost opisuje mama dveh najstnikov, srednješolca Gašperja in osnovnošolca Roka. “Nenadoma smo ostali brez mojega dohodka. In nato še šest mesecev nisem imela pravice niti do kakršne koli socialne pomoči! Tudi fantoma se je zrušil svet. Ker ob vsem, kar se je dogajalo doma, Gašper nadaljevanja šolanja v tistem letu ni zmogel več, je tudi on ostal brez dodatnega zdravstvenega zavarovanja in brez skromne štipendije: vse, kar nam je ostalo, je bila socialna pomoč za moža, je kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let nezaposljiv, a to ne zadostuje, da bi mu pripadala invalidska pokojnina. In ostal je otroški dodatek. Vsega skupaj nekaj stotakov,” spiralo potopa v neizbežne dolgove opisuje Gašperjeva in Rokova mama.
Gašperju in Roku lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Gašperja in Roka iz zgodbe Vala 202.
Prizadeta leva stran telesa, vid, spomin…
Kap jo je prizadela, ko je bila stara le nekaj čez 40 let. Vrsto let je bila del najbolj brezpravnega prekariata, delala je občasna in podplačana dela, s pogodbami, podaljševanimi iz meseca v mesec. Zdaj se zdi redna zaposlitev še veliko manj verjetna, kljub nekajmesečnemu zdravljenju so namreč posledice še vedno zelo občutne: “Levo stran imam prizadeto, levo roko, nogo, težko dosežem stvari, v rokah nimam moči, da bi kaj nesla, prestavila, naredila. Pa glava, glava je problem! Spomin imam močno prizadet, včasih vse sproti pozabim, pozabim, da sem nekaj dala na štedilnik, pozabim, kaj sem se namenila narediti, izgubim se na poti, nujno rabim spremstvo povsod, do zdravnika, v trgovino, povsod!” je iskrena.
Večkratni izklop elektrike, čeprav nimamo drugega ogrevanja
Družinski člani so tako morali prevzeti ne le številne vsakodnevne obveznosti, pač pa tudi nenehen nadzor nad maminim gibanjem in početjem. A še težje breme so dolgovi. Birokratski stroj se namreč ne meni za okoliščine in osebne tragedije. “Nismo imeli iz česa plačevati. Res ne. Nastali so stroški, ko me je družina obiskovala v Ljubljani na zdravljenju. Vid se mi je dvakrat drastično poslabšal, a sem morala sama kupiti nova očala, saj mi zavarovalnica tega ne prizna, videti pa moram, že tako sem pri gibanju negotova! Pa grozijo nam izvršbe za stanovanjske stroške, dolžno smo komunali, elektriko so nam že večkrat izklopili. Saj smo pogosto zaprosili za izredno denarno socialno pomoč, a so nam jo večkrat zavrnili. Potem pa je seveda treba plačati še stroške priklopa, kar je še dodaten udarec.”
Tik pred zimo nimamo radiatorjev, ogrevati pa smemo le z elektriko
In elektrika je zanje res bistvena stvar. Bila bi namreč edini vir ogrevanja – če bi seveda sploh imeli električne radiatorje: “Zelo me skrbi zima, ker sploh nimamo radiatorjev. Hiša je zelo stara in dimniki so tako dotrajan, da imamo prepoved uporabe kakršnih koli peči na drva ali premog. Preostane nam le elektrika. A en radiator se nam je pokvaril, drugega pa smo morali vrniti, ker je bil le sposojen. Tako tik pred zimo nimamo s čim ogrevati. Zidovi so zelo debeli, stanovanje je težko ogreti, to je za otroka zelo težko. Saj se oblečemo ali pokrijemo, a če so prostori tako podhlajeni, je res težko.”
Razpadajoče stanovanje z opremo, ki sodi le še na odpad
A čeprav je zima pred vrati, je v tem hipu njihova večja skrb, kako ne izgubiti tega najemniškega stanovanja, ki si v resnici komaj zasluži tako ime. Je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi naravnost na odpad. Otroška soba ima le eno okno, eno starinsko dotrajano svetilo na stropu, je brez namiznih luči, z razpadajočimi vrati. A je njihov edini dom, mamino pripoved dopolnjuje Gašper:
“Živimo v zelo starem stanovanju. Na vhodna vrata se le nasloniš, pa padejo. Ko so zaklenjena, je špranja ob strani takšna, da vidiš skoznjo ven. Tudi vrata v najino sobo so tako razsuta, da se ne zapirajo, vse se sliši in se res s težavo učim, saj je stanovanje zelo majhno. Stole imamo polomljene, omet odpada s stropov in sten, postelje imamo na količkih in vzmetnica je tako trda, da me vse boli.”
“Tudi midva z možem imava katastrofalno posteljo, na vseh vogalih gledajo ven deščice in ker težko hodim, sem se že velikokrat do krvi udarila, po rokah, po nogah, mož pa tudi. Stene so obupne, zelo si želim, da bi jih lahko na novo pobarvali, saj nam od zgornjega soseda vlaga kar teče. Pa vsaj malo lepše bi delovalo stanovanje, če že opreme ne moremo zamenjati…”, dodaja mama.
Ko zmanjka za hrano, gresta fanta jest k dedku
In v takih razmerah živita invalidna starša in dva mlada, nadarjena športnika. Ker se dolgovi za elektriko, stanovanjske stroške in druge nujne stroške za šolanje dveh najstnikov ob nekaj sto evrih socialne pomoči le kopičijo, že dolgo varčujejo tudi pri hrani, le čez vikend kdaj pa kdaj pomaga dedek: “Seveda se zgodi, da nam zmanjka vsega, da nimamo. Potem fanta pošljem k dedku, da se vsaj ona najesta, pa da jima privošči kak posladek. Zgodi se tudi, da ostaneva midva brez, da le otroci imajo. Sama bi si denimo rada dopoldne privoščila kakšno skodelico kakava, pa mleko raje prihranim zanju, ker gre morda za zadnja dva ali tri decilitre. Vem, da je to težko verjeti ljudem,ki tega niso izkusili, a se zgodi, da nimaš dveh evrov, s katerimi bi lahko šel v trgovino in kupil škatlo jajc ali pa dva litra mleka. Oboje imata zelo rada, pa žal ne gre. Če ti zdravje zasluži, si popolnoma odvisen od tega, kar lahko dobiš. In nič več. prositi pa je nepopisno težko! Mi smo res ujetniki teh socialnih pomoči, nič ne moremo, nič!”
Igram v starejši ekipi, a brez novih kopačk ne bo šlo več
Seveda so se vsi zdavnaj odrekli novim oblačilom in primerni obutvi. Tudi Rokov in Gašperjev športni klub sta razumevajoča in zelo pomagata, a brez finančne podpore staršev ne bo šlo več. Predvsem Gašperjeva nogometna prihodnost je na točki, ko brez nakupa dobrih kopačk ne bo šlo več. In to bi bila zanj nepopisna katastrofa, ker je res dober: “Igrati bi moral pri A ekipi, pa edini igram za tri leta starejše mladince, ker sem se na tekmah dobro odrezal in veliko pokazal. Jaz namreč uživam v nogometu, zelo veliko mi pomeni, vse bi naredil zanj! Dvakrat dnevno se vozim v nekaj deset kilometrov oddaljeno Ljubljano in nazaj, da lahko treniram pri klubu, ki verjame vame. Obožujem to igro, klub mi pomaga, kolikor lahko, ampak res bi potreboval nove kopačke. Moje so že strgane, drsijo mi, takoj so mokre. In ker nimam nobenih, da bi se preobul, se večkrat prehladim. Težava je tudi, kako jih posušiti do naslednjega treninga, ker nimamo nobenega radiatorja. In potem tlačim vanje papir in upam, da bodo suhe…Pa zdaj, ko bo mrzlo, bi potreboval še kakšne tople rokavice in šal, da me na treningih ne bi tako zeblo! Brat k sreči več igra v dvorani, na toplem, a ima tudi tako dotrajane superge, da mu že presti kukajo ven…” težave s športno opremo opisuje Gašper.
Čokolada luksuz, ki ni dosegljiv vsak dan…
Ob prihajajoči zimi, ob nakopičenih dolgovih in izvršbah in ob vprašajih nad sinovim nadaljevanjem športne poti pa ima mama še nekaj povsem materinskih skrbi: “Prav groza me je prihajajočih tednov: en sin ima rojstni dan v novembru, drugi v začetku januarja. Vmes so še božični in novoletni prazniki, ko otroku ne moreš kupiti nič, niti ene bombonierice. In seveda bi si fanta seveda želela tudi kakšno darilce. Čeprav sta to otroka, za katera je luksuz že kakšna čokolada, ker pač nimata vsak dan te možnosti.”
Gašperju in Roku lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Gašperja in Roka iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
544 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače
“Mi smo zdaj popolni ujetniki socialnega sistema: ker sem bila v času možganske kapi prijavljena na zavodu za zaposlovanje, nimam pravice do bolniškega nadomestila. Dva dni pred kapjo bi se morala obvezno oglasiti pri njih, a sem se zelo slabo počutila. Potem me je zadela kap in ker nihče od domačih ni vedel, da se tam nisem javila, niso pošiljali opravičila. Zato sem še v času, ko sem ležala v bolnišnici, izgubila pravico do nadomestila za čas brezposelnosti. S tem pa tudi dodatno zdravstveno zavarovanje. Sredi zdravljenja, tik pred tem, ko bi morala na rehabilitacijo!” družinsko brezizhodnost opisuje mama dveh najstnikov, srednješolca Gašperja in osnovnošolca Roka. “Nenadoma smo ostali brez mojega dohodka. In nato še šest mesecev nisem imela pravice niti do kakršne koli socialne pomoči! Tudi fantoma se je zrušil svet. Ker ob vsem, kar se je dogajalo doma, Gašper nadaljevanja šolanja v tistem letu ni zmogel več, je tudi on ostal brez dodatnega zdravstvenega zavarovanja in brez skromne štipendije: vse, kar nam je ostalo, je bila socialna pomoč za moža, je kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let nezaposljiv, a to ne zadostuje, da bi mu pripadala invalidska pokojnina. In ostal je otroški dodatek. Vsega skupaj nekaj stotakov,” spiralo potopa v neizbežne dolgove opisuje Gašperjeva in Rokova mama.
Gašperju in Roku lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Gašperja in Roka iz zgodbe Vala 202.
Prizadeta leva stran telesa, vid, spomin…
Kap jo je prizadela, ko je bila stara le nekaj čez 40 let. Vrsto let je bila del najbolj brezpravnega prekariata, delala je občasna in podplačana dela, s pogodbami, podaljševanimi iz meseca v mesec. Zdaj se zdi redna zaposlitev še veliko manj verjetna, kljub nekajmesečnemu zdravljenju so namreč posledice še vedno zelo občutne: “Levo stran imam prizadeto, levo roko, nogo, težko dosežem stvari, v rokah nimam moči, da bi kaj nesla, prestavila, naredila. Pa glava, glava je problem! Spomin imam močno prizadet, včasih vse sproti pozabim, pozabim, da sem nekaj dala na štedilnik, pozabim, kaj sem se namenila narediti, izgubim se na poti, nujno rabim spremstvo povsod, do zdravnika, v trgovino, povsod!” je iskrena.
Večkratni izklop elektrike, čeprav nimamo drugega ogrevanja
Družinski člani so tako morali prevzeti ne le številne vsakodnevne obveznosti, pač pa tudi nenehen nadzor nad maminim gibanjem in početjem. A še težje breme so dolgovi. Birokratski stroj se namreč ne meni za okoliščine in osebne tragedije. “Nismo imeli iz česa plačevati. Res ne. Nastali so stroški, ko me je družina obiskovala v Ljubljani na zdravljenju. Vid se mi je dvakrat drastično poslabšal, a sem morala sama kupiti nova očala, saj mi zavarovalnica tega ne prizna, videti pa moram, že tako sem pri gibanju negotova! Pa grozijo nam izvršbe za stanovanjske stroške, dolžno smo komunali, elektriko so nam že večkrat izklopili. Saj smo pogosto zaprosili za izredno denarno socialno pomoč, a so nam jo večkrat zavrnili. Potem pa je seveda treba plačati še stroške priklopa, kar je še dodaten udarec.”
Tik pred zimo nimamo radiatorjev, ogrevati pa smemo le z elektriko
In elektrika je zanje res bistvena stvar. Bila bi namreč edini vir ogrevanja – če bi seveda sploh imeli električne radiatorje: “Zelo me skrbi zima, ker sploh nimamo radiatorjev. Hiša je zelo stara in dimniki so tako dotrajan, da imamo prepoved uporabe kakršnih koli peči na drva ali premog. Preostane nam le elektrika. A en radiator se nam je pokvaril, drugega pa smo morali vrniti, ker je bil le sposojen. Tako tik pred zimo nimamo s čim ogrevati. Zidovi so zelo debeli, stanovanje je težko ogreti, to je za otroka zelo težko. Saj se oblečemo ali pokrijemo, a če so prostori tako podhlajeni, je res težko.”
Razpadajoče stanovanje z opremo, ki sodi le še na odpad
A čeprav je zima pred vrati, je v tem hipu njihova večja skrb, kako ne izgubiti tega najemniškega stanovanja, ki si v resnici komaj zasluži tako ime. Je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi naravnost na odpad. Otroška soba ima le eno okno, eno starinsko dotrajano svetilo na stropu, je brez namiznih luči, z razpadajočimi vrati. A je njihov edini dom, mamino pripoved dopolnjuje Gašper:
“Živimo v zelo starem stanovanju. Na vhodna vrata se le nasloniš, pa padejo. Ko so zaklenjena, je špranja ob strani takšna, da vidiš skoznjo ven. Tudi vrata v najino sobo so tako razsuta, da se ne zapirajo, vse se sliši in se res s težavo učim, saj je stanovanje zelo majhno. Stole imamo polomljene, omet odpada s stropov in sten, postelje imamo na količkih in vzmetnica je tako trda, da me vse boli.”
“Tudi midva z možem imava katastrofalno posteljo, na vseh vogalih gledajo ven deščice in ker težko hodim, sem se že velikokrat do krvi udarila, po rokah, po nogah, mož pa tudi. Stene so obupne, zelo si želim, da bi jih lahko na novo pobarvali, saj nam od zgornjega soseda vlaga kar teče. Pa vsaj malo lepše bi delovalo stanovanje, če že opreme ne moremo zamenjati…”, dodaja mama.
Ko zmanjka za hrano, gresta fanta jest k dedku
In v takih razmerah živita invalidna starša in dva mlada, nadarjena športnika. Ker se dolgovi za elektriko, stanovanjske stroške in druge nujne stroške za šolanje dveh najstnikov ob nekaj sto evrih socialne pomoči le kopičijo, že dolgo varčujejo tudi pri hrani, le čez vikend kdaj pa kdaj pomaga dedek: “Seveda se zgodi, da nam zmanjka vsega, da nimamo. Potem fanta pošljem k dedku, da se vsaj ona najesta, pa da jima privošči kak posladek. Zgodi se tudi, da ostaneva midva brez, da le otroci imajo. Sama bi si denimo rada dopoldne privoščila kakšno skodelico kakava, pa mleko raje prihranim zanju, ker gre morda za zadnja dva ali tri decilitre. Vem, da je to težko verjeti ljudem,ki tega niso izkusili, a se zgodi, da nimaš dveh evrov, s katerimi bi lahko šel v trgovino in kupil škatlo jajc ali pa dva litra mleka. Oboje imata zelo rada, pa žal ne gre. Če ti zdravje zasluži, si popolnoma odvisen od tega, kar lahko dobiš. In nič več. prositi pa je nepopisno težko! Mi smo res ujetniki teh socialnih pomoči, nič ne moremo, nič!”
Igram v starejši ekipi, a brez novih kopačk ne bo šlo več
Seveda so se vsi zdavnaj odrekli novim oblačilom in primerni obutvi. Tudi Rokov in Gašperjev športni klub sta razumevajoča in zelo pomagata, a brez finančne podpore staršev ne bo šlo več. Predvsem Gašperjeva nogometna prihodnost je na točki, ko brez nakupa dobrih kopačk ne bo šlo več. In to bi bila zanj nepopisna katastrofa, ker je res dober: “Igrati bi moral pri A ekipi, pa edini igram za tri leta starejše mladince, ker sem se na tekmah dobro odrezal in veliko pokazal. Jaz namreč uživam v nogometu, zelo veliko mi pomeni, vse bi naredil zanj! Dvakrat dnevno se vozim v nekaj deset kilometrov oddaljeno Ljubljano in nazaj, da lahko treniram pri klubu, ki verjame vame. Obožujem to igro, klub mi pomaga, kolikor lahko, ampak res bi potreboval nove kopačke. Moje so že strgane, drsijo mi, takoj so mokre. In ker nimam nobenih, da bi se preobul, se večkrat prehladim. Težava je tudi, kako jih posušiti do naslednjega treninga, ker nimamo nobenega radiatorja. In potem tlačim vanje papir in upam, da bodo suhe…Pa zdaj, ko bo mrzlo, bi potreboval še kakšne tople rokavice in šal, da me na treningih ne bi tako zeblo! Brat k sreči več igra v dvorani, na toplem, a ima tudi tako dotrajane superge, da mu že presti kukajo ven…” težave s športno opremo opisuje Gašper.
Čokolada luksuz, ki ni dosegljiv vsak dan…
Ob prihajajoči zimi, ob nakopičenih dolgovih in izvršbah in ob vprašajih nad sinovim nadaljevanjem športne poti pa ima mama še nekaj povsem materinskih skrbi: “Prav groza me je prihajajočih tednov: en sin ima rojstni dan v novembru, drugi v začetku januarja. Vmes so še božični in novoletni prazniki, ko otroku ne moreš kupiti nič, niti ene bombonierice. In seveda bi si fanta seveda želela tudi kakšno darilce. Čeprav sta to otroka, za katera je luksuz že kakšna čokolada, ker pač nimata vsak dan te možnosti.”
Gašperju in Roku lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Gašperja in Roka iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Komajda so družine tudi s pomočjo humanitarnih organizacij, občin in centrov za socialno delo v začetku šolskega leta uspele otrokom zagotoviti šolske potrebščine, že se starši soočajo z drugimi stroški, ki jih morajo delno ali v celoti prispevati sami. Kakšni so stroški na osnovnošolski ravni, kako je s subvencijami in kako bi bilo mogoče sistem sofinanciranja izboljšati?
Že več kot dve tretjini vseh prosilcev za pomoč v humanitarnih programih Zveze Anita Ogulin in ZPM je (redno) zaposlenih, ki s plačami ne obvladujejo niti najnujnejših življenjskih stroškov. In kljub brezplačnemu osnovnemu šolstvu, zagotovljenemu z ustavo, to šolanje starše še vedno veliko stane. Brez pomoči humanitarnih organizacij in programov, kot je Botrstvo, številni tega stroška kljub varčevanju zanj sploh ne bi zmogli.
Urška in Jaša sta bila letos prvič v vlogi vzgojiteljev- spremljevalcev otrok na humanitarnem letovanju Zveze Anita Ogulin in ZPM. In čeprav sta sama odraščala v pomanjkanju, Urška je kot otrok prvič videla morje šele takrat, ko jo je na letovanje peljala humanitarna organizacija, Jaša pa je bil vrsto let deležen brezplačne učne pomoči, sta bila zelo pretresena nad stiskami otrok, s katerimi sta se srečevala. Otroci se niso mogli načuditi, da je hrane dovolj in nikakor se niso mogli zasititi objemov, katerih nekateri med njimi doma niso nikoli deležni.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Poletna letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj s svojo družino. Zato so se na Zvezi Anite Ogulin in ZPM odločili za poletno različico akcije Čarobna zima, ki je namenjena prav temu, da družine dogodke doživijo skupaj. In pred dnevi so s sredstvi, zbranimi za akcijo Čarobno poletje, brezskrben dan doživetij v Gardalandu izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Neveljaven email naslov