Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Petletnik s težavami v razvoju, ki v dotrajani samotni hiši živi sam z očetom, si še nikoli ni mogel sam izbrati igračke
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Matiju L. lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Matijo iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
“Nekega dne je takratna partnerka vzela otroka in vse stvari in se odselila 90 kilometrov stran. Zame je bil to nepopisen šok, nisem vedel, kaj storiti, odšel sem po pomoč k odvetniku in tudi s pomočjo centra za socialno delo mi je uspelo dobiti sina nazaj. To mi je bilo takrat najpomembneje, samo njega imam. Partnerka je takrat skoraj povsem izpraznila hišo, s seboj je odpeljala vse, kar je lahko,” tresoči glas in solze očeta danes petletnega Matije kažejo, kako težki trenutki so bili to zanj.
“Vse od takrat pa je življenje za naju ena sama borba.”
“Ima nekaj lažjih gibalnih motenj, zato hodi v razvojni vrtec. A ta je od moje službe oddaljen dobrih deset kilometrov. Zato vsak dan narediva vsaj 40 kilometrov. Živimo namreč dobrih pet kilometrov od železniške postaje, avtobusnih povezav pa sploh ni.” Tako dolge in vzpenjajoče se hribovite petletnik z gibalnimi težavami ne zmore prehoditi, zato sodita vzdrževanje starega avtomobila in nakup goriva med najnujnejše stroške. Njuna vsakodnevna logistika je zamudna in draga: “Vsak dan greva pred šesto od doma, da sva čez debele pol ure v vrtcu in da ulovim začetek službe ob sedmih. Po službi spet hitim, da ne zamudim v vrtec, še sreča, da imam res razumevajoče nadrejene. Največja težava je poleti, ko je vrtec ves mesec zaprt in se komaj znajdem. Živiva skromno, težko, dejansko se boriva iz dneva v dan …«
In v tej borbi sta vse bolj sama. Sogovornikov oče je umrl že pred leti, nato je tragično preminul še njegov brat, od tega pa si njegova mama, Matijeva babica, ni več opomogla, psihične težave so bile vse hujše, nastanitev v domu starostniku pa neizbežna: “Moja mama mora nujno živeti v domu, ker je psihiatrična bolnica, zaradi bolezni je bila vse bolj agresivna, doma ni šlo več. Zdaj sem poskrbel, da je lahko šla v dom.” Za dom je nekaj mesecev plačeval sam, denar za to si je sposojal, kjer je mogel in ti dolgovi ga še zmeraj bremenijo. Nato je plačevanje sicer prevzela občina, a z zaznambo na hiši, edinem domu, ki sta ga sogovornik in njegov sin kadar koli imela. Strah pred tem, da bo občini ta dolg nekoč treba odplačati, je že danes velik: “To me zelo žre, v tej hiši živim vse življenje, nimava kam drugam, mi je pa jasno, da bo dolg ostal in da ga bom slej kot prej moral plačati. Glede na to, da delam za minimalno plačo, bom to očitno odplačeval do svoje smrti,” skrbi sogovornika. A z minimalno plačo drugače ni mogoče preživeti.
“Da sem preživel, sem velikokrat Matijo zvečer dal spat in ponoči odšel še na kakšno priložnostno delo za vsaj nekaj evrov, da sem lahko kupil vsaj hrano za naju … že pet evrov veliko pomeni! Različna dela sem delal, saj sem od malega navajen delati, delam od otroštva … življenje je težko, res.” Kljub vsemu trudu, varčevanju, napornemu fizičnemu delu v službi in doma, očeta močno žre, da dolgov, ki si jih je nakopal zaradi nastanitve svoje mame v dom, nikakor ne more poplačati: “Sposodil sem si pri dobrih ljudeh. Ko srečam takega človeka in mu ne morem vrniti denarja, mi je strašno hudo. Vračam po majhnih zneskih: v službi ne hodim na toplo malico, da privarčujem in lahko kaj vrnem, ker nikoli v življenju nisem bil dolžan. Zdaj žal ne gre drugače.”
Dohodke jima zmanjšuje še zakonska določba, da višina preživnine šteje v njune dohodke, čeprav je fiktivna: “Preživnine mi ni nikoli plačevala, a šteje kot da bi ga, zato imam manjši otroški dodatek!” Čeprav se z Matijevo mamo nista razšla na prijazen način, njegov oče ve, kako zelo pomembna je za sina. Ker sama ne prihaja na obisk, sina samoiniciativno na stike k njej vozi sam: “Poskrbim za stike, da vidi mamico, čeprav to ni moja dolžnost. A vem, da pogreša mamico, rad bi jo večkrat videl in te stike nujno potrebuje.” Prav tako ima rad starejšega polbratca, zato oče samoniciativno vzdržuje tudi stike z njim in z njunim dedkom. Ker je tudi on pomemben za sinov razvoj, je prepričan sogovornik.
A vsaka pot do njih pomeni kakih 200 kilometrov, to pa je spet strošek, ki ga komaj zmore. Zato živita iz meseca v mesec težje: živita ob razbiti kopalnici, katere nujne obnove oče ne zmore dokončati sam, ob razpadajočem pohištvu v kuhinji, ki je njun osrednji bivalni prostor, Matija spi v zdavnaj premajhni postelji, saj primerne ne moreta kupiti. Hiša, ki stoji na samem ob makadamski cesti, je v celoti potrebna obnove. Pomanjkanje se čuti na vsakem koraku in v vsakem delu njunega življenja: “Imam slabo vest, ker moram varčevati pri vsem, pri hrani, oblačilih. Ko poplačam položnice – samo za vrtec plačam 116 evrov-, pa gorivo in vsaj del dolgov nama ostane samo še drobiž … Mesec je res dolg. Sreča, da sem res deloven, da nenehno delam in vsaj še malo zaslužim, da lahko preživim tega otroka …”
Ob minimalni plači je celo nakup darilca terjal precej načrtnega varčevanja: “Za peti rojstni dan sem mu kupil avtomobilček za petnajst evrov, dolgo sem varčeval, da sem ga lahko kupil, a sem vesel, da je lahko dobil vsaj to malenkost. Malo igrač ima, ker je vse predrago, pač to, kar lahko od koga dobim. Tudi oblačila mu kupim le izjemoma in to najcenejša, nimam denarja. Čeprav bi oba potrebovala oblačila. Matija bi potreboval večje kolo, saj je sedanjega prerastel, tudi rolal ni še nikoli …”
“In rad bi mu kdaj kupil kakšno igračko ali sladkarijo. Sin si večkrat zaželi, pa mu povem, da nimam denarja in ko ga bom imel, mu bom kupil,” sogovornik v solzah opisuje svojo stisko: “Rad bi mu omogočil, da vsaj enkrat greva v trgovino, kjer bi si fantek lahko izbral igračko in bi mu jo jaz lahko kupil. Še nikoli mu nisem mogel kupiti igračke, ki si jo je izbral.”
Petletnik še nikoli ni bil v živalskem vrtu, v kinu ali na daljšem izletu. Ne on, pa tudi oče, še nikoli nista videl morja: “Nikoli ga še nisem videl, sin tudi ne. Matija si ga zelo želi videti, ker je nor na vodo. Jaz bi ga pa rad vsaj videl. Nikoli nisem bil na morju, ker smo vseskozi samo garali in skromno živeli. Star sem 41 let in še nikoli nisem videl morja.”
544 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Petletnik s težavami v razvoju, ki v dotrajani samotni hiši živi sam z očetom, si še nikoli ni mogel sam izbrati igračke
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Matiju L. lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Matijo iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
“Nekega dne je takratna partnerka vzela otroka in vse stvari in se odselila 90 kilometrov stran. Zame je bil to nepopisen šok, nisem vedel, kaj storiti, odšel sem po pomoč k odvetniku in tudi s pomočjo centra za socialno delo mi je uspelo dobiti sina nazaj. To mi je bilo takrat najpomembneje, samo njega imam. Partnerka je takrat skoraj povsem izpraznila hišo, s seboj je odpeljala vse, kar je lahko,” tresoči glas in solze očeta danes petletnega Matije kažejo, kako težki trenutki so bili to zanj.
“Vse od takrat pa je življenje za naju ena sama borba.”
“Ima nekaj lažjih gibalnih motenj, zato hodi v razvojni vrtec. A ta je od moje službe oddaljen dobrih deset kilometrov. Zato vsak dan narediva vsaj 40 kilometrov. Živimo namreč dobrih pet kilometrov od železniške postaje, avtobusnih povezav pa sploh ni.” Tako dolge in vzpenjajoče se hribovite petletnik z gibalnimi težavami ne zmore prehoditi, zato sodita vzdrževanje starega avtomobila in nakup goriva med najnujnejše stroške. Njuna vsakodnevna logistika je zamudna in draga: “Vsak dan greva pred šesto od doma, da sva čez debele pol ure v vrtcu in da ulovim začetek službe ob sedmih. Po službi spet hitim, da ne zamudim v vrtec, še sreča, da imam res razumevajoče nadrejene. Največja težava je poleti, ko je vrtec ves mesec zaprt in se komaj znajdem. Živiva skromno, težko, dejansko se boriva iz dneva v dan …«
In v tej borbi sta vse bolj sama. Sogovornikov oče je umrl že pred leti, nato je tragično preminul še njegov brat, od tega pa si njegova mama, Matijeva babica, ni več opomogla, psihične težave so bile vse hujše, nastanitev v domu starostniku pa neizbežna: “Moja mama mora nujno živeti v domu, ker je psihiatrična bolnica, zaradi bolezni je bila vse bolj agresivna, doma ni šlo več. Zdaj sem poskrbel, da je lahko šla v dom.” Za dom je nekaj mesecev plačeval sam, denar za to si je sposojal, kjer je mogel in ti dolgovi ga še zmeraj bremenijo. Nato je plačevanje sicer prevzela občina, a z zaznambo na hiši, edinem domu, ki sta ga sogovornik in njegov sin kadar koli imela. Strah pred tem, da bo občini ta dolg nekoč treba odplačati, je že danes velik: “To me zelo žre, v tej hiši živim vse življenje, nimava kam drugam, mi je pa jasno, da bo dolg ostal in da ga bom slej kot prej moral plačati. Glede na to, da delam za minimalno plačo, bom to očitno odplačeval do svoje smrti,” skrbi sogovornika. A z minimalno plačo drugače ni mogoče preživeti.
“Da sem preživel, sem velikokrat Matijo zvečer dal spat in ponoči odšel še na kakšno priložnostno delo za vsaj nekaj evrov, da sem lahko kupil vsaj hrano za naju … že pet evrov veliko pomeni! Različna dela sem delal, saj sem od malega navajen delati, delam od otroštva … življenje je težko, res.” Kljub vsemu trudu, varčevanju, napornemu fizičnemu delu v službi in doma, očeta močno žre, da dolgov, ki si jih je nakopal zaradi nastanitve svoje mame v dom, nikakor ne more poplačati: “Sposodil sem si pri dobrih ljudeh. Ko srečam takega človeka in mu ne morem vrniti denarja, mi je strašno hudo. Vračam po majhnih zneskih: v službi ne hodim na toplo malico, da privarčujem in lahko kaj vrnem, ker nikoli v življenju nisem bil dolžan. Zdaj žal ne gre drugače.”
Dohodke jima zmanjšuje še zakonska določba, da višina preživnine šteje v njune dohodke, čeprav je fiktivna: “Preživnine mi ni nikoli plačevala, a šteje kot da bi ga, zato imam manjši otroški dodatek!” Čeprav se z Matijevo mamo nista razšla na prijazen način, njegov oče ve, kako zelo pomembna je za sina. Ker sama ne prihaja na obisk, sina samoiniciativno na stike k njej vozi sam: “Poskrbim za stike, da vidi mamico, čeprav to ni moja dolžnost. A vem, da pogreša mamico, rad bi jo večkrat videl in te stike nujno potrebuje.” Prav tako ima rad starejšega polbratca, zato oče samoniciativno vzdržuje tudi stike z njim in z njunim dedkom. Ker je tudi on pomemben za sinov razvoj, je prepričan sogovornik.
A vsaka pot do njih pomeni kakih 200 kilometrov, to pa je spet strošek, ki ga komaj zmore. Zato živita iz meseca v mesec težje: živita ob razbiti kopalnici, katere nujne obnove oče ne zmore dokončati sam, ob razpadajočem pohištvu v kuhinji, ki je njun osrednji bivalni prostor, Matija spi v zdavnaj premajhni postelji, saj primerne ne moreta kupiti. Hiša, ki stoji na samem ob makadamski cesti, je v celoti potrebna obnove. Pomanjkanje se čuti na vsakem koraku in v vsakem delu njunega življenja: “Imam slabo vest, ker moram varčevati pri vsem, pri hrani, oblačilih. Ko poplačam položnice – samo za vrtec plačam 116 evrov-, pa gorivo in vsaj del dolgov nama ostane samo še drobiž … Mesec je res dolg. Sreča, da sem res deloven, da nenehno delam in vsaj še malo zaslužim, da lahko preživim tega otroka …”
Ob minimalni plači je celo nakup darilca terjal precej načrtnega varčevanja: “Za peti rojstni dan sem mu kupil avtomobilček za petnajst evrov, dolgo sem varčeval, da sem ga lahko kupil, a sem vesel, da je lahko dobil vsaj to malenkost. Malo igrač ima, ker je vse predrago, pač to, kar lahko od koga dobim. Tudi oblačila mu kupim le izjemoma in to najcenejša, nimam denarja. Čeprav bi oba potrebovala oblačila. Matija bi potreboval večje kolo, saj je sedanjega prerastel, tudi rolal ni še nikoli …”
“In rad bi mu kdaj kupil kakšno igračko ali sladkarijo. Sin si večkrat zaželi, pa mu povem, da nimam denarja in ko ga bom imel, mu bom kupil,” sogovornik v solzah opisuje svojo stisko: “Rad bi mu omogočil, da vsaj enkrat greva v trgovino, kjer bi si fantek lahko izbral igračko in bi mu jo jaz lahko kupil. Še nikoli mu nisem mogel kupiti igračke, ki si jo je izbral.”
Petletnik še nikoli ni bil v živalskem vrtu, v kinu ali na daljšem izletu. Ne on, pa tudi oče, še nikoli nista videl morja: “Nikoli ga še nisem videl, sin tudi ne. Matija si ga zelo želi videti, ker je nor na vodo. Jaz bi ga pa rad vsaj videl. Nikoli nisem bil na morju, ker smo vseskozi samo garali in skromno živeli. Star sem 41 let in še nikoli nisem videl morja.”
Komajda so družine tudi s pomočjo humanitarnih organizacij, občin in centrov za socialno delo v začetku šolskega leta uspele otrokom zagotoviti šolske potrebščine, že se starši soočajo z drugimi stroški, ki jih morajo delno ali v celoti prispevati sami. Kakšni so stroški na osnovnošolski ravni, kako je s subvencijami in kako bi bilo mogoče sistem sofinanciranja izboljšati?
Že več kot dve tretjini vseh prosilcev za pomoč v humanitarnih programih Zveze Anita Ogulin in ZPM je (redno) zaposlenih, ki s plačami ne obvladujejo niti najnujnejših življenjskih stroškov. In kljub brezplačnemu osnovnemu šolstvu, zagotovljenemu z ustavo, to šolanje starše še vedno veliko stane. Brez pomoči humanitarnih organizacij in programov, kot je Botrstvo, številni tega stroška kljub varčevanju zanj sploh ne bi zmogli.
Urška in Jaša sta bila letos prvič v vlogi vzgojiteljev- spremljevalcev otrok na humanitarnem letovanju Zveze Anita Ogulin in ZPM. In čeprav sta sama odraščala v pomanjkanju, Urška je kot otrok prvič videla morje šele takrat, ko jo je na letovanje peljala humanitarna organizacija, Jaša pa je bil vrsto let deležen brezplačne učne pomoči, sta bila zelo pretresena nad stiskami otrok, s katerimi sta se srečevala. Otroci se niso mogli načuditi, da je hrane dovolj in nikakor se niso mogli zasititi objemov, katerih nekateri med njimi doma niso nikoli deležni.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Poletna letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj s svojo družino. Zato so se na Zvezi Anite Ogulin in ZPM odločili za poletno različico akcije Čarobna zima, ki je namenjena prav temu, da družine dogodke doživijo skupaj. In pred dnevi so s sredstvi, zbranimi za akcijo Čarobno poletje, brezskrben dan doživetij v Gardalandu izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Neveljaven email naslov